Kam je poniknil slovenski olimpijski junak?

Foto: Sportida "Bil je več kot le drugo veslo. Storili bi mu veliko krivico, če bi ga označili zgolj za oprodo najboljšega slovenskega veslača vseh časov," smo zapisali ob njegovem uradnem slovesu novembra leta 2015, sicer kar petnajst mesecev po zadnji tekmi svetovnega pokala. Luka Špik je bil resda kljub vihravi naravi (pre)pogosto postavljen v senco starejšega in bolj izkušenega Iztoka Čopa.  Res pa je tudi, da je vse največje uspehe (komplet olimpijskih kolajn ter tri zlata in dve srebrni odličji na svetovnih prvenstvih) dosegel prav v družbi zdajšnjega selektorja. Ta še vedno pogosto gostuje v medijih, medtem ko je 39-letni Luka, ki je med veslače zajadral iz odbojkarskih vrst, skoraj povsem poniknil. "Nič mi ne manjka. Živim v Londonu. Vse je v redu," z zanj značilnim ležerni nasmehom odgovarja eden najuspešnejših slovenskih olimpijcev vseh časov, ki gradi novo kariero, medtem ko je slovensko veslanje na eni najnižjih točk.

Nastopil je na petih olimpijskih igrah in osvojil komplet kolajn: zlato v Sydneyju 2000, srebro v Atenah 2004 in bron v Londonu 2012. Vedno v čolnu z Iztokom Čopom. Foto: Getty Images

Ko govorimo o vaši drugi karieri, govorimo o osebnem trenerju v telovadnici v Londonu.
Vsaka nova stvar se začne na novo. Prav tako sprememba od športnika do osebnega trenerja. Potreboval sem nekaj časa, da sem se privadil in se je glas o meni razširil. Postopoma sem gradil seznam strank. Biti osebni trener predstavlja veliko svobodo, a le pod pogojem, da imaš dovolj strank, za kar pa človek potrebuje kar nekaj časa.

Kdo pa so vaše stranke?
Različni profili. Od tistih, ki želijo izgubiti odvečne kilograme, do tistih, ki niti ne vedo, kaj bi delali, a jih vleče športno življenje. Glede na to se spreminja moja vloga. Nekaterim moram zgolj predstaviti možnosti gibanja, z nekaterimi delam zelo zavzeto. Včasih sem celo bolj terapevt kot trener.

Ali s strankami ne gojite zgolj veslanja?
Veslanje je seveda moje področje. Tam sem doma. A znova, vse je odvisno od stranke. Če bi nekdo rad pretekel maraton, ga ne bom silil na ergometer. Aktivnosti in vaje obstajajo že vrsto let. Naloga trenerja pa je, da presodi, v čem določena stranka uživa in kaj potrebuje.

Bi svoje delovanje označili kot izziv ali predvsem kot službo, ki naj bi jo vsak odrasel človek pač moral imeti?
Všeč mi je, da mi služba daje precej svobode. Ker sem bil veslač, me marsikdo vpraša, ali bi bil veslaški trener. Ne zavedamo se, da biti trener v profesionalnem športu pomeni isto, če ne še večjo mero obveznosti in seveda odgovornosti. Športnik opravi trening in se nato posveti regeneraciji. Trenerja pa, če je seveda pravi, čaka še cel kup obveznosti. Meni trenutno to ne diši. Ne želim sesti v trenerski čoln, saj sem komaj skočil iz tekmovalnega. Ko padeš v ta krog, iz njega težko izstopiš. Vendar nikoli ne reci nikoli.

Del kariere je prebil tudi v enojcu. Foto: Getty Images

Kako pomembna je pri vaši prepoznavnosti in pridobivanju strank teža olimpijske kolajne?
Zanesljivo se olimpijska kolajna ne trži sama od sebe. Za to moraš poskrbeti sam. Širiti moraš svojo zgodbo. Jaz sem morda malce zadržan na spletnih socialnih omrežjih. Res je sicer, da je marsikdo ob podatku, da imam olimpijske kolajne, vidno navdušen. A dokler športnik ni globalna zvezda, bo to kolajno težko dolgoročno tržil. Rezultat mi torej lahko pomaga pri sami predstavitvi, vse preostalo pa je neki nov svet. Svet, v katerem se je pač treba znajti.

A veslaško kolajno znajo Angleži verjetno vendarle bolj spoštovati kot v kakšnih veslaško manj razvitih državah?
Da in ne. Slovenci radi ocenjujemo, kje in koliko je kakšen šport priljubljen. Da, v Angliji je veslanje priljubljeno, toda le v določenih krogih, podobno v ZDA, Avstraliji … V nekaterih drugih krogih pa jim je malo mar za veslanje. Podobno je pri preostalih športih. Izstopajo boks, ragbi in seveda nogomet. Košarka? Slovenija je evropski prvak, pa to v Angliji ve ozek krog ljudi, saj ta šport ni tako zelo priljubljen. Tudi na splošno bi dejal, da šport vsaj v Angliji Sloveniji ni pomagal pri kakšnem pomembnem preboju na ravni prepoznavnosti. Še vedno se jo zamenjuje s Slovaško in povezuje z Rusijo.

Ste se od Slovenije zavestno in za vedno poslovili?
Že ko sem bil aktivni veslač, sem bil deležen vprašanj o tem, koliko časa bom še veslal. Pravega odgovora nisem imel. Podobno je zdaj. Trenutno sem v Londonu, kjer imam še kar nekaj ambicij in neizpolnjenih ciljev. Iz tega sledi, da bom verjetno tukaj ostal še nekaj časa. A pri meni ni nič gotovo.

Foto: Hazel Gale

Ste kdaj v letih po koncu veslaške poti pogrešali dnevno rutino, ki jo nalaga vrhunski šport?
Trenažne rutine in tekmovalnega pritiska zagotovo ne. O tem sem razmišljal že v letu, ko sem v Angliji veslal in hkrati delal ter še vedno gojil upanje na nadaljevanje športne kariere. Spominjam se tekme v Bostonu, kjer sem dokončno spoznal, da mi tekmovalni utrip ne ustreza več. Predvsem tisto zavedanje, da hitreje prideš do točke, ko si dal vse od sebe in si seveda na to ustrezno pripravljen. Če nisi, še prehitro sledi trpljenje. Poleg tega je v Angliji ritem nekoliko drugačen. Če sem želel biti ob 7. uri zjutraj v čolnu, kar je tukaj nekaj običajnega, sem moral vstajati ob petih. Vse skupaj sem nato zelo težko usklajeval z delom.

Ko sem torej končal kariero, nisem pogrešal dnevnih treningov. Če mi ustreza, še danes veslam. Včasih v telovadnici na simulatorju združeno tudi po dve uri. Kar pa pogrešam, je druženje na pripravah ali tekmovanjih. Tam se čuti prav posebna energija. Zaradi tega bi se rad vrnil na tekme svetovnega pokala in se srečal s starimi znanci. Zanesljivo bom to tudi storil.

Zakaj vas torej ni premamilo veteransko svetovno prvenstvo na Bledu 2017?
Morda je minilo premalo časa od konca kariere. Naj sam sebi dokazujem, da še vedno lahko koga premagam? Ne, te potrebe nisem čutil. Morda me bo ta misel premamila čez kakšno desetletje. Poleg tega pa sem opazoval tudi mnoge nekdanje veslače, kako se pripravljajo na podobna tekmovanja. Hej, zakaj ste nehali, če še vedno tako zavzeto veslate?! Haha …

Z dolgoletnim soveslačem nista v stikih. Foto: Sportida

Vzdržujete stike z nekdanjimi reprezentančnimi sotekmovalci?
Z nekaterimi da, z drugimi ne. Z mnogimi me namreč ne povezuje skupni imenovalec, to pa je bilo veslanje.

Iztok Čop?
Že med skupno aktivno kariero se nisva stalno družila. Po mojem odhodu v Anglijo se še nisva srečala ali pogovarjala.

Ali ne gre za spor?
Ne, ne … Sem tudi že pomislil, da bi ga poklical, ko sem v Sloveniji. A takrat se vse odvija tako hitro. Ne gre za to, da bi se zavestno oddaljila. Toda trenutno ni stvari, ki bi naju tako zelo povezovala. Sicer pa trdim, da so ljudje, s katerimi si skupaj preživel toliko časa, vedno del tvojega življenja, tudi če ne komuniciraš z njimi. Pogosto pomislim na njih. Na Čopa, Janšo, Rozmana, Piriha, Klemenčiča … So del mene.

"Uživam v tem trenutku." Foto: Hazel Gale Če bi sklepali po tonu vašega glasu, bi zlahka sklenili, da ste zadovoljni s svojim življenjem.
Da. Uživam v tem trenutku. Tudi zaradi tega me nikoli povsem zares ni prevzela misel, da bi se vrnil med aktivne športnike. Spoštujem vse tiste, ki so to storili. Sam se na to pot ne bi podal. Po drugi strani pa sem spoznal tudi, kako pomembne so določene stvari, ki se ti med kariero zdijo samoumevne. Od zaposlitve v javni upravi do pomoči kluba.

Kako pogosto se vračate na Bled?
Nimam natančnega urnika. Vračam se zaradi obveznosti ali pa družinskih oziroma prijateljskih druženj.

Kako pa danes gledate na svojo veslaško kariero?
Če govoriva o rezultatih, sem seveda zelo zadovoljen. Kariera? Ne bom dejal, da bi kaj spremenil, saj se tega pač ne da narediti. Podobno sem razmišljal že kot aktivni športnik, ko so me po tekmah spraševali o tem, ali bi kaj spremenil. Ko si v cilju, si pač v cilju. Ničesar ne obžalujem. Lahko pa bi komu drugemu kaj svetoval.