Druga kariera
Nedelja, 16. 9. 2018, 10.02
5 let, 7 mesecev
Druga kariera (72.)
Kaj je v času športne kariere najbolj pogrešala Natalija Gros? #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,92
6
Dejstvo je, da s plezanjem ne obogatiš in da je treba poprijeti za delo," se je že v času športne kariere zavedala Natalija Gros.
"Vedno sem vedela, da bom v življenju počela še kaj drugega kot plezala in da si želim iti v službo, ustvariti družino, se ustaliti … Že od mladih nog sem se zavedala, da je pomembno, da dokončam šolo, saj bom na koncu, tako kot vsi preostali ljudje, tudi jaz morala v službo. Dejstvo je, da s plezanjem ne obogatiš in da je treba poprijeti za delo," pravi Natalija Gros, nekdanja vrhunska športna plezalka. S čim se ukvarja danes, kako z distance gleda na vrhunski šport in kaj sporoča tistim, ki se ženejo preko vseh meja?
33-letna Natalija Gros je bila nekdaj najboljša športna plezalka Slovenije in najboljša plezalka Evrope. Kljub vrhunskim dosežkom v športu pa jo je širša javnost spoznala šele v začetku letošnjega leta, ko je skupaj s soplesalcem Miho Peratom zmagala v televizijskem šovu Zvezde plešejo.
S plezanjem se je začela ukvarjati pri šestih letih, rezultatski vrhunec kariere pa doživela pri 24 letih, leta 2008, ko je v Parizu osvojila naslov evropske prvakinje v balvanskem plezanju in kombinaciji.
V svoji karieri je osvojila tri naslove svetovne mladinske prvakinje, leta 2007 je zmagala v skupnem seštevku svetovnega pokala v kombinaciji in na svetovnih igrah (neuradnih olimpijskih igrah za neolimpijske športe) leta 2005 osvojila srebrno medaljo. Športno kariero je končala leta 2011 na svetovnem prvenstvu v Arcu.
"Trenutno še končujem posle in poslanstvo v domačem podjetju Film It, proti koncu leta pa vsekakor začnem iskati nove priložnosti tudi drugje."
Pravkar ste se vrnili iz Južne Koreje, kjer ste na festivalu gorniškega filma predstavljali dokumentarni film Zadnji ledeni lovci, ki je delo vašega pokojnega partnerja Jureta Breceljnika. Koliko boste v prihodnje še vpeti v filmsko produkcijo?
Trenutno se še vedno ukvarjam s filmsko produkcijo, zaposlena sem v domačem podjetju. Res je, dokumentarni film Zadnji ledeni lovci zdaj potuje po svetu, po tujih festivalih. Tokrat so povabili tudi naju s sodelavcem Slavišo Majstorovićem, tako da sem pot v Južno Korejo izkoristila za službeno in hkrati počitniško potovanje.
Film je tako doživel še korejsko premiero in širi svoje poslanstvo po svetu. Februarja je na Festivalu gorniškega filma v Ljubljani prejel glavno nagrado, in sicer kot prvi slovenski film v zadnjih 12 letih, v Piranu pa nagrado Vilka Filača za najboljšo fotografijo.
Delo v produkciji me zelo veseli, nekako sem se vanj kar zaljubila. Trenutno še končujem posle in poslanstvo v Juretovem podjetju (Film It), proti koncu leta pa vsekakor začnem iskati nove priložnosti tudi drugje. Trenutno me čaka selitev iz hiše v novo stanovanje.
Nazadnje smo vas videli v plesni vlogi. Se še posvečate plesu?
Trenutno ne, ga imam pa neprestano v mislih. Ples je pustil velik pečat v moji duši in srcu in je nekaj, s čimer bi se rada ukvarjala tudi v prihodnje. Upam, da mi ga nekoč uspe nekako združiti s plezanjem.
S soplesalcem Miho Peratom sta navduševala v plesni oddaji Zvezde plešejo, kjer sta na koncu celo posegla po zmagi.
Plezanju ste posvetili več kot 20 let svojega življenja. S čim bi rekli, da vas je opremilo za življenje?
Predvsem z veliko lepimi in pozitivnimi izkušnjami. Predvsem s socialnimi izkušnjami, ko spoznaš dobre prijatelje in se z njimi povežeš prek svoje najljubše dejavnosti. To so res neprecenljive izkušnje.
Hkrati pa gre tudi za pozitivne izkušnje v steni, ko dan za dnem premaguješ samega sebe. To je bil vedno najtežji "boj". Premagati svoje meje, fizične, predvsem pa mentalne.
Skozi te dragocene potrditve sem se opremila s samozavestjo, zaupanjem vase, zavedanjem, da zmorem premagati tudi ovire, čeprav je to na prvi pogled nemogoče. To je pravzaprav najlepše darilo, ki ti ga šport lahko da.
"Nisem rojena zmagovalka, vse sem dosegla s trdim delom in vztrajnostjo, predvsem pa s športnimi sposobnostmi, lastnostmi, ki sem jih pridobila skozi treninge športnega plezanja."
Kako dragocena je bila vaša športna izkušnja za nadaljnjo življenjsko pot?
Nekajkrat sem že slišala, da sem rojena zmagovalka. Vedno rečem, da nisem bila rojena zmagovalka, da sem do vsega tega prišla s trdim delom in vztrajnostjo, predvsem pa s športnimi sposobnostmi, lastnostmi, ki sem jih pridobila skozi treninge športnega plezanja.
To je zahtevalo veliko odrekanj, veliko truda in potrpežljivosti, zato danes, ko sem že dodobra spoznala in občutila, kaj pomeni življenje po koncu športne kariere, vem, kako zelo dragocene so vse moje pozitivne in tudi manj pozitivne izkušnje iz športa.
Zaradi njih nekako bolje in lažje jadram skozi življenjske valove, manjše ali večje. Vendar to še vseeno ne pomeni, da je vse preprosto. Daleč od tega. Večkrat sem zaradi svoje športne izkušnje tudi bolj zahtevna do sebe, ampak se učim tudi te zmernosti (smeh, op. a.).
Kaj ste v času kariere najbolj pogrešali? Je kaj, čemur ste se morali med športno kariero odpovedovati?
Pogrešala sem nekaj stvari, a sem jih takoj po koncu kariere tudi uresničila. Najprej sem obiskovala tečaj kitajske masaže, nato sem šla v šolo ličenja in kasneje še v plesni šov Zvezde plešejo, kjer sem se učila plesati in nastopati na odru. To so stvari, ki sem jih pogrešala in si jih po tiho vedno želela poskusiti.
V večji meri torej početi stvari, ki jih v vsakodnevnem življenju delajo dekleta, hkrati pa menim, da sem predvsem z zadnjima dvema izživela željo po ženstvenosti in estetiki, ki sta mi v plezanju manjkali.
Sicer pa sem pogrešala tudi to, da bi si lahko večkrat privoščila kaj sladkega in da bi poleti imela več časa za morje. Preostalega pa ne.
Zadnjič ste nastopili leta 2011 na svetovnem prvenstvu v Arcu. Kako ste si zamislili svoje športno slovo?
Res je, leta 2011 sem na svetovnem prvenstvu v Arcu še zadnjič nastopila za slovensko reprezentanco, od slovenskega občinstva pa sem se poslovila po tekmi svetovnega pokala v Kranju, na kateri nisem več nastopila kot tekmovalka.
Del slovesa od športne kariere je bila tudi dobrodelna razstava plezalnih fotografij, ki so jih posneli domači in tuji fotografi, med njimi so bile tudi fotografije, ki jih je posnel Natalijin pokojni partner Jure Breceljnik.
Ker sem se želela posloviti na poseben način, sem na ljubljanskem Nebotičniku s pomočjo svojega takratnega sponzorja Red Bulla, ki mi je zvesto stal ob strani velik del moje športne poti, priredila dobrodelno razstavo svojih plezalnih fotografij.
Fotografije so bile delo domačih in tujih fotografov, med drugimi tudi mojega pokojnega partnerja Jureta Breceljnika. Izkupiček od prodaje fotografij smo namenili Zvezi prijateljev mladine Moste za izvedbo športnoplezalnega tabora v Kranjski Gori, kjer sem se otrokom pridružila tudi sama in jih od blizu seznanila s plezanjem. Drugi del izkupička pa je bil namenjen fundaciji Wings for life, ki se ukvarja z iskanjem načina za ozdravitev poškodb hrbtenjače. To je bil res poseben večer. Vesela sem, da sem se tako na svoj in poseben način poslovila od športne kariere.
Prehod iz vrhunskega športa v, recimo temu, običajno življenje zagotovo ni lahek. Kdo vam je ob koncu kariere in prehodu v novo poglavje življenja najbolj stal ob strani?
Najbolj prav gotovo moj takratni partner Jure. Sicer pa sem se dokaj hitro zaposlila s popoldanskimi vadbami otrok in mladine. V tem sem uživala in to me še vedno veseli. Hkrati sem se s tem zamotila, tako da nisem imela preveč prostega časa.
Pred menoj je bil še en velik izziv, in sicer končanje študija na Fakulteti za šport, ki se je sicer zavlekel, a sem na koncu osvojila tudi ta vrh (smeh, op. a.).
Kako utečeni so bili leta 2011 mehanizmi pomoči, ki športniku danes olajšajo ta prehod?
Sama se nisem odločila za nobenega od teh mehanizmov. Že od mladih nog sem se zavedala, da je pomembno, da dokončam šolo, saj bom na koncu, tako kot vsi preostali ljudje, tudi jaz morala v službo.
Dejstvo je, da s plezanjem ne obogatiš in da je treba poprijeti za delo. Hkrati sem človek, ki se rad uči novih stvari. Vedno sem vedela, da bom v življenju počela še kaj drugega kot plezala in da si želim iti v službo, ustvariti družino, se ustaliti …
No, k sreči mi je še leto dni po moji športni upokojitvi, v prehodnem obdobju, dokler se mi ni iztekla kategorizacija vrhunske športnice, ob strani stala policija, tako da je bil prehod v novo življenje lažji.
Še danes sem policiji hvaležna za štiriletno zaposlitev, saj mi je to precej olajšalo športno pot in sem bila lahko zaradi nje še uspešnejša.
Se mi zdi pa škoda, da sistem zaposlovanja športnikov v javni upravi ni narejen tako, vsaj v mojih časih ni bil, da bi odličen kader zaposlili tudi po koncu športne poti. Ne vem sicer, kako je s tem zdaj, a zdi se mi, da se država ne zaveda dovolj dobro, da smo vrhunski športniki kader z odličnimi delovnimi lastnostmi. Škoda, ker tega ne vidijo in ne znajo izkoristiti tako, da bi bilo dobro tako za državo kot za športnike, ki se po koncu kariere lahko znajdejo pred tem, da ne vedo, kako naprej. V tem primeru bi lahko imeli še večjo motivacijo za novo življenje. No, ker je od tega minilo že precej časa, dopuščam možnost, da se je glede tega tudi kaj spremenilo.
Če bi izbirali ponovno, bi se spet odločili za plezanje?
Če se ozrem nazaj, ne bi prav ničesar spremenila. Dragoceno je bilo vse, kar sem doživela v plezanju in s plezanjem. Hvaležna sem za vse, kar mi je plezanje dalo, res je bilo ob pravem trenutku na pravem mestu.
Bi pa danes, če bi še enkrat imela možnost izbirati in bi imela drugačne pogoje in zgodbo, izbrala šport, ki poleg celostnega napredka otroka razvija tudi ženstvenost. To so predvsem športi, kot so gimnastika, ples, ritmična gimnastika …
"Dekleta in ženske ne smemo pozabiti na to, kdo smo, in da je v nas nekaj res lepega, da je estetika gibanja nekaj, kar ženski doda čar in šarm. Plezanje te izražene ženstvenosti žal ne ponuja in sama sem to v času športne kariere zelo pogrešala. Ravno zato sem si že od nekdaj želela tudi plesati in skozi ples izražati estetiko."
Mislim, da dekleta in ženske ne smemo pozabiti na to, kdo smo, in da je v nas nekaj res lepega, da je estetika gibanja nekaj, kar ženski doda čar in šarm. Plezanje te izražene ženstvenosti žal ne ponuja in sama sem to v času športne kariere zelo pogrešala.
Ravno zato sem si že od nekdaj želela tudi plesati in skozi ples izražati estetiko. Ta komponenta se mi zdi res zelo pomembna.
Dekleta ne bi smela zanemariti te plati v sebi, tudi če se ukvarjajo z drugimi, na neki način bolj fantovskimi športi. Še vedno so lahko uspešna v svojem športu, lahko celo bolj kot fantje istih let, ampak naj ne pozabijo na to, da so dekleta, da so ženske.
Mislim, da dekleta danes na to pozabljajo in se vse preveč primerjajo s fanti, da z njimi tekmujejo, namesto da bi najprej v sebi našle ženske lastnosti, ki so edinstvene in ki jih fantje težje razvijejo.
Kako se ta razlika med fanti in dekleti kaže v plezanju?
Pri plezanju je razlika predvsem v tem, da so fantje po naravi močnejši, zato večkrat pride v ospredje moč, ne tehnika nog. Dekleta smo po naravi bolj nežna, imamo pa zato druge odlike, zaradi katerih znamo na steni v težkih situacijah bolj uporabiti tehniko nog, smo bolj gibljive in intuitivne.
Seveda se drug od drugega lahko učimo in prav je, da se. Ne smemo pa pozabiti na svoje primarne vrline in odlike. Te najprej izkoristimo in jih šele potem nadgradimo z nasprotnim principom (moškim principom - primer jing janga).
Je plezanje šport, v katerega bi želeli vpeljati tudi svojo hčer?
Pred kratkim je prvič plezala z menoj in vidi se, da ima veliko energije. Verjetno jo je podedovala po meni in po svojem pokojnem očetu. Oba sva bila športnika in oba sva bila strastna do svojega dela. Verjetno se je to zapisalo v njen DNK. Plezanje ji je vsekakor všeč.
Mislim, da je plezanje za otrokov gibalni razvoj odličen šport. Navsezadnje gre za naravno obliko gibanja.
Podpiram njeno plezanje kot nekaj, kar bo hranilo njeno radovednost, kar jo bo delalo še bolj gibalno sposobno in ji omogočalo užitek v gibanju. Bom pa želela imeti toliko nadzora, da jo bom sama vodila v take plezalne situacije, da bo najprej razvila svoje ženske odlike in vrline. Če ji bo to tako všeč, jo bom seveda podpirala še naprej. Kam jo bo odneslo, bo seveda pokazal čas.
Kakšne posledice je plezanje na vrhunski ravni pustilo na vašem telesu?
Zase lahko rečem, da sem iz vrhunskega športa izstopila nekako bolj zdrava, kot pa sem vanj vstopila. Deluje celostno, z njim razvijamo celo telo, je pa pomembno, da vlagamo tudi v preventivo pred poškodbami, saj sicer motor lahko hitro "zariba", kot rečemo.
Sama sem že v času tekmovanj veliko vložila v preventivo in to, da lahko tudi po tako napornih letih vrhunskega športa rečem, da sem v dobri formi, je dober pokazatelj skrbi za telo.
Je pa danes, ko z distance gledam na vrhunski šport, zame to na neki način veliko nasilje nad telesom. Čeprav športniki uživamo v tem, kar počnemo, in je bolečina del športa, je dejstvo, da mora telo vrhunskega športnika prenašati take neverjetne napore, da športniki in njihova telesa večkrat klonejo pred tem pritiskom.
Tu je moja kritika namenjena sistemu, trenerjem, pedagogom, ki proizvajajo športnike robote oz. motorje, ki se ženejo prek svojega telesa, ne glede na ceno, zgolj zato, da dosežejo želeni rezultat.
Sama se s tem ne strinjam, tega ne podpiram. Ker temu nikoli nisem sledila, ampak sem vedno poslušala svoje telo, svoje potrebe in telo negovala ves čas športne kariere, mi danes tako tudi vrača.
Kar zadeva plezanje, ki sicer celostno pozitivno vpliva na telo, pa bi opozorila na to, da nekateri športni plezalci zaradi velikih potreb po nizki telesni teži svoje telo večkrat in več let zapored izpostavljajo zelo hudim preizkušnjam. Ne zavedajo se, kakšne hude posledice bo to na njihovem telesu pustilo na dolgi rok.
Tu apeliram predvsem na dekleta, ki si bodo verjetno čez nekaj let želela imeti otroke, pa jih bodo lahko posledice neredne menstruacije pri tem ustavile.
Zame osebno namreč ni cilja, zaradi katerega bi izkoristila vsa mogoča sredstva, še posebej ne, ko gre za vlogo mame. Res je, da vsak sprejema svoje odločitve, upam samo, da se vsi zavedajo mogočih posledic. Vrhunski šport je konec koncev le en del življenja, po njem pa pridejo druge prioritete in želje.
Najboljši slovenski plezalci danes končujejo svoje nastope na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku. Kako ocenjujete njihove predstave?
Lahko jim rečem le bravo in snamem klobuk pred njimi. Iz srca jim privoščim in čestitam za njihove uspehe, predvsem zato, ker vem, koliko dela in truda stoji za vsemi temi uspehi.
Čestitke tudi vodstvu in trenerjem ter vsem njihovim bližnjim, ki pri vrhunskem športu igrajo zelo veliko vlogo, saj jim stojijo ob strani v dobrih in manj dobrih trenutkih. Le tako naprej!
6