SiolNET. Sportal Sportal +
2,34

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (55.) - Tatjana Polajnar

"Življenje po športu je lahko težko ali pa še bolj sladko kot med kariero"

2,34

termometer

 | Foto: Vid Ponikvar
Foto: Vid Ponikvar

Legendarna slovenska rokometašica Tatjana Polajnar je bila še v rajnki Jugoslaviji športna zvezda, po razpadu nekdanje skupne države pa pionirka slovenskega klubskega in reprezentančnega rokometa. Bila je ena od ključnih oseb, ki so "majhen rokometni klub z obrobja Ljubljane" povzdignile v evropskega velikana, po rokometni karieri pa je nadaljevala pisanje uspešne življenjske zgodbe.

Danes Tatjana Polajnar vodi javni zavod Šport Ljubljana, njegova direktorica je postala leta 2012, zdaj teče njen drugi mandat. Večino delovnega časa preživi v pisarni v Hali Tivoli, torej v dvorani, v kateri je še kot aktivna rokometašica v 90. letih prejšnjega stoletja zabijala gole in osrečevala navijače Olimpije. Njena rokometna pot bo za vselej tesno povezana tudi z najboljšim ženskim rokometnim klubom Krimom, ki ga je pomagala iz majhnega, a dobro organiziranega rokometnega društva povzdigniti v silo, ki je nato ambicije izživela z dvema evropskima naslovoma v letih 2002 in 2003.

Že kot osnovnošolka debitirala v drugi zvezni jugoslovanski ligi

"Že takrat sem imela ponudbe iz vse Jugoslavije, od Splita do Zagreba, pretehtala pa je bližina doma." | Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar "Že takrat sem imela ponudbe iz vse Jugoslavije, od Splita do Zagreba, pretehtala pa je bližina doma." Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar Polajnarjeva je zlate evropske čase Krima spremljala že kot strastna navijačica, rokometno kariero je namreč sklenila leta 1997, ko je še zadnjo sezono med profesionalnimi rokometašicami odigrala v Italiji. Nadvse uspešno rokometno kariero je začela že v 80. letih prejšnjega stoletja v Škofji Loki.

"Moja kariera oziroma ukvarjanje z rokometom se je začelo zelo zgodaj. Že v osnovni šoli v Škofji Loki, nato v Železnikih za šolsko selekcijo in pionirke, v klubu Alples pa tudi za članice. Že v osnovni šoli sem debitirala v drugi zvezni jugoslovanski ligi. Zelo mlada, pa še eno leto prej sem šla v šolo. Takrat sem bila stara 13 let," se spominja rokometnih začetkov.

Prek Olimpije v Beograd

Po končani osnovni šoli je začela obiskovati srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani, ob tem pa okrepila takrat najboljši slovenski klub Olimpijo. "Že takrat sem imela ponudbe iz vse Jugoslavije, od Splita do Zagreba, pretehtala pa je bližina doma. Doma so mi rekli: 'Kdo ti bo pa gumb zašil?' Pa sem odgovorila, da bom šla raje v Olimpijo."

Kmalu je sledila selitev v Beograd, kjer je okrepila klub Radnićki, s tem pa dvakrat osvojila evropski pokal prvakov, tekmovanje, ki je kasneje postalo liga prvakov. "Ves čas sem se vzporedno izobraževala, v Beogradu sem poskušala končati turistično fakulteto, ampak mi ni šlo s cirilico. Športnih časopisov mi v cirilici niti ni bilo težko brati, strokovno literaturo pa veliko težje. Pa tudi časa nisem imela. Radnički je bil dvakrat evropski prvak, bila sem članica jugoslovanske reprezentance in bile smo toliko odsotne, da študij ni prišel v poštev."

Andrej Maja Pohar Sportal Nekdanja športnika dokazujeta, da je mogoče. On je odvetnik, ona profesorica statistike.

Z beograjskim Radničkim je dvakrat osvojila evropski vrh. | Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar Z beograjskim Radničkim je dvakrat osvojila evropski vrh. Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar

"Prepričale so me ambicije majhnega kluba, ki je želel postati velik"

"Tehtala sem med odhodom v Nemčijo ali Španijo." | Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar "Tehtala sem med odhodom v Nemčijo ali Španijo." Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar Njeno generacijo športnikov je zaznamoval razpad Jugoslavije v začetku 90. let, rokometna pot jo je kljub ponudbam iz tujine vodila domov, v Slovenijo. "Pojavila se je dilema, ali naj grem v tujino ali se vrnem v domači kraj. Ker sem pred časom prehitro izgubila očeta, ki je bil vedno moja opora in usmerjevalec, sem se odločila, da se vrnem v Slovenijo. Tehtala sem med odhodom v Nemčijo ali Španijo, ampak pretehtalo je tudi to, da sem bila doma lahko v oporo materi. Prepričale so me tudi ambicije majhnega kluba na obrobju Ljubljane, ki je želel postati velik."

Ta majhen klub z Galjevice je seveda Krim, na obrobje Ljubljane pa sta pomembno in izkušeno rokometašico zvabila ambiciozna trenerka z vizijo Marta Bon in predsednik kluba Zoran Janković. "Moja nekdanja soigralka in prijateljica Marta Bon je takrat predstavila vizijo, kako bi ta majhen klub lahko postal velik, če bi se mu pridružila tudi jaz. Klub je bil sicer dobro urejen, za kar sta poskrbeli Cveta Benet, mati tega kluba, in predsednica Vojka Toni. Bili sta odlični gospe, ki sta držali klub pokonci, a po tem smo nekako mi trije, Bonova, Janković in jaz, začeli novo zgodbo."

V Krim jo je zvabil takratni predsednik kluba Zoran Janković (desno). | Foto: Vid Ponikvar V Krim jo je zvabil takratni predsednik kluba Zoran Janković (desno). Foto: Vid Ponikvar

deja ivanovic ivanović Sportal V Krimu je bila v najslajših trenutkih in ko je bil ta skoraj na smrtni postelji

Ob vse bolj resnem rokometu še redna služba

S prestopom v Krim je Polajnarjeva začela tudi drugo ali, bolje rečeno, vzporedno kariero. "Janković je rekel, da denarja ni, lahko pa mi ponudi zaposlitev. Ko sem se torej vrnila v Slovenijo, nisem samo trenirala in igrala tako v klubu kot reprezentanci Slovenije, v kateri sem bila kapetanka in smo osvojile tudi prvo medaljo, tretje mesto na sredozemskih igrah, pač pa sem ob tem tudi delala."

"Čez teden sem delala v pisarni, koncev tedna pa nisem imela prostih, pač pa je bilo takrat moje delovno mesto rokometno igrišče. Med tednom sem oboje združevala. Na delovnem mestu v komerciali sem delala osem ur ali več, potem pa odšla na trening. Bilo je težko, a z velikim razumevanjem direktorja Jankovića in trenerke je nekako šlo. Vedeti morate, da sem prišla iz velikega kluba v majhen klub, in sprva smo se sporazumeli, da bom jaz trikrat na teden. Ko je klub rasel, so bile tudi zahteve vse večje. Iz treh treningov na teden in tekme se je prelevilo v vsakodnevni trening."

Z nekdanjo soigralko, kasneje pa trenerko in prijateljico Marto Bon sta se leta 2010 takole veselili Krimovega naslova državnega prvaka.  | Foto: Vid Ponikvar Z nekdanjo soigralko, kasneje pa trenerko in prijateljico Marto Bon sta se leta 2010 takole veselili Krimovega naslova državnega prvaka. Foto: Vid Ponikvar

Šport je postal velik posel, Krim pa velik klub

Prekaljena rokometašica je v Krimu predajala izkušnje mladim upom, prihodnosti Krima. "Deje Doler se spomnim kot majhne punčke. Marta me je, ko je videla, da sem prišla zelo utrujena iz službe, poslala na drugo stran igrišča z Dejo, češ, pokaži ji nekaj 'fint'. Tako me ni obremenjevala s polnim treningom. Bili smo kot velika družina, imeli smo vizijo, kam hočemo, pomagali smo drug drugemu in tudi mlajšim selekcijam, potem pa seveda veste, kaj je iz tega kluba nastalo."

Šel je do konca. Dvakrat. Postal je evropski rokometni velikan. "Tako je! Še danes je. Čeprav je sledil padec, se spet postavlja na noge in verjamem, da se bo vrnil na pota stare slave. Rokomet kot šport je na splošno postal velik posel. Ko sem prišla v Krim, so bile razmere res skromne, igrali smo praktično za sendviče, pogoji so bili, kakršni so bili, nato je stvar rasla. Ampak tako je v življenju."

Mojca Rode Sportal Garaška pot do lažjega odpiranja vrat #intervju

Poslovila se je na vrhuncu

Kariero je končala še pravočasno, ni si želela, da bi s tribun slišala kakšne pripombo. | Foto: Vid Ponikvar Kariero je končala še pravočasno, ni si želela, da bi s tribun slišala kakšne pripombo. Foto: Vid Ponikvar V Krimu je torej Polajnarjeva že končala športno pot in si nastavljala življenje po rokometu. "Ko pa je v Krim prišel Vinko Kandija, je postal že res težki profesionalizem in nisem več zmogla obojega. Bila sem tudi že malo starejša. Apetiti so postali večji, to sem razumela, saj smo to tudi gradili. Rekla sem, da je zdaj res že čas, da preneham. Igrali smo na Galjevici v majhni dvorani in najmanj, kar sem si želela, je bilo, da bi s tribun slišala: 'Tale bi pa res že lahko nehala.'"

"Življenje po športu je lahko težko ali pa še bolj sladko kot med kariero"

Poslovila se je na vrhuncu, tako je poskrbela, da so si jo ljudje zapomnili kot veličastno rokometašico, ne nekoga, ki se je v zatonu kariere mučil s poškodbami. Ve pa, da je marsikomu težko, še posebej če v življenju drugega kot športa nimajo.

"Nekateri so bili tako predani športu, da se niso ukvarjali z ničimer drugim in tako tudi niso našli nečesa, kar bi jih poleg športa še veselilo. Jaz sem bila leta 1997 tako vesela in tudi slovo sem imela krasno. Veličastno. Nekdanje kolegice iz jugoslovanskih republik so mi povedale, kako cenijo to, kako se je klub poslovil od mene, saj same niso dobile ničesar, niti šopka rož. So pa dobile povrnjeno drugače. Moje kolegice v Srbiji in Črni gori imajo dosmrtne rente, pokojnine, iz Hrvaške pa poznam celo rokometašice, ki so se znašle v socialni stiski. Življenje po športu je lahko težko ali pa še bolj sladko kot med kariero."

Olimpijske igre so ostale le sanje

Tatjana Polajnar je z jugoslovansko reprezentanco nastopala na svetovnih in evropskih prvenstvih, s slovensko je osvojila sploh prvo rokometno odličje za našo mlado državo na sredozemskih igrah v Bariju leta 1997, nastop na največjem športnem tekmovanju pa ji ni bil usojen. Bila je praktično že na poti v Barcelono, a ostala doma. Jugoslavija je takrat razpadla.

S slovensko reprezentanco je slavila bronasto odličje na sredozemskih igrah v Bariju. | Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar S slovensko reprezentanco je slavila bronasto odličje na sredozemskih igrah v Bariju. Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar "Joj. Imam medaljo s svetovnih prvenstev, naslov iz evropske lige pokalnih prvakinj zdajšnje lige prvakinj ter še druge z balkanijad in tudi mediteranskih iger s Slovenijo, olimpijade pa žal nisem doživela. Največjo priložnost sem imela ravno leta 1992. Opravili smo že priprave za Barcelono, potem smo imeli nekaj dni prosto in sem odšla domov, da se malo poslovim. Nato sem gledala slovenske novice in informacije, ko se je začelo dogajati. Čeprav so nam vsi zagotavljali, da bomo šli, če ne drugače, bi nastopili pod belo olimpijsko zastavo, kot so športniki iz razpadle Sovjetske zveze, smo ostale doma. Jaz sem v Sloveniji dojela, da ne bo nobenih možnosti za odhod, in sporočila, da ostajam doma. Kasneje sem izvedela, da so se moje kolegice iz Srbije že vkrcale na letalo, preden so jim sporočili, da vendarle ne bodo odpotovale v Španijo. Na Hrvaškem je takrat počilo, že prej pa je bilo napeto. Že na balkanijadi v Grčiji sem igrala za jugoslovansko reprezentanco, ko je v Sloveniji že pokalo. Brat se je boril v teritorialni obrambi, jaz pa sem nosila dres jugoslovanske reprezentance. Take stvari so težke in se jih skorajda ne želim spominjati."

Luka Špik Sportal Kam je poniknil slovenski olimpijski junak?

Z jugoslovansko reprezentanco je nastopala na največjih tekmovanjih, olimpijske igre pa so ostale neuslišana želja. | Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar Z jugoslovansko reprezentanco je nastopala na največjih tekmovanjih, olimpijske igre pa so ostale neuslišana želja. Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar

"Oče me je naučil, da ti vse lahko ukradejo, samo znanja ne"

Športniki iz različnih republik nekdanje skupne države ostajajo prijatelji tudi po vojnah, še pravi naša sogovornica, ki je po končani rokometni karieri ostala vedoželjna in nadgradila izobrazbo, do katere je prišla še kot aktivna športnica. "Ob rokometu sem študirala, kolikor sem lahko. Končala sem visoko upravno šolo, potem sem naredila še evropsko pravno fakulteto, magisterij, tako da sem zdaj magistrica prava in menedžmenta nepremičnin. Vmes sem opravila tudi poklicno izobraževanje za komercialista. Kar sem imela prostega časa, sem ga poskušala zapolniti s kakšnim izobraževanjem. Oče me je naučil, da ti vse lahko ukradejo, samo znanja ne. Ko smo imeli pri Olimpiji poleti kondicijske treninge, sem šla na strojepisni tečaj. Rekla sem si, da mi bo to enkrat zagotovo prišlo prav, in res smo danes vsi za tipkovnicami, jaz pa lahko tipkam na slepo (smeh, op. p.)."

"Tudi če sem igrala frnikole, sem hotela vedno zmagovati"

Šport te nauči sprejemati poraze, pravi. | Foto: JZ Šport Ljubljana Šport te nauči sprejemati poraze, pravi. Foto: JZ Šport Ljubljana Nekako standardno vprašanje za goste Sportalove Druge kariere je, kako jih je šport pripravil na življenje po njem. So disciplina, predanost, trma in podobne značilnosti dobra naložba za običajno življenje? Pri Tatjani Polajnar bi lahko vprašanje obrnili. So jo značajske lastnosti preprosto usmerile v šport?

"Da, že kot majhna sem, tudi če sem igrala frnikole, hotela vedno zmagovati. Če kaj ni šlo po moje, sem pospravila svoje frnikole ali karte in odšla domov. Ko smo se igrali, sem bila vedno tam, kjer se je zmagovalo. To je že bolj značajska lastnost. Tudi moj oče, ki je bil na stoti koncih in mu je mati kdaj očitala, zakaj se mora lotiti vsega, je vedno odgovoril: 'Če sem dal besedo, moram izpeljati do konca.' Mogoče sem povlekla tudi ta vzorec iz družine. Tudi ko je bilo hudo in težko in bi človek najraje vrgel puško v koruzo, nisem mogla reči ne. Če sem se obvezala, sem stvar izpeljala do konca. Tako je bilo tudi v športu. Tudi kratkoročne cilje je bilo treba izpeljati do konca. Z izobrazbo sem poleg športa spoznala različne ljudi in karakterje, kar je bilo super, ampak z vsem spoštovanjem do formalne izobrazbe vseeno lahko rečem, da ti da šport največjo šolo. Nauči te tisto, kar je vsakemu posamezniku najtežje osvojiti. Nauči te sprejemati poraze."

"Delo pri nas je dostikrat tudi stresno, predvsem pa je zelo razgibano"

Danes uspešna direktorica javnega zavoda Šport Ljubljana, ki upravlja športne objekte in športne površine v lasti Mestne občine Ljubljana. | Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar Danes uspešna direktorica javnega zavoda Šport Ljubljana, ki upravlja športne objekte in športne površine v lasti Mestne občine Ljubljana. Foto: Osebni arhiv Tatjane Polajnar Nekdanja odlična rokometašica je danes uspešna direktorica javnega zavoda Šport Ljubljana, ki upravlja športne objekte in športne površine v lasti Mestne občine Ljubljana. "V čast in ponos mi je, da sem lahko na čelu tega zavoda, ki upravlja vso to športno infrastrukturo, vendar je hkrati seveda tudi zelo naporno. Za več kot sto objektov, tako pokritih kot odprtih športnih površin, skrbi moja ekipa 120 zaposlenih. Iščemo nove mlade sodelavce. Delo pri nas je dostikrat tudi stresno, predvsem pa je zelo razgibano, v središču pa je šport."

V njenem prvem petletnem mandatu na čelu zavoda so veliko naredili tudi na področju novih športnih površin ... Gradnja Gimnastičnega centra Ljubljana, prenova Kolezije, Mladinski golf center  … Zdaj sta na vrsti prenova in gradnja atletskega štadiona v Šiški, nekdanjega Žaka, obnavljajo bazena v Tivoliju in dvorano ter atletsko stezo na Kodeljevem, vse projekte, ki se jih bo Polajnarjeva z ekipo še lotila, pa so zajeti v strategiji športa MOL 2019-2028.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 56
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin