"Ko udari realnost in se svet ne vrti več le okoli tebe, te mora nekdo prizemljiti"

Kariero je končal aprila 2011 v dresu mladinske ekipe HK Olimpija, v kateri je zaigral z mnogo mladimi oklepniki, ki še danes igrajo na visoki ravni. Na fotografiji s starejšim sinom Lanom, ki je šel po njegovih stopinjah in se kali pri Olimpiji. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Sedem let mineva, odkar ste v dresu HK Olimpija končali igralsko kariero. Je bilo dovolj ali vam je bilo kdaj žal, da niste kariere še podaljšali?
Dovolj je bilo. Dve sezoni pred koncem sem se iz Gradca vrnil v Ljubljano po sili razmer. Vedel sem, da se bliža konec, ker mi je telo tako govorilo. Zadnjo sezono, ko sem pri 35 letih igral v slovenski ligi, sem bil obdan z zelo "fajn" mladimi fanti - kar nekaj jih še vedno igra -, ki so me pogosto gledali z velikimi očmi. Takrat sem videl, da nekomu lahko v karieri pomagam. Vedno sem se trudil, da bodo zadovoljni. Mislim, da so imeli po točkah vsi najboljšo sezono (smeh, op. a.), Luka Bašič se je pozneje spet vrnil v reprezentanco, Ken Ograjenšek igra na visoki ravni … Če so se ti fantje kaj od mene naučili, sem zelo vesel.

Z užitkom sem končal. Ne pogrešam igranja. Morda tudi zato, ker sem ostal v tem športu in v njem našel nov izziv. Spet imam nekaj, kar mi dviguje adrenalin (smeh, op. a.). Takrat smo se sicer pogovarjali, ali bi še eno leto odigral, a odločil sem se, da raje ne. Užival sem v vseh letih igralske kariere, z njo sem zadovoljen, a vedel sem, da je bilo dovolj.

Pa vendar, po desetletjih v profesionalizmu verjetno ni lahko postaviti opreme v kot in stopiti v drugo kariero.
Prehod je težak, zagotovo. Pri HK Olimpiji, pri kateri sem končal kariero, sem začel igrati tudi zato, ker sem lahko začel delati z otroki kot trener. Spoznal sem trenersko plat, ugotovil, da me to res zanima. Zelo sem užival v delu z otroki. Zdelo se mi je, da imam dovolj hokejskega znanja, da bi lahko v tem delal. Ker sem bil sam zelo kompliciran, včasih problematičen igralec, česar ne skrivam, sem vedel, da lahko sodelujem z marsikom. Tudi na individualni ravni. Videl sem se v tem.

Kdaj veš,da je res konec?

Številni športniki po koncu kariere omenjajo krizo. Kar naenkrat ni več rutine, ki vas je spremljala leta in leta. Kako je bilo pri vas?
Mislim, da ima po koncu kariere prav vsak profesionalni športnik krizo. V resnici moraš biti sprijaznjen s tem, da je kariere konec. To moraš razčistiti sam s seboj. Jaz sem imel kar razčiščeno, da je to to, ker nisem več užival v treningih. Ko je tako, veš, da nima več smisla vztrajati. Če razčistiš tako, da v športu vidiš le še službo, potem lahko končaš. Zame je bil hokej vedno igra, nanj nisem gledal kot na službo. Resnično. Saj ne rečem, saj so bili težki trenutki, pa poškodbe, ki so me kar spremljale, a boljšega občutka, kot ko sem zadrsal na tekmo, zame ni bilo. Ne na ogrevanje, ampak potem na tekmo. Tudi v trenerstvu ni več tega občutka, se mu pa nekoliko že približam.

Sportal "Življenje po športu je lahko težko ali pa še bolj sladko kot med kariero"

Koliko ste že med kariero razmišljali o življenju po profesionalizmu? "Tujina me je naučila, da se je treba vsak dan znova dokazovati. Večino kariere sem bil sam, edini Slovenec v tujem klubu. Še dobro, da znam biti volk samotar." Foto: Sportida
Ko enkrat začneš razmišljati, kaj boš po karieri, potem se bližaš koncu. Zadnji dve leti sem začel razmišljati o prihodnosti. Moram reči, da dokler res nisem zares začel delati kot trener, nisem bil povsem prepričan, kaj sledi. Tako da sem vesel, da sem dobil trenersko priložnost in ostal v tem poklicu.

Se vam zdi, da športniki premalo razmišljajo o tem?
Mislim, da danes razmišljajo precej več, kot smo mi. Odvisno je seveda tudi od standarda, kje igraš in koliko si lahko sploh privoščiš razmišljati, kaj bo po karieri. A mislim, da jih je več ve, kaj bodo, kot takrat, ko sem bil še sam aktiven igralec. Ampak so tudi standardi, sploh v domačem hokeju, v katerem težko govorimo o pravem profesionalizmu, drugačni, kot so bili v naših časih.

Zelo težko je reči, kaj je pravilno, kako se pripraviti na to, saj smo vsi različni. Vsak pri sebi mora najti tisto, kar ga bo veselilo. Ker če si do 35. leta ali pa do 40. v športu, drugega sveta sploh ne poznaš. Sploh če se greš tega res profesionalno, saj ti čas ne dopušča, da bi lahko podrobneje spoznaval svet po športu. Ko imaš med kariero kakšen prost dan, si vzameš res prosto. Izkoristiš ga za družino, za regeneracijo, počitek, ne razmišljaš toliko o tem, kaj bo po koncu.

Morda ima zato marsikdo iluzijo, da bo, ko bodo po karieri prišli prosti dnevi, kar vedno prost. Pa ni. Udari kruta realnost. Ni lahko, treba se je znajti. Jaz sem imel srečo, da sem lahko ostal v tem športu, da delam tisto, kar imam rad, da sem zadovoljen, predvsem pa, da imam družino, ki me podpira pri tem.

Nekakšen mehurček, v katerem živite med športno kariero, poči? Številni športniki namreč pravijo, da šele po karieri spoznaš realnost življenja …
Res je tako. Če si na visoki profesionalni športni ravni in v urejenih razmerah, ti kot profesionalcu skoraj ni treba narediti popolnoma nič drugega, kot da si osredotočen na treninge, tekme. Jaz sem razmišljal le o tem, da bom na treningih in tekmah dal od sebe, kar se od mene pričakuje.

"Ko enkrat po karieri ni več tega prilagajanja in se zaveš realnosti, ko si na primer žena ustvari svojo kariero, začne delati, se stvari spremenijo. Včasih je zelo težko požreti, sprejeti, da se ves svet ne vrti več le okoli tebe. Priznam. Takrat te mora nekdo prizemljiti. Mene je na srečo žena." (Na fotografiji z ženo Katjo in sinom Lanom). Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ali priznamo ali ne, športniki smo egi in smo sebični, saj se nam morajo vsi okoli nas dejansko prilagoditi. Predvsem družine. Tako je. In ko enkrat po karieri ni več tega prilagajanja in se zaveš realnosti, ko si na primer žena ustvari svojo kariero, začne delati, se stvari spremenijo. Včasih je zelo težko požreti, sprejeti, da se ves svet ne vrti več le okoli tebe. Priznam. Takrat te mora nekdo prizemljiti. Če mu uspe to narediti takoj na začetku, je v redu. Na srečo, je bila pri meni žena tista, ki ji je to uspelo.

Sam sem bil zelo nesrečen, če sem bil doma in nisem imel dela. Nekaj časa mi je sicer še ugajalo, a mi je hitro postalo dolgčas in nisem vedel, kaj bi sam s seboj. Preprosto imaš kar naenkrat preveč časa, stvari, ki bi te gnala, kot te je šport, pa ni več. Če imaš na začetku morda še nekaj kapitala, dobro, če ga ni, pa si postavljen pred dejstvo, da je treba takoj začeti delati. Jaz sem bil nekje vmes.

Česa vas je naučil hokej za življenje po profesionalizmu? "Boljšega občutka, kot ko sem zadrsal na tekmo, zame ni bilo. Tudi v trenerstvu ni več tega občutka, se mu pa nekateri približajo." Foto: Vid Ponikvar
Spoznal sem, da se moraš vsak dan dokazovati. Velik del kariere sem preživel v tujini. Sam. Bil sem Slovenec v svetu Severnoameričanov. Igral sem po ligah, v katerih so bili dominantni. Zame je bila vsaka sezona nov začetek, sploh če so se trenerji zamenjali. Bil sem pač Slovenec. Če sem s tem komu utrl pot ali pa da so na nas začeli drugače gledati, da so ugotovili, da nismo neki "šalabajzerji", sem zelo vesel, ker ni lahko biti tujec. Zavedam se, da se morajo fantje tudi danes vsako leto znova dokazati.

Te pa tujina utrdi.
Zelo. Jaz sem bil kot igralec vedno sam. Pol sezone sva bila z Miho Reboljem skupaj v Gradcu, sicer pa ob meni večinoma ni bilo Slovenca. Tako da so bile sezone, ko sem bil skoraj skoraj vedno sam, saj se pogosto nisem našel. Še dobro, da mi ni težko biti sam, da znam biti volk samotar.

Podali ste se v trenerske vode, v katerih se zdite zadovoljni.
Ničesar ne bi spremenil, kajti ostajam v športu, ki ga obožujem. Bogata igralska kariera mi je morda nekoliko oljašala, da sem dobil službo prej kot morda kdo drug. Vedno me je zanimalo, kako je biti trener. Zdaj, ko sem trener, vidim, da sem bil kot igralec pogosto res jaz tisti, ki je bil problematičen (smeh, op. a.). A tisti, ki je znal z menoj delati, je od mene dobil največ. In to poskušam tudi jaz kot trener narediti pri svojih igralcih. Za to je potrebne veliko komunikacije, imeti moraš veliko energije, a le to je pravi način, da ti uspe iz vsakega igralca pritegniti najboljše.

V sezoni 2015/16 je postal prvi Slovenec, ki je v ligi EBEL vodil neslovenski klub. V Gradcu je močan pečat pustil predvsem kot igralec. Tam je doživel tako lepo kot manj lepe trenutke. Tam ga je, kot pravi, v sezoni 2008/09 trener Bill Gilligan psihično ubil. Foto: Sportida

Omenili ste komunikacijo. Kakšni so še prijemi, da iz posameznika izvlečete najboljše? Verjetno pomaga, da ste bili dolga leta na drugi strani ...
Vsekakor. Igralske izkušnje pripomorejo. A tako kot igralec se lahko tudi kot trener vsak dan učiš. Vem, da ne moreš prav vsakič narediti vsega najbolje ali pa pravilno. Motiti se je človeško. Zame so največji ljudje tisti, ki po narejeni napako to priznajo. Pomembno mi je, da imamo zdrav odnos, da ni kazanja s prstom, kdo je kriv, kdo ni kriv, da se stvari razčistijo. Kot trener sem vedno prevzel odgovornost, vedno sem se boril za svoje igralce, da so bili deležni pozornosti, ki si je zaslužijo. Zdi se mi, da je zdrav človeški odnos zelo pomemben, da znaš komu kdaj pomagati tudi na individualni ravni, pri stvareh, ki morda niso povezane izključno s hokejem.

Je težje biti hokejist ali trener?
Zagotovo trener. Kot igralec sem lahko v danem trenutku na ledu nekaj spremenil, zdaj pa nimam te moči. Kot trener moraš biti toliko močan in zbran, da znaš v pravem trenutku dati prave napotke, igralci pa jih morajo prenesti na led. Zame je najhuje, da moram do zadnjega zvoka sirene čakati na klopi, na ledu pa ne morem pomagati.

Ste dobili kot trener bolj debelo kožo? Katera je bila najpomembnejša trenerska lekcija?
Težko rečem, da sem dobil bolj debelo kožo. Imam pa srečo, da vem, s katerimi stvarmi se obremenjevati, s katerimi ne. To pripomore k lažjemu delu. To mi je pomagalo tudi med igralsko kariero. Obremenjuješ se namreč lahko le s stvarmi, na katere imaš vpliv. Tiste, na katere nimaš, pa moraš preprosto odmisliti. Največja lekcija, ki mi jo je dalo trenerstvo, je ta, da ne smeš zaupati nepravim ljudem.

"Ne zaupaj nepravim ljudem," lekcija, ki mu jo je dalo trenerstvo in ki jo poskuša upoštevati tudi na splošno v življenju. Pa znate preceniti, kdo so ljudje, vredni zaupanja?
To spoznavam sproti. Pri tem ocenjujem značaje, pozicije, njihove interese.

Vaši trenerski začetki so bili kar pestri. Veliko ste se selili, v petih letih zamenjali štiri klube …
Res je. Podobno kot moja začetna igralska kariera v tujini, ko sem zamenjal kar nekaj klubov. Na koncu pa sem se le nekoliko ustalil, najprej v Gradcu, nato v Krefeldu, pa nato spet v Gradcu. Tukaj je podobno. Vedno sem se stvari najbolje naučil, če sem jo izkusil na svoji koži. Vesel in hvaležen sem, da sem lahko za začetnika delal kot trener na kar visoki ravni.

Že na začetku ste bili postavljeni v zahteven položaj. Pri HDD Olimpija leta finančne nediscipline in nič kaj rožnati časi. V Gradcu ste bili najprej pomočnik samovoljnega Todda Bjorkstranda, ob katerem verjetno prav tako ni bilo lahko, nato postali prvi Slovenec na trenerskem čelu neslovenskega EBEL-ligaša, sledil je odhod v Nemčijo …
Pri Olimpiji res ni bilo lahko, imel pa sem srečo, da sem imel res dobro skupino igralcev, ki so točno vedeli, kaj hočejo in zakaj to delajo. Imeli smo zdrav odnos. Vedel sem, v kakšnem položaju so oni, in obratno. Dogovorili smo se, da se lahko še tako dolgo pogovarjamo in iščemo rešitve, a spremeniti položaja v klubu ne moremo. To ni bilo v naši pristojnosti. Upali smo lahko le, da bo šlo na bolje. Mi smo tukaj zato, da igramo hokej in iz tega poskušamo izvleči največ, da bi morda kdo dobil priložnost oditi na bolje.

V Gradcu je bila zanimiva izkušnja. Ob Bjorkstrandu sem se naučil preklopiti. Rekel sem si, to je moja služba. Če želim plačo, moram to narediti, moram požreti nekatere stvari. Saj sem jih že kot igralec veliko. Želel je dobro, a morda ne na pravi način. Je bil pa tudi pošten do mene. Ko se mi je rodil drugi sin, mi je na primer sam dal prost teden … Ko je odšel, sem postal glavni trener, a nato tudi sam moral oditi. Gradec je zelo zapleten. Tam je zelo veliko vetrov. Kot igralcem sem videl, da so se trenerji skoraj vedno odločili za eno stran. Od tega, ali so se za pravo ali ne, je bilo odvisno, ali je trener ostal ali pa je moral iti. Mislim, da sem naredil vse, kar sem lahko, z izkušnjami, ki sem jih imel.

Prvič se je v vlogi glavnega trenerja znašel v seznoni 2013/14, ko je v ligi EBEL vodil HDD Olimpijo, kjer mu ni bilo lahko, a je hvaležen igralcem, da so skupaj zdržali do konca sezone. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Sredi sezone sem nato odšel v Nemčijo, kjer sem delal z Johnom Trippom, s katerim sva igrala drug proti drugemu v prvi nemški ligi, da bi ostal v trenerskem kolesju. Trenerski posel je krut. Ko si nekoliko zunaj tega kroga, je zelo težko priti nazaj vanj. Tako da sem sprejel izziv in bil zadovoljen, da so mi dali svobodo.

Zdaj je za vami enoletni izziv Alpske lige v Italiji pri Sterzingu, kjer ostajate. Kako se počutite?
Zelo mi je všeč. Majhno mestece, umirjeno. Jasno in glasno je bilo povedano, da sem jaz trener, da se jaz ukvarjam z ekipo, tako da zunanjih pritiskov ni. Zelo lepo je delati, fantje so res pridni. Čeprav gre za polprofesionalizem in skoraj vsi hodijo v službe, z izjemo tujcev, so res pripravljeni trdo delati. Imamo nekaj zelo dobrih potencialov, ki imajo smisel za igro. Želena cilja, končnica Alpske lige in polfinale v Italiji, smo izpolnili. Jedro ekipe ostaja, tako da sem za zdaj zelo zadovoljen.

A verjetno je cilj, da nekoč prevzamete profesionalno moštvo …
Seveda. Čas bo pokazal, kako in kaj. Bo pa že prihodnja sezona zame nov izziv. Ponovno bom prijel za delo z isto ekipo in poskusil narediti še korak naprej, morda na višjo raven, da bi bili morda še bolj konkurenčni, tudi v končnici, če bomo do tja prišli. Potem bomo pa videli, kako bo.

"Pri otrocih porabiš veliko več energije, je pa res, da nasmeh, ki ga vidiš pri njih, odtehta vse. Ni lepšega kot videti zadovoljne otroke," pravi o svojem taboru za najmlajše, ki ga bo letos izpeljal v Italiji. Foto: Vid Ponikvar

Poletne dni si zapolnjujete tudi s trenerskim deli na otroškem hokejskem taboru.
Zame je to mentalna sprostitev. Predpriprava na sezono. Sestavil sem ekipo trenerjev, s katerimi se dobro razumemo, tako da je super delati. Res. Letos ga bomo pripravili v Italiji.

Ugotovil sem, da je vodenje članske ekipe stresno, ampak manj naporno kot učenje otrok. Pri otrocih porabiš veliko več energije, je pa res, da nasmeh, ki ga vidiš pri njih, odtehta vse. Ni lepšega kot videti zadovoljne otroke. Pri članih je pa stresno, ker je pritisk rezultata večji ali pa kar odločilen. Nimaš pa vpliva na ledu, kot si ga imel kot igralec in dejansko moraš imeti okoli sebe ljudi, ki jim stoodstotno zaupaš, da bodo dobro opravili svojo nalogo.

Sportal Garaška pot do lažjega odpiranja vrat #intervju

Kratek čas ste bili pomočnik selektorja slovenske reprezentance, a se nato, kot ste takrat dejali v uradni izjavi, zaradi klubskih obveznosti poslovili.
Da. Vedel sem, da ne bom stoodstoten na obeh straneh. Klubska kariera mi je bila v tistem trenutku bolj pomembna. Ob tej odločitvi mi je bilo grozno, saj sem se v reprezentanci imel res lepo, lepo je bilo videti vse te fante, z nekaterimi sem še igral, z nekaterimi delal kot agent ... Ali je bila to najboljša odločitev, ne vem. V danem trenutku se mi je zdela najbolj primerna.

Razpet med trenersko vlogo v Gradcu in slovensko reprezentanco se je leta 2016 odločil, da se povsem posveti avstrijskemu klubu. Če bi ga danes poklicali v trenerski štab risov, bi v tem videl izziv, a bi o njem dobro premislil. Foto: Morgan Kristan / Sportida

Vas vleče nazaj? V trenerskem štabu je namreč mogoče pričakovati spremembe.
Ne vem. Trenutno se mi zdi, da mi gre v klubskem hokeju v redu, da sem naredil korak naprej. Uspelo mi je ostati vso sezono v enem klubu (smeh, op. a.). Zagotovo bi bila reprezentanca izziv. A odvisno, v kakšnih okoliščinah, kakšno vlogo bi dobil. Je pa reprezentanca ravno  v tistih dneh, ko pridem domov iz kluba k družini. Ni več samo moja odločitev. Vem, da me žena stoodstotno podpira in da bi mi ob mojih odločitvah stala ob strani. Bi pa vsekakor razmislil.

Kot igralec ste močno zaznamovali tudi reprezentančno slovensko zgodbo. Med drugim ste bili zraven ob prvem preboju med elitno divizijo, obstanku v njej, a vse ni bilo vedno rožnato. Kakšni so spomini na igre v izbrani vrsti?
Zelo lepi, pa tudi nekaj grenkih spominov, ko so bili v reprezentanci razprtije in klani, je ostalo. Kadar sem se odločil, da bom igral za reprezentanco, sem vedno užival in vedno sem dal vse od sebe. Vsaj poskušal sem dati. Vrhuncev je bilo več, zagotovo eden od večjih uvrstitev v A-skupino. Tisto sezono sem trepetal do konca, ker sem imel poškodovano prepono.

Na nekaterih prvenstvih me iz takšnih ali drugačnih razlogov ni bilo zraven, izpustil sem tudi marsikateri turnir med sezono, saj sem postavil klub pred reprezentanco. Po navadi sem v času turnirjev dobil tri ali štiri proste dni, ki sem jih raje izkoriščal za druženje z družino in počitek. Nisem imel želje za te turnirje. Bolj bi me obremenjevali kot mi koristili. Preprosto sem rekel, da ne grem, ker sem potreboval počitek, saj mi je bilo bolj pomembno, da bom klubsko sezono odigral, kot moram. Če je ne bi, prihodnje leto ne bi imel službe.

Da, bil sem sebičen, a kot sem že rekel, športniki smo egoisti. Tudi zato nimam sto nastopov za reprezentanco. Leta 2009 na primer nisem šel na svetovno prvenstvo v Latvijo, ker vem, da ne bi dal tistega, kar bi moral. Seveda so me gledali po strani. Ljudje se ne bomo nikoli o vsaki stvari strinjali, a treba je spoštovati tudi drugo mnenje. Američani temu pravijo "agree to disagree"

Sam je večkrat odpovedal reprezentančno akcijo, saj mu tako telo kot glava nista dopuščala, da bi bil na ravni, ki jo od sebe pričakuje. Zato povsem razume tudi Anžeta Kopitarja. Foto: Vid Ponikvar

Zato razumem Anžeta (Kopitarja, op. a.) ali pa Gorana (Dragića, op. a.). Od njiju se pričakuje, da bosta prišli in da bosta vedno na najvišji ravni pomagala reprezentanci. A treba se je zavedati, da sta odigrala 82 tekem že v rednem delu sezone. Vem, da je Anže lahko na 50 odstotkih, pa bo boljši kot marsikdo na 100 odstotkih. A ni pošteno do njega, če ne bo na tisti ravni, na kateri si želi biti. On želi biti tisti Anže Kopitar, kot mora biti. Če si postaviš standard, ga želiš dosegati. Vedno. Zato je treba spoštovati, če nekdo reče, da se ne počuti dobro, da potrebuje počitek. Preprosto mu je treba verjeti.

Med kariero ste se precej selili in spoznavali različne evropske lige. Kje ste se počutili najbolje?
Zelo dobro mi je bilo v Krefeldu, tudi družina se je dobro počutila. Lan je šel tam prvič v vrtec. Edini razlog za vrnitev v Gradec je bila, da so mi tam ponudili res tako dobro pogodbo, da preprosto nisem mogel reči ne. Morda mi je oče takrat prav povedal, da sem naredil napako, ker nisem bil več isti igralec, kot sem bil tri leta pred tem v Gradcu.

V Krefeldu sem namreč tri leta igral popolnoma drugačno vlogo, kot sem jo imel v Avstriji, pa se mi zdi, da mi je bila kar pisana na kožo. V Gradcu tega nisem mogel več spremeniti, rezultati niso bili takšni, kot bi si želel … Nobena stran ni bila najbolj zadovoljna.

Bili ste, pa čeprav kratek čas, tudi na Finskem, Švedskem, v Švici … Ligah, ki spadajo v evropski vrh. Jan je okusil igranje tako med finsko, švedsko, švicarko in nemško elito. Foto: Sportida
Res sem bil povsod po malo (smeh, op. a.). Švedska je bila fenomenalna, želel sem si ostati tam, a se ni izteklo. Švedski hokej je bil zelo taktičen, bil sem na položaju, na katerem sem imel zelo veliko svobode. Jaz sem bil tisti, ki je vodil, kako bomo odigrali.

Finska mi ni bila tako všeč, nisem se počutil dobro, bili so bolj hladni. Pa morda me imajo ljudje za hladnega, a to je fasada. Nisem tak človek. Kot igralec sem bil v slačilnici zelo odprt. Je pa res, da je bila finska SM Liiga, v kateri je prevladoval bolj severnoameriški stil, po kakovosti najboljša, v kateri sem igral. Nik Zupančič je bil že tam, jaz pa sem prišel med sezono iz Nemčije, kjer nisem veliko igral. Preprosto jih nisem mogel dohiteti. Bili so toliko pred menoj, fizično, drsalno, da preprosto ni šlo. To je bil drug svet. V danem trenutku, ko sem prišel tja, nisem bil dovolj dobro pripravljen, da bi lahko igral. Kot tujec, seveda. Če bi bil domačin, bi še šlo. Nato sem odšel v eno ligo nižje, kjer mi je šlo dobro. Švica pa, čeprav sem tam odigral le šest tekem, se mi je zdela še najboljša liga za igranje.

Z Nikom Zupančičem (na fotografiji) in Dejanom Kontrecem so tvorili nevaren napad. Po igralski karieri so sodelovali tudi v reprezentanci, v kateri je bil Jan Zupančičev pomočnik. Foto: Vid Ponikvar

Če se ob koncu vrnemo še v Gradec, kjer ste kot igralec pustili močan pečat, pozneje pa tam delovali tudi kot trener. Ni skrivnost, da s takratnim trenerjem Billom Gilliganom nista bila na isti valovni dolžini. Bi se jesen kariere "podaljšala", če bi bila?
Morda. Najbolj me mori to, da ne vem, zakaj je bil tak do mene. Ne bi rekel, če bi jaz naredil kakšno neumnost ali pa kaj takega … Nikoli nisem dobil prave priložnosti. Na drugi pripravljalni tekmi sem bil na klopi, pa nisem odigral niti ene menjave. Vsi, ki so imeli prosto tekmo, so bili na tribuni, jaz pa sem vse srečanje presedel na boksu. To je bila prva stvar, ki je bila zame poniževalna. Težko sem to požrl, a sem, kot veliko stvari. Bil je močnejši kot jaz. Bil je prvi trener, ki me je psihično ubil. Moral sem iti.

Če ne bi bilo to obdobje, ko bi moral moj sin v šolo, bi morda šel še za kakšno leto kam drugam v tujino, da bi se tam morda spet našel, morda lahko še podaljšal do 37. leta. Če bi seveda našel svoje veselje.

Takrat ste se vrnili v Ljubljano, najprej k HDD Olimpiji v ligo EBEL, jo sredi sezone zaradi negativizma zapustili, odšli v Italijo, nato pa se za zadnjo sezono (2010/11) vrnili še k HK Olimpiji in v družbi mladih soigralcev končali igralsko pot.
Iti iz urejenega okolja v Ljubljano je bila smrtna napaka (smeh, op. a.). Pa ne krivim kluba, poznal sem položaj, vedel sem, da se bo v Ljubljani zapletlo, a po toliko letih v urejenem okolju preprosto nisem zdržal vse sezone, tako da sem jo končal v Italiji. Vem, da to ni bila najlepša poteza, a preprosto nisem mogel biti več v tem klubu.

"V zadnji sezoni igralske kariere mi je bilo pri HK Olimpija res lepo. Z užitkom sem končal. Igral sem z mladimi fanti, ki so me gledali z velikimi očmi. Mislim, da so imeli vsi točkovno najboljše kariere (smeh, op. a.). Če sem kogarkoli kaj naučil, sem zelo vesel." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida V zadnji sezoni igralske kariere pa mi je bilo pri HK Olimpiji, kot sem že rekel, res lepo. Z užitkom sem končal. Se mi zdi, da tudi uspeh, ki smo ga dosegli, ko smo bili tretji v državnem prvenstvu, je kar velik, odmeven (smeh, op. a.).

Odmeven je bil tudi tisti prvi naslov Olimpije v samostojni Sloveniji, ko ste leta 1995 končali vladavino Jesenic.
Uf. Kot se spomnim, smo takrat izgubljali že 0:2 v zmagah, pa nato obrnili serijo in zmagali s 4:2. Tisto leto sem spoznal, kaj je profesionalizem. Takrat sem prvič videl odraslega človeka, ki je bil grajen kot bodibilder, da je v slačilnici izlil dušo.

Čeprav z Jesenic, je večino karieri v Sloveniji odigral za Olimpijo. Žal mu je, da se na Gorenjskem zanj niso bolj potrudili in mu poskušali ponuditi kaj več. To je dobil v Ljubljani, pravi, kjer se je naučil tudi, kaj profesionalizem pomeni. Tega ga je po drugem finalnem porazu z Jesenicami leta 1995 naučil Alain Côté. Foto: Vid Ponikvar Spomnim se, da smo izgubili doma, pa nato še na Jesenicah. Ko smo se vrnili v Ljubljano, smo se zaprli v slačilnico, sami, brez trenerja, in se pogovorili. Takrat je Alain Côté povedal, kaj profesionalizem je, zakaj je on tam. Zdi se mi, da je nekaterim odprl oči. Vsi smo vedeli, da smo boljši od Jesenic, a tega sprva nismo pokazali. Ko smo po dveh porazih dobili prvo tekmo, se nam je odvalil kamen s hrbta. Zmagali smo štirikrat zapored in postali prvaki.

Po letih igranja v ligi NHL in AHL je Alain Côté leta 1994/95 zaigral za Olimpijo, ki je po več neuspelih poskusih prišla do premiernega naslova domačega prvaka v samostojni državi. Kot pravi Jan, mu je prav kleni Kanadčan odprl oči profesionalizma. Foto: Getty Images

To je sladek spomin, pa tudi nekoliko grenak, saj se je moja zgodba začela na Jesenicah. Ampak glede na to, kako smo se na Jesenicah razšli - da so mi rekli, naj kar grem v Ljubljano, saj da me ne potrebujejo, čeprav se mi je zdelo, da smo z Juretom Smolejem in Dejanom Varlom kar dobro igrali –, sem bil vedno zelo motiviran na tekmah proti Jesenicam. V Ljubljani so mi ponudili več, igranje z dobrimi soigralci, več igralnega časa, dobil sem priložnosti na power-playu in si konec koncev priboril mesto, ki sem ga skoraj celo življenje igral v mlajših kategorijah.

Sportal "Rekel sem si, da nima smisla. Pri 40 letih me ne bo nihče več vzel v službo."

Sportal Nihče je ne bo prepričal, da se ob športu ne da študirati