Druga kariera
Nedelja, 19. 11. 2017, 16.12
7 let, 1 mesec
Druga kariera (30.) - Franci Petek
Franci Petek: Ali ni bistvo življenja to, da nekaj ustvariš sam?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,10
Nekdanji smučarski skakalec in doktor geografskih znanosti Franci Petek je eden tistih športnikov, ki so uspešno preskakovali iz šolskih klopi na športna prizorišča in obratno. Kariero, ki jo je leta 1991 kronal z naslovom svetovnega prvaka, je končal leta 1995. Je bil ob prehodu v drugo kariero deležen (finančne) pomoči? "Ne, niti je nisem iskal, še manj pa pričakoval. Jasno mi je bilo, da se moram postaviti na svoje noge. Ali ni bistvo življenja to, da nekaj ustvariš sam?"
46-letni Franci Petek je v svojem življenju odigral že mnogo vlog. Ljubitelji športa so si ga najbolj zapomnili po prvi, vlogi smučarskega skakalca, ki je leta 1991 v Predazzu postal svetovni prvak v smučarskih skokih. Po spoznanju, da zaradi nepopolne usvojitve škarjastega sloga skakanja ne bo več konkurenčen, se je odločil za konec skakalne kariere. Preizkusil se je kot novinar in voditelj športnega programa na takrat novoustanovljeni komercialni televiziji in uspešno končal študij geografije.Po praksi na Geografskem inštitutu Antona Melika je postal mladi raziskovalec, nato pa sprejel povabilo, da prevzame mesto športnega direktorja panoge smučarskih skokov in nordijske kombinacije na Smučarski zvezi Slovenije. Po preteku mandata se je lotil še študija montessori pedagogike in vmes delal tudi kot pomočnik vzgojitelja v montessori vrtcu.
Marca je prevzel položaj direktorja SZS, februarja 2018 pa bo v Pjongčangu vodil slovensko olimpijsko delegacijo. To bodo njegove četrte olimpijske igre. Dvakrat se jih je udeležil kot športnik, leta pa 2010 je v Vancouver odpotoval kot športni direktor. Vedno nasmejani Petek, mož in oče treh otrok, je svetel primer športnika, ki dokazuje, da je združevanje šolskih in športnih obveznosti misija, ki je izvedljiva.
Franci Petek in Robi Kranjec, svetovna prvaka iz leta 1991 (Predazzo) in 2012 (smučarski poleti v Vikersundu).
Kaj vas je gnalo, da ste se že v času športne kariere intenzivno posvečali izobraževanju? Ste se sami gnali ali vas je priganjal kdo drug?
Kaj pa vem, šola mi nikoli ni povzročala preglavic, poleg tega me nova področja zelo zanimajo. Pilim jih, dokler jih ne obvladam.
V šolo sem vedno hodil z veseljem, že zaradi družbe, po drugi strani pa mi je bil vedno izziv spoznavanje nečesa novega. No, verjetno je k temu največ prispevalo to, da je pri nas doma veljalo nepisano pravilo, da je šola na prvem mestu.
Po osnovni šoli sem obiskoval športni oddelek škofjeloške gimnazije. Šolske klopi sem gulil skupaj z generacijo Jureta Koširja, skakalca Matjaža Triplata, teniškega igralca Blaža Trupeja, s smučarjema Petro Plajbes in Vojkom Lapajnetom, nekdanjim skakalcem in kombinatorcem Matejem Oblakom, ki danes dela z biatlonci, če jih naštejem samo nekaj.
Ves čas sem se držal načela, da grem k pouku, pa tudi če imam samo eno uro časa. Že zato, da ohranim stik s sošolci, še posebej tistimi, ki so lahko obiskovali pouk.
Večino šolskih obveznosti sem opravil aprila in maja. To je bilo zelo intenzivno obdobje, ko me je čakalo tudi po pet testov na teden. Ob tem moram povedati, da na izpite nikoli nisem hodil nepripravljen, tudi na fakulteti ne.
Petek v Planici, decembra 1990.
Pa ste sami ugotovili, da je šolske obveznosti bolje opravljati sproti, ali vam je kdo drug pomagal do te ugotovitve?
Sam, ker sem bil potem lahko miren in sem se lahko osredotočil na šport.
Kako je bilo to usklajevanje videti med zimsko sezono, v času tekem, nenehnih potovanj, selitev?
Pravzaprav super. Nekako imaš ravno takrat ogromno časa.
Vožnje do prizorišč se vlečejo, veliko je čakanja na letališčih in kaj je lepšega, kot si krajšati čas s študijsko literaturo. Tako sem si zaposlil misli in nisem razmišljal samo o tekmi in o skokih.
Če se kar naprej obremenjuješ s skoki, to ni dobro, moraš se zamotiti s čim drugim. Učenje je bilo med sezono zelo dobrodošlo. Kot neka regeneracija. Tega sistema sem se držal ves čas študija.
Med navijači je bil vedno dobrodošel. (Na fotografiji: Petek med podpisovanjem avtogramov na svetovnem prvenstvu v Planici, marca 1990.)
Se spomnite, kdaj ste se začeli ukvarjati z vprašanjem, kaj boste počeli v prihodnosti? So se dogodki odvijali zelo organsko, spontano?
Že kot srednješolec sem si predstavljal, da bom geograf, čeprav si nisem predstavljal, kaj bom s tem počel. Ob tem moram priznati, da se geografije v srednji šoli nisem kaj pretirano učil, saj sem jo razumel in znanja nisem pretirano utrjeval. Ocene sem imel povprečne, nisem ravno blestel, saj sem se bolj posvečal predmetom, ki mi niso ustrezali, predvsem jezikom.
Je bil vaš profesor geografije Marjan Luževič? Sprašujem zato, ker je Irena Mrak, znana alpinistka, sicer pa tako kot vi geografinja in dijakinja škofjeloške gimnazije, v enem od zadnjih intervjujev omenila, da se je prav zaradi njegovih predavanj odločila za študij geografije.
Se strinjam, tudi jaz menim podobno. Mimogrede, Ireno poznam, bila sva sošolca na fakulteti. Že dokaj zgodaj sem vedel, da se želim tudi profesionalno ukvarjati z geografijo. V geografiji sem takrat videl večji izziv, saj sem čutil, da potrebujem še veliko znanja, da bom področje zares obvladal, in to me je pritegnilo.
Petek z Jernejem Damjanom.
Kot študent sem opravljal prakso na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, tam pa so me očitno prepoznali kot potencial in me prijavili na razpis za mladega raziskovalca.
Zaposlitev sem dobil približno tri leta po koncu svoje kariere. Tam sem deloval med letoma 1998 in 2007, potem pa dobil klic in povabilo, da prevzamem položaj športnega direktorja panoge za skoke in nordijsko kombinacijo. Priznam, da sem se takrat odločil povsem na podlagi srca, brez razumskega premisleka.
To je povsem drug svet.
Seveda, akademski svet je eno, delo v smučarskih skokih pa nekaj povsem drugega. Prvo je bolj umirjeno, premišljeno, načrtno, drugo pa sama akcija.
"Med sezono je bilo učenje zelo dobrodošlo."
Mislim na vlogo smučarskega skakalca in vlogo športnega direktorja.
O, seveda. Kot skakalec ne veš, kaj vse se dogaja, ne veš, da se v ozadju postavljajo strategija, programi in podobno. To te tudi ne zanima. Pogled ti takrat seže samo do trenerja.
Dela sem se lotil zelo študiozno. Pregledal sem, kakšni so potenciali, priložnosti, in analiziral trenutno stanje.
Izluščil sem dobre in manjkajoče stvari ter z ekipo sodelavcev na podlagi teh izsledkov zgradil model, ki deluje še danes. Model je bil že nastavljen, a smo ga nadgradili in dodelali. Zelo me je zanimalo, kje smo in kam gremo. Imel sem zelo jasno in močno vizijo.
To niso bili rožnati časi za smučarske skoke, bilo je obdobje po Primožu Peterki in srebrni medalji na ekipni preizkušnji na OI v Salt Lake Cityju, ravno takrat se je pri 21 letih upokojil Rok Benkovič … Nastopil je neki vakuum, rezultatski in organizacijski.
Petek je bil tudi športni direktor panoge za skoke in nordijsko kombinacijo.
Motilo me je, da so zmagovali samo nekateri posamezniki. Kaj pa drugi, ravno tako so dobri, zakaj se ne prebijejo na površje?
Zato sem postavil strategijo, v katero še danes verjamem. Vem, da po znanju, tradiciji in srčnosti Slovenci nedvomno spadamo v prvo ligo. To zame pomeni, da smo skakalni narod, ki narekuje tempo razvoja skokov, pa ne samo s posamezniki, ampak z ekipo. To pomeni, da imamo lahko v vrhu več skakalcev, vrh pa zame pomeni uvrstitev med deseterico. Od tam je samo še klik do samega vrha. To so malenkosti, ki se dobesedno zgodijo, se poklopijo.
Petek je od marca letos direktor Smučarske zveze Slovenije. "Bil sem smučarski skakalec, a bom direktor vseh panog," je povedal ob imenovanju, ki po njegovem mnenju izraža pomembno sporočilo. "Je znak, da lahko tudi nekdanji športnik zasede direktorski položaj. Moja prednost je vsekakor ta, da razumem potrebe športnikov. Lažje bom razumel tudi kakšne napake, čeprav stroka ne bo moja domena. To je stvar vsake posamezne discipline."
Pozneje ste se zelo intenzivno posvetili tudi pedagogiki montessori. Zakaj?
Da, življenje nam res ponuja ogromno nekih poti, težko rečem, s čim se bom ukvarjal čez deset let. To je pravzaprav čar življenja. Veseli me spoznavati nekaj novega.
Z montessori pedagogiko sem se seznanil zaradi svojih razmišljanj o tem, kako se organizirati, kaj potrebujemo … Pri tem sem ugotovil, da ni bistvo talent, oprema, niti trdo delo, to vsi delajo, na koncu o šampionski karieri odloča osebnost.
Zanimalo me je, ali lahko na tekmovalce in tekmovalke vplivamo tako, da jim pomagamo graditi njihov osebnostni potencial, ga izkoristiti in uporabiti v dobrem smislu. O tem sem res veliko razmišljal. Analiziral sem osebnosti skakalnih šampionov, zanimalo me je, kakšni so, zakaj tako odstopajo …
Ste lahko bolj konkretni z imeni?
Analiziral sem osebnosti Hannavalda, Weisfloga, Smidta, Nikennena …
Sebe tudi?
Ne.
Se ne uvrščate med šampione?
(Smeh.) O sebi zelo težko sodim. Skratka, o tem sem se veliko pogovarjal s svojo sestro, ki je pedagoginja in se je v zadnjih letih posvečala predvsem pedagogiki montessori. To me je tako pritegnilo, da sem si, ko sem na zvezi končal svoj mandat, vzel čas za študij pedagogike montessori.
Zaposlil sem sem se kot pomočnik vzgojitelja v montessori vrtcu, vse z namenom, da bi razumel to, kar sem v ZDA študiral. Tam sem res videl, da lahko vplivaš na to, kako se človek v zgodnjem otroštvu začne graditi. To se mi zdi fascinantno in zavedam se, da je najpomembnejše obdobje obdobje otroštva.
Se je okolica čudila, ko ste se podali v pedagoške vode?
Ne vem, niti se s tem nisem obremenjeval. Preprosto sem čutil, da je to pomembno.
Z Matjažem Zupanom na skakalni prireditvi STari orli v Sebenjah blizu Tržiča.
Delali ste tudi v vrtcu.
Da, ko sem bil v Sloveniji, sem delal v skupini z otroki, starimi od tri do šest let.
Ste potem v tem obdobju začeli razmišljati o projektu Mini Planica?
Da, v tem projektu sem združil svoje srce, znanje in razmišljanje o športu z montessori pedagogiko. Mini Planica je plod vsega tega. Pa seveda srečno naključje, da sem z norveškimi kolegi, ki se gibajo v skakalnih krogih, zelo veliko debatiral o tem, nato smo prišli na tehnično plat zgodbe o mobilni skakalnici. Iz več prototipov so jo izdelali leta 2014, mi pa smo poskrbeli za programski del, ki so ga Norvežani povzeli po nas.
Obstajajo tudi Mini Kulm, Mini Vikersund idr.?
Obstaja več različic, nimajo pa takih imen. Gre za mini mobilno skakalnico, ki jih imajo na Norveškem, Madžarskem, v Kanadi …
Kdo vas je nadomestil pri tem projektu? Mitja Oranič, s katerim sta sodelovala pri projektu, je zdaj vodja nordijcev, vi ste direktor Smučarske zveze Slovenije …
Delam kot mentor, še vedno pa pri projektu Mini Planica ostaja Primož Kožar. Mini Planico vodi operativno, medtem ko midva pomagava po potrebi.
Potem vas letošnjo zimo ne bomo srečevali z lopato v rokah?
Če bo le mogoče, me boste. Prav gotovo bo to na dan snega, ko bom v Planici v dveh vlogah - v protokolarni na tekmi svetovnega pokala v smučarskih tekih in v bolj neformalni na Mini Planici.
Starši, ki svoje otroke pripeljejo na Mini Planico, otrokom Petka običajno predstavijo kot Petra Prevca iz preteklosti.
Ob robu Mini Planice je mogoče redno slišati pojasnila staršev, ki svojim otrokom razlagajo, da ste bili vi včasih to, kar je danes Peter Prevc. Kako se počutite ob tem?
To je lepo slišati, hkrati pa je tudi smešno. Običajno si mislim, da otročka to sploh ne zanima, njemu je pomembno samo to, da se bo spustil po skakalnici.
Po koncu športne kariere ste za nekaj časa presedlali tudi v novinarske vode. Kako ste se počutili v novinarskih čevljih?
No, novinarstvo je bilo ena od stvari, ki jih ne bi mogel nikoli opravljati. To je bila zame bolj zabava …. Doletelo me je bolj kot ne po naključju. Komercialna televizija se je začela graditi v času, ko sem se poslovil od aktivne kariere. Iskali so prepoznavne obraze in tako našli tudi mene.
Z nekdanjo smučarsko tekačico Petro Majdič sta bila ambasadorja planiške kandidature za organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah leta 2019.
Meni se je to zdelo zabavno in v času prehajanja v drugo kariero tudi dobrodošlo zaradi finančnega stanja. Novinarsko obdobje je trajalo kar deset let, od 1995 do 2005. Kot novinar sem delal tudi v času dela na inštitutu, po službi, mislim, da sem delal enkrat tedensko.
Omenili ste prehod iz tekmovalnih v civilne vode. Kako težaven je bil vaš prehod? Ste lahko povsem konkretni? Vemo, da zaradi prehoda v škarjasti slog skakanja, ki ga niste usvojili, niste bili več konkurenčni …
Tako je, premalo načrtno smo se lotili te spremembe in, roko na srce, škarjastega sloga nisem nikoli prav zares usvojil. Ne toliko, da bi lahko sproščeno in samozavestno skakal. Imel sem pet težkih padcev, ki so bolj kot telo poškodovali mojo samozavest.
Danes skače samo še v Sebenjah, ko se maja tam zbere nekdanja skakalna elita.
Preprosto me je začelo biti strah. Če na vrhu zaleta nisi stoodstotno prepričan vase, potem nisi konkurenčen. Preprosto sem začutil, da je čas za korak naprej … Moj glavni cilj je bil končati študij, potem pa se je razpletlo, kot se je.
Odločil sem se na hitro. "Končati je treba. To, kar počneš, je brez zveze." Odločitev sem sporočil marca na državnem prvenstvu v Planici. Povedal sem, da je to moj zadnji skok v karieri. Takrat me je sicer zvilo, a sem že čez dve uri pogled usmeril v prihodnost.
Ste bili ob prehodu deležni kakšne finančne pomoči?
Ne, niti je nisem iskal, še manj pa pričakoval. Jasno mi je bilo, da se moram postaviti na svoje noge. Tudi danes moram priznati, da imam malo mešane občutke pri debatah o tem, da bi morali športnikom omogočiti ne vem kaj. Mislim, da jim s tem kot osebnostim ne delamo neke velike usluge.
Kaj ni bistvo življenja to, da nekaj ustvariš sam? Ali nisi najbolj zadovoljen takrat, ko ti nekaj uspe, tudi če to pomeni ustvariti si službo?
Že v montessori vrtcu sem vedno govoril - in to trdim še danes -, da si bo moral vsak plačo zaslužiti sam. Razmišljajmo o tem, kaj lahko storimo, da bomo plačo sami zaslužili. Mogoče bomo zaslužili še več, kot pričakujemo za dostojanstveno življenje.
"Plačo si bo moral vsak zaslužiti sam."
Nisem privrženec tega, da bi se športnikom preveč popuščalo. Poglejmo samo v šole, ko nekateri športniki zelo izkoriščajo svoj status športnika. Po svoje to razumem, saj takrat še niso dovolj zreli, pa jih res ne želim podcenjevati, da bi lahko razumeli, da si s tem delajo medvedjo uslugo. Škodijo sebi, ne učiteljem.
Kako je z delovno dobo v času športa?
Sam sem jo odkupil za obdobje, ko sem imel status vrhunskega športnika, čeprav ne verjamem, da mi bo ta delovna doba kaj pomagala. Ne zanašajte se preveč na to. Nikoli ne mislim, da mi je nekdo samo zato, ker sem Franci Petek, kaj dolžan ali da mi bo kaj "zrihtal". Velikokrat se čudim, če to kdo pričakuje.
Nekdanji skakalki Evi Logar, ki je v začetku tega tedna naznanila tekmovalno slovo, je zaželel veliko sreče v drugi karieri.
Nekdanji veslač Denis Žvegelj je izjavil, da se je tisti, ki je sposoben osvojiti naslov svetovnega prvaka, prav gotovo sposoben znajti tudi na trgu delovne sile. Se strinjate s tem?
Absolutno! Tisočodstotno se strinjam s tem.
Ne gre kar čakati, ne, delaj, migaj, vprašaj se, kaj znaš in kaj zmoreš. Po mojem mnenju ni nečastno niti delo zastonj. Zakaj? Tudi če ti nič ne plačajo, se bo v primeru, da se boš izkazal, našla priložnost zate ali pa boš z delom vsaj pridobil izkušnje. Če si aktiven in se izkažeš, to nekdo prepozna in ti ponudi priložnost.
Ste bili v času kariere na varnem v mehurčku? Ste na primer sami plačevali položnice?
Seveda, bil sem povsem samostojen, živel sem na svojem in sam plačeval položnice za stroške.
Februarja 2018 boste vodja olimpijske delegacije na OI v Pjongčangu. Ste si leta 1992, ko ste bili nosilec zastave na odprtju olimpijskih iger v Albertvillu v Franciji, predstavljali, da boste 26 let pozneje znova odpotovali na olimpijske igre?
Ne, nikoli!
Leta 1992 je bil v Albertvillu zastavonoša, leta 2018 pa bo v Pjongčangu vodja slovenske olimpijske delegacije.
Menda so vas ob imenovanju prevevali podobi občutki kot leta 1992, ko so vam namenili čast nošenja zastave prve slovenske olimpijske odprave?
Da, to je res velika čast. Zame kot posameznika je to velika čas, če se ozremo širše, pa nekdo pač mora biti.
Sprehodila sva se že čez večino vaših vlog, zadnjo, vlogo direktorja SZS, sva pustila pri miru, saj v njej še niste dolgo. V kateri od teh vlog ste po lastnem mnenju pustili največji pečat?
Čutim, da sem veliko prispeval k delu in organiziranosti na področju smučarskih skokov. Mislim, da je to moje temeljno delo. Vedno z užitkom opazujem in spremljam, kako se delo po tem modelu nadaljuje in nadgrajuje. To je seveda dinamična stvar, ki ni zabetonirana, osnove in ključna načela pa stojijo.
Pomembna sta mi tudi razširjanje montessori pedagogike in Mini Planica. To so projekti, na katere se z veseljem in zadovoljstvom ozrem.
Ste v tem času kakšen projekt tudi zavrnili?
Bila so tudi povabila, v katerih se nisem prepoznal.
Vam je ime Franci Petek odprlo veliko vrat?
Zagotovo me je zaznamovalo. Večinoma v pozitivnem smislu, za negativno sploh ne vem in me niti ne zanima. Ljudje me prepoznavajo in s tem živim.
