SiolNET. Sportal Zimski športi
2,63

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (84.) - Jure Franko

Pri 21 letih ustvaril vizitko, ki mu še danes odpira vrata #intervju

2,63

termometer

Jure Franko
Jure Franko je leta 1984 v Sarajevu osvojil srebrno kolajno v veleslalomu, prvo olimpijsko odličje za takratno Jugoslavijo in Slovenijo. 30 let pozneje se je udeležil sprejema za Tino Maze, ki se je z olimpijskih iger v Sočiju vrnila z dvema zlatima kolajnama. Foto: Mediaspeed

Jure Franko bo za vse večne čase zapisan kot prvi, ki je na zimskih olimpijskih igrah za Jugoslavijo in s tem tudi Slovenijo, osvojil odličje. Uspeh kariere, ki mu je dodal trio tretjih mest v svetovnem pokalu, mu je spremenil življenje. "Olimpijska medalja je vizitka, ki odpira številna vrata," priznava 56-letni Primorec, ki je bil od nekdaj usmerjen predvsem v prihodnost in v svet. Kar 25 let je preživel v ZDA, na Japonskem, delno tudi v Evropi in se po napadu na svetovni trgovinski center leta 2001 z družino vrnil v Slovenijo, kjer uživa sadove svoje "ne šteje več, katere" kariere. Tokrat kot producent.  


Jure Franko Foto: Vid Ponikvar Jure Franko bi lahko ostal zgolj eden od slovenskih alpskih smučarjev, ki so med količki vijugali v času Bojana Križaja, a se je zaradi osvojitve prve zimske olimpijske medalje za takratno 22-milijonsko Jugoslavijo in Slovenijo v kolektivni spomin ukoreninil kot človek s posebnim statusom.

Bil je prvi, ki je osvojil medaljo na igrah pod petimi krogi, prvi, če se pošalimo, ki je bil več vreden od bureka ("Volimo Jureka više od bureka") in bo prvi za vedno tudi ostal.  

Še danes mu omemba priimka, nostalgično brskanje po spominih na olimpijsko Sarajevo leta 1984 in navihan nasmešek odpirajo številna vrata. Ljudje, predvsem generacije v zrelih letih, ga še vedno ohranjajo v spominu, na planini Trebević nad Sarajevom raste planinski dom z njegovim imenom, Japonci so se mu leta 2014 za njegov prispevek k razvoju smučanja v deželi vzhajajočega sonca zahvalili s posebnim priznanjem.

Čeprav je naziv naše rubrike Druga kariera, jih je danes 56-letni Franko nanizal precej več. Od smučarja do promotorja smučarske opreme, športnega komentatorja, poslovneža in nazadnje še producenta, če tokrat vlogo družine, ki si jo je ustvaril z ženo, pevko in igralko Simono Vodopivec, pustimo ob strani.

S Frankom, Primorcem, ki se je ustalil na Gorenjskem, smo se pogovarjali ob robu odprtja stalne razstave o Bojanu Križaju v tržiškem muzeju.


Franko se je v družbi Bojana Križaja in Toneta Vogrinca udeležil odprtja stalne razstave Križajevih lovorik v muzeju v Tržiču. Franko se je v družbi Bojana Križaja in Toneta Vogrinca udeležil odprtja stalne razstave Križajevih lovorik v muzeju v Tržiču. Foto: Mediaspeed

Bojan Križaj je vsa svoja odličja ob 30-letnici slovesa od športne karavane predal v last tržiškemu muzeju, kjer bodo od zdaj na ogled javnosti. Kje vi hranite svoja? Srajca in kapa, ki ste ju nosili na olimpijskih igrah v Sarajevu, sta na ogled v športnem muzeju v Ljubljani, kaj pa preostali materialni spomini na kariero?

Frankova srajca, kapa in štartna številka (četrti komplet z leve strani), ki jih je nosil na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984, hranijo v Muzeju športa v Ljubljani. Frankova srajca, kapa in štartna številka (četrti komplet z leve strani), ki jih je nosil na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984, hranijo v Muzeju športa v Ljubljani. Foto: Klemen Korenjak Ne vem, kje so vsi ti predmeti, vem pa, da je olimpijska medalja pri nas doma in da je zelo uporabnega tipa. To pomeni, da se otroci lahko z njo igrajo, in tudi v vrtcih, če jih obiščem, si jo otroci brez težav nadenejo okrog vratu.

Večkrat ste že povedali, da je srebrna olimpijska medalja iz Sarajeva temeljito spremenila vaše življenje. Na kakšen način?

Da, svoje življenje delim na obdobje pred olimpijsko medaljo in po njej. S tem da je zanimivo, da sem takoj po osvojitvi medalje izjavil, da me ta ne bo spremenila v smislu, da bi zaradi nje postal prevzet ali bi začel na njen račun "frajariti". To sem si obljubil in to sem tudi upošteval.

Je pa res, da me ljudje še danes nenehno spominjajo na to medaljo. Na neki način nisem več samo neki Jure, ampak sem nosilec prve zimske olimpijske medalje za Jugoslavijo in Slovenijo. In to je edinstveno, samo eden je lahko prvi.

Po medalji v Sarajevu se je spremenil odnos ljudi do mene, s tem pa tudi jaz in moje odzivanje. S tem da je bilo takrat vsega, kar se je dogajalo okoli medalje, zame enostavno preveč.

Franku je pripadla čast vloge zastavonoše na slovesnosti ob odprtju olimpijskih iger v Sarajevu. Franku je pripadla čast vloge zastavonoše na slovesnosti ob odprtju olimpijskih iger v Sarajevu. Foto: Janez Pukšič, Zbirka časopisne hiše Delo d. d.

Kako dolgo je trajala olimpijska evforija?

V bistvu sploh ni minila. Priznam, da je zame osebno predstavljala določeno breme, predvsem zato, ker se nisem znal umakniti stran od nje in najti svojega miru. Po naravi sem zelo komunikativen, rad se pogovarjam z ljudmi, in teh pogovorov je bilo v tistem obdobju ogromno. To so bili še časi, ko smo se naokoli vozili z avtobusi, tam pa si za vse dostopen. Ker sem se rad pogovarjal, običajno pogovorov kar nismo in nismo končali in tega je bilo sčasoma preveč.

Seveda v mojem primeru ni šlo za evforijo, kakršno so doživljali The Beatles, je bila pa zaradi medalje, ki je predstavljala naš nacionalni ponos, vendarle precejšnja.

Sarajevo 1984: druga vožnja olimpijskega veleslaloma za moške in slovesnost ob podelitvi odličij:

Kaj so pred 30 leti ljudje želeli od vas? ''Selfiji'' na srečo ali na žalost še niso bili v modi.

Predvsem je šlo za avtograme, teh je bilo neskončno veliko.

Menda so vas kot razstavni eksponat vozili z ene ceremonije na drugo.

Da. Vse skupaj je zame postalo utrujajoče, in to sem rešil s selitvijo v ZDA. Tam sem zaživel drugače, končno sem lahko zadihal …

Takrat mi je veliko pomenilo to, da me ljudje na cesti niso prepoznavali in da sem se od evforije lahko umaknil. Spet po drugi strani pa sem, kadar sem želel opozoriti nase, omenil olimpijsko medaljo. Ta je vedno in povsod vzbudila spoštovanje in je zame predstavljala vstopnico za korak naprej.

Vsi članki in intervjuji iz rubrike Druga kariera na enem mestu. Kliknite na povezavo DRUGA KARIERA.

Jure Franko 1984 Foto: Getty Images Kako se spominjate športne kariere? Je šlo za obdobje, v katerem so drugi skrbeli za vas, vaša edina skrb pa so bile sijajne smučarske predstave?

Niti ne, to so bili drugačni časi. Šele z vstopom v A-reprezentanco je bilo lažje, pred tem smo še za pripravo smuči morali poskrbeti sami. Tudi na treninge smo se vozili z avtobusom, izstopili tam, kjer nas je čakal kombi … Niso nas razvažali starši … Od majhnega smo bili vajeni dela, sami smo skrbeli za vse.

Šele s priključitvijo članski ekipi so se stvari spremenile. Imeli smo serviserja, Tone Vogrinec in njegova ekipa so poskrbeli za prevoz na tekme in nastanitev ter priskrbeli sredstva za treninge. Takrat nam denimo ni bilo treba več nositi količkov na progo in podobno. Po tej plati je bilo zgledno urejeno. Ta čas smo se lahko osredotočili zgolj na trening in tekmovanja.

V času vaše kariere na tekmah svetovnega pokala niso podeljevali denarnih nagrad. Za srebro na olimpijskih igrah ste dobili zgolj videorekorder. Odkod potem vsaj nekaj malega za sproti?

Res je, na tekmah svetovnega pokala niso podeljevali denarnih nagrad, smo pa nekaj malega dobili pod mizo. Sam sem največ dobil od podjetja Parablack, ki se je ukvarjalo z izdelavo zaščit za smuči … Mislim, da sem za olimpijsko medaljo dobil 500 mark (250 evrov).

Na pomoč so mi priskočili tudi pri Elanu, kjer so mi pomagali pri opremi stanovanja in pri pridobivanju posojila, ki ga sicer ne bi mogel dobiti, saj nisem bil zaposlen.

Leta 1985 ste se preselili v ZDA, kjer ste se s smučanjem začeli ukvarjati profesionalno. Kakšna je sploh bila razlika, glede na to, da ste že prej, kot amaterski smučar, na neki način smučali profesionalno?

Po času in energiji, ki smo ju vlagali v smučanje, bistvene razlike res ni bilo, razlika je bila edino po finančni plati. V profesionalni smučariji so podeljevali tudi denarne nagrade, tako kot je to danes nekaj povsem običajnega v svetovnem pokalu. Zmagovalec je prejel od štiri do pet tisoč ameriških dolarjev. Del tega je bilo sicer treba odšteti za plačilo davkov in menedžerja, je pa kljub temu predstavljalo lep zaslužek.

Jure Franko Foto: Ana Kovač

Po drugi strani pa mi kot amaterski športniki denarnih nagrad nismo bili deležni. V mojem času smo dobivali zgolj štipendijo smučarske zveze in Elana. Vse skupaj je, če preračunamo v evre, znašalo okoli 45 evrov mesečno. Ne pritožujem se, s tem zneskom smo bili takrat zadovoljni. Glede na to, da nam je vse druge stroške krila zveza, smo ta denar lahko prihranili. Po koncu sezone smo običajno prodali tudi del smučarske opreme.

Koliko ste dobili za smuči, s katerimi ste prismučali olimpijsko medaljo?

600 mark.

Kako je ta prodaja sploh potekala? Ste objavili oglas oziroma kako ste javnost opozorili nanjo?

Znano je bilo, da bomo po koncu sezone nekaj opreme prodali, in ljudje so kar sami pristopali do nas. Običajno smo prodali skoraj vse razen najboljšega para smuči, za vsak primer, če nam smuči prihodnje sezone ne bi ustrezale, in pancerjev. Ti so posebna zgodba. Ko si našel prave zase, si jih nosil, dokler niso razpadli. Nekateri smo jih imeli po 12, celo 15 let.

Zakaj ste se odločili za odhod čez lužo? Je bila odločitev zavestna, ker ste vedeli, da v svetovnem pokalu ne morete več na sam vrh?

Odločitev sem sprejel predvsem zaradi obrabe kolkov. Moja težava s kolki je bila tolikšna, da so mi zdravniki odsvetovali celo treninge. Še vedno bi sicer lahko hodil na tekme, a brez treningov tam ne bi imel kaj iskati.

Ko sem ugotovil, da nima več smisla vztrajati na taki ravni in škodovati svojemu zdravju, sem sklenil, da se za nekaj let preselim v profesionalne smučarske vode. Le za toliko, da zaslužim nekaj denarja za sproti. Verjel sem, da se mi bodo sčasoma odprla nova vrata.

Tako sem nadaljnjega pol leta dirkal v tako imenovani profesionalni turi, samo toliko, da sem si utrl pot v posel.

Japonski veleposlanik v Sloveniji Šigemi Jomori je leta 2014 Franku izročil priznanje za njegov prispevek k razvoju smučanja na Japonskem. Japonski veleposlanik v Sloveniji Šigemi Jomori je leta 2014 Franku izročil priznanje za njegov prispevek k razvoju smučanja na Japonskem. Foto: STA

Prva vrata, ki so se odprla, so bila japonska.

Da, kmalu po tem, ko sem smuči postavil v kot, so me prijatelji, ki so organizirali smučarska tekmovanja na Japonskem, povabili k sodelovanju. Zdelo se jim je, da sem primeren za promocijo smučarskih izdelkov. Smučanje je bilo v tistem obdobju v zelo velikem razmahu, Japonska pa je bila na neki način tudi moj cilj (Franko se je v jezikovnem laboratoriju univerze UCLA v Los Angelesu v pol leta (deset ur dnevno) učil in tudi naučil japonskega jezika, op. p.).

Japonci so menda konec 80. let prejšnjega stoletja kar v kombinezonih in s smučkami na ramenih hodili na kavo.

Da, to je bil takrat velik trend. Postal sem obraz japonskega podjetja Phenix, ki se ukvarja s prodajo smučarskih oblačil. Moje ime in moj obraz sta na Japonskem postala zelo prepoznavna, to pa mi je odprlo številna vrata do drugih segmentov. (Franko je sodeloval z japonskimi mediji, dejaven je bil pri gradnji smučarskih središč, organizaciji velikih prireditev itd.)

Še kdaj dobite priložnost za komunikacijo v japonščini?

Vedno redkeje, jo pa vedno z veseljem izkoristim.

Na pogovornem večeru z vami, Križajem in Tonetom Vogrincem v tržiški kulturni dvorani je nekdanji športni novinar Vito Divac izpostavil, da se na slovenske športne junake kaj rado pozablja. Ste tudi vi dobili tak občutek?

Kaj pa vem, s tem se nikoli nisem pretirano ukvarjal, saj so me vedno bolj zanimale stvari v prihodnosti. Več kot 25 let sem potoval po svetu, večino časa preživel v ZDA in na Japonskem, del tudi v Evropi, in nikoli se nisem pretirano ukvarjal s svojimi športnimi rezultati. Služili so mi bolj kot osebna preferenca.

Muzej Tržič Bojan Križaj Foto: Mediaspeed

Dejstvo je, da je drugače, če se ljudem prestaviš kot prvi nosilec olimpijske medalje za Jugoslavijo in Slovenijo. To tudi v svetu veliko pomeni. Je kot vstopnica ali vizitka, ki jo vedno s ponosom pokažem. Seveda se tako ne predstavljam kar naprej, ko debata nanese na dosežke, pa je to ena od stvari, ki jo s ponosom izpostavim.

Predvsem mi koristi kot samozavest. Če sem v preteklosti zmogel premagati določene trenutke treme, strahu in številnih pomislekov ter takrat pokazati največ, to lahko prevedem v sedanjost, češ če mi je uspelo takrat, mi lahko tudi zdaj. Služi mi kot opora pri življenju na splošno.

Ste kdaj imeli ambicije, da bi delovali v slovenskem smučanju?

Kaj pa vem, niti nisem imel možnosti. Kariero sem končal pri 23 letih.

Muzej Tržič Jure Franko Foto: Mediaspeed Brez poslovilne tekme?

Da, morda zato, ker sem se odločil zelo iznenada, na treningu na Južnem Tirolskem. Bolečine zaradi obrabe kolkov, s katerimi sem sicer živel že od desetega leta starosti in so me počasi utrudile, so bile enostavno prehude in kar sredi treninga sem se razjokal in si priznal, da tako ne morem več. Zaključek moje športne kariere je bil bolj interne narave.

Vam je bilo takrat težko?

Niti ne, prej bi rekel, da mi je odleglo. Nočem izpasti patetičen, a celotna kariera je bila vezana na bolečino. Če se zdaj ozrem nazaj, se spomnim, da je vse, kar je povezano s smučarijo, bolelo.

Že pri 18 letih so mi namreč zdravniki zaradi trajne obrabe kolkov predlagali, naj se preneham ukvarjati s smučanjem. Po drugi strani pa mi je mlajša skupina zdravnikov svetovala, naj vztrajam, češ da bomo sproti videli, kako se bodo stvari razvijale. Nismo vedeli, v kateri fazi sem, ali se stanje slabša ali miruje, so pa bile bolečine stalno prisotne. Šli smo po načelu lastne presoje - ko me bo preveč bolelo, bom tako ali tako nehal. In tudi sem.

Po tistem sploh niste več smučali? No, vsaj do zdaj, ko se lahko pohvalite z novim kolkom.

Sem, a zgolj rekreativno. Šele zdaj, ko smučam z otrokoma, uživam, še posebej zato, ker vidim, da uživata onadva. Upam, da bo z novim kolkom še bolje.

Da se vrnem na vprašanje o delovanju v slovenski smučariji … Po koncu kariere je bila moja edina perspektiva v tem, da zaključim fakulteto za šport ali da sprejmem ponudbo za učitelja smučanja v Predmeji. To je bila edina resna ponudba, ki sem jo po koncu kariere v Sloveniji dobil.

No, to je zdaj morda odgovor na vprašanje, koliko Slovenci cenimo svoje športnike ali druge sposobne ljudi. Morda bi res lahko bilo bolje.

Jure Franko Foto: Mediaspeed

Predvidevam, da športniki v 80. letih niste bili deležni "luksuza" prehodnega obdobja, v katerem bi postavili temelje za drugo kariero, zraven pa dobivali dohodek na račun športne kariere.

Ah, kje pa! Takoj ko sem se poslovil, sem ostal brez štipendije ... Čao (smeh, op. p.)!

Prav zato sem vedno toliko poudarjal izobrazbo. Končal sem tri letnike fakultete za šport, s čimer nisem imel kaj početi, me je pa od nekdaj zanimal svet. Govoril sem italijansko, nemško, angleško, francosko in zadal sem si, da bom poskusil v svetu. Razlog, zaradi katerega me je tako vleklo v svet, je bil tudi v tem, da sem atmosfero v takratni Jugoslaviji doživljal dokaj negativno. Zelo veliko je bilo jamranja, meni pa ni bilo do tega, da bi prav veliko jamral.

Zadnja leta ste dejavni kot producent v družinski produkcijski hiši Prospot. Kako dolgo traja že ta kariera?

Letos mineva deset ali 11 let, odkar smo v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj naredili prvi projekt z naslovom Moje pesmi, moje sanje. Potem je bil tu še muzikal z naslovom Ljubim te (spremeni se), pa Mopet Show, potem je prišla na vrsto uspešnica Mamma Mia …

V družbi glavnih protagonistk muzikala Mamma Mia! Alenke Godec, žene Simone Vodopivec in Damjane Golavšek. V družbi glavnih protagonistk muzikala Mamma Mia! Alenke Godec, žene Simone Vodopivec in Damjane Golavšek. Foto: Mediaspeed

Tudi ta kariera je bržkone kar precej spremenila vaše življenje ...

Spremenila ga je v toliko, da kot smo se z družino prej iz javnega življenja umaknili, zdaj pa smo se vanj spet vrnili. Če imaš tako velik projekt, kot je Mamma Mia, ga moraš promovirati. Tudi tukaj pomaga dejstvo, da sem dobitnik olimpijske medalje. Ljudje so ti avtomatsko bolj naklonjeni.

Kaj pripravljate zdaj?

Trenutno se predstavljamo z Briljantino, ki jo ustvarjamo z zelo mlado ekipo odličnih izvajalcev, na katere sem zelo ponosen, za februar pa pripravljamo manjši muzikal, prirejen po uspešnici z naslovom Nunsense.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 38
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin