Druga kariera
Nedelja, 11. 1. 2026, 4.03
1 ura, 28 minut
Druga kariera (445.) - Nina Bednarik
Od dvakratne olimpijke, ki je našla svoj šport, do pedagoginje, ki želi navdihovati za šport
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,70
V rubriki Druga kariera gostimo nekdanjo smučarko prostega sloga in dvakratno udeleženko olimpijskih iger Nino Bednarik.
Nekdanja smučarka prostega sloga Nina Bednarik je dvakrat nastopila na olimpijskih igrah, nato pa skoraj povsem izginila iz javnosti. Ne zaradi škandala ali poškodb, temveč zato, ker se po koncu vrhunske kariere začne obdobje, na katerega športnike nihče zares ne pripravi. Danes o tem govori odkrito in brez olepševanja.
Nina Bednarik je nekdanja smučarka prostega sloga, dvakratna olimpijka, diplomantka Fakultete za šport, velika ljubiteljica gledališča in opere ter strastna popotnica. Ljubljančanka oziroma že več kot dve desetletji Škofjeločanka uživa v tem, da iz življenja iztisne čim več. Štirinajst let je bila sinonim za trmo, vztrajnost in nepopustljivost na zahtevnih grbinah smučarskega prostega sloga. Danes, več kot desetletje po koncu tekmovalne kariere, je njena energija usmerjena drugam, v delo z mladimi, gibanje in življenje samo. Pravi, da glede njene športne poti ničesar ne obžaluje. "Zelo sem zadovoljna, da sem vse to doživela – in priznam, da bi še vedno najraje tekmovala."
Srečali sva se na najbolj zasnežen dan v tem letu. "Obožujem sneg, še kidam rada," se je nasmehnila ob koncu dneva, ko je sneg letos prvič konkretno pobelil Slovenijo in spravljal v obup voznike, ki smo obtičali v prometu. Tudi 12 let po koncu smučarske kariere ogromno časa preživi na snegu – ne sicer v svojem primarnem športu, smučanju prostega sloga, ampak na tekaških ali turnih smučeh. "V letošnji sezoni imam že 30 dni na smučkah. Večkrat tečem v Planici, komaj čakam, da zapade sneg. Celo leto ga čakam," je bila navdušena nad snežno odejo, ki se je razkazovala skozi okno enega od lokalov v središči Škofja Loke.
V rubriki Druga kariera je spregovorila o tem, kako je iz "hiperaktivne" deklice z mnogimi interesi našla svoj šport – smučanje na grbinah, zakaj so slabši pogoji vplivali na njeno samozavest in sodniške ocene in kaj bi danes naredila drugače. Spomnila se je nastopa na olimpijskih igrah v Torinu 2006 in Vancouvru 2010, kjer jo je odprtje v Vancouvru ganila do solz, rezultatov, na katere je danes najbolj ponosna, in prehoda v drugo kariero, ki je bil vse prej kot enostaven. Odkrito je spregovorila tudi o manj bleščeči plati vrhunskega športa – improvizaciji, pomanjkanju podpore, poškodbah in notranjih dvomih.
INTERVJU: Nina Bednarik
Smučarsko kariero ste končali leta 2014, pri 32 letih. Kaj počnete danes in kako težko je bilo preklopiti na drugo kariero?
V Srednješolskem izobraževalnem centru v Radovljici učim športno vzgojo. Športno kariero sem končala zaradi slabih pogojev, sem pa vse do konca zelo uživala v tekmovalnem ritmu in treningih, zato je bil prehod zame dokaj težak.
Že med športno kariero sem obiskovala Fakulteto za šport; do konca študija mi je ostala le še diploma, ki sem jo opravila kmalu po zaključku prve kariere. Priznam, da po tistem kar nekaj časa nisem vedela, kaj bi sama s sabo. Po eni strani sem pogrešala treninge, po drugi strani pa je bilo težko resno trenirati, če pred seboj nimaš cilja. Bila sem kar nekoliko izgubljena. Službo sem iskala kar nekaj časa, nisem bila več najmlajša, pa tudi strokovnega izpita še nisem imela.
Drugo kariero sem začela prek projekta Zdrav življenjski slog na eni od osnovnih šol v Škofji Loki, nato pa sem prek tega zbrala dovolj ur, da sem lahko opravljala in tudi uspešno opravila strokovni izpit. Naslednja postaja je bila Osnovna šola Miška Kranjca v Ljubljani – takrat je bil ravnatelj gospod Kavtičnik, oče Vida Kavtičnika – ki nas je nekdanje športnike zelo podpiral. Pozneje sem več let delala še na OŠ v Horjulu, vmes tudi na Srednji ekonomski šoli v Kranju, zadnja štiri leta pa sem v Radovljici, kjer sem res zelo zadovoljna.
Opažate kakšno razliko med najstniki nekoč in danes?
Težko bi rekla – ne spomnim se več, kakšni smo bili mi (smeh). Sem pa opazila, da so mlajši otroci bolj čustveni, pristni in odkriti, medtem ko najstniki težje izražajo svoja čustva. Nikoli ne vem, ali sem jim "okej", ali jim grem na živce, ali se jim da ali ne da … Apatični so, še nagajajo ne več. Mislim, da smo mi v naših časih kakšno ušpičili. Malo pogrešam živost in čustvene izbruhe otrok, ki sem jih bila vajena v osnovni šoli.
Kakšna športna pedagoginja ste? Ste zahtevni? Zahtevate veliko le od tistih, ki imajo potencial?
Mislim, da največ zahtevam od tistih, ki so po naravi bolj leni, in od tistih, ki so zelo sposobni, medtem ko tiste, pri katerih se takoj vidi, da jim je šport travma, skušam za šport predvsem navdušiti.
Menda sem bila v osnovni šoli zelo prijazna, čeprav se mi ni zdelo – imela sem občutek, da kar naprej težim (smeh). Zdaj pa se mi zdi, da sem kar zahtevna, čeprav se trudim, da imajo vsi dijaki lepe ocene in da negativne čim prej spremenijo v pozitivne. Mislim, da morajo pri športu dobiti malo več spodbude. Dejstvo je, da so eni bolj, drugi pa manj zainteresirani za šport in šolo, in tudi to je treba razumeti.
Kako ste vi usklajevali šport in šolo?
V srednji šoli nisem imela težav, naš razred na Gimnaziji Poljane v Ljubljani je bil menda dolga leta eden najboljših na maturi. Na srečo pa sem imela tudi zelo vztrajne starše, ki so me spodbujali glede izobraževanja, čeprav smo se včasih zaradi tega tudi sprli …
Gledate danes na to prizadevanje staršev pozitivno, čeprav se vam je verjetno včasih zdelo, da gre za teženje?
Absolutno! Brez prigovarjanja staršev, tudi če nam gre to na živce, bi verjetno vsi naredili precej manj. Kar pa zadeva šolo: ko enkrat šolo pustiš, se je zelo težko vrniti. Tudi če se ti med športno kariero zdi, da bo lažje, če ne boš hodil na faks in boš namesto tega hodil v službo, ne bo šlo. Tudi če si mlad in najbolj motiviran, je službo in šport skoraj nemogoče usklajevati – preveč je vsega.
V prvi karieri ste bili smučarka prostega sloga. Tekmovali ste v disciplini grbine in paralelne grbine, ki v Sloveniji nista preveč znani, zato verjetno tudi pri iskanju službe vaše ime v življenjepisu ni odprlo toliko vrat, kot bi jih morda ime športnika iz bolj izpostavljene panoge. Vam je pomagalo dejstvo, da ste dvakratna udeleženka olimpijskih iger? Ste to omenili v življenjepisu?
Da, to sem omenila in mislim, da je tudi to veliko pomagalo pri presojanju kandidatov.
Če bi vi zaposlovali – kaj po vašem prinesejo kandidati z izkušnjo vrhunskega športa?
Zagotovo prinesemo disciplino, delovne navade, trdo delo, ciljno usmerjenost – pa tudi iznajdljivost. Pri mojem športu je bilo tako, da sem za veliko stvari morala poskrbeti sama: se znajti, organizirati, poiskati najcenejše poti do tekem, najcenejše nastanitve. Morala sem biti iznajdljiva in znati hitro sprejemati odločitve brez dolgih razmislekov.
Se pravi, da ste znali splavati, ko so vas vrgli v vodo?
Da. Enostavno gre za to, da se znajdeš. Da znaš sodelovati z različnimi ljudmi v različnih situacijah. Tega je bilo v mojem športu izjemno veliko.
Kdaj ste nazadnje smučali na grbinah?
Uf, odkar sem končala kariero leta 2014, zagotovo ne, pa tudi mislim, da si danes ne bi upala. Morda, če bi bili pogoji dobri – se pravi mehak, južen sneg –, bi morda poskusila, sicer pa ne. Za smučanje prostega sloga moraš biti fizično izjemno dobro pripravljen. Še vedno sicer športam, a na rekreativni ravni, kar za takšno smučanje ni dovolj.
Na tekmi svetovnega pokala v Tignesu leta 2002.
Kako ste sploh prišli do smučanja na grbinah? Zakaj niste na primer alpsko smučali?
Ukvarjala sem se z res veliko športi, pa se nikjer zares nisem našla. Danes bi zame rekli, da sem bila hiperaktiven otrok. Obiskovala sem ogromno krožkov, zvečer sem hodila v gledališče, kar mi je še danes v veselje, pa na ure klavirja, čeprav imam posluh mrtvega kita (smeh). Hodila sem tudi na nemščino, angleščino, na vse mogoče krožke, vedno pa sem si želela imeti svoj šport.
Potem pa sem enkrat na televiziji videla smučanje na grbinah in mi je bilo takoj všeč. Težava je, ker tega ne moreš kar povsod početi niti se s tem športom zlahka seznaniti.
Prvič sem smučanje na grbinah v živo videla na Krvavcu, kjer sva z očetom pogosto smučala. Ko smo s šolo tam imeli športni dan, sem se odločila, da pristopim k njim – bili so fantje iz reprezentance in kluba – in prosim za kontakt. Tako se je začelo. Trenirala sem v klubu ASK Slammer, ki se je pozneje preimenoval v ŠD Grbina.
Kaj je smučanje na grbinah?
Smučanje na grbinah (ang. moguls) je olimpijska smučarska disciplina, pri kateri tekmovalci smučajo po strmi progi, polni snežnih grbin. Pri tehniki je poudarek na hitrih, kratkih, ritmičnih zavojih ter dobrem nadzoru telesa. Smučarji uporabljajo posebno tehniko, da kolena delujejo kot "amortizerji". Na progi sta običajno dve skakalnici, na katerih morajo tekmovalci izvesti akrobatske elemente (npr. salto, obrat, različne figure). Rezultat je kombinacija treh elementov: sloga in tehnike (približno 60 odstotkov), akrobacij/figur (20 odstotkov) in hitrosti (20 odstotkov). Gre za eno fizično najtežjih smučarskih disciplin. Ključne so močne noge, ravnotežje, hitri odzivi ter pogum za akrobatske skoke.
Kaj vas je tako pritegnilo k temu športu?
Že od nekdaj sem rada smučala, že zelo zgodaj sem opravila tečaje za učiteljico smučanja, pri smučanju na grbinah pa je bilo vse še bolj razburljivo. Trening nikoli ni bil enak in vedno je bilo prisotnega nekaj strahu, ampak pozitivnega.
Smučanje po grbinah je videti precej naporno in neprijazno do telesa. Kako naporen je ta šport za telo?
Glede tega nisem bila preveč prijazna do sebe. Zdaj lahko rečem, da je rekreativni šport zdrav, vrhunski pa bistveno manj. Ampak kljub vsemu se še kar dobro držim. Uspelo mi je ohraniti dokaj zdrave vezi, sem pa imela po dve operaciji meniskusa na vsakem kolenu, zlom križnice, reber, fibule, poškodovano ključnico – skratka, vse mogoče.
Nina je dvakrat nastopila na olimpijskih igrah. V Torinu leta 2006 je osvojila 24. mesto, v Vancouvru leta 2010 pa 26. mesto.
Koliko so vas poškodbe zavirale pri športnem razvoju in rezultatih?
Kar precej. Na tekmi nikoli nisem imela fizioterapevta, zato je bilo vse skupaj še slabše. Na začetku, ko sem bila mlajša, niti ne, ker se je vse zelo hitro zacelilo in vrnilo v prvotno stanje, in posledic niti nisem čutila. Potem pa so se z vsakim dodatnim letom, ne povsem saniranimi poškodbami in prehitro vrnitvijo na sneg stvari samo še poslabševale. Z leti se rehabilitacija upočasni in posledice ostanejo, tudi v obliki bolečin.
Prej ste omenili, da ste bili za večino stvari sami. Kako je bilo to videti? Ste imeli trenerja? Kako je bilo s podporo Smučarske zveze Slovenije?
Da, trenerja smo imeli, kar pa zadeva pomoč zveze, so nam občasno dali nekaj denarja za svetovna prvenstva in za kakšno tekmo – to pa je bilo v glavnem to. Prestalo je bilo v domači režiji in s pomočjo klubskih sponzorjev.
Ampak gre za velike vsote.
Seveda. Na tekme smo potovali s klubskim, dolgo tudi z našim družinskim avtom. Pomagali so tudi starši drugih članov, ki so nam krili del stroškov …
Na tekmi svetovnega pokala smo dobili približno 30 švicarskih frankov za smučarsko karto in nastanitev, kar je pomenilo, da smo šli na tekme velikokrat samo trenirat – kar je sicer napaka, a tako je bilo. Seveda bi se morali praviloma prej pripraviti in iti na tekmo pripravljeni, a nam to pogosto ni zneslo.
To je bila napaka z več pogledov: zaradi posledično slabših rezultatov začneš izgubljati samozavest, poleg tega te sodniki začnejo gledati v drugačni luči. V naši disciplini je sodniška ocena zelo pomembna in pogosto so te sodniki ocenjevali skozi prizmo nastopa na prejšnji tekmi, ki si jo vzel kot trening.
Pogosto smo trenirali v Kaprunu, kjer so nam po ugodni ceni dali sezonsko karto. Spali smo v poceni nastanitvah, ki sicer niso bile najboljše, so pa bile. Skratka: veliko je bilo improvizacije.
Kaj so imele na tekmah najbolje rangirane ekipe?
Snemalca, fizioterapevta, zdravnika na pripravah, trenerja na vrhu proge, enega v cilju … skratka, veliko več kot mi.
Bi danes karkoli naredili drugače?
Zagotovo bi si želela več dni na snegu, po drugi strani pa tudi kakšen dan manj v slabih pogojih, saj takšni dnevi z vidika treninga niso bili najbolj učinkoviti. Včasih se je bilo brez pomena izčrpati na slab dan, ko je bilo naslednji dan sončno in bi lahko dan bolje izkoristili.
Veliko časa bi prihranila tudi s tem, če po Sloveniji ne bi pomagala pri pripravi prog z grbinami in skoki. Ogromno ur sem preživela z lopato v roki – zato mi gre delo z lopato še danes zelo dobro od rok (smeh), verjetno bi bila lahko svetovna prvakinja v tej disciplini – in pomagala pri urejanju prog.
In če sem čisto iskrena: želela bi si, da bi me obkrožala bolj pozitivna in strokovna ekipa.
Kako gledate na to, da nekateri športi v Sloveniji izpadejo iz repertoarja – npr. po slovesu Filipa Flisarja smo povsem pozabili na smučarski kros –, tudi s smučanjem po grbinah se nihče ne ukvarja.
Glede smučanja in deskanja prostega sloga je tako, da gre za šport, ki je vse dražji. Ker je snega vedno manj in je treba izdelovati umetnega, je težko pričakovati, da bodo na smučiščih izdelali še grbine ali skoke, snežni kanal … Zato je za trening teh disciplin nujno treba v tujino, kar ogromno stane, otroci iz zelo bogatih družin pa večinoma niso zainteresirani za trdo delo. Seveda so izjeme, a jih ni veliko.
Pa tudi sicer je smučanje eno veliko 'matranje' – ampak to velja za vsak vrhunski šport. Postali smo bistveno bolj razvajeni, kot smo bili. Če sama pomislim za nazaj, ni šans, da bi tak način življenja zdržala 14 let, pa ne bi rekla, da sem razvajena.
Mislim, da v Sloveniji ni takega nabora otrok, da bi se ta šport lahko razširil. Pa tudi če bi bil interes, bi se morali bolj povezati z alpskim delom, da bi tiste, ki jim ne uspeva v alpskem smučanju ali so bolj "kavbojci", lahko potegnili v prosti slog. Tega nam ni uspelo. Ne vem, zakaj ne, je pa dejstvo, da ko si tekmovalec, ne moreš skrbeti še za podmladek – tudi Filip Flisar ni mogel skrbeti še za ta del. To bi morali početi drugi ljudje. Ne vem, ali ni bilo prave kemije, znanja …
Po drugi strani pa imamo smučarske skoke, ki so lep primer, kako se da s sistematičnim delom zveze, trenerjev in klubov delovati tako, da pridejo taki uspehi.
Kako zadovoljni ste s svojimi rezultati? Ste bili glede na slabe pogoje zadovoljni z rezultatskim izkupičkom ali ste vseeno želeli več?
Želela sem precej več, a če danes pogledam za nazaj, sem vseeno zelo ponosna na svojo kariero. Mislim, da sem glede na vse okoliščine in vse, kar sem morala početi zraven smučanja, lahko zelo ponosna. Priznam pa, da mi je takrat to kar načelo samozavest, saj sem si želela bistveno več in mislim, da sem bila za precej več tudi sposobna.
Posamezni deli proge so bili super, nikoli pa mi tega ni uspelo v celoti pretvoriti v uspeh na tekmi – verjetno tudi zaradi prenizke samozavesti.
Kaj bi izpostavili kot vrhunec tega obdobja? Na kaj se najraje spomnite?
Na kakšen dan, ko mi je res dobro šlo. To je bil tako dober občutek, ko sem "divjala" po progi in imela občutek, da sem res dobro in daleč skočila. Tudi odprtje olimpijskih iger v Vancouvru imam v zelo lepem spominu. Ni me sram povedati, da sem zaradi vzdušja potočila tudi kakšno solzo. Spomnim se operne pevke Meashe Brueggergosman, ki me je res navdušila.
Kaj pa rezultatsko?
Zelo sem ponosna na dve drugi mesti v skupni razvrstitvi evropskega pokala. Veliko mi pomeni tudi drugo mesto na FIS-tekmi na Starem vrhu, kjer mi je medaljo podelil moj brat. Pa 20. mesto na svetovnem prvenstvu in deveto mesto v paralelni disciplini – prav tako na svetovnem prvenstvu (Ruka 2005).
Kaj pa denarne nagrade?
Teh ni bilo veliko, se pa spomnim, da sem na eni tekmi v Avstraliji zaslužila toliko, da sem si kupila uggice, pa še mami sem kupila en par (smeh).
Med drugim ste dvakrat nastopili na olimpijskih igrah, leta 2006 v Torinu (24. mesto) in 2010 v Vancouvru (26. mesto). Kakšne spomine imate na ti dve tekmovanji?
Gre za dve zelo različni zgodbi. V Torinu sem imela visoke tekmovalne cilje, ki se sicer niso izšli, za Vancouver štiri leta pozneje pa najprej tudi, potem pa sem si septembra 2009 na višinskih pripravah v Zermattu zlomila nogo, to pa je moje ambicije na olimpijskih igrah precej znižalo. Moj edini cilj je bil, da se sestavim in kar najbolje opravim.
Sicer pa so bile olimpijske igre moj cilj, že odkar sem se začela ukvarjati s športom. Doma smo jih spremljali že od otroštva in to počnemo še danes. Če so tekme ponoči, si nastavimo budilko, vstanemo in navijamo za naše. Pri nas doma je to velik dogodek.
Kariero ste končali leta 2014, v olimpijskem letu. Kako blizu ste bili nastopu na še tretjih olimpijskih igrah, v Sočiju?
Pripravljala sem se, a nisem dosegla norme. Že po Vancouvru leta 2010 sem nameravala zaključiti kariero. Sodelovala sem v demo teamu za smučanje prostega sloga, izobraževala nove kadre – takrat smo izobrazili veliko učiteljev prostega sloga, tudi nekaj otrok je to zanimalo, stvari so se premikale …
Skratka, tisti dve leti sem ogromno časa preživela na snegu in si potem za cilj zadala, da se poskusim uvrstiti še na igre v Sočiju, pa se ni izšlo. Ves ta čas sem učila smučanje, a dejstvo je, da ne moreš biti na dveh koncih hkrati. Šport je postal preveč profesionalen, da bi lahko počel več stvari hkrati.
Danes spremljate dogajanje v svojem nekdanjem športu – grbinah?
Ne. Pretežko mi je, ker se pri nas na tem področju nič ni premaknilo in se nič ne dogaja.
Športu ste posvetili 14 let. Karkoli obžalujete?
Ne! Nikoli mi ni bilo žal. Zelo sem zadovoljna, da sem vse to doživela – in priznam, da bi še vedno najraje tekmovala.
Preberite še:
