"Moje delovno mesto je zdaj prosto za novega športnika"

Mojca Rode je najboljša slovenska ritmična telovadka, ki pri 30 letih končuje svojo športno pot. Konec avgusta se ji je na Ministrstvu za notranje zadeve iztekla pogodba o zaposlitvi, svojo zadnjo uradno dolžnost je v uniformi slovenske policije opravila na Festivalu Pike Nogavičke v Velenju. Zdaj sta pred njo prijava na zavod za zaposlovanje in skorajšnja diploma na pedagoški fakulteti, za njo pa izredno povezana družina, ki si jo je ustvarila s telovadcem Mitjo Petkovškom.

Po štirih letih tekmovalnega premora ste se konec avgusta znova podali v tekmovalno ritmično areno, na SP v Kijev, in sicer z jasno željo, da ohranite zaposlitev vrhunske športnice. Zanjo bi zadostovala uvrstitev med 32 najboljših, na koncu pa ste v mnogoboju z oceno 40,966 zasedli 59. mesto. Kako je ta rezultat vplival na vašo zaposlitev? Nastop na SP je bil moj poskus, da bi službo vrhunske športnice, zaposlene pri policiji na MNZ, ohranila še dve leti. Zavedam se, da mi nobena druga služba ne bo omogočala tega, kar mi je ta. Če je zbolela hčerka, sem bila lahko mirno ob njej, saj sem vedela, da bom pomanjkanje treninga lahko z malo truda ob pravem času nadoknadila ter da bom lahko popoldan brezskrbno in brez opravljanja službenega dela doma kakovostno preživela z družino. Samo zato sem v zadnje mesece oziroma treninge vložila toliko truda, saj je tak način življenja v današnjih časih veliko vreden. Od leta 2007 sem bila na podlagi rezultatov, kategorizacije pri OKS, zaposlena kot vrhunska športnica – 15 let sem bila članica slovenske reprezentance z doseženimi najboljšimi rezultati (individualno v mnogoboju) v ritmični gimnastiki v Sloveniji. Ko si starejši, hitro ugotoviš, da je to najlepša služba, kar jih lahko imaš. Da počneš nekaj, v kar si se zaljubil pri petih letih, in da lahko od tega živiš.

Torej so glede službe stvari dokončne? So vam na MNZ pogodbo o zaposlitvi prekinili? Zaposlitev je vezana na kategorizacijo pri OKS, ta pa na rezultat, ki mi ga na preteklem SP žal ni uspelo doseči. Tako je od konca septembra moje mesto prosto za novega vrhunskega športnika ali športnico.

Ali se lahko znova potegujete zanj? Ne, ker sem po SP sklenila svojo športno pot kot vrhunska športnica. Potrudila sem se, nisem pa si delala iluzij. Po tako dolgi odsotnosti – štiri leta me ni bilo na tekmovanjih – te sodniki očitno ne morejo več umestiti tja, kjer si nekoč že bil. Nihče te ne potrebuje, vsaka tekmovalka si je v tem času že priborila svoj položaj. To sem spoznala že na tekmovanju za svetovni pokal, ki je potekalo teden dni pred SP.

Mlajša hčerka Asja se je rodila septembra 2012, trenirati pa ste začeli januarja letos. Kako vam je uspevalo usklajevati dva majhna otroka, vrnitev v telovadnico in vsakodnevne treninge? Po drugem porodu sem se počutila izvrstno. Trenirati bi lahko začela kar takoj, pa sem zgolj zaradi zdravstvenih razlogov preventivno počakala štiri mesece. Tako sem začela trenirati januarja in v dobrih treh mesecih prišla že skoraj v staro formo in na staro težo. Ko sem junija na državnem prvenstvu za eno izmed dveh predstavljenih vaj prejela najvišjo oceno tekmovanja, sem dobila še potrditev naših sodnic, da sem na pravi poti proti "stari Mojci".

Je pa res, da iz dneva v dan nisem vedela, do kam bom prišla. Garala sem v telovadnici, nisem pa vedela, ali se mi bo sploh uspelo naučiti štiri nove vaje oziroma jih fizično izvesti. Napredek je bil opazen iz tedna v teden. Na začetku sem trenirala sama, nato pa mi je na pomoč priskočila moja nekdanja trenerka Viktorija Rus, ki mi je vsak dopoldan pomagala povsem prostovoljno, za kar sem ji neizmerno hvaležna. Starejša hčerka je bila takrat v varstvu, mlajšo pa sem vozila s seboj na treninge, jo dojila, se z njo igrala, jo uspavala in trenirala. Ko je Mitja končal tekme, sva se zamenjala.

Ko se zdaj ozrem nazaj, res ne vem, kako smo vse to uskladili, ampak je šlo kar samo od sebe. Nisem se obremenjevala s tem, do kam bom prilezla. Vsekakor ves trud ni bil zaman, saj sem se po dveh porodih telesno povsem sestavila. Že pred leti sem si želela, da bi do 30. leta imela dva otročka in da bi bila fit tako kot pred porodom. No, zdaj sem vse to obkljukala.

Kaj ste obkljukali naslednje? Poskusila sem obkljukati cilj v zvezi z zaposlitvijo – mednarodni razred pri OKS, ki bi ga dosegla z uvrstitvijo do 32. mesta. Na tej poti se mi je nekaj dejavnikov ujelo, nekaj pa žal ne. Tako smo ritmične gimnastičarke na tekmo prvič potovale brez slovenske sodnice, kaj je velika minus. Sodnica v našem športu pomeni skoraj enako kot štoparica v atletiki. Če nimaš nekoga, ki bi stal za tvojim hrbtom, lahko hitro postaneš nepomemben.

Če pogledam laično ter primerjam gimnastiko in ritmično gimnastiko, bi rekla, da je vaš šport bolj zahteven, bolj raznovrsten pa prav gotovo. Lahko bi rekla, da je težje ves čas trenirati mnogoboj, zato tudi treningi lahko trajajo neskončno dolgo. Nikoli ne moreš reči, da obvladaš vse elemente. Olimpijska disciplina individualne veje ritmične gimnastike je uvrstitev v mnogoboju in ne vaje s posameznimi rekviziti, zato moraš obvladati vse rekvizite.

Menda vam je najmanj všeč žoga. Kateri rekvizit pa najraje poprimete? Pravzaprav sem imela kar vse enako rada. Če sem bila strenirana, mi je šlo vse dobro od rok.

In zakaj vam žoga ni tako ljuba? Ker je težje obvladljiva in ker je seveda okrogla in se lahko skotali povsod. Tudi pod sodniško mizo. Preden jo ujameš, je lahko pol vaje že mimo … Tudi obroč je okrogel in izmuzljiv, a to se manjkrat zgodi. Sicer pa tudi trak velja za težji rekvizit. Ravno na preteklem SP se mi je prvič v 15 letih pripetilo, da se mi je naredil vozel in sem ga morala rešiti med vajo z nekajsekundno prekinitvijo.

Se v svetu ritmične gimnastike dogajajo vrnitve? Se, ampak so zelo redke. Odvisno od tega, za kakšno prekinitev gre. Po poškodbah se seveda mnoge vrnejo, po porodniškem dopustu pa le redke. V ritmični gimnastiki vem za štiri tekmovalke v zadnjih dvajsetih letih. Pri približno 25 letih se kariera ritmičark končuje. Na SP so bila tri dekleta stara 27 let, jaz sem bila s 30 najstarejša in prva v zgodovini, ki je pri teh letih in po rojstvu dveh otrok nastopila na SP (kolikor mi je znano). Po udeležbi na preteklih dveh velikih tekmovanjih je bilo povsem jasno, in to pri gimnastiki opaža tudi Mitja, da so mladi tekmovalci kot strojčki.

Koliko v ritmični gimnastiki odloča sreča? Sreča je skoraj ključna. Lahko si povsem streniran, odloča pa tisti kanček sreče. Vajo lahko še tako dobro izvedeš, pa lahko droben gib z minimalno napako pri izvedbi vse spremeni.

Če bi se vaši hčerki želeli resneje posvetiti športu – ritmična gimnastika ali gimnastika? Vseeno mi je.

Kje bi jima bilo lažje? Po mojem mnenju – no, Mitja bi povedal drugače – je za deklice bolj primerna ritmična gimnastika. Če samo pomislim na gred … Groza, tudi pri nas se zgodi, da ti pade kij na glavo, pa vendar je to zelo redko. Gimnastika se mi zdi bolj "kruta" do telesa kot naša ritmika. Kar zadeva doseg rezultata, mislim, da bi v gimnastiki lažje dosegli vrhunski rezultat, saj je ta šport sodniško manj subjektiven. Ritmična gimnastika ima zelo obsežen pravilnik, sodniki ocenjujejo delo s telesom, rekvizitom, izvedbene napake, zelo težko je razumeti, če nisi vpet v ta šport, zato je tudi gledalci ne razumejo in posledično je morda ritmika manj zanimiva.

Zakaj je gimnastika bolj priljubljena kot ritmika? Zasluženo, zaradi rezultatov. V ritmični gimnastiki še nismo prinesli kolajn z velikih tekmovanj, ki pripomorejo k prepoznavnosti športa, a morda jih bo v prihodnosti mladi rod dobrih tekmovalk, ki jih imamo. Drugi razlog je morda to, da gimnastika vključuje oba spola, ritmika le dekleta. Tretji razlog pa bi lahko bile vadbene razmere.

V svet ritmike ste vstopili pri rosnih petih letih. Kje ste se sploh srečali z njo? Prihajam z Vrhnike, kjer je bila ritmična gimnastika ena od obšolskih dejavnosti. V vrtcu so nas obiskale vaditeljice, preverile so, koliko smo gibčne, nato pa so nas povabile na vajo. Izbrane smo odšle na vajo, in ko poskusiš ta šport, se takoj zaljubiš. Vidiš dres, trak … in potem ne moreš iz tega.

Kdaj je obšolska dejavnost prerasla v resen trening? Takoj. Že v 1. razredu, ko se začnejo tekmovanja, nato se kopičijo medalje, mednarodne tekme, pozneje evropsko in svetovno prvenstvo, potem spoznaš in se zaljubiš v vrhunskega športnika, ki je še bolj "nor", in to te povsem prevzame, slediš in potem ni več izhoda. Lahko se samo še dopolnjuješ, si stojiš ob strani in si pomagaš.

Ali je, kar zadeva ritmično gimnastiko (RG), v Sloveniji dovolj ponudbe? Da in ne. Tako kot številni športi je tudi RG žal precej centraliziran šport. Dekleta se lahko vadbe udeležijo skoraj na vsaki ljubljanski osnovni šoli, kjer je RG obšolska dejavnost. Počasi se ponudba širi tudi zunaj ljubljanske regije, kar me zelo veseli. V Ljubljani delujejo tudi trije klubi z vrhunsko ritmiko, eden pa je v Mariboru. V Sloveniji pogrešam to, da bi bila ritmika bolj povezana. Nekatera društva, ki ponujajo ritmiko na osnovnih šolah, so slabše povezana z matično organizacijo GZS in s klubi, ki ponujajo vadbo vrhunske ritmične gimnastike, kar je škoda. Če bi bolj delali drug za drugega ter v dobrobit razpoznavnosti in množičnosti športa, bi lahko tudi več dosegli.

V kakšnih dvoranah se lahko izvaja ritmika? Za vadbo vrhunske ritmike mora biti dvorana visoka. Imeti mora preprogo s podijem za ritmično gimnastiko – idealnih razmer v Sloveniji žal še nimamo (smo brez podija), a se bodo počasi verjetno tudi te reči spremenile. Imamo tri dobre klube: na Rudniku, v Šiški in Šentvidu. Sama sem začela na Vrhniki, kjer so pred mnogo leti gojili vrhunsko RG, nadaljevala v klubu Šiška (v Šentvidu), po porodniškem dopustu pa sem se vrnila v svoj matični klub na Vrhniki, saj se mi zdi lepa gesta, da kariero končam tam, kjer sem jo začela (tudi zaradi nostalgije).

Športno pot boste torej sklenili. Kakšni so vaši prihodnji načrti? Sem tik pred diplomo na pedagoški fakulteti, smer razredni pouk. Vse izpite sem redno v štirih letih opravila že zdavnaj, pred leti … Le še okostnjak z diplomsko nalogo čaka v omari.

Tema? Ritmična gimnastika v OŠ v 1. in 2. triadi. Ritmika se pojavi tudi v učnem načrtu, vprašanje, ki me muči, pa je, koliko se dejansko izvaja ritmika med urami športne vzgoje. Zanima me, na kakšen način bi jo lahko boljše izvajali. V mislih imam sodelovanje vseh vključenih: GZS – učitelj/-ica – učenec.

Morda je ritmična gimnastika vendarle prezahtevna. Niti ne, samo nekdo bi moral osnove kratko in jedrnato korektno predstaviti in posredovati. Razumem, da je to težje storiti nekomu, ki nikoli ni imel "opravka" s tem športom. Tudi meni bi bilo težko posredovati pravila igre pri rokometu, saj se, iskreno povedano, še nikoli nisem preizkusila v tej igri in ne vem, ne kje ne kako se je lotiti.

Kdaj ste si zadali zagovor diplome? Zdaj si bom vzela nekaj mesecev za dokončanje študija, želim si čim hitreje končati, a recimo do prihodnjega poletja. Dokler hčerki obiskujeta vrtec, bi si želela najti delo za polovični delovni čas, ki bi mi omogočalo vsaj neko osnovno varnost. Ko bosta začeli obiskovati šolo, bom poskusila storiti še kaj za kariero. Tako kot Mitja sem tudi jaz bolj družinski človek kot karierist. Zelo smo povezani in v zadnjih mesecih se je izkazalo, da lahko funkcioniramo samo skupaj.

Ali hčerki obiskujeta kakšno športno dejavnost? Za zdaj še ne. Starejša hčerka (Gaja, tri leta) bo verjetno z mano hodila na treninge, na katerih bom enkrat tedensko učila začetnice, in bo migala po želji. Tudi z Mitjem gre včasih na trening, kjer neizmerno uživa na kanvasu, nisva pa je še nikamor vpisala – je še čas.

Kdaj ste opravili svoj zadnji trening? (Smeh.) Na zadnji dan tekmovanja na svetovnem prvenstvu. Priznam, da mi manjka aktivnosti. Nekaj dejavnosti sem si že ogledala, samo še odločiti se moram za pravo.