Kako je Boštjan Cesar posta(ja)l novi selektor Slovenije

Boštjan Cesar najverjetneje ne bi stopil na razmočeno celjsko zelenico, če se ne bi proti koncu tekme poškodoval Željko Mitraković. Branko Oblak, ki je takrat Slovenijo vodil na svoji četrti tekmi, je moral zakrpati vrzel v obrambi in priložnost je dobil 22-letni branilec ljubljanske Olimpije.

Kljub velikim trem točkam, ki jih je Slovenija v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo po njegovi zaslugi odščipnila Italiji, se Oblakovi četi ni uspelo prebiti na veliko tekmovanje. Do takrat neporažena slovenska reprezentanca je na preostalih petih obračunih utrpela štiri poraze, poleg zmagovalke Italije sta v skupini 5 pred njo končali še Norveška in Škotska.

Da sta celjska zmaga nad zahodnimi sosedi in z njo Cesarjev prvenec v reprezentančnem dresu še pridobila na teži, je poskrbelo dejstvo, da je bil to za Italijo zadnji poraz na poti do prestola svetovnega nogometa, ki so ga osvojili leto in pol kasneje.

Po zadetku Boštjana Cesarja je Italija utrpela zadnji poraz na poti do osvojitve naslova svetovnega prvaka 2006. Foto: Vid Ponikvar

Cesar italijanskega nogometa, ki je zaznamoval tudi velik del njegove klubske poti, v tistem obdobju še ni spoznaval iz prve roke, je pa utrjeval svoj status v osrčju obrambne vrste Slovenije. Reprezentančno pot je sklenil 12 let kasneje, kot rekorder po številu nastopov za izbrano vrsto, kot kapetan, kakršnega Slovenija še ni imela – in kot nekdo, ki mu je bil trenerski posel kot naslednja postaja karierne poti pisan na kožo.

Iz Ljubljane v Zagreb in nazaj

Da je glavo večkrat pomolil tja, kamor marsikdo drug ne bi niti noge, Ljubljančan priznava tudi sam. Navsezadnje ne skriva brazgotin, ki so jih pustili šivi, potrebni po poškodbi glave. V njej je na mestu zdrobljene kosti še vedno posebna ploščica – kot simbol ene njegovih glavnih odlik.

Z zagrebškim Dinamom je Boštjan Cesar osvojil šest lovorik. Foto: Guliverimage

Brezkompromisna požrtvovalnost je bila sicer le ena od kakovosti, ki so jih pri njem že v zgodnji mladosti opazili ogledniki zagrebškega Dinama. Hrvaški velikan ga je iz mladinskega pogona v zmajevem gnezdu odpeljal kot mladinca, leta 2000 pa je z Dinamom podpisal prvo pogodbo. Sedem let je preživel na Maksimirju, čeprav je vmes kot posojen nogometaš igral še za Sesvete in se na kratko, za pol sezone, vrnil tudi v Olimpijo. To je bilo ravno leta 2004, ko je v Celju premagal legendarnega Gianluigija Buffona.

Z Zagrebčani je dvakrat postal hrvaški prvak, ob tem je osvojil tudi dve pokalni in dve superpokalni lovoriki. Slačilnico si je delil z največjim nogometašem, ki jih je Maksimir kadarkoli izstrelil med svetovne nogometne zvezde; z Luko Modrićem je še leta kasneje ohranjal prijateljski odnos. Leta 2005 je nastopil trenutek za korak naprej, v hrvaški prestolnici je dočakal klic Marseilla, Francozi pa so bili za obetavnega, a že dokazanega Slovenca pripravljeni odšteti okoli tri milijone evrov.

Vroči Velodrome ga je vzel za svojega

Na jugu Francije je preživel tri leta, v prvi sezoni je med francosko elito vknjižil 17 nastopov. Čeprav se je zdelo, da je četa takratnega trenerja Jeana Fernandeza obsojena na trd boj za obstanek, je Marseille sezono sklenil na visokem petem mestu, pokalno pot pa je končal šele v finalu, kjer ga je premagal PSG.

Cesar nikoli ni klonil pod pritiskom vročekrvnih navijačev na Velodromu, Francozi pa so to pri njem spoštovali. Kljub temu so apetiti v pristaniškem mestu po obetavni sezoni 2005/06 narasli do te mere – v naslednjih petih letih so prvenstvo zmeraj končali med najboljšimi tremi, vmes pa so osvojili tudi prvi naslov po več kot 20 letih –, da za Slovenca pri Marseillu ni bilo več prostora. Sledila je posoja v West Brom, kjer je v enem letu temeljito spoznal angleški nogomet in osvojil drugo ligo, nato je v Franciji oblekel še dres Grenobla.

V vrstah Marseilla je Boštjan Cesar sodeloval s Franckom Riberyjem, kasnejšim zvezdnikom Bayerna. Foto: Guliverimage

Leta 2010 se je zgodila selitev v Italijo. Ta je v naslednjih desetih letih postala njegov drugi dom in tam je postajal vse to, kar je Sloveniji dalo nenadomestljivega kapetana – morda tudi selektorja.

Postal vodja in kapetan, postajal trener

Prestop v Chievo ni bil prestižen v klasičnem nogometnem smislu. Po odmevnosti ni presegel, niti dosegel Marseilla. Verono med italijansko elito danes zastopa Hellas, Chievo je po propadu četrtoligaš, tudi v obdobju njegovega prihoda pa je bil klub daleč od italijanskih velikanov. Sezono pred Cesarjevim prihodom je sklenil na 14. mestu italijanskega prvenstva, leto prej je bil 16.

Vseeno je bilo to okolje, v katerem si je bilo treba priboriti vsako minuto igralnega časa. V mestu ljubezni je hitro prepričal s profesionalnostjo, pristopom in predanostjo, ki nikoli ni bila vprašljiva. V tretji sezoni si je prvič nadel kapetanski trak letečih osličkov, ko mu je klubski in reprezentančni kolega Valter Birsa dodelil vzdevek Boss oziroma šef. Ni trajalo dolgo, da se je ta prijel po celotni Veroni.

V garderobi Chieva se ga je prijel vzdevek Boss, v šefa ga je preimenoval Valter Birsa. Foto: Guliverimage/Getty Images

Skozi deset let, ki jih je preživel na Apeninskem polotoku, je po večini užival spoštovanje soigralcev in tekmecev. Gradil je avtoriteto in nekje vmes postal kapetan slovenske izbrane vrste, ki jo je leta 2010 popeljal tudi na mundial v Južni Afriki. Postal je vodja na in ob igrišču; direkten, glasen, zahteven – do soigralcev, nasprotnikov, sodnikov, a v prvi vrsti do sebe.

Ko je leta 2020 ob izteku pogodbe s Chievom potegnil črto pod svojo igralsko kariero, je imel za sabo 247 nastopov za klub iz Verone in ob tem še devet zadetkov. Enega več je dosegel v reprezentančnem dresu, od katerega se je poslovil dve leti prej –s cmokom v grlu in solzami v očeh.

Simboličnih pet minut za njegovo številko pet ob slovesu v Stožicah je obeležilo 101. nastop za izbrano vrsto – mejnik, ki ga ni še nihče presegel. Da se ne namerava posloviti od nogometa, je ob koncu kariere namigoval že sam, da se zdi zelo primeren kandidat za prehod v trenerske vode, pa je ugotavljala tudi slovenska nogometna javnost.

Od podaljška trenerjev do pomočnika

"Nikoli v življenju nisem hotel izgubiti. Sovražim poraze. Resnično. To me je držalo pokonci vse od otroštva. Dokazoval sem se na vsakem treningu, vsaki tekmi, z leti pa seveda dozoriš in ugotoviš, kako lahko kakšne stvari narediš pametneje. Ponosen sem, da sem imel to v sebi. To je bila dodatna kakovost, pomembna za mojo kariero," je, ko je nogometne čevlje dokončno obesil na klin, v pogovoru za Sportal razlagal Cesar.

Leta 2014 se je Cesarjeva Slovenija na prijateljskem obračunu pomerila z Argentino in Lionelom Messijem, ki je za zmago Južnoameričanov (2:0) prispeval en gol. Foto: Reuters

V zrelem obdobju igralske kariere je postal podaljšek trenerjev in selektorjev, vez med igralci in strokovnim štabom. Zanj prehod v trenersko delo ni deloval kot beg pred praznino, temveč kot logično nadaljevanje. Slabo leto dni je vodil reprezentanco do 19 let, nato se je januarja 2022 vrnil v člansko izbrano vrsto kot pomočnik Matjaža Keka.

Vse od takrat se je bilo težko znebiti občutka, da se ob izkušenem selektorju kali njegov naslednik. Navsezadnje je kar petkrat ob robu zelenic tudi nadomestil odsotnega šefa reprezentančne stroke; ko je ta zbolel za koronavirusom, je Slovenija pod Cesarjevim vodstvom iz zahtevnega gostovanja v Oslu odnesla točko in se nekaj dni kasneje v Stožicah vrnila po zaostanku ter remizirala še s Srbijo. To je bilo obdobje, ko so govorice, da je nekdanji kapetan tudi bodoči selektor, dobile največ zagona.

S 101 nastopom v dresu slovenske reprezentance Boštjan Cesar ostaja rekorder. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kasneje je Kek zaradi družinskih razlogov svojo taktirko pomočniku prepustil še na pripravljalnih obračunih pred začetkom Eura 2024 z Malto (2:2) in Portugalsko (2:0). Ko je moral selektor po evropskem prvenstvu odslužiti še suspenz, je Cesar Slovenijo na začetku lige narodov vodil do remija proti Avstriji. Pet tekem, štirje remiji in zmaga.

Prvič do glavne besede v Mariboru

Ni bilo malo privzdignjenih obrvi, ko je oktobra 2024 čez noč zapustil reprezentanco, a pojasnilo je bilo hitro in v veliki meri razumljivo. Ko mlademu trenerju, ki se želi preizkusiti na samostojni poti, priložnost ponudi klub, kot je Maribor, ni časa za oklevanje. Pod Kalvarijo se ni zadržal dolgo, navsezadnje tista o času in oklevanju drži tudi za nasprotno stran, za delodajalce. Včasih preveč.

Da je bila nekaj več kot polletna epizoda v Ljudskem vrtu krajša in manj uspešna, kot je pričakoval, Cesar priznava tudi sam, skoraj zagotovo pa nekdanji kapetan te izkušnje ne bi označil za zgrešeno ali nepotrebno. Splet naključij ga je pred dobrimi 20 leti postavil na razmočeno celjsko zelenico, določen splet naključij pa je bil potreben, da je dobrih 20 let kasneje bogatejši za mariborsko izkušnjo.

Boštjan Cesar je Slovenijo kot pomočnik do zdaj vodil na petih tekmah, ostal je neporažen. Foto: Aleš Fevžer

V obeh primerih je bilo treba naključja izzvati s trdim delom in predanostjo. Včasih tudi z glavo na mestih, kamor kdo drug ne bi pomolil niti noge. Nikakor ni bil najbolj atraktiven ali najbolj talentiran nogometaš na sončni strani Alp, zaman bi v njegovi igri iskali vragolije z žogo, za umiranje v lepoti pri njem ni bilo prostora. Vedno pa je bil tam, ko ga je Slovenija najbolj potrebovala. Ko so ga soigralci in trenerji najbolj potrebovali. V prvi bojni liniji, brez vprašanj in oklevanja.

V marsičem je, kot pravi, skozi leta dozorel, a ta osnovna vodila ostajajo nespremenjena tudi v trenerski karieri. Tistega večera je bila v Celju rojena legenda slovenskega nogometa, če dovolite nekaj patetike, in najmanj, kar si je ta legenda zaslužila, je priložnost.