Šesta gostja v rubriki Druga kariera je Deja Doler Ivanović, nekoč odlična rokometašica, zdaj pa vodja mladinskega pogona, trenerka in članica uprave Krima ter tudi žena in mama.
S športnih igrišč se je spomnite po priimku Doler, ki pa mu je pred leti dodala moževega. Je torej Deja bolj Doler ali bolj Ivanović? "Ko sem se odločila za zakonsko zvezo, sem postala Ivanović. V osnovi pa sem v športu vedno in povsod Doler. To mi je povsem normalno, vem, da bom v teh krogih vedno ostala Doler," odgovarja svoj čas ena najboljših krožnih napadalk na svetu, ki je s Krimom dvakrat (2001, 2003) osvojila naslov evropskega klubskega prvaka in še trikrat igrala v finalu.
S Krimom je osvojila dva naslova evropskih prvakinj. Takole je slavila leta 2001.
Za končno piko kariere se je odločila relativno hitro. Že pri 29 letih: "Moj organizem je bil tako iztrošen, da mi je sam nakazoval čas za rokometni pokoj. Noro rada sem trenirala. Do zadnjega dne kariere sem razmišljala, da se lahko vsak dan česa novega naučiš. Tako razmišljam tudi v zasebnem in poslovnem svetu. Nisem se zasitila rokometa, a šport je postal mučenje sebe."
Iztrošenost je bila tudi posledica dolgoletnega delovanja na visokih obratih. Za današnje razmere je skoraj neverjetno, da je bila v članski ekipi že s 14 leti.
In, v nasprotju skoraj z vsemi soigralkami ter generacijami za njo, je dejansko hči kluba, igralka domače izdelave, ki se je na treninge vozila s kolesom. A vsega lepega je enkrat konec, tako se je zgodilo tudi z njeno kariero. Zgodnjega slovesa kljub veliko strasti do rokometa in športa nasploh nikdar ni obžalovala.
Pred odhodom na drugi porodniški dopust leta 2009
Med funkcionarje že pri 29 letihStopila je v druge čevlje. Postala je pomočnica direktorja, in to že pri 29 letih. "Prehod je bil ogromen. Šla sem z brega na breg. Že med kariero sem razmišljala, da bi šla v te vode. Navsezadnje sem študirala ekonomijo, to področje mi je predstavljalo izziv.
O priložnosti niti nisem imela veliko časa razmišljati. Zgrabila sem jo z obema rokama. Zelo sem vesela in hvaležna zanjo. Od Jerneja Viranta, čigar pomočnica sem bila, sem se izjemno veliko naučila. Tako poslovno kot osebnostno," se dogajanja izpred dobrega desetletja spominja Ivanovićeva.
Dobro si je zapomnila nasvet ene od igralk, ki ji je dejala: "Deja, če hočeš biti dobra direktorica, moraš ubiti igralko v sebi." To pomeni, da: "Ne smeš razmišljati kot igralec. Interes kluba je prva stvar. Nisem kar naenkrat postala nedostopna in nekomunikativna. Igralke so me tudi dobro sprejele. Kav z igralkami je bilo seveda veliko manj, odnosi so se povsem naravno spremenili."
Eno sezono se je uvajala, v drugi je poprijela na vso moč, njen nekdanji mentor pa je ostal svetovalec, kar označuje kot odlično potezo. Vmes se je "zgodila" prvorojenka, nato še drugi proodniški dopust. Rodila pa se je tudi prva večja Krimova kriza. Jeseni leta 2009 so potekala pogajanja za znižanje pogodb - pozneje v slovenskem športu tako znan pojav - in prekinitve sodelovanj.
Športni klub prinaša specifični delovni čas in naloge.
"Videli smo, koliko proračuna nam je ostalo. Večini igralk smo znižali prihodke, z nekaterimi smo sklenili dogovor o prekinitvi pogodb. Takrat sem bila prvič soočena s takšnim položajem. Vse igralke, ki so imele možnost pravnih sredstev, so ga sprejele z velikim razumevanjem in sezono več kot korektno izpeljali do konca. Ko smo videli, kako stvari kažejo, smo igralke sklicali skupaj in jim jo predstavili."
Z dvema majhnima deklicama doma je znova premislila svoje delovanje in ambicije. Odločila se je za (začasen) izstop s športnega vlaka, a le delno: "Vedela sem, kaj pomeni delati v športnem kolektivu. To je služba brez delovnika. Obenem je maksimalno stresno. To je zame absolutno izziv, a z dvema majhnima otrokoma bi bilo tako delo lahko polovičarstvo. Zato sem se odločila, da se ne vrnem in da odidem v okolje, kjer bom lahko 'normalno' mama."
To večjo "normalnost" je zagotovila služba na ministrstvu za izobraževanje in šport. Sprva na direktoratu za šport, nato pa je diplomirana ekonomistka in prihodnja magistrica dobila priložnost na "svojem" polju: "Naučila sem se ogromno, spoznala zanimive ljudi, šla sem iz rokometnega kroga. Imela sem lepo delo. Po letu in pol pa so mi zaupali vlogo v finančni službi. Bila sem odgovorna za področje šolstva. Tam so bile bolj v ospredju moje ekonomske vrline. Vsekakor sem si razširila obzorja. Včasih je fino stvari pogledati z druge strani, da razumeš določene poteze in ukrepe."
Z mladimi igralkami dela zelo rada. Čeprav koordinira celotno Krimovo mladinsko šolo, še vedno trenira deklice v treh skupinah.
Pred štirimi leti se je vrnila v Krim. Z zdajšnjim trenerjem članske ekipe Urošem Bregarjem sta vodila klubsko rokometno šolo, torej paleto vseh mlajših ekip. To je bila uvertura v enega največjih izzivov v karieri. Ob koncu tiste sezone in na začetku naslednje se je Krim - paradoksalno, ob 30-letnici kluba - soočil z najglobljo krizo v zgodovini.
Za organizacijsko in igralsko konsolidacijo poudarja zasluge Marte Bon, nekdanje trenerke.
Neuradno je bil dolg 1,5 milijona evrov, kar ustreza približno znesku tedanjega letnega proračuna. Ivanovićeva je skupaj z drugimi člani novega vodstva ugriznila v kislo jabolko, čeprav je bil Krim v organizacijskem in igralskem razsulu. Igralke so sprva stavkale, nato pa množično bežale iz kluba. Poleti 2014 so bile ključne besede sanacija, dolg, poravnava, dogovori ...
"Groza, no, groza … Zelo stresno obdobje. Ne predstavljam si, kako bi bilo brez častnega predsednika Zorana Jankovića, drznega predsednika Gorana Bojovića, preostalega vodstva, ki je bilo pripravljeno žrtvovati čas in včasih tudi ugled, in trenerke Marte Bon. Ta je prišla na pogorišče velikana in si upala prevzeti ekipo ter klub pomagala vrniti med žive. To je bila njena zelo velika zasluga. Pogajanja so bila zelo težka.
Kako naj ti igralka verjame, ko se govori o stečaju in vseh mogočih črnih scenarijih? Kako smo jih prepričali? Ne vem, še danes ne. Nismo se mogli obračati, in se še danes ne, za vrhunskimi igralkami. Znižali smo kriterije, šli v akcijo in jim povedali realno stanje," se kriznih mesecev spominja Ivanovićeva.
Ne druga kariera, ampak druge kariere za Dejo Ivanović.
Na zanesljivejši potiPočasi so se razmere stabilizirale. Nekdanje življenje na veliki nogi še vedno ni povsem poravnano. A igralke prihajajo, nekatere tujke in tudi Slovenke so sicer še nezaupljive, in tudi rezultati so tu. Ne gre brez padcev, kakršen je bil izguba naslova prvakinj, a v lanski sezoni se je Krim po več letih uvrstil v drugi del lige prvakinj.
Klub kombinira sanacijo in za evropske razmere solidno ekipo s čim kakovostnejšim delom z mladimi. Končno oceno tega bodo dale vstopnice za člansko ekipo naslednic Deje Doler.
"Očitno mi je šport vcepil nenehno akcijo, nenehne vzpone in padce, po katerih se je treba nemudoma pobrati. Sem človek, ki očitno potrebuje to. Pri tem mi ob stani stoji družina, mož (nekdanji košarkar Uroš, op. a.) in stari starši najinih otrok.
Brez tega ne bi zmogla. Če doma ne bi imela podpore, bi bilo stanje drugačno. Ne želim postaviti na kocko odraščanja otrok," ima pri vseh svojih karierah podrobno razdelano lestvico vrednost nekdanja vrhunska športnica v trenerskih in funkcionarskih vodah.
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.
Ali želite prijaviti neprimeren komentar moderatorju?
Uspešno ste prijavili komentar.
Komentar je že prijavljen.