Druga kariera
Nedelja, 24. 2. 2019, 17.00
5 let, 8 mesecev
DRUGA KARIERA (94.) – GORAN JAGODNIK
"Težak je prehod na drugo stran"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,76
7
"Vsi iščemo. Poskušaš vzeti, kar ti je ponujeno. Včasih dobiš nekaj, v čemer se ne znajdeš. Včasih dobiš in ti ni všeč. Težko je najti, kar ti je všeč, in biti ob tem produktiven," je nekdanji odlični slovenski košarkar Goran Jagodnik poudaril, kako je ob prehodu v obdobje po karieri, ki jo je začel tlakovati nepričakovano. Z delovnimi navadami je prišel do cenjene osebe.
Šele v drugem letniku srednje šole je Goran Jagodnik vstopil v košarkarski svet, v katerem se je moral na hitro učiti osnov. A je s trdim delom, ki so mu ga vcepili v domačem okolju, naredil hvale vredno kariero. V elitni evroligi je v dresu poljskega Prokoma pustil pečat, prav tako je v tem tekmovanju dobro igral v dresu Olimpije, ki je v njegovem času še zadnjič stopila v TOP 16 najboljših ekip v Evropi.
Po podatkih, ki jih vodi Košarkarska zveza Slovenije, je zbral 75 uradnih nastopov v dresu izbrane vrste, kar ga uvršča na četrto mesto. Zelo blizu je bil medalji leta 2009 na evropskem prvenstvu v njegovi Poljski, a je četa Jureta Zdovca na koncu končala tekmovanje na nehvaležnem četrtem mestu.
Najtežji del športnika je, kaj početi po karieri, ker je vajen, da ima dnevni urnik zapolnjen s treningi in tekmami. Jagodnik, ki je 11 let igral v tujini in pridobil številne izkušnje, se je že preizkusil na nekaterih področjih, trenutno pa je pri vzpenjajoči Sixt Primorski, kjer ima med drugim tudi vlogo tehničnega vodje ekipe.
V Hemofarmu je igral skupaj z Bobanom Marjanovićem, ki zdaj igra v ligi NBA.
Vaš vstop v košarko se je zgodil tako rekoč čez noč, in to zelo pozno.
V drugem letniku srednje šole. Malce sem igral nogomet in rokomet, vendar nič resnega. Treningov je bilo bolj malo. Slučajno sem imel srečo, da sta bila kolega v domu in igrala v Kopru. Malce smo se pogovarjali, trener je prišel, me videl in dejal, ali bi poskusil. Lepo mi je bilo v športu. Sledil je razpad Jugoslavije in takoj sem bil v prvi ligi. Že prvo leto sem bil na meji s člansko ekipo, ker visokih košarkarjev niso imeli.
Videlo pa se je, da sem izpustil osnovno šolo košarke. Takoj sem prišel v kadetsko, mladinsko in člansko ekipo. Bil sem bolj samouk in znanje sem dobil prek igre. V svojih vrstah sem imel izkušene igralce, ki so mi svetovali.
Potem ste bili vi košarkarski Primož Roglič, glede na to, da ste pozno zajadrali v nov šport?
Roglič je bil prav tako športnik od prvega dne. Res, da ni bil v kolesarstvu, ampak je bil vajen discipline. Pri nas doma je bil šport prisoten. Oče je igral rekreativno nogomet. Imel sem podporo. Starši so mi stali ob strani. Eno sezono sem kot šesti igralec zelo dobro igral v Kopru. Nato je prišla na vrsto Polzela, ki je bila v vzponu, takoj za Olimpijo. Ko sem prišel tja, sem bil pravi profesionalec. Tukaj v Kopru sem imel še službo.
O prihodu k Sixt Primorski
Kaj ste delali?
Pri nekdanjem predsedniku kluba Miladinu Ostojiču, ki je bil takrat začetnik koprske košarke. Zadnjič sem se ravno pogovarjal z našim zdajšnjim predsednikom Gregorjem Vugo, da je bil on tudi fanatik. Svoj denar je dajal v košarko. Sicer ne v takšnih zneskih, kot so zdaj, vendar je bilo za tiste razmere veliko denarja. On je bil oče koprske zgodbe leta 1993, ko smo igrali finale z Olimpijo. Sicer ni bil do konca z nami. Ko smo bili že v polfinalu, so koprska podjetja priskočila na pomoč. Pri njem sem bil v trgovini, delal sem v skladišču kot vzdrževalec. Delal sem, kar je potreboval. Od tega, da sem hodilo v luko s kombijem po majice …
Koliko ste bili takrat stari?
Takoj po srednji šoli.
Užival je, ko so bile Stožice polne.
Si predstavljate, da bi kdo od mladih zdaj tako delal in igral košarko?
Takrat mi ni bilo težko. Zjutraj sem začel ob sedmih in delal do desetih. Sledil je trening do 12. ure, prišel sem nazaj v službo in delal do treh popoldne. Če je bilo več dela, smo ostali tudi dlje, do štirih, petih, šestih … Zvečer sem imel še drugi trening.
Bi današnja generacija to zmogla?
Kot starši hočemo svojim otrokom vse olajšati. Zaradi tega ne gre, ne da ne bi bili zmožni. Ko sem v drugem letniku začel s košarko, sem nekako že živel sam. Dobival sem prihodek, so mi pa tudi doma pomagali. Vsako leto je bil večji. Staršem nisem bil v breme.
Od začetka moraš imeti delovne navade. Ko sem bil v osnovi šoli, smo imeli doma kmetijo. Imeli smo konje, krave. Kmetje smo bili. Živeli smo zraven Ilirske Bistrice. Vozil sem traktor, hodil v gozd. Ko imaš delovne navade, ti ni težko, in jih prineseš v šport.
Tudi v dresu Olimpije kakor tudi poljskega Prokoma je pustil pečat v evroligi. Bil je tudi MVP meseca.
Ali ste toliko zaslužili, da imate dovolj denarja za po karieri?
Da bi le to črpal, težko. Nekaj sem zaslužil, prihranil. Do upokojitve tako ali tako ne bi mogel gledati v zrak in niti ni to dobro.
Kakšen je bil sploh preskok v obdobje po aktivni karieri? Najprej ste se iskali in poskušali v različnih funkcijah.
Poskušaš. Zadnjo resno sezono sem odigral na Polzeli in odšel za tri mesece v Olimpijo. Nato sem igral za Ilirijo v tretji ligi. Ko končaš, poskusiš vse, tudi kot agent. Težko je začeti. Nekaj smo naredili, nekaj malega delamo, vendar od tega ne moreš živeti. Vsi nekdanji košarkarji, ki končajo, ne vedo, kaj bi sami s seboj. Eni bi bili trenerji, drugi agenti, tretji športni direktorji … Vsi iščemo. Poskušaš vzeti, kar ti je ponujeno. Včasih dobiš nekaj, v čemer se ne znajdeš. Včasih dobiš in ti ni všeč. Težko ti je najti, kar ti je všeč, in biti produktiven. Težak je prehod od igralca na drugo stran.
Imel sem srečo, da sem po karieri, ki sem jo zaključil pri Iliriji, že čez 14 dni začel delati pri Sixt Primorski kot tehnični vodja in individualni trener. Zdaj sem že našel svojo vlogo. V karieri pridobivaš izkušnje in znanje in to želiš nato prenesti naprej.
Kakšne so pravzaprav vaše funkcije?
Ko gremo na potovanja, skrbim za organizacijo treningov, prevozov … Nič težkega, operativne stvari. Ko pride kakšna ekipa, jo sprejmem. Kar se tiče prve ekipe, sem aktiven na jutranjih treningih. Včasih delam individualno z igralci. Včasih grem na sestanke s sponzorji. Zelo sem prepoznaven na Obali.
Kariero je zaključil pri Iliriji, ki jo vodi Saša Dončić, nato pa se tako rekoč takoj podal k Sixt Primorski, kjer dela v civilni opravi.
Kaj pomagate pri novačenju igralcev?
Zadnja beseda je od trenerja Jurice Golemca. Tudi preostali povemo svoje mnenje, a na koncu Jurica prižge zeleno luč. On je trener in je odgovoren za rezultat. Mi mu poskušamo pomagati, da igralci razmišljajo le o košarki. Mi smo tu kot njihov servis. Trudimo se, da se v Kopru počutijo dobro. Mislim, da ne smejo imeti večjih pripomb.
Kakšne ambicije imate? Ali niste nekoč govorili, da bi bili radi direktor kakšnega kluba? Mislim, da ste celo govorili za Olimpijo?
Teh ambicij je veliko. Vedno si najdeš izziv. Veliko sem na treningih in se ulovim pri razmišljanju, kako bi se jaz odzval v kakšni situaciji kot trener. Za zdaj sem s to funkcijo zadovoljen. Če bo prišla kakšna nova, bom potem razmišljal. Zdaj bom dal vse od sebe, da bom trenutno funkcijo dobro opravil. Zelo malo nekdanjih košarkarjev je vpletenih v delo klubov. Lahko sem srčen, da imam to, kar imam. Če bi prišlo kaj drugega, bi razmislil. V Sloveniji imaš tri, štiri klube, drugo je na pol amatersko. Morda sem koga zdaj užalil, vendar je dejansko tako. Kar se pogojev tiče, smo mi in Olimpija najvišje pri nas.
Svoj pečat je pustil tudi v reprezentanci, kjer je igral z Jurico Golemcem in Goranom Dragićem. Z Golemcem, ki je trener Sixt Primorske, uspešno sodelujeta v Kopru.
V preteklosti smo že imeli klube, ki so bili muha enodnevnica, zlasti, če je veliko odvisno od enega sponzorja. Koliko so pri Sixt Primorski trdni temelji?
Veliko se govori o tem, ker smo breme in imamo le enega sponzorja. Gregor Vuga, naš predsednik, je velik ljubitelj košarke. In ne bo muha enodnevnica. Dokler bomo, to je moje mišljenje, imeli rezultate in vsake toliko prinesli kakšno lovoriko v Koper, bo to njemu prineslo zadoščenje in bo klub vlekel naprej. Po njegovih besedah, če se uvrstimo v ligo ABA, njemu ni cilj le sodelovati, ampak zmagovati. Ima ambicije. Verjamem, da bo to še trajalo. Da bodo tudi lokalna podjetja videla brand v klubu in priskočila na pomoč.
Ali se v Kopru čuti kaj več privrženosti? Na zaključnem turnirju pokala Spar dvorana ni bila polna, pa ste osvojili lovoriko.
Zelo specifično primorsko občinstvo. A mislim, da smo na dobri poti. Poskušamo se čim bolj prilagoditi željam. Letos smo zamenjali klubske barve. Koper ima rumeno-modro. Želimo biti Koprčani. To je neki začetek. Na ulici so vse bolj zadovoljni. A se vedno najde kakšna pripomba. Če bodo takšni rezultati, imaš argumente, da govorice demantiraš.
O ambicijah
Z Juretom je igral, prav tako je delal pod njegovo taktirko pri Olimpiji in reprezentanci. Verjame, da je z Zdovcem pri Olimpiji zavel nov veter.
Kako pa gledate zgodbo večnega tekmeca Olimpije, v dresu katerega ste igrali? Zlasti zdaj, ko je prišel Jure Zdovc.
Za Olimpijo in za slovensko košarko je Jure Zdovc dobra rešitev. Vsi ga poznamo. Imel sem srečo, da sem z njim igral, prav tako pa sem bil v njegovi ekipi na evropskem prvenstvu in pri Olimpiji. Verjamem v njegovo delo, da se bo Olimpija dvignila. Kolikor Jureta poznam, ni šel kar tako v klub. Če je Olimpija močna, bo tudi slovenska košarka močna. Potem bomo imeli mi, ki prihajamo, merilo. Več bo kakovostnejših klubov, boljša bo liga, igralci bodo postajali boljši, več bo zanimanja. Upam, da mu bo uspelo, da bo ostal v ligi ABA. Drugi cilj je državno prvenstvo. Tu upam, da ga bomo premagali (smeh, op. p.). Z njegovim prihodom se je nekaj zasukalo v pozitivno smer.
7