Druga kariera
Nedelja, 9. 9. 2018, 16.30
5 let, 7 mesecev
DRUGA KARIERA (71.) – TOMAŽ VNUK
Z ledu k funkcionarjem, med katerimi poskuša izboljšati pogoje za športne naslednike
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,37
Tomaž Vnuk je bil med igralsko kariero vodja tako v reprezentanci (igral je za jugoslovansko in slovensko) kot v klubih, v katerih je igral. Kdo bo kapetan, pogosto sploh ni bilo vprašanje. Mnogim je bilo logično, da bo on. Tudi v drugi karieri se je znašel in deluje v vlogi vodje. Zadnjih šest let kot predsednik, od letos kot direktor HK SŽ Olimpija.
Pred devetimi leti se je končala hokejska kariera enega od velikanov slovenskega hokeja. Tomaž Vnuk se je pri 39. odločil, da ima dovolj. S prehodom v drugo kariero ni imel težav, pot ga je odpeljala v funkcionarske vode, v katerih si prizadeva za izboljšanje pogojev hokejskih naslednikov, a priznava, da ni lahko. Med razreševanjem direktorskih zagonetk pri HK SŽ Olimpija opozarja na slabo infrastrukturo in pomanjkanje spoštovanja do hokejistov. O ciljih v časovnici nerad govori, je pa kljub temu spregovoril o željah v prihodnjem desetletju.
Eden najboljših slovenskih hokejistov od osamosvojitve, ki je večinski del kariere preživel pri Olimpiji, največji uspeh - naslov evropskega prvaka - pa vknjižil v dresu Feldkircha, se je po bogati karieri podal med funkcionarje. Po šestih letih na predsedniškem mestu HK (SŽ) Olimpija je Tomaž Vnuk, ki smo ga tako v reprezentanci kot v klubih spremljali kot vodjo, letos predal funkcijo in postal direktor ljubljanskega hokejskega kolektiva. Dela, pa ne le direktorskega, saj se, kot pravi, prelevi tudi v trenerja, polnilca bidonov, v hokejski šoli pa zavezuje tudi drsalke, mu ne zmanjka.
Upa, da bodo ljudje prepoznali novo zgodbo Olimpije in ugotovili, da ravno vsak dan ne morejo spremljati le Messija, a da tudi lokalni športniki znajo igrati. Nerad postavlja časovnice, si pa želi, da bi imela Ljubljana čez osem let hokejski klub, ki bi se lahko dostojno kosal z najboljšimi v Evropi. To želi doseči z večinsko slovenskim kadrom, saj se zaveda, da lahko kopičenje tujih okrepitev na dolgi rok pelje v pogubo.
Vnuk je kariero končal oktobra leta 2009, pri 39. letih. Glavnino časa je nosil dres Olimpije, pri kateri so leta 2010, ko je pripravil poslovilno tekmo s številnimi zvezdniki, upokojili njegovo 24-ico.
Kmalu bo minilo devet let, odkar ste končali bogato hokejsko kariero. Odločitev je prišla presenetljivo, po zgolj sedmih tekmah novega tekmovalnega obdobja. Zakaj ne že pred začetkom sezone?
Med poletjem pred tisto sezono sem se zelo dobro pripravil, začel sezono, imel še veljavno pogodbo, a nato spoznal, da ni bilo več prave volje. Težko je opisati ta občutek.
Težko sem hodil na treninge, težko mi je bilo delati, igrati. Dokler se sam pripravljaš pred sezono, še nekako gre, potem pa prideš v neki ritem, ki ti ga vsilijo drugi, in ti ne prija več. Mislim, da je bilo pošteno in pravično tako do ekipe kot do mene, da sem takrat končal in rekel, da je dovolj.
Kar dolgo ste vztrajali, končali ste pri 39. ...
Res je. Če bi pokazal še malo svoje trme, bi oddelal še kakšno sezono ali pa morda dve. A hokej ni bil več zabava, nisem več užival.
Z Olimpijo je bil sedemkrat državni prvak, sicer pa je igral še za Medicine Hat Tigers v ligi WHL, Beljak, Celje, Alfo, na nekaj tekmah je oblekel tudi dres Jesenic, največji klubski uspeh pa dočakal s Feldkirchom.
Je bilo težko spremljati nekdanje soigralce, ko so nadaljevali sezono? Vas je kaj stisnilo?
Takrat ne. Pa zatem tudi še nekaj let ne. Bi rekel, da danes precej bolj pogrešam igranje. Po vsem tem času iz svojih izkušenj večkrat rečem fantom, naj poskušajo čim dlje igrati. Seveda, če jim je med hokejsko igro še vedno "luštno". Meni takrat, ponavljam, ni bilo več, zato sem končal.
Največji pečat ste v klubski karieri sicer pustili pri Olimpiji, a največji uspeh verjetno sega v leto 1998, ko ste s Feldkirchom spisali čudež in postali evropski prvaki. Kako se spominjate tistega leta?
Zagotovo. Lepo je bilo. Uf, že 20 let je od tega. Lepi spomini (smeh, op. a.).
Kako je Feldkirchu uspelo med velikani? Nik Zupančič je omenil veliko vlogo trenerja Ralpha Kruegerja.
On je bil zagotovo pomemben dejavnik. Pomembno pa je bilo tudi spoštovanje. Pri hokejski ekipi mi je danes celo bolj pomembno to, kako je ekipa videti v slačilnici, kako fantje med seboj funkcionirajo, kako se zunaj ledu obnašajo, kot dejansko to, kar v nekem trenutku lahko naredijo na ledu. Ne razumite narobe, seveda je pomembno, da imajo tudi hokejsko kakovost. Kar želim povedati, je, da so tudi kakovosti zunaj ledu zelo pomembne.
"Imeli smo ekipo, ki je bila evropski prvak zunaj ledu. Na ledu so bile na zaključnem turnirju vse ekipe boljše od nas, a z odličnim skupinskim pristopom, pravim odnosom do športa in prepričanjem, da zmoremo, smo jih premagali," se recepta za veliki uspeh izpred 20 let, ko je moči pri Feldkirchu združil tudi z Nikom Zupančičem, spominja Vnuk. (FOTO: osebni arhiv kluba Feldkirch)
In prav to je bilo v Feldkirchu zelo pomembno. Imeli smo ekipo, ki je bila evropski prvak zunaj ledu. Na ledu so bile na zaključnem turnirju vse ekipe boljše od nas, pa še katera prej tudi. A menim, da smo jih z odličnim skupinskim pristopom, pravim odnosom do športa in prepričanjem, da zmoremo, premagali. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je celotna zgodba trajala okoli osem let. Krueger je bil tam skoraj sedem let, počasi in sistematično je gradil to ekipo. Nič se ni zgodilo čez noč.
Tako poskušam danes, ko sem v vlogi direktorja, prej predsednika kluba, delovati sam. A v tem okolju, v katerem smo mi zdaj, je kar precej težje. Vem pa, da se ne bo nič zgodilo na hitro.
Vse iz rubrike druga kariera
Koliko ste že med kariero, po kateri vas je zaneslo v funkcionarske vode, razmišljali o tem, kaj in kako po koncu igralskega profesionalizma?
Prav veliko nisem, a o določenih stvareh sem vseeno že prej razmislil in se nanje pripravil, tako da je bil tudi moj prehod malce lažji. Tudi z ekonomskega vidika. Prvi dve leti po koncu je bilo dobro, najbolj sproščeno. Imel sem več časa zase, za določene stvari, ki se mi jim med kariero ni uspelo toliko posvečati. Potem pa s časom najdeš nove stvari, ki te zanimajo, in spet začne zmanjkovati časa.
"Težko sem hodil na treninge, težko mi je bilo delati, igrati. Dokler se sam pripravljaš pred sezono, še nekako gre, potem pa prideš v neki ritem, ki ti ga vsilijo drugi, in ti ne prija več," o razlogu, da ni vztrajal do konca sezone 2009/10.
Kaj ste počeli v prvih dveh letih po koncu, za kateri pravite, da sta bili najbolj "na easy"?
Prav veliko nisem počel. Poskrbel sem za tekoče stvari, ki so me spremljale že med kariero, se posvetil družini. Že na začetku sem se vključil v zgodbo dela z mladimi, a jo tudi precej hitro zaključil. Pol leta sem bil vodja stroke v mlajših selekcijah v klubu, ki sem ga pozneje prevzel. Nekaj časa sem s kolegom vozil tudi barke, tako da mi res ni bilo hudega.
Barka še vedno ostaja ljubezen?
Ponovno (smeh, op. a.). Pozneje nisem imel veliko časa, a sem jo preveč pogrešal, tako da sem zadnje čase spet nekoliko v tem.
Nekateri nekdanji športniki pravijo, da so pravo realnost življenja spoznali šele po karieri, ko so se morali naučiti (tudi osnovnih) stvari, ki jih med kariero niso opravljali, saj jim ni bilo treba ... Pri vas ni bilo tako?
Ne, teh težav nisem imel. Skozi celotno kariero, že od 17. leta naprej sem tako rekoč sam skrbel zase. Tudi večino tega obdobja sem živel sam, pozneje z družino, tako da sem se naučil veliko vsakodnevnih opravil. Kot kapetan in reprezentance in klubov, v katerih sem igral, sem bil prisoten tudi pri organizacijskih stvareh, v tem času marsikaj spoznal, tako da težav s prilagoditvijo na življenje po profesionalizmu ni bilo.
"Nikoli med kariero nisem razmišljal, da bi moral med igranjem zaslužiti toliko, da mi po športu ne bi bilo treba delati. In nikoli me tudi ni bilo strah tega, ali bom lahko kaj delal."
Omenili ste ekonomski vidik. Koliko ste med kariero lahko poskrbeli za življenje po hokeju?
Mislim, da je bila moja največja naložba tista v znanje, kar se tiče hokeja, organizacije in podobnih stvari. Nikoli med kariero nisem razmišljal, da bi moral med igranjem zaslužiti toliko, da mi po športu ne bi bilo treba delati. In nikoli me tudi ni bilo strah tega, ali bom lahko kaj delal. Vedno sem se stvari lotil stoodstotno. Tako v športu kot na drugih področjih. Še danes me ni strah, da česa v svojem delu ne bi bil sposoben narediti.
Samozavestno. Že med kariero so ljudje, tudi tisti, s katerimi niste bili vselej v najboljših odnosih, dejali, da ste bili vodja, da ni bilo vprašanja, kdo bo kapetan, ker je bilo logično, da boste vi. Ste tudi po karieri radi vodja?
Mislim, nikoli se mi ni bilo težko izpostaviti za določene stvari, če sem seveda vanje verjel. In v klubu in v reprezentanci sem se večkrat boril - ne le za svoje dobro, temveč tudi za dobro drugih. Tudi skozi to sem se ogromno naučil. Tako o odnosih med ljudmi kot o tem, kako šport pri nas deluje. Mislim, da je bila to ena od ključnih stvari, ki mi še danes v življenju pomagajo.
Kaj vam je hokej še dal za življenje po igralski karieri?
Dovolj je ena beseda. Spoštovanje. Zadnje čase ga je v naši družbi veliko premalo. Na žalost imam občutek, da ga je vedno manj.
Ga je bilo med vašo kariero precej več?
Zagotovo. Od obdobja do obdobja je bilo sicer drugače. Bili so uspehi in bili so padci. Krivulja gre enkrat gor, drugič navzdol. S tem so povezani tudi odnosi. A da, včasih je bilo drugače.
Leta 2012 ste postali predsednik HK Olimpija, ki se je do lani posvečal le mlajšim selekcijam, zdaj imate drugo sezono tudi člane. Letos vas je na predsedniškem mestu zamenjal Miha Butara, vam pripada vloga direktorja kluba. Koliko ste se v teh letih naučili, napredovali ...
Ko sem leta 2012 prevzel vodenje kluba, sem ga prevzel na željo nekaterih staršev tega kluba, ki so želeli, da se klub malo drugače formira. Klub nam je uspelo precej dobro postaviti na noge, kadrovsko popolniti, finančno popraviti, ne nazadnje tudi odnose popraviti.
Že na prvi skupščini sem povedal, da se nekako ne vidim kot predsednik kluba, pa je vmes minilo šest let. Verjemite mi, da sem vseh šest let iskal predsednika. Letos sem ga končno našel, sicer povezanega z zgodbo članske ekipe. Čeprav sem se v teh šestih letih res veliko naučil, vse od administracije do računovodstva, organizacije, razpisov, pridobil ogromno znanj, mi je to vzelo veliko energije, ob tem pa je bila moja želja še, da bi se ukvarjal s stroko. Pri vsem tem, kar se zdaj dogaja, mi ni še povsem uspelo, da bi se povsem z njo ukvarjal. Morda pa v prihodnosti.
"Lahko rečem, da je bilo kar težko najti nekoga, ki bi odgovorno opravljal nalogo predsednika, sploh če si vezan samo na mlajše selekcije. Mnogi se bojijo odgovornosti, ki ni majhna," o predsedniški vlogi, ki jo je pri HK Olimpija in HK SŽ Olimpija opravljal med letoma 2012 in 2018, pravi 48-letnik.
Ste res šest let iskali predsednika ali vam je bilo pač težko predati ta naziv?
Lahko rečem, da je bilo kar težko najti nekoga, ki bi odgovorno opravljal nalogo predsednika, sploh če si vezan samo na mlajše selekcije. Mnogi se bojijo odgovornosti, ki ni majhna. Na neka sredstva, razen iz razpisov ter podpore mesta in staršev, je zelo težko računati, tako da ni bilo veliko junakov, ki bi se spustili v take zgodbe. Občudujem vse predsednike klubov v Sloveniji, ki imajo voljo, da delajo s športnimi kolektivi.
Je težje biti predsednik, kot biti hokejist?
Ne. Že prej sem omenil spoštovanje. Hokejisti v Sloveniji si res zaslužijo veliko spoštovanje, ker je zelo težko. Stvari se precej premalo vrtijo okoli njih. Zelo velik del hokeja se vrti okoli funkcionarjev, sodnikov, še česa ... Včasih celotna okolica pozablja, da brez hokejistov hokeja ne bo. Tako da vztrajam, da je težje biti hokejist. Sploh pa dober hokejist.
Ste v funkcionarskih vodah. Kaj torej predlagate, da bi se več pozornosti namenilo hokejistom?
Prva stvar je infrastruktura, ki bi jo morali nujno izboljšati, saj so zmogljivosti premajhne, Druga stvar pa je, da bi morali čim prej omogočiti, vsaj tema dvema profesionalnima kluboma, ki ju imamo, vključitev v najmočnejša regijska tekmovanja, v evropska tekmovanja, kjer bi dosegla tudi kakšne rezultate.
S prispevkom Mestne občine Ljubljana HK SŽ Olimpija je zadovoljen. Brez njihove pomoči bi težko šlo.
Treba bi bilo najboljše hokejiste, ki jih delajo vsi klubi, zadržati v Sloveniji. Vsaj prve korake na profesionalni poti, da bi naredili v Sloveniji. Prevečkrat se zgodi, da fantje raje odhajajo v tujino in se nato razočarani vračajo. S tem jih ne izgubi le klub, pač pa celoten slovenski hokej. Vemo, da tisti zadnji fantje, ki so res naredili razliko, pa ne želim nikogar užaliti, so prišli iz lige EBEL, a iz slovenskega kluba. Trdim, da se v vseh slovenskih hokejskih klubih glede na pogoje, ki jih imamo, in število športnikov dela zelo dobro. Vsi klubi naredimo iz njih maksimum. Razlika pa nastane pozneje. Pri naslednjem koraku, ko je čas za profesionalizem. Tam smo zadaj, čeprav gre na bolje.
Kako močno vas skrbi za prihodnost slovenskega klubskega hokeja?
Skrbi me ne. Je pa pred hokejem v Sloveniji ogromno dela. Predvsem največji pomislek in skrb imam glede infrastrukture, ki je pri nas na voljo za ta šport. Je namreč povsem enaka, kot je bila pred 50 leti, ko sem jaz skoraj že začenjal, hokej pa je v pol stoletja naredil ogromen korak naprej. Večje je število športnikov, selekcij, tekem, tako da je vse programe, ki jih imamo v hokejskih klubih v Sloveniji, zelo težko izpeljati. Vsem klubom, ne samo nam.
Infrastruktura je največji izziv, ki bi ga morali v hokeju v Sloveniji sprejeti. Preveč energije izgubljamo za druge projekte, premalo pa za tega, ki je najbolj očiten. To vsi, ki delamo v hokeju, vemo. Brez pomoči in ukrepov se takšnega hokeja, ki se ga gremo zdaj, se pravi, da se reprezentanca uvršča na olimpijske igre, ne bomo šli več dolgo. Vedno težje bo loviti ta korak.
Zmaji so v ligi EBEL, takrat še kot HDD Olimpija, igrali v sezoni 2016/17. Kdaj spet na višjo raven, je težko reči, pravi Vnuk.
Omenili ste ligo EBEL. Privržence Olimpije zanima, kdaj nazaj oziroma kdaj na višjo raven od Alpske lige. Da ne boste hiteli, ste že večkrat rekli. Imate kljub temu kakšno časovnico?
Težko je imeti časovnico. Mislim, da smo trenutno z Alpsko ligo na pravi poti. Moja želja je igrati v najkakovostnejši ligi, ki je na tem območju prisotna. Se pravi, ali je to EBEL ali je to kakšna druga liga, ne vem. Čeprav Alpska liga z najboljšimi italijanskimi klubi tudi ni tako slaba liga.
V hokeju v Sloveniji na območju, ki ga imamo, bodo (pre)živeli klubi, ki bodo delali lasten kader. Tudi če bomo imeli vmes klub z desetimi tujci in če ne bo imel lastnega kadra, bodo to zelo kratkoročne zgodbe. Ker je pač narava Slovenije takšna, kot je. Živeli bodo torej klubi, ki bodo delali z mladimi. Če ne bomo imeli slovenskega, svojega kadra, bodo te zgodbe kratkoročne.
V Olimpiji torej pod vašim vodstvom ne gre sočasno pričakovati Elikov, Banhamov, Yarem, Intranuovov …? To ni vaš cilj.
Če imaš dovolj podmladka in igralce, od katerih se bodo mladi učili, in če bodo ti igralci naslednjih pet let igrali pri Olimpiji, potem je to nesmiselno. To bi delovalo eno, morda dve leti. Na dolgi rok to nima smisla. To ne velja le za hokej, pač pa za celoten slovenski šport.
Časi Brendanov Yarem in Frankov Banhamov, ki sta bila del zadnjega bolj udarnega vala tujih okrepitev pri Olimpiji, so resda prinesli rezultate in sprožili hokejsko evforijo, a Vnuka skrbi, da bi ponovitev kopičenja tujcev lahko hitro vodila v pogubo. "Le klubi, ki bodo delali z domačim kadrom, bodo preživeli na dolgi rok."
Upam, da bodo ljudje dojeli, da ne moreš ravno vsak dan gledati Messija in da znajo igrati tudi lokalni fantje. V hokeju se, vsaj v Avstriji, to že dogaja. Manjši lokalni klubi imajo lep obisk. Tekme Feldkircha, Dornbirna so, glede na velikost njihovega kraja, razmeroma dobro obiskane.
A Ljubljana ima zahtevno občinstvo. Tudi na nogometu se po dvojni kroni ne tre ljudi.
V Ljubljani je pač neko tako obdobje. Hokej in košarka sta bila v preteklosti zelo dobro obiskana, zadnje čase je imel sicer več obiska nogomet. Trajalo bo nekaj časa, da se bodo ljudje navadili spet hoditi na tekme.
Glede hokeja imamo še vedno glavne težave v tem, da večina Ljubljančanov ne razume, da je naš klub (HK SŽ Olimpija) zdrav, da ima mladinske pogone, da se poskušamo distancirati od stare Olimpije. Vem, da je to še vedno hokej v Ljubljani, da je to še vedno Olimpija, a način dela je pri nas bistveno drugačen, kot je bil v preteklosti.
Ste se od nekdanjega predsednika Olimpije, s katerim in pod vodstvom katerega ste še igrali, naučili tudi, kako ne boste delovali?
Takrat so bila dobra leta, da ne bo pomote. Dvorana je bila polna, dobro smo igrali, rezultati, uspehi so bili, a če pogledamo zgodbo kot celoto, je vse skupaj trajalo zelo kratek čas. Treba je postaviti na tehtnico, koliko stvari se pri taki stvari tvega. Mislim, da bodo v Sloveniji vse take zgodbe, ponavljam, kratkoročne. Treba je delati s svojim kadrom. Če pa vidiš, da lahko z ekipo dosežeš še boljše rezultate, osvojiš ligo, pa seveda popolniš, kar ti manjka.
Olimpija je v soboto v finalu pokala Slovenije premagala Jesenice in osvojila pokalno lovoriko.
Govorite o domačem kadru. Tujcev res nimate, a velik del članov ni bil hokejsko vzgojen v Olimpiji. Kako gledate na to?
No, saj nekaj pa imamo svojih. Je pa res, da smo jih poiskali tudi drugje. Predvsem nam manjka igralcev okoli letnika 2000. Če bi jih imeli, bi jim zagotovo ponudili priložnost.
Vas
"Ne bom pa rekel, da me trenersko delo ne bi zanimalo. Morda pa kdaj poskusim še to."
bomo kdaj videli v vlogi trenerja?
Narejene imam vse licence, spremljam dogajanje, veliko se pogovarjam z vsemi trenerji in v mlajših selekcijah in v članski kategoriji. Tekem sem videl ogromno, tako da sem neprestano v hokeju. A trenutno ni časa za to. Ne bom pa rekel, da me trenersko delo ne bi zanimalo. Morda pa kdaj poskusim še to.
Glavno taktirko ste sredi zadnje sezone zaupali bratu Juretu. Koliko dilem je bilo pred to odločitvijo?
Kaj pa vem. Z bratom delam povsem enako, kot bi delal s katerimkoli drugim trenerjem. Razlike v tem ni. Bilo pa je veliko očitkov, da sem mu dal prednost pred drugimi trenerji v lanski sezoni, da sem "družinsko" predal posle ...
To ste lahko pričakovali.
Da. A sem tudi že povedal, da je bilo to, da je moj brat, kvečjemu ovira. Zavedal sem se, kaj me čaka, ko sem ga imenoval. Kljub temu sem se odločil zanj. O tem položaju sem se posvetoval tudi z novim predsednikom Miho Butaro, tako da sem tudi od glavnega sponzorja dobil podporo. Bo pa nerodno, če ne bo rezultatov. Tega se dobro zavedava oba.
"Z bratom delam povsem enako, kot bi delal s katerimkoli drugim trenerjem. Razlike v tem ni. Bo pa nerodno, če ne bo rezultatov. Tega se dobro zavedava," o bratski navezi Vnuk pri članski Olimpiji pravi Tomaž.
V nekem intervjuju ste omenili, da želite imeti na vseh položajih, tako na ledu kot v pisarnah, profesionalne ljudi, tiste, ki najbolje vedo, kako se stvarem streže. V kakšnem odstotku vam to uspeva?
Vse to je stvar financ. Za organizacijo ene športne tekme hokejski klub plača sodnike, zapisnikarsko mizo, gasilce, varovanje, reševalno službo … Ko to pogledaš, vidiš, da okolica hokeja kar zelo dobro živi. Ko pogledaš plače hokejistov ali pa bolje rečeno vračilo stroškov in honorarje, vidiš, da servis okoli igralcev kar nekako dobro teče, igralci so pa zapostavljeni. To je treba nujno spremeniti. Da bodo najprej na vrsti igralci, potem preostali. A v tem trenutku je to zelo težko.
Vse to se tako nanaša tudi na druge službe, ki jih ljudje opravljajo pri nas, od odnosov z javnostmi do menedžmenta. Tako imamo precej prostovoljcev, ki si vzamejo veliko časa, da nam pomagajo. Tudi sam nisem le direktor, ampak včasih tudi trener, v hokejski šoli zavezujem drsalke otrokom, hodim po bidone, česar marsikdo ne ve. Prisoten sem na vseh ravneh, tako da vem, kaj se v klubu res dogaja. Delamo, trudimo se, stvari se popravljajo. Že v tej sezoni bodo stvari na višji ravni.
Želi si, da bi imela Ljubljana čez osem let klub, ki bi lahko enakovredno pariral največjim v Evropi.
Kje ste se med kariero naučili največ stvari, ki vam pomagajo tudi na današnji poti?
Vsekakor v Feldkirchu. V tisti zmagoviti sezoni, v kateri sem spremenil tudi odnos do hokeja. Od tistega trenutka sem precej več pozornosti posvečal tudi temu, kako stvari v ekipi delujejo zunaj ledene ploskve. Tam smo se naučili tudi spoštovanja celotne okolice. Od trenerja do "mojstrov", ki so bili del ekipe.
Podobno pričakujem tudi v našem klubu v Ljubljani. Ne bom rekel, da bomo evropski prvaki, bi bilo pa lepo imeti tukaj čez osem let ekipo, ki lahko igra z evropskimi prvaki. Mislim, da to ni nemogoč cilj, glede na podmladek, glede na delo v slovenskih klubih, če bi uspešno kadrovali in bi nam predvsem okolica verjela.
Prej ste me vprašali o časovnici. Postavil bi osemletni časovni rok, v katerem bi v Ljubljani zgradili hokejski klub, za katerega sicer težko verjamem, da bo postal evropski prvak, si pa želim, da bi lahko igral z vsakim v Evropi.
Preberite še:
