Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Lojze Grčman

Sreda,
31. 12. 2014,
13.44

Osveženo pred

2 leti, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Marta Bon intervju Krim slovenska rokometna reprezentanca

Sreda, 31. 12. 2014, 13.44

2 leti, 6 mesecev

Trenerka Krima Marta Bon: Devet tujk stane manj kot prej dve

Lojze Grčman

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Retrospektiva leta 2014 s selektorico ženske rokometne reprezentance in trenerko Krima Marto Bon.

Marta Bon rada dela s pozitivno naravnanimi osebami, takšna je tudi sama in v tem duhu se je spomladi lotila tudi svojega tretjega in najtežjega obdobja na klopi Krima Mercatorja, ki je bil skoraj že na smrtni postelji. Danes klub deluje bistveno bolj stabilno, a vseeno se ob njem sproža kar nekaj vprašanj. Žensko reprezentanco je popeljala korak bližje velikemu tekmovanju, v obširnem pogovoru za Sportal pa je med drugim razkrila tudi svoj pogled na to, zakaj se veliko deklet hitro poslovi od rokometne kariere ter kako bi bilo lahko drugače.

Katere so najlepše stvari, ki so se vam na športnem področju zgodile leta 2014? Naštela jih bom, razvrstila pa ne. Torej, zmaga reprezentance na kvalifikacijskem turnirju v Švici, zmagi Krima nad Hypom in Dinamom v ligi prvakinj. Glavna zmaga pa je to, da Krim še vedno ostaja in da je dovolj kakovosten, da se je prebil v drugi krog.

Vam je bilo kdaj žal, da ste spet ugriznili v jabolko, imenovano Krim, ki je bilo večje od zgolj trenerskega vidika? Žal mi ni bilo, velikokrat pa sem si rekla, da je ta projekt zahtevnejši, kot sem si mislila. Najbolj me je presenetilo to, kako težko je bilo osvojiti naslov. Kakovost smo imeli, o tem ni dvoma. A zunanje razmere so izjemno vplivale na igralke. Konec maja je imel Krim podpisani veljavni pogodbi le z Danielo Piedade in Mišo Marinček, ki bi jo lahko prekinila. To me je začudilo.

Najhujše se je bilo boriti z nezaupanjem glede nadaljevanja Krimove zgodbe. Nekateri so si želeli, da klub … Na neki način me je prizadelo, da tisti, ki bi morali razmišljati, kaj lahko naredijo za Krim, razmišljajo le o tem, kje je njihov denar.

Bilo je tudi veliko dobrega, na primer ljudje, ki so želeli pomagati klubu v organizacijsko-vodstvenem smislu, da se je predsednik (Goran Bojovič, op. a.) odločil, da gre "reševat" stvar. Nekateri drugi so gledali le nase in usmerili pozornost drugam. Vsi bi lahko rekli: Poglejmo, kaj lahko kdo naredi.

Če Krim ne bi osvojil državnega naslova, bi gotovo propadel. O tem sem prepričana. Priznam, da tudi sama v tem primeru ne bi nadaljevala svoje zgodbe tu. To bi bil tudi moj neuspeh. Da bi bil poraz v finalu obenem konec kluba, sem prepričana 99-odstotno.

Kako ste mobilizirali psihološko raztreščeno ekipo v tistih majskih dneh, ko je potekal finale z Zagorjem? Uporabila sem odkrito, jasno komunikacijo. Pri večini deklet, s katerimi smo že sodelovali, vzbujam zaupanje. Na tem sem gradila. Ne gre za hvalisanje. Gradnja na zaupanju zelo veliko stane. Seveda ne mislim denarja, ampak energijo. Seveda dobro poznam strategijo vodenja tekem, športno in še katero drugo psihologijo …

Kljub drugačnim napovedim ima Krim v letošnji sezoni devet tujk. To je posledica kadrovanja v zaostrenih in oteženih okoliščinah. Vsaka tujka ima svojo obrazložitev. Glavna stvar je, da se vprašamo, kdo igra. Slovenke, ki so v Krimu, igrajo in imajo vidne vloge. Niso Slovenke za na klop. Devet deklet, ki prihajajo iz tujih držav, je želelo priti ter verjelo v Krimovo zgodbo in v svoj napredek v njem. S tem imajo drugi težave, jaz sem bila to primorana sprejeti prej.

Migracijski modeli igralk so povsem drugačni kot v mojih časih. Eni redkih, ki sta odšli, sta bili Tanja Polajnar in Sonja Čotar. Zdaj je drugače. Slovenke se ne odločajo za vrhunsko kariero, če pa se, želijo tudi kaj pridobiti, zato odhajajo v tujino. Da si širijo obzorja, se naučijo jezika. Morda kakšna tudi zato, da odleti iz domačega gnezda.

Tukaj kot oseba, kaj šele kot selektorica ne vidim težav, ampak dobre stvari. So pa tudi Slovenke, ki se odločajo za Krim, in takšnih je dovolj. Lahko bi bila in bo še kakšna več, ampak tokrat je bilo tako. Slovenke, s katerimi bi si želeli sodelovati, so že imele pogodbe, zato smo vzeli tujke.

Vseh devet tujk v klubu je cenejših, kot sta bili v prejšnji sezoni dve. To je pomemben dejavnik. Nekatere od njih niso okrepitve v klasičnem smislu, ampak so dopolnitev ekipe. Na začetku smo bili srečni, da smo jih sploh dobili, ker imajo na primer izkušnje. Potem so se pojavile še boljše ponudbe. Prepričana sem, da smo v danem položaju sestavili optimalno ekipo.

Je bilo vseh devet tujk nujno pripeljati glede na stanje sanacije, v katerem je Krim? Na primer tretjo vratarko? S tretjo vratarko Aleksandro Petruhino je tako. Imamo vratarki (Sergejo Stefanišin in Mišo Marinček, op. a.), ki sta zelo kakovostni in dovolj kakovostni. A presodili smo, da so mogoče poškodbe, in začeli iskati tretjo. Ta je povsem drugačen tip igralke kot omenjeni. Poleg tega je bila ponudba tudi cenovno zelo ugodna. Krim še vedno daje daleč največ reprezentantk. Tako je že vrsto let. Številnim igralkam je omogočil razvoj in tudi odhod v tujino. Večina jih to ceni.

Pozabljamo, kakšna sreča je tudi za stroko, da lahko vrhunske tekme spremljamo od blizu. Prav bi bilo, da bi imel Krim še naprej takšno finančno in moralno podporo. Slovenski ženski rokomet se ne zaveda, kako pomembno je, da je Krim ostal na tako visoki ravni. Poglejmo, kje je, na primer, Grčija, ki nima kluba v ligi prvakinj, ali katera druga država. Ob prehodu v novo leto si želim več pozitivne naravnanosti. Tako kot Krim potrebuje vse klube in slovenske rokometne delavce, tako slovenski rokomet potrebuje Krim.

Slovenke, ki so že usposobljene za igranje v ligi prvakinj, so igrale veliko in odločilne vloge, kar je najpomembneje. Nič mi ne bi pomagalo, da bi bila všečna, na klop namnožila otroke in dejala, da igram z mladimi.

Velikokrat srečujem klubske funkcionarje, ki mi razlagajo, kako so se odločili igrati z mladimi. Ne zamerite, ampak pred leti je bil morda nekdo drug na podobnem položaju in je rekel enako. Tudi pred šestimi, osmimi leti … Če bi res delali z mladimi, bi bile ekipe že izoblikovane. V slovenskem rokometu bi se morali ukvarjati z vprašanjem, kako igralke, usposobljene za vrhunsko raven, zadržati. Da bi torej spoznale, da lahko igrajo rokomet na visoki ravni, ob tem pa še, na primer, delajo ali študirajo.

Gospodarsko je to težko izvedljivo. Zakaj?

Zaradi težav, ki smo jih pred kratkim osvetlili v Sportalovem komentarju. Igralci včasih ne dobijo niti minimalnih honorarjev, rokomet oziroma šport ni več prvi hobi, pri dekletih pa je ta problematika še bolj akutna. Se strinjate, da dekleta (pre)hitro končujejo kariere tudi zato, ker so klubi revni kot cerkvene miši? Skoraj vsak klub v Sloveniji bi se lahko organiziral tako, da bi igralke, ki si to zaslužijo, dobile neko štipendijo, dodatek za hrano, voznino … Kakorkoli že to poimenujemo. Gotovo je nekaj klubov v Sloveniji, ki bi lahko delovali na takšni ravni. Torej, da bi igralke, za katere se zdi, da je to smiselno, pravično in prav, dobile po 100, 200, 300 evrov. Krim je nekoč začel s 50, 70 in 100 nemškimi markami. Takšna plačila so bila na začetku devetdesetih, ko sem prvič delovala v klubu. Dejstvo pa je, da so bili tudi takšni časi, ko se je tudi na primer v Krimu dogajalo razsipništvo, in to je zelo narobe.

Včasih ljudje, ki vodijo klube, nimajo dovolj znanja o tem, kakšen je svet mladostnic, če govorimo o ženskem rokometu. Izjemno pomembno je, da se v miru in lepo razideš. Večkrat igralke odhajajo razočarane ali v sporu. Če bi bilo drugače, bi se morda nekoč lažje vrnile. Ko pri nas igralka konča kariero, klub zameri, odnosi se ohladijo in možnost sodelovanja se prekine.

V določenem obdobju mlada oseba zelo niha. Po mojem mnenju se klub in igralka, ki je že dosegla določeno raven, prehitro razideta. Premalo je osredotočenosti na to, da bi dekleta zadržali v rokometu. Da morda naredijo tudi karierni premor in se nato vrnejo.

Slovenska ženska reprezentanca se je uvrstila v dodatne kvalifikacije za svetovno prvenstvo, v katerih se bo junija pomerila s Francijo. Kakšen je glede na omenjeno problematiko jutri izbrane vrste? Jutri je svetel. Čutim, da napredujemo, ekipa se gradi, kar je najpomembnejše. Nismo še dosegli vrha. Letvico lahko postavimo še višje. Nekoliko pa nam usodo krojijo tudi poškodbe. V dodatnih kvalifikacijah smo dobili zelo zahtevnega nasprotnika. Tudi prejšnje kvalifikacije smo odigrali dobro oziroma bistveno bolje kot predprejšnje.

Najpomembnejše je, da radi prihajamo skupaj, dekleta rada igrajo za reprezentanco, spoštujemo se, spoštujemo prizadevanje Rokometne zveze Slovenije. Zame je to osnova. Ne delujemo v idealnih razmerah, a si delamo optimalne. Zaradi primanjkljaja denarnih sredstev igralke in vodstvo med pripravami spimo doma.

Generacija, rojena med letoma 1985 in 1990, ki sestavlja jedro reprezentance, je v najboljših letih. V dveh, treh letih načrtujete vrh, veliko tekmovanje? Da. Imamo kakovostne posameznice. Kar nekaj igralk nastopa v ligi prvakinj. Računam, da bi v takšni sestavi z občasnimi osvežitvami reprezentanca delovala štiri ali pet let. Pri teh stvareh imam zelo dodelan sistem. Reprezentanca ima kakovost, izkušnje in željo po dokazovanju.

So zadaj dekleta, ki lahko dopolnijo ekipo? Lara Hrnčič se razvija strašno hitro. Pomembno vlogo ima v Krimu in reprezentanci. Tej sem priključila tudi Tjašo Stanko. Reprezentantke delujejo kakovostno, povezovalno, spoštljivo, ni razloga, da bi jih menjala. Nimam rada širokih seznamov. Dajem jim neko gotovost. Vedo, da brez razloga ne bom nikomur nič naredila.

Po drugi strani sem se že pred leti zavzemala za B-reprezentanco. O tem bi veljalo razmisliti, čeprav ta hip morda še ni pravi trenutek. Verjetno bo napočil čez kakšni dve leti.

Z doktorjem Markom Šibilo sta stebra izobraževanja trenerjev v Sloveniji. Po slovenskem sistemu se zgleduje tudi Evropa. A trenerji v tujini niso tako cenjeni. Nasprotno, slovenska stroka je v tujini zelo priznana. To je res dober občutek.

Vseeno številni kakovostni trenerji ob vse siromašnejši slovenski sceni ne morejo dobiti službe v tujini. Zakaj je tako? Ali poskušajo priti kam, se dajejo na trg, pošiljajo življenjepise, navezujejo stike z menedžerji? Do mene so Švicarji prišli sami, nisem se ponujala, ker za to nimam potrebe. Mislim, da nas je čisto dovolj sodelovalo v reprezentancah drugih držav. Vojko Lazar, Niko Markovič, Borut Maček, Rolando Pušnik, Mara Šolaja, jaz, Marko Šibila, Matjaž Tominec je bil v bundesligi … Za tako majhno državo in tako malo klubov je to precej. Če je kakšen del slovenskega rokometa dober, je gotovo ta.

Koliko umetnikov, novinarjev, zdravnikov vabijo kam? Ali se moraš znati dobro prodajati ali pa imeti tako velike sposobnosti, da te kličejo drugi.

Kako vam uspe usklajevati vse svoje vloge? Gotovo mi jih uspe zato, ker jih opravljam z veliko ljubeznijo in strastjo. Neizmerno rada delam s študenti. Večkrat na dan si rečem, kakšno srečo imam, da lahko to počnem, in sem tudi zelo hvaležna, da je tako. Spoznala sem, da je delovanje v športu moje življenjsko poslanstvo. Navsezadnje včasih premikam meje razmišljanja. Življenje me je naučilo, da stvari opravljam hitro, in hitro tudi prehajam iz ene vloge v drugo. Ko je delo, je delo. Ko pa se zabavamo, se jaz najbolj smejem.

Vstajam ob pol šestih, zjutraj velikokrat telovadim. Prvi del dopoldneva preživim na fakulteti. Nato grem na trening, ki ga imamo ob pol desetih. Po tem se vrnem na fakulteto, grem spet na trening in domov ter tudi tam kaj postorim. Rada se tudi družim z ljudmi, s katerimi delam v klubu.

Od kod črpate energijo? Sem zelo družaben človek. Ko sem utrujena, pa kakšen konec tedna ne počnem nič. Zavestno ležim in kličem energijo ali grem v gozd, kjer mi je med starimi, velikimi drevesi strašansko všeč.

Vrniva se h Krimu. Koliko je ta še vedno povezan z Ljubljano in njenim vrhom? Krim je zelo povezan z Ljubljano. Ta ga financira, on je promotor Ljubljane, eden najuspešnejših kolektivov v mestu. Tudi v drugih okoljih so vodilni klubi z mestom zelo povezani.

Koliko pa je klub povezan z županom? On je častni predsednik Krima, na kar je klub zelo ponosen. Zoran Janković je ustvaril Krim. Obojestranska ljubezen še vedno obstaja. Ker je župan, ima bistveno manj časa kot v katerem drugem obdobju. A hvala bogu, da imamo župana, ki tako podpira šport in je toliko naredil zanj. Upam, da bo tako tudi v prihodnje.

Ne kreira pa klubske politike, kot se je dogajalo v preteklosti? Ne. On pomaga klubu in navija. Ne ustvarja klubske politike.

Za katere tujke si boste najbolj prizadevali, da ostanejo v Ljubljani? Ne bi omenjala imen, ker nas čaka še drugi del sezone. Prava kakovost igralk se bo videla v prihodnjih mesecih, ko nas čakajo res težke preizkušnje.

Verjetno si želite, da bi Krim v nekaj letih postal produkcijsko središče, tudi za širšo regijo. Da bi v njem rasle nove Andree Lekić in Dragane Cvijić. Da, saj takšne igralke so prihajale. Velikokrat sem razmišljala, kako škoda je, da je bil leta 2011 (Bonova je tedaj zapustila klub, op. a.) prekinjen projekt, ki je bil zastavljen vrhunsko. Uspevale so nam neke stvari …

Naše delovanje je bilo zmanipulirano do te mere, da je bilo javno predstavljeno kot manj uspešno, čeprav je bilo superuspešno. Napravili smo ogromno igralk, igrali s 17- in 18-letnimi Slovenkami. S trikrat manj denarja kot na primer v obdobju od leta 2011.

Kako komentirate prihod Bogdana Gabrovca na čelo Olimpijskega komiteja Slovenije? Nekaterim zvezam je že obljubil delovanje za izboljšanje statusa kolektivnih športov. Verjamem, da gre za dobronamernega strokovnjaka in funkcionarja. Njemu in OKS želim vse najboljše. Usmerjenost v posamične športe ni najboljša. Menim, da Slovenija sistemsko premalo podpira kolektivne športne panoge. Škoda, da se pozablja na povezovanje, identifikacijo. Mi smo premagali nekoga, ne pa neki posameznik. Kolektivni športi imajo zelo močno identifikacijo, ki je sicer bistveno manjša ob porazih. Navsezadnje v razvitih športnih državah zelo podpirajo ekipne športe. Na primer v Skandinaviji. Lepo, če je gospod Gabrovec to priznal. Upam, da bodo besede postale meso.

Ne spreglejte