SiolNET. Sportal Drugi športi
4,15

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera: Martina Čufar Potard

Nekdanjo svetovno prvakinjo ljubezen odpeljala 750 kilometrov od doma

4,15

termometer

Martina Čufar Potard
Slovenska športnica ljubezen spoznala sredi najbolj impozantne stene na svetu Foto: Pascal Tournaire

Martina Čufar, poročena Potard, je slovenskemu športnemu plezanju utirala pot na svetovni športni zemljevid. Svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju iz leta 2001, prejemnica prestižne Bloudkove nagrade in odličnjakinja še vedno pleza, a to ni več njena prioriteta. Ljubezen jo je pred desetimi leti odpeljala v 750 kilometrov oddaljen Chamonix, plezalno središče v Franciji, kjer si je ustvarila družino in našla nov poklic.


Martina Čufar Foto: osebni arhiv Plezalka Martina Čufar Potard je odraščala v Mojstrani, idilični vasici pod Triglavom, na katerega se je skupaj z očetom, legendarnim gorskim reševalcem, alpinistom in letalcem Martinom Čufarjem, ki je umrl v tragičnem gorskem reševanju leta 2003, povzpela pri devetih letih.

S plezanjem se je začela ukvarjati v petem razredu osnovne šole, pri 11 letih, pri 17 pa prvič postala državna prvakinja v kategoriji članic. Pri 20 je prvič osvojila točke v svetovnem pokalu. Leta 2001 je v Witerthuru v Švici postala svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju in se zavihtela na sam vrh svetovne jakostne lestvice, leto pozneje se je v Chamonixu v Franciji okitila še z naslovom evropske podprvakinje.

Zelo uspešno se je dokazovala tudi v skali. Leta 1997 je kot šele peta ženska na svetu preplezala smer z oceno 8 b+, leta 2005 pa je kot prva Slovenka in šesta ženska na svetu preplezala smer težavnostne ocene 8 c.

Športno kariero je sklenila konec leta 2006, pri 30 letih, in se dve leti pozneje zaradi ljubezni preselila v Chamonix, plezalno meko pod Mont Blancom.

Danes 42-letna diplomantka Fakultete za šport (za intervju smo jo ujeli ravno na njen rojstni dan) je mama dveh otrok, Tommyja in Paca. Poročena je z Nicolasom Potardom, francoskim plezalcem in gorskim vodnikom, ki je danes kot vodnik zaposlen v francoski vojski.

Še vedno pleza (pravi, da je plezanje šport, ki ti napolni dušo) in se ukvarja s kundalini jogo. Ukvarja se z masažo in dela kot učiteljica športnega plezanja.

Redno se vrača v svoj domači kraj, kjer je pred leti skupaj z alpinistom Jankom Ažmanom postavila temeljni kamen za gradnjo Slovenskega planinskega muzeja, in ima kljub desetletju življenja v tujini še vedno slovensko državljanstvo.

Za svoje vrhunske športne dosežke je leta 2001 prejela Bloudkovo nagrado, za svoje nadpovprečne študijske dosežke (bila je odličnjakinja v osnovni šoli in gimnaziji ter kljub vrhunski športni karieri v roku izpolnjevala obveznosti na fakulteti) pa je kar dvakrat prejela nagrado iz sklada Roka Petrovića.


Martina Čufar Potard z možem Nicolasom ter sinovoma Tommyjem in Pacom Martina Čufar Potard z možem Nicolasom ter sinovoma Tommyjem in Pacom Foto: osebni arhiv

Že od leta 2005 se redno ukvarjate s kundalini jogo. Ste jo danes že odkljukali s seznama dnevnih obveznosti?

Seveda. Vstajam približno eno uro pred bujenjem otrok, da si vzamem čas zase in za jogo. Kundalini joga je zelo dinamična, napolni me z energijo. Trenutno sicer še okrevam po operaciji kolena, a na jogo sem že pripravljena.

S kundalini jogo vzpostavlja ravnotežje med fizičnim telesom, umom in dušo. Vsako jutro ji nameni uro časa, tik preden prebudi otroka. S kundalini jogo vzpostavlja ravnotežje med fizičnim telesom, umom in dušo. Vsako jutro ji nameni uro časa, tik preden prebudi otroka. Foto: Pascal Tournaire

Že skoraj deset let živite v Chamonixu.

Pravzaprav živimo v vasi pet kilometrov od Chamonixa, v malo večji vasi, ki pa je precej dobro povezana s Chamonixom.

Kaj bi lahko izpostavili kot največjo razliko med življenjem pod Triglavom in življenjem pod Mont Blancom?

Najbolj je opazno to, da je v Chamonixu vedno ogromno turistov, precej več, kot jih je v Mojstrani. Med poletnimi počitnicami se, da se izognemo gneči, najraje odpravimo na jug Francije. V Chamonixu je poleti norišnica, ena čakalna vrsta poleg druge. Tudi cene nepremičnin so izredno visoke, zato živimo v manjšem stanovanju.

Tudi okolje je drugačno, vas je bolj zaprta, kot je Mojstrana. Sicer pa sem vajena takega življenja in zame bistvene razlike ni bilo.

V otroštvu je živela pod Triglavom, najvišjim vrhom Slovenije, v Franciji živi pod 4.810 metrov visokim Mont Blancom, najvišjo goro v Alpah, zahodni Evropi in Evropski uniji. V otroštvu je živela pod Triglavom, najvišjim vrhom Slovenije, v Franciji živi pod 4.810 metrov visokim Mont Blancom, najvišjo goro v Alpah, zahodni Evropi in Evropski uniji. Foto: Thinkstock

Odraščali ste pod Triglavom, zdaj vam pogled vsakodnevno uhaja na Mont Blanc. Ste se že odločili za vzpon?

Moj mož je obljubil, da me bo peljal, ko bova enkrat stara (smeh, op. p.). Glede na to, da imava doma dva majhna otroka, bi bilo precej neodgovorno, če bi se oba naenkrat odpravila na tak vrh. Še posebej zato, ker si želiva vzpona po težji smeri. Zadnja poletja je tukaj dokaj vroče in se skale precej krušijo, zato so vsi dostopi nevarni. Poleg tega je zaradi ledeniških razpok bolje, če se vzpona lotita vsaj dva naenkrat. Počakajmo še malo.

Martina Čufar Foto: osebni arhiv

Pa otroka? Že plezata?

Ne siliva ju, mlajši Paco je bolj gibčen in rad pleza, medtem ko starejši ni tako navdušen, čeprav prav tako pleza.

Že pred selitvijo ste zaradi plezanja pogosto obiskovali Francijo, za stalno selitev pa je "kriva" ljubezen.

Res je. Leta 2007 sem v ameriškem narodnem parku Josemiti spoznala Nica, ki me je povabil v Chamonix, zdaj pa sem tukaj. Spoznala sva se dobesedno v steni El Capitan.

Natalija Gros Sportal Kaj je v času športne kariere najbolj pogrešala Natalija Gros? #intervju

V steni?

No, na polički v steni (smeh, op. p.).

Leto dni pozneje je stopil v stik z mano v zvezi s člankom (Nico Potard je prvi Francoz, ki je prosto preplezal steno El Capitana). Želel je namreč še članek o smeri, ki sem jo v času najinega prvega srečanja sama preplezala, in me takrat povabil v Chamonix. In sem prišla.

Prvič sva skupaj plezala leta 2009. Takrat človeka najbolje spoznaš in hitro ugotoviš, ali je pravi zate ali ne. Plezal je že v Ospu, obiskal je tudi Triglav, sicer pa mu je, kot strastnemu kitaristu, zadnja leta največja motivacija za potovanje v Slovenijo obisk glasbenega festivala MetalDays v Tolminu.

Martina se je z možem že povzpela na Triglav, medtem ko bo skupni vzpon na Mont Blanc še malo počakal. "Poskusila bova enkrat na stara leta," pravi Martina. "Ne bi bilo ravno odgovorno, če bi se kot starša majhnih otrok za to odločila zdaj." Martina se je z možem že povzpela na Triglav, medtem ko bo skupni vzpon na Mont Blanc še malo počakal. "Poskusila bova enkrat na stara leta," pravi Martina. "Ne bi bilo ravno odgovorno, če bi se kot starša majhnih otrok za to odločila zdaj." Foto: osebni arhiv

Se v Chamonixu počutite kot doma ali še vedno občutite, da ste tujka?

Tu se počutim zelo domače. Še preden sem se preselila, sem ogromno časa preživela v Franciji. Z reprezentanco in soplezalci smo tukaj preživljali cela poletja.

Dokaj kmalu sem se povsem samoiniciativno začela učiti francoskega jezika. Najprej s pomočjo kaset, ki so obljubljale, da se da francoščino naučiti v treh mesecih, nato pa sem učenje nadaljevala na Centru za tuje jezike. Pri učenju mi je bilo v veliko pomoč tudi dejstvo, da sem velik del sveta prepotovala v družbi Francozov in tako jezik utrjevala še v praksi. Tako sem se največ naučila.

Preberite še: vsi prispevki iz rubrike Druga kariera na enem mestu.

Danes je francoščina zame nekaj povsem običajnega. Zavedam se, da bi se morala z otrokoma več pogovarjati v slovenščini, a kaj ko se onadva med seboj pogovarjata v francoščini in težko preklopim, da bi z njima govorila slovensko. Najbolj intenziven tečaj učenja slovenskega jezika imata, kadar smo v Sloveniji in se babica z njima pogovarja izključno slovensko.

Tudi sam Chamonix sem poznala še iz tekmovalnih časov. Mislim, da so tukaj že leta 1998 organizirali prvo tekmo. Že takrat sem se tukaj počutila domače. Prav v Chamonixu sem leta 2001 dosegla svojo prvo zmago v svetovnem pokalu.

18. novembra 2006 je zadnjič nastopila na tekmi svetovnega pokala. Za zadnjo postojanko si je izbrala tekmo v Kranju. 18. novembra 2006 je zadnjič nastopila na tekmi svetovnega pokala. Za zadnjo postojanko si je izbrala tekmo v Kranju. Foto: Sportida Športno kariero ste po težavah s komolcem in prenasičenostjo s tekmovanji na umetnih stenah uradno sklenili konec leta 2006. Vaša zadnja tekmovalna postaja je bila tekma svetovnega pokala v Kranju. Kako ste se podali na pot drugega življenjskega poglavja?

K sreči sem imela to možnost, da sem bila še nekaj let po tem zaposlena v Slovenski vojski, saj sem zaradi vzponov v skali imela status kategorizirane športnice, udeleževala pa sem se tudi vojaških tekmovanj.

Zaposlitev v športni enoti Slovenske vojske je bila zame zelo dragocena, saj mi je omogočila, da sem se v času kariere lahko povsem osredotočila na plezanje. Imela sem zagotovljeno socialno varnost in za to sem zelo hvaležna. Ne vem, kako bi sicer usklajevala treninge in službene obveznosti. Ne predstavljam si, da bi lahko obe stvari počela stoodstotno.

Ste vedeli, kaj boste počeli po koncu športne kariere?

Končala sem študij na Fakulteti za šport in po izobrazbi sem profesorica športne vzgoje in trenerka športnega plezanja. Diplomo sem overila tudi v Franciji, tako da mi velja. Tukaj sem povsem po naključju odkrila še svojo drugo ljubezen, in sicer masažo.

Kot športnico so me seveda velikokrat masirali. Bilo mi je všeč, masažo sem izvajala na sebi in kmalu tudi na drugih. Zdaj se s tem tudi profesionalno ukvarjam. Pri tem mi koristi tudi znanje anatomije, medicine športa in fiziologije, ki sem ga pridobila na Fakulteti za šport.

Danes sem samozaposlena kot trenerka športnega plezanja oz. učiteljica športnega plezanja, pozimi pa se večinoma ukvarjam z masažo. Ker imamo dokaj majhno stanovanje, doma nimam salona, delam predvsem po hotelih v Chamonixu ali na domovih svojih strank.

Največ sem se naučila iz lastnih izkušenj, v Franciji pa sem opravila še tečaj.

Martina Čufar Potard se danes ukvarja z masažo. "Delam predvsem po domovih strank in v hotelih v Chamonixu." Martina Čufar Potard se danes ukvarja z masažo. "Delam predvsem po domovih strank in v hotelih v Chamonixu." Foto: osebni arhiv

Organiziram tudi tridnevne tečaje tradicionalnega plezanja za ženske, kar pomeni, da plezalke same nameščajo varovanje. Za to je potrebna posebna skala, ne moreš tega početi kar kjerkoli, zato tečaje običajno organiziram na jugu Francije. Če bi namreč želela učiti plezanje na višini nad 1.500 metrov, bi morala opraviti še tečaj za gorskega vodnika, po tem pa nimam nobene želje.

Še vedno skušam čim več plezati, kar je zaradi družine seveda precej težje kot nekoč, zato za plezanje izkoristim vsaj poletja ali počitnice. Takrat se nam pridruži še tašča ali moja sestra, ki pomagata pri varstvu otrok. 

Se vam je z rojstvom otrok spremenila perspektiva? Se bolj zavedate nevidne zavore, ki vas zavira pri uresničevanju plezalnih apetitov?

Nico je v gorah že toliko doživel, da dobro ve, kaj vse se lahko zgodi, medtem ko jaz še vedno verjamem v pozitivno. Ne vidim na primer nevarnosti, plazov ali krušenja sten. Letos se je na primer zelo znana stena, kjer so res veliko plezali, odtrgala. Neverjetno.

Gore se precej bolj ogrevajo kot celoten planet, to pa pomeni, da se permafrost tali precej hitreje, kot pričakujemo, in ne moremo napovedati, kaj vse se bo zgodilo.

Sinova Paco in Tommy Sinova Paco in Tommy Foto: osebni arhiv

Koliko ste še vpeti v tekmovalne vode? Še čutite potrebo po zadovoljevanju tekmovalne žilice?

Tekem se ne udeležujem, čeprav je za to dovolj priložnosti. V Chamonixu jih je na lokalni ravni kar precej. Lani sem se sicer ene udeležila, a sem pretiravala in bila potem še nekaj dni "polomljena", tako da te želje ne čutim več.

Raje plezam zase ter sem tekmovalna sama s sabo in svojimi cilji. Premagujem sebe in steno in se ne primerjam z drugimi.

Verjetno spremljate slovensko plezanje. Danes mu je namenjene precej več pozornosti kot v vaših časih, pa so bili uspehi že takrat na najvišji ravni. Ste pogrešali večjo medijsko pozornost?

Ne, nisem človek, ki bi iskal pozornost, sicer pa mislim, da sem je bila deležna kar precej. Za svoje dosežke sem prejela tudi Bloudkovo nagrado in menda se me v slovenskih medijih še danes omenja. Mami mi občasno pošlje kakšen članek, češ, poglej, spet govorijo o tebi (smeh, op. p.).

Kar pa zadeva slovenske plezalce … Da, zaslužijo si vso pozornost, ki jo dobivajo, ker so res izjemni. Trenutno imamo celo vrsto izjemnih športnih plezalcev. Poleg Janje Garnbret so tukaj še Jernej Kruder, Domen Škofic in Gregor Vezonik, da mlajše generacije, v kateri je cel kup odličnih deklet, sploh ne omenjam.

Športno plezanje je končno postalo olimpijski šport in tudi to mu je dalo dodano vrednost.

Zaslužki v športnem plezanju so v primerjavi z nekaterimi drugimi športi minorni. Ste tudi sami to občutili?

Da, sicer pa mislim, da moraš biti človek, ki zna to izkoristiti. Nekateri alpinisti tako veliko predavajo o svojih vzponih in jih lahko videvaš vsepovsod.

Jaz si ne želim živeti na starih lovorikah, raje več časa namenim masažam.

Lahko v Franciji izkoriščate svoje ime?

Nikoli posebej ne izpostavljam svojih dosežkov, me pa moja tašča zelo rada hvali (smeh, op. p.).

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 6
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin