Druga kariera
Nedelja, 25. 1. 2026, 4.00
7 ur, 6 minut
Druga kariera (447.) - Bor Pavlovčič
Bor Pavlovčič: od skakalnice in motenj hranjenja do kuhinje butične restavracije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Bor Pavlovčič je po koncu skakalne kariere novo poklicno pot našel v kuhinji butične restavracije v Ljubljani.
"Vedno sem rad skakal, samo svet skokov se mi je zameril: po eni strani zaradi pravil, ki uničujejo šport, po drugi strani pa zaradi mojih težav s težo. Če bi lahko težo ohranjal normalno in brez skrajnosti bi verjetno še danes skakal," pravi nekdanji smučarski skakalec Bor Pavlovčič, ki ga gostimo v rubriki Druga kariera. Tri leta po poslovilnem skoku v Planici si je 27-letni Mojstrančan na začasnem delu v Ljubljani poklicni izziv našel drugje, v kuhinji butične restavracije, kjer sta natančnost in predanost še vedno ključna dejavnika, telesna teža pa nima več nobene besede.
Čeprav bodo od njegovega poslovilnega skoka v Planici konec marca minila že tri leta, Bor Pavlovčič še danes goji ljubezen do smučarskih skokov, nima pa rad omejitev pri ohranjanju (pre)nizke telesne teže. Prav to je bil glavni razlog, da je pri komaj 24 letih končal športno kariero.
Pri 185 centimetrih je v svoji najboljši sezoni 2020/2021 tehtal komaj 63 kilogramov. Te številke ni dosegal le s treningi in disciplino, ampak tudi z odrekanjem, ki ga danes opisuje brez olepševanja: štiri dni pred tekmo ni jedel, telesu je dovolil le tekočine: čaj, vodo, kavo. Kako zelo je bilo telo na robu, najbolje pove dejstvo, da ima danes 15 kilogramov več, pa je še vedno izrazito vitek.
Odkar je diplomant Visoke šole za gostinstvo in turizem Bled, smer velnes, opravil poslovilni skok na planiški velikanki, kjer je leta 2021 poletel do osebnega rekorda 249,5 metra, je počel marsikaj, našel pa se je v kuhinji butične restavracije v Ljubljani, kjer sta natančnost in predanost še vedno ključnega pomena, teža pa ni več sovražnik.
Mojstrančan, ki zadnja štiri leta živi v Ljubljani, je v intervjuju za Sportalovo rubriko Druga kariera odkrito spregovoril o iskanju druge kariere, dediščini, ki jo je odnesel iz vrhunskega športa, spregovoril pa je tudi o dolgotrajni borbi z ohranjanjem nizke telesne mase – temi, o kateri se v vrhunskem športu še vedno prepogosto molči.
INTERVJU: Bor Pavlovčič
Marca bodo minila tri leta od vašega poslovilnega skoka v Planici. Kaj ste počeli po koncu športne kariere in kaj vas zaposluje v t. i. "drugi karieri"?
Delam v kuhinji butične restavracije Birdie pri Trnovskih vratih v Ljubljani. Po koncu športne kariere sem se najprej ukvarjal z videoprodukcijo, a se v tem nisem našel, ni to moje področje. Prvo leto je bilo bolj prehodno, vzel sem si čas za potovanja in razmislek o tem, kaj sploh želim početi.
Nekateri športniki pravijo, da je bil konec kariere zanje ena najbolj travmatičnih preizkušenj. Kako ste se sami spopadali s tem prehodom?
Zame to ni povsem držalo. Živim precej podobno kot prej, razlika je le v tem, da sem prej vso energijo usmerjal v skoke, zdaj pa jo vlagam v druge stvari, ki me veselijo. Mislim, da sem bil proti koncu kariere tudi z glavo že precej ven iz skokov in še preden sem se odločil, da zaključim, sem bil miselno že drugje.
Skoki se mi še vedno zdijo zabaven in adrenalinski šport, to mi manjka, ne pogrešam pa ozadja – vsega trdega dela, ki ga navzven ne vidiš. Še najmanj pa pogrešam svoj boj s hrano.
Prvo leto po koncu kariere sem bil bolj v nekakšnem "dopustniškem" ritmu, nato pa sem se lotil svojega posla. Kupil sem kesonarja in začel prevažati železo na cinkanje, torej na zaščito proti rjavenju. Sprva sem delal za prijatelja, pozneje pa sem se odločil, da poskusim sam. Kmalu sem ugotovil, da strank in prometa vendarle ni dovolj, da bi bil to moj primarni vir dohodka. Ob tem sem imel tudi željo početi še kaj drugega, predvsem zato, da bi si znižal začetne stroške posla in zapolnil čas.
Takrat se je pojavila ideja o prijavi v kuharsko oddajo MasterChef. In ker sem želel združiti učenje in delo, sem začel iskati zaposlitev v kuhinji. Zelo rad jem, rad dobro jem, najboljše pa se mi zdi, če si jed sam pripravim, ker sam najbolj vem, kaj mi je všeč.
Uporabil sem nekaj poznanstev in najprej dobil priložnost na Mengeški koči. Tam sem delal nekaj dni, se naučil osnov in dobil prvi pravi stik s kuhinjo. Kmalu zatem se mi je ponudila priložnost pri Tomu – Tom (Jaki) in Vuk (Bogdan Greganović, op. a.) sta lastnika restavracije Birdie. Tam sem bil že dvakrat na večerji in vse mi je bilo res zelo všeč. Zato sem Toma vprašal, ali bi se lahko prišel učit. Rekel je, naj pridem in tako se je vse skupaj začelo.
Ob mojem prihodu oktobra 2024 je bil šef kuhinje Rok Stubičar. Izjemen človek z ogromno znanja. Zelo dobro sva se ujela in naučil me je res veliko. Ko je Rok decembra lani odšel delat v Rogaško Slatino, sem jaz na nek način postal šef kuhinje.
Trenutno sem v fazi, ko je Birdie moj 'full time job', prevažanje železa pa bom najverjetneje predal komu drugemu. Logistično bom še vedno vpet, za prevzem materiala in prevoz pa bi potreboval dodatno osebo. Lani sem namreč delal oboje – polni delovnik v Birdieju in še približno 20 ur tedensko s prevozi – in to je bilo enostavno preveč.
Kako je delati v kuhinji? V televizijskih serijah spremljamo cel kup stresnih situacij. Kako drugačen je stres v kuhinji v primerjavi s stresom v športu?
Kar precej. Naš delovnik je sestavljen iz dveh delov: iz 'prepa', iz priprave, ki traja okoli pet ur, v tem času pripravimo vse, kar je potrebno, da v času strežbe jedi samo še zločimo na krožnik. Sledi drugi del delovnika, servis, ta traja okoli pet ur, in takrat je lahko res kaos: na različnih mizah hkrati strežemo predjedi, glavne jedi, sladice … Pomembno je, da sem z glavo prisoten na vseh mestih, da vem, kaj se dogaja, usklajujem ekipo. Sledi še ura ali dve čiščenja.
Delamo od 12. ure do polnoči, odprti smo štiri dni na teden — od srede do sobote. V kuhinji sem šele dobro leto, zato se še učim in nabiram kilometrino. Sem pa perfekcionist in zelo strog do sebe, in mi je veliko do tega, da so krožniki taki kot morajo biti. Delo je zelo stresno in včasih naporno, ampak očitno je to nekaj, kar trenutno potrebujem.
Kako je s sanjami o vstopu v oddajo MasterChef? Še živijo?
Mislim, da so šle po zlu (smeh, op. a.). Predlani sem se prijavil, a sem potem povabilo zavrnil, saj sem začel z drugim delom, snemanje pa vzame veliko časa in v tem času nič ne zaslužiš, da bi si vsaj malo pokril stroške. Lani oktobra so me spet povabili, pa spet ni bil pravi trenutek. Trenutno me okupira preveč stvari, da bi lahko izpeljal še to.
Veliko športnikov po koncu prvce kariere ostane povezanih s svojim osnovnim športom. Pri vas ni bilo tako, ste sploh razmišljali o tem, da bi ostali v skokih?
Ne. S skoki sem popolnoma prekinil. Preprosto me niso več veselili. Ta svet mi ne ustreza več.
Tudi tekem več ne spremljate?
Ne, že prej jih nisem prav dosti. Pogledam glavna tekmovanja in smučarske polete, redno pa dogajanja v skokih ne spremljam.
Pavlovčič se je od smučarskih skokov poslovil v Planici marca 2023.
Ste do konca kariere radi vseeno skakali ali se vam je vse skupaj zamerilo?
Ne, skakal sem vedno rad in v tem sem res užival. Nazadnje sem skočil novembra lani, ko nas je v Planico povabil Aleš Prestor, gostinec, ki se ljubiteljsko ukvarja s skoki in drugo rekreacijo.
Skoki so mi bili od nekdaj blizu, a sčasoma se mi je zameril svet skokov. Po eni strani zaradi pravil, ki po mojem mnenju uničujejo šport, in mislim, da so zdaj to ugotovili tudi gledalci, po drugi strani pa zaradi nenehnih težav s težo. Skoraj ves čas loviš kilograme, prilagajaš opremo in iščeš luknje v pravilih, da si sploh lahko konkurenčen.
Športni vrhunci Bora Pavlovčiča
Najuspešnejša sezona Bora Pavlovčičav svetovnem pokalu je bila leta 2021, ko je osvojil drugo in tretje mesto v Klingenthalu, tretje mesto v Planici ter četrto mesto v Willingenu in peto v Zakopanah.
Leta 2016 in 2017 je bil z reprezentanco mladinski svetovni prvak, leta 2016 pa je na olimpijskih igrah mladih v Lillehammerju osvojil zlato medaljo tako v posamični kot v ekipni konkurenci. Na svetovnem prvenstvu v poletih je z ekipo zasedel četrto mesto.
Če bi lahko težo ohranjal normalno in brez težav, bi verjetno še danes skakal, ker bi mi bilo to še vedno v užitek. Kot višji tekmovalec (185 cm) sem moral shujšati še dodatno, da sem bil konkurenčen, in prav to je bila največja težava. Mislim, da moraš tehtati manj kot 70 kilogramov in to ne glede na to, ali si visok dva metra ali 150 cm. Gravitacija bo naredila svoje. Znano je, da so manjši skakalci glede kilaže v prednosti, medtem ko se pri višjih skakalcih vsak dodaten kilogram bistveno prej pozna. Poleg tega smo si ljudje različni: nekateri jedo, da živijo, drugi pa živimo zato, ker radi jemo.
Ste eden redkih športnikov, ki ste o svoji motnji hranjenja javno spregovorili. Ste imeli glede teh težav strokovno pomoč?
Sem, veliko. Že v mladinski reprezentanci smo sodelovali z nutricionisti. A na koncu sem ugotovil, da če telo potrebuje hrano, mu jo moraš dati. Nadomestka za hrano enostavno ni, vsaj tako se mi zdi.
Ko sem bil lačen, sem jedel in ker sem bil podhranjen, sem bil ves čas lačen. Nič ni pomagalo, če sem pojedel kilo zelenjave, enostavno nisem bil sit. Telo potrebuje energijo. Lahko malo omejiš, ješ vlaknine, beljakovine, ampak pri meni to ni pomagalo. Čez pet minut sem bil spet lačen.
Se vam zdi, da je bilo na tem področju v reprezentanci in klubu narejenega dovolj? Vsak ima vendarle drugačne potrebe.
Kaj pa vem, mislim, da ni veliko pomagalo. Na koncu vsak najbolje pozna sebe in ve, kaj mu odgovarja. Nutricionist te lahko opremi z znanjem, da razumeš, kje so vlaknine in beljakovine, in da ti do da neko sitost, pa kaj so ogljikovi hidrati in sladkor, in kakšne so njihove zakonitosti, a na koncu smo si vsi različni. Nekdo lahko živi od dveh ploščic čokolade na dan — jaz ne.
Koliko let se vam je vleklo to stradanje? Menda v najboljši sezoni štiri dni pred tekmo sploh niste jedli …
Od približno 18. leta sem imel vsako leto kilogram ali dva več. Telo se je razvijalo, predvsem zgornji del, in posledično sem tehtal več.
Spomnim se, da sem do 18. leta lahko jedel kar sem hotel. Potem pa so se začele pojavljati težave. Sprva sem imel dva kilograma več — pa to niti ni bila težava. Malo sem popazil pri hrani, nekaj je bilo tudi stresa pred tekmo, in hitro sem bil spet pri pravi teži.
Naslednje leto sem imel že tri, štiri kilograme več … potem pa kar naenkrat deset preveč. Deset kilogramov pa ne moreš izgubiti z danes na jutri. Gre za daljši proces, ki traja dva do tri mesece.
Tukaj so potem izračunu nutricionistov, ki za nas skakalce pogosto niso veljali, saj težo držimo na račun vode in glikogena. Se pravi, če en dan ne ješ, izgubiš glikogen in s tem dva kilograma. A takoj ko nekaj poješ in nafilaš celice, si težji. Dejansko je tako, da lahko poješ 300-, 400-gramski obrok, nafilaš celice, ki bodo nase vezale vodo, in takoj boš dva kilograma težji.
Nutricionisti sicer pravijo, da lahko izgubiš kilo ali dve maščobe na mesec, ne vem več točno … a jaz tega nisem zdržal, čez poletje sem se preveč sprostil in potem je bilo spet vse težje.
Spomnim se, da smo se leta 2020 s trenerji začeli pogovarjati, da imam 10 kg preveč. In potem sem se za najboljšo sezono 2020/21 res potrudil. Prav spomnim se, da smo se poleti pogovarjali o tem, kaj bomo naredili, vse štima, le deset kil imam preveč ...
Trenerja sta mi takrat zelo pomagala, me spodbujala in imel sem motivacijo, skakal sem super. Do začetka sezone sem nekako uspel tudi zbiti težo do neke primerne številke. Potem pa mi je do novoletne turneje spet malo 'zagustilo', za dve kili sem se zredil in spet se mi je vse podrlo. Šel sem domov, na trening in takrat sem si rekel, da moram čimprej shujšati do naslednjih tekem, da bom čim prej spet nazaj. Takrat sem ubral esktremne ukrepe in hitro izgubil odvečne kilograme. Skoki so se iz treninga v trening izboljševali, užival sem na skakalnici in v potem še nekaj tednih izgubil še tistih odvečnih pet kilogramov.
Pa ste tudi brez hrane imeli dovolj energije?
Kaj pa vem, mislim, da me je gnala motivacija. Na skakalnici sem res zelo užival in mislim, da mi je to dalo dodatno energijo.
Po koncu sezone pa me je takoj udarilo od vsega tega stradanja, kile so šle takoj gor, spet sem imel 10 kilogramov preveč, in znašel sem se v začaranem krogu. Nisem znal drugače pripraviti telesa na tekmo kot tako, da nisem jedel. Posledično sem bil vse bolj utrujen, brez energije, in tako mi tudi skoki niso več sšli ... Tudi v počep več nisem mogel pravilno, ker sem imel preveč kilogramov.
Prišel sem do točke, ko sem imel še vedno pet kilogramov preveč, bil pa sem povsem izmozgan in brez energije.
Kdo je prvi opazil, da imate problem, da dejansko ne jeste?
Verjetno vsi. Trenerji so videli, da izgubljam težo in to v tako kratkem času …
Pa nihče ni nič rekel?
Saj se pogovarjajo, spremljajo … a ko pride rezultat, so vsi zadovoljni — in potem te pustijo, da nadaljuješ. Doma so seveda opazili, sam se zadeve takrat skušal omiliti, češ da jem dovolj, ampak dolgoročno tako ni šlo.
Je to pustilo posledice na telesu?
Na srečo ne. V svoji najboljši sezoni sem pri 185 cm tehtal 63 kilogramov, danes imam okoli 15 kg več. Zdaj jem, kar hočem, kadar hočem, nič ne pazim in ohranjam stabilno težo.
Ko danes pogledate nazaj, se vam zdi, da teh rezultatov ne bi bilo brez tako stroktnega omejevanja pri prehrani?
Definitivno. Idealno bi bilo, če bi imel okoli 66 kilogramov, morda bi čez poletje nihal do 69 – to bi bilo popolno. A enostavno ni šlo. Takrat sem pri stradanju šel v ekstreme, morda tega ne bi bilo treba, a tako je pač bilo. Vsak kilogram manj je namreč pomenil kakšen meter daljši skok.
Kako danes gledate na svoje obdobje v skokih? Ste ponosni nanj?
Da, zelo sem ponosen. Smučarskim skokom sem posvetil 17 let svojega življenja. Najbolj sem ponosen na disciplino, ki sem se je v tem času naučil. Vesel sem tudi, da sem bil v stiku s starejšimi, da sem se naučil spoštovanja do ljudi in odnosov. V času kariere sem pridobil ogromno znanja na različnih področjih, skoki pa so mi res razširili obzorja. Brez njih bi verjetno ostal v svoji coni udobja in spoznal precej manj sveta. Pravzaprav me je kot osebnost morda še bolj oblikoval netekmovalni del udejstvovanja v smučarskih skokih.
Še danes pogosto skačete iz cone udobja? Za večino bi bilo najbolj logično nadaljevanje kariere delo trenerja.
Res je, a o tem nikoli nisem razmišljal na tak način. V času, ko sem bil skakalec, je bil moj izstop iz cone udobja že to, da sem šel na večje skakalnice, na nove objekte, in da sem zaradi tekem ogromno potoval po svetu. Že samo to je bil velik korak. Vse te izkušnje so bile pravzaprav nenehno prehajanje iz cone udobja.
Danes, ko iščem nekaj, kar bi mi res ustrezalo, iz nje stopam še pogosteje. Ne znam se povsem ustaliti, še vedno me žene naprej, v raziskovanje in preizkušanje.
Prav zdaj sem se denimo prijavil na neko izobraževanje, bolj iz firbca, da malo potipam teren. Gre za IT-marketing. Še vedno iščem, kaj bi rad počel. Vse, kar je novo, me pritegne. Hitro se naveličam, ne maram monotonosti in ko se ta pojavi, mi delo hitro postane breme.
V kuhinji mi je sicer zelo dobro, a na dolgi rok to verjetno ni najboljša rešitev. Delo je izjemno naporno, poteka popoldne in ob vikendih, kar za družinsko življenje ni ravno idealno.
Preberite še:
