SiolNET. Sportal Drugi športi
2,74

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (53.): Mojca Rode

Garaška pot do lažjega odpiranja vrat #intervju

2,74

termometer

Mojca Rode
Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

"Pot do tega, da se vrata zdaj kje morda lažje odpirajo, je bila zelo dolga in naporna. Z Mitjo (Petkovškom, op. a.) sva veliko pregarala, da sva si ustvarila ime in da nama je vsaj po tej strani zdaj morda lažje. Ob tem pa so tudi pričakovanja od vseh, s katerimi sodelujeva, toliko večja," ugotavlja 35-letna Mojca Rode, najuspešnejša slovenska tekmovalka v ritmični gimnastiki, ki danes svoje ideje uresničuje kot trenerka v lastnem klubu. Ta ima po komaj štirih letih obstoja že skoraj 500 vadečih, med njimi je tudi šest reprezentantk.


Na svetovnem prvenstvu v Bakuju leta 2005. Na svetovnem prvenstvu v Bakuju leta 2005. Foto: Reuters Ime Mojca Rode je dolga leta veljalo za prvo ime slovenske ritmične gimnastike. Kar 43-krat je osvojila naslov državne prvakinje (v mnogoboju in s posameznimi rekviziti), trikrat se je uvrstila v finale mnogoboja na svetovnem prvenstvu, dvakrat je bila finalistka Sredozemskih iger. Na Univerzijadi je osvojila šesto mesto, 14. je bila v mnogoboju na EP in osma na EP v skupinskih vajah.

Kariero, ki jo je vseskozi spretno kombinirala s študijskimi obveznostmi (zaključila je pedagoško fakulteto), je sklenila leta 2013 na svetovnem prvenstvu v Kijevu pri 30 letih.

Po štirih letih tekmovalne odsotnosti zaradi rojstev dveh hčera - starejši Gaji diši gimnastika, mlajša Asja pa kaže talent za ritmiko - se je želela še zadnjič pokazati pred svetovno elito.

Skupaj z življenjskim sopotnikom Mitjo Petkovškom, dvakratnim svetovnim in štirikratnim evropskim prvakom na bradlji, uspešno vodita Klub za ritmično gimnastiko TiM, kjer gojijo rekreativno in (vrhunsko) tekmovalno vejo ritmike. Šest članic kluba je že prestopilo prag slovenske reprezentance.


"Že kot tekmovalka sem zelo intenzivno razmišljala o tem, kako poučujejo trenerji in kako delujejo klubi. Že v klubu, kjer sem trenirala, sem predlagala, da bi začeli bolj aktivno delo v šolah in vrtcih, kar bi nam omogočilo, da bi ustvarili širši nabor in v ritmiko pritegnili tista dekleta, ki so gibalno bolj nadarjena. Takrat so me nekoliko čudno gledali, zato sem vedela, da bom to idejo lahko uresničila samo, če grem na svoje." "Že kot tekmovalka sem zelo intenzivno razmišljala o tem, kako poučujejo trenerji in kako delujejo klubi. Že v klubu, kjer sem trenirala, sem predlagala, da bi začeli bolj aktivno delo v šolah in vrtcih, kar bi nam omogočilo, da bi ustvarili širši nabor in v ritmiko pritegnili tista dekleta, ki so gibalno bolj nadarjena. Takrat so me nekoliko čudno gledali, zato sem vedela, da bom to idejo lahko uresničila samo, če grem na svoje." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Vaš zadnji intervju za Sportal sega v leto 2013, ko ste ravno zaključevali kariero. Bili ste tik pred koncem študija na pedagoški fakulteti. Kako tekoč ali pač ne je bil za vas prehod v drugo življenjsko poglavje?

Mojca Rode Foto: Bor Slana Najprej sem kot trenerka delala v enem izmed klubov za ritmično gimnastiko, a s študentsko tarifo preživljanje družine ni bilo izvedljivo, zato sem se po koncu kariere in prekinitvi zaposlitve (kot vrhunska športnica je bila zaposlena na ministrstvu za notranje zadeve, op. p.) odločila za korenit življenjski korak.

Ker sem od nekdaj rada delala z otroki in to še vedno rada počnem, sem se odločila, da ustanovim svoj klub.

Pričakovala sem, da se bomo razvijali in rasli počasi, a se je vse skupaj odvilo zelo na hitro, kar me je zelo presenetilo. V komaj četrtem letu obstoja imamo že skoraj 500 vadečih in smo povsem konkurenčni drugim klubom. Mislila sem, da bomo to raven dosegli v desetih letih. V klubu razvijamo vse veje ritmične gimnastike – rekreativno, tekmovalno, vrhunsko.

V klubu TiM imajo v komaj četrtem letu obstoja že skoraj 500 vadečih. "Mislila sem, da bomo to raven dosegli v desetih letih," je dejala Rodetova. V klubu TiM imajo v komaj četrtem letu obstoja že skoraj 500 vadečih. "Mislila sem, da bomo to raven dosegli v desetih letih," je dejala Rodetova. Foto: Matej Leskovšek

Kako ste se lotili projekta ustanavljanja lastnega kluba? To najbrž zahteva povsem drugačna znanja, kot ste jih pridobili v času športne kariere.

Že kot tekmovalka sem zelo intenzivno razmišljala o tem, kako poučujejo trenerji in kako delujejo klubi. Že v klubu, kjer sem trenirala, sem predlagala, da bi začeli bolj aktivno delo v šolah in vrtcih, kar bi nam omogočilo, da bi ustvarili širši nabor in v ritmiko pritegnili tista dekleta, ki so gibalno bolj nadarjena.

Takrat so me nekoliko čudno gledali, zato sem vedela, da bom to idejo lahko uresničila samo, če grem na svoje.

Ta korak sem naredila skupaj z Mitjo, ki je danes tudi predsednik kluba. On skrbi za gimnastični del – rekreativno na dveh osnovnih šolah in v vrtcu –, jaz za ritmiko. Delamo po šolah, vrtcih, v športni dvorani Edvarda Peperke v BTC, kjer gojimo tekmovalni del, vadi 70 tekmovalk vrhunskega in rekreativnega programa, TiM-ove reprezentantke pa trenirajo tudi v Gimnastičnem centru na Viču.

Na treningu z eno najbolj perspektivnih slovenskih ritmičark, 15-letno Ivono Vukičević. Na treningu z eno najbolj perspektivnih slovenskih ritmičark, 15-letno Ivono Vukičević. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ena izmed tekmovalk se nam je pridružila iz rekreativnega programa pred slabimi štirimi leti. To je Ivona Vukičević, ki je s svojo pridnostjo in predanostjo športu v kratkem času hitro napredovala in se junija letos odpravlja na evropsko mladinsko prvenstvo. Vesela sem, da sem ji lahko stala ob strani. 

Vesela sem tudi, ker nama na tej poti vsi, ki jih z Mitjem srečujeva, od staršev, šol, vrtcev do sponzorjev, stojijo ob strani. Ponavadi pravijo, da se opazi, kako predana sva temu, kar počneva, zato so z veseljem del naše zgodbe (nasmešek, op. p.).

Koliko vam je pri zagonu lastnega posla pomagalo ime Mojca Rode?

Prav gotovo je olajševalna okoliščina to, da sva oba z Mitjo medijsko prepoznaven športni par. Tako je veliko pogovorov, kjer sva predstavljala program rekreativne vadbe, ali kjerkoli drugje, steklo hitreje …

Z življenjskim sopotnikom in poslovnim partnerjem Mitjo Petkovškom. Z življenjskim sopotnikom in poslovnim partnerjem Mitjo Petkovškom. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Včasih pa vseeno slišim, da nama je lahko, ker naju vsi poznajo … A ob tem se spregleda, da sva morala marsikaj narediti za to, da naju vsi poznajo.

Pot do tega, da se vrata zdaj kje morda lažje odpirajo, je bila zelo dolga in naporna. Veliko sva pregarala, da sva si ustvarila ime in da nama je vsaj po tej strani zdaj morda lažje. Ob tem pa so tudi pričakovanja od vseh, s katerimi sodelujeva, toliko večja. Trudiva se delati profesionalno tako kot takrat, ko sva bila športnika.


Iz arhiva: Ko bom velika bom ritmičarka


Mojca Rode Foto: STA Kako je vaše telo "sprejelo" konec kariere? Marsikateri vrhunski športnik toži nad kopičenjem kilogramov, posledicami v obliki poškodb …

Glede tega imam slabo vest! Zadnji dve leti res veliko delam – v dvorani, veliko časa mi vzame tudi ukvarjanje z birokracijo –, zato nič, ampak res prav nič časa ne investiram v svoje telo. Čutim željo in imam voljo, da bi nekaj počela, a sem preprosto preutrujena in ne zmorem.

Najbolj mi ustreza tek, a zanj kar ne najdem časa. Poskusila sem že fitnes in vodene vadbe, pa mi ni ustrezalo. Potrebujem svoj tempo … Največ, kar naredim zase, je to, da doma včasih izvedem osnovne ogrevalne vaje za ritmiko.

Poškodbe?

Ne, ne čutim nobenih posledic. Sicer danes večkrat slišim starše, ki menijo, da bodo zaradi ritmične gimnastike dekleta na stara leta pestile poškodbe. S tem se ne morem ravno strinjati. Jaz na primer nimam nobenih težav, pa sem 20 let trenirala kot nora.

Na stara leta ima veliko ljudi težave ne glede na dejstvo, ali so bili vrhunski športniki ali ne. V ritmični gimnastiki resda izvajamo vratolomne elemente, a se ob pravilnem delu oz. upoštevanju telesnih zmožnostih da zelo lepo ravnati s telesom in ga ohraniti pri zdravju.

Mojca Rode Foto: Matej Leskovšek

Morda zato, ker imamo pred seboj prizore z rigoroznih treningov gimnastike in ritmike, ki jih izvajajo na Kitajskem in v Rusiji, kjer menda poleg fizičnih zlorab otroci ostanejo tudi brez obroka, če vaje ne izpeljejo pravilno. To drži?

Res je, razlika med treningi v Sloveniji in v omenjenih državah je res ogromna. Pri nas ritmična gimnastika po krivem dobiva negativen prizvok … Resda bi klubi lahko naredili več pri naboru oz. usmerjanju gibalno zmožnih deklic. Običajna praksa je, da se "računa" na 20 začetnic, ki jih pri petih ali šestih letih starši pripeljejo v dvorano in želijo, da hčerka trenira ritmično gimnastiko. Trenerji včasih zato želijo preveč, pri tem pa "pozabijo", da bi morale prvo sito predstavljati njihove naravne telesne danosti.

Na Kitajskem in v Rusiji pa so te številke nabora seveda veliko veliko večje in ker je deklet toliko, trenerjem z njimi ni treba preveč skrbno ravnati. Ostanejo samo najboljše, samo najbolj vzdržljive, take, ki preživijo vse fizične in psihične muke, zato so tudi toliko boljše od preostalih. Tako razmišljanje in način dela v našem okolju seveda nista prisotna.

Stavi na mehak pristop. "Nikoli nisem gojila strahospoštovanja do svoje trenerke, verjamem, da to ni pot do uspeha. Imela pa sem globoko spoštovanje in ga imam še danes – do vseh mojih trenerk." Stavi na mehak pristop. "Nikoli nisem gojila strahospoštovanja do svoje trenerke, verjamem, da to ni pot do uspeha. Imela pa sem globoko spoštovanje in ga imam še danes – do vseh mojih trenerk." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Je danes potreben bistveno mehkejši pristop kot v vaših časih? Morajo biti vaši trenerski prijemi precej mehkejši kot prijemi vaše trenerke?

Da, vsaka generacija zahteva mehkejši pristop, razlike so opazne tako pri otrocih kot njihovih starših. Včasih nisem verjela, ko so trenerke to omenjale, no, danes to razumem in  opazim.

S kakšno roko vladate? Nekako si vas ne predstavljam s povišanimi toni …

Res je, in to me velikokrat tepe. Mislim, da so vsi ljudje dobronamerni, prijazni … Enkrat mi je ena izmed mojih trenerk dejala: "Veš, kaj je s tabo narobe? Ne znaš se razjeziti. Vedno želiš vse prijazno rešiti, zgladiti …"

Mojca Rode Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ampak taka sem in tako vodim svoj klub, stavim na spoštovanje, zaupanje … Sama na primer nisem nikoli gojila strahospoštovanja do svoje trenerke, verjamem, da to ni pot do uspeha. Imela pa sem globoko spoštovanje in ga imam še danes – do vseh mojih trenerk. Opažam, da veliko deklet v puberteti preneha trenirati, saj takrat tudi strahospoštovanje izgubi svojo moč, takrat si "najbolj pameten", zakaj bi se bal trenerja ali učitelja in ga upošteval.

Mojca Rode Foto: STA Je tega v Rusiji in na Kitajskem več?

Seveda, ampak tam so za uspeh res pripravljeni narediti vse in so do konca podrejeni. Pri nas tega ni oz. ta praksa ni tako uspešna.

Ste ob slovesu dobili kaj državne pomoči? Sistemske …

Državne pomoči ne, ta je predvidena samo za svetovne prvake ali dobitnike medalj s svetovnih in evropskih prvenstev ter olimpijskih iger in prav je tako.

Sistemske pomoči lastne gimnastične družine tudi, žal, ne … verjamem, da mi niso mogli pomagati. Vesela sem, da sva z Mitjem tako močen tandem, da lahko stvari uresničujeva sama, neodvisno.

Bi se, če bi se lahko odločali ponovno, raje odločili za bolj donosen šport?

Ne, če bi se odločala ponovno, bi se spet odločila za ritmično gimnastiko. To je res poseben šport. Svojim dekletom večkrat povem, da so zato, ker so ritmičarke, nekaj posebnega.

Ples je lep šport in lepo je, da skoraj vsak otrok pleše v kakšnem plesnem klubu, le redkokdo pa zna vreči žogo v zrak in zraven narediti še dva prevala ali premet in nato žogo ujeti z nogami. Vem, da takih ni prav veliko. "Vi ste čudeži, znate nekaj, česar marsikdo ne zna in tudi nikoli ne bo znal," jim rečem.

Kaj je ritmična gimnastika?

Gre za športno zvrst, ki združuje prvine gimnastike, baleta in plesa. V ritmični gimnastiki tekmujejo le ženske, vendar se na primer na Japonskem, z njo ukvarjajo tudi moški. Tekmovalke tekmujejo v individualnih ali skupinskih vajah, in sicer z različnimi rekviziti – s kolebnico, obročem, žogo, trakom in kijema. (Vir: Wikipedia)

 TiM-ove reprezentantke trenirajo tudi v Gimnastičnem centru na Viču. TiM-ove reprezentantke trenirajo tudi v Gimnastičnem centru na Viču. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kar pa zadeva mojo drugo kariero … Zavedam se, da je rekreativna ritmična gimnastika lahko bolj donosna. Investira se relativno malo časa, tekmovanj ni.

Vrhunska ritmika, ki jo sama dojemam kot češnjico na smetani, pa je povsem druga zgodba. To je velika obveznost in jama brez dna, a se čutim dolžno, da jo gojim in da ritmičarkam, ki to rade počnejo, omogočim pogoje, da bodo prišle na točko, ki sem jo dosegla sama, in da bodo vztrajale tako dolgo kot sem jaz. Predvsem pa da bodo lahko v tem lepem športu uživale, doživljale prave občutke ob udejstvovanju v tem športu.

Z ritmiko sem se ukvarjala do 30. leta in sem v tem neizmerno uživala. Želim si, da bi mlajša dekleta lahko doživela to, kar sem jaz.

Zakaj jama brez dna?

Ker lahko dekletom omogočiš nešteto ur telovadnice in individualnih ur z različnimi strokovnjaki, pa ni nikoli dovolj. Za vse to je nujno potreben širok rekreativen del, ki prinese nekoliko bolj neodvisen (od javnih sredstev) obstoj vrhunskemu športu.

Če bi se odločala še enkrat? Morda bi vseeno izbrala nekoliko počasnejšo pot… Glede na to, da me hčerki še veliko potrebujeta, bi se bilo iz tega vidika lažje ukvarjati zgolj z rekreativnim delom, a po drugi strani je vse tako lepo steklo, da bi bilo krivično, da bi svojo vizijo zaustavljala.

Mojca z varovankami Elizabeto (od leve), Ulo in Ivono (skrajno desno). Mojca z varovankami Elizabeto (od leve), Ulo in Ivono (skrajno desno). Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Sicer pa smo zrasli do te mere, ko sem primorana poiskati ravnovesje med družino in delom. V klubu deluje veliko mladih trenerk, ki so iz leta v leto spretnejše, odgovornejše, tako da verjamem, da jim bom počasi lahko zaupala do te mere, da jim bom predala odgovornost za več pomembnih organizacijskih stvari.

Omenili ste, da se je klub zelo hitro razvil, da je šlo vse skupaj zelo kmalu zelo zares. Podobno kot treningi ritmike …

Da, ritmična gimnastika je specifičen šport, saj se vse začne zelo zgodaj – sama sem začela pri petih letih –, tudi tekmovanja na najvišji ravni se začnejo zelo zgodaj. Pri 16 letih si že lahko članica reprezentance. Ivona je recimo stara 15 let in že zdaj trenira vsak dan po štiri ali pet ur. Tega marsikdo ne razume, na žalost včasih tudi profesorji v šoli ne.

Mojca pri 12 letih:

Kako drugačno je življenje zdaj, ko niste več "samo" športnica? Ste že prej sami skrbeli za vse?

Večkrat pravim, da je bilo obdobje vrhunske športnice najlepše obdobje mojega življenja. Še posebej po tem, ko sem že končala študij na pedagoški fakulteti, je bilo še toliko lepše. Pravljica.

Če bi napisala pravljico, bi v njej pisalo, da sem trenirala sto let (smeh, op. p.). Najlepše je bilo takrat, ko sem dojela, kaj delam in zakaj, ko sem trenirala z glavo … Zgodaj sem se tudi zaljubila v vrhunskega športnika, ki mi je bil v kritičnih pubertetnih letih za zgled in je zagotovo pripomogel, da sem na vse skupaj gledala drugače in vztrajala…

Mojca Rode Foto: STA

Poleg tega sem imela izredno srečno roko tudi pri trenerki, ki ni ubijala moje volje. Marjeta Stoimenova je bila ravno prav prisotna in ravno prav odsotna. Vedela sem, kaj delam, ona pa mi je zaupala. Zmagovalna kombinacija.

V ritmični gimnastiki sem do danes izkusila že vse vloge, a nobena ni tako lepa kot vloga tekmovalke. Ko v vlogi sodnice sedim za sodniško mizo, se še vedno bolj poistovetim s tekmovalko kot pa s sodnicami.

Kakšni spomini vas vežejo na obdobje, ko ste se skušali po drugem porodu vrniti na sceno, ko ste dojenčico vozili na treninge, dojili v telovadnici? Kot mama si tak porodniški dopust težko predstavljam.

Še danes ne vem, kako mi je to uspelo (smeh, op. p.). To kaže na to, kako močni sta bili želja in volja po tem, da se vrnem. Nič me ni moglo ustaviti, bila sem kot tank …

Svetovno prvenstvo v KIjevu leta 2013, Mojčino zadnje ...

Če se zdaj ozrem nazaj, se zavedam, da je bilo naporno, hkrati pa se spomnim, da sem bila kot v transu. Tako sem si želela, tako sem pogrešala tekme, vedela sem, da je tekmovalno slovo blizu. S tako trmo sem se zagnala v treninge za svetovno prvenstvo, da težko opišem.

Ko sem oddelala svojo zadnjo vajo, sem prizorišče zapustila sto kilogramov lažja. Vedela sem, da je to to, da je zadnjič. Sicer mi je bilo žal, da sem morala končati, a tako je.

Kako vam je vzporedno s športno kariero uspelo dokončati še fakulteto?

Z lahkoto (smeh, op. p.). Srednjo šolo sem opravila v rednem roku, enako je bilo tudi na fakulteti … Ostala mi je samo diploma, ki sem jo končala pozneje.

Imela sem srečo, da so mi pomagale sošolke in v času mojih odsotnosti skrbele zame, mi pomagale z zapiski. S profesorji pa se mi je tudi sproti uspelo dogovarjati za morebitne dodatne termine ali nadomeščanja. Na faksu tako sploh nisem imela statusa športnice. Zelo sem hvaležna tudi sponzorjem, ki so mi stali ob strani, BTC City Ljubljana, Lumar, Toyota Center Ljubljana, KLP ...

Nekdanji smučarski skakalec Franci Petek je dejal, da je na tekme vedno tovoril zvezke in knjige, saj ga je učenje razbremenilo konstantne misli na tekmovanje, ter da ima športnik na poti na tekmo tako ali tako ogromno časa. Se strinjate s tem?

Da, se strinjam, tudi jaz sem zvezke in knjige stalno jemala s seboj. Danes spodbujam tudi moja dekleta, če učnega gradiva nimajo s seboj. Naj si vsaj preberejo zgodovino … Spodbujam jih, naj se sproti učijo. Najprej se upirajo, a kmalu ugotovijo, da je tako prav.

Mojca Rode Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Omenili ste že, da Ivona odhaja na mladinsko evropsko prvenstvo, šest deklet je že v reprezentanci. Imata še kakšne neuresničene želje?

Delo v športu me je združilo z odlično rusko trenerko Eleno Drozhanovo in njeno tekmovalko Katarino Vedeneevo. Iskali sta sredino, kjer bi lahko zaživeli drugačno življenje, se preselili, trenirali, delali po karieri … Kot peta ruska reprezentantka ima z Rusijo manj možnosti za dosego najvišjega cilja športnika – uvrstitev na olimpijske igre –, saj tja potujeta le dve reprezentantki na državo, če se seveda uvrstita. V Sloveniji pa še nismo imeli tekmovalke, ki bi to uresničila.

Skratka, beseda je dala besedo, našli smo skupne cilje … V naše okolje smo dobili vrhunsko trenerko, Katarina pa priložnost, kjer bi ji lahko uspelo doseči cilj in po karieri nadaljevati kot trenerka in nas s tem dejstvom obogatiti z znanjem najuspešnejše, ruske šole.

Torej želim si, da tekmovalki omogočim pot do cilja, do olimpijskih iger. To je moja neuresničena želja in vesela bom, če mi bo uspelo, da bom uresničila njen cilj.

Marsikdo me vpraša, kaj bom imela od tega. Iz finančnega vidika nič, iz vidika osebnega zadoščenja pa veliko – vem, kaj pomeni želja uvrstiti se na OI. Bila sem zelo blizu.

Prvič mi ni uspelo, ker je bila želja prevelika in je povzročila veliko napak na eni in edini odločilni tekmi, naslednjič pa mi ni uspelo priti do te tekme, saj sem postala mamica. Kar prehitro se je vse skupaj končalo, čeprav je v resnici trajalo dolgo.

Komentarji

4

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Alex2017 / 06.05.2018. ob 18:37 +2 0

    Bravo, se veliko uspehov in zadovoljstva v lepem sportu. Mimogrede, tudi na Kanarskih otokih trenira nekaj fantov.

    +2 0
  • stanly / 07.05.2018. ob 09:40 +1 0

    bravo, SLO šport vaju potrebuje...

    +1 0
  • Joseph3ji / 06.05.2018. ob 17:43 +1 - 1

    Tolk jamranja... A zdej imata z Mitjo kavč.

    +1 - 1
delitve: 18
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin