Druga kariera
Nedelja, 4. 1. 2026, 4.00
5 mesecev
Druga kariera (444.): Dušan Jaunik
Izguba Zlate lisice in propad kluba ga je prizadel, a ima še eno veselje - vino
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,07
Dušan Jaunik nas je z velikim nasmehom sprejel v družinskem vinotoču v Limbušu pri Mariboru.
Dušan Jaunik je vrsto let na Pohorju vzgajal mlade smučarske talente, od Katje Koren do Martina Čatra. Izguba Zlate lisice v Mariboru se ga je močno dotaknila, še bolj razpad tamkajšnjega kluba Branik, v katerem so pet desetletij uspešno delali. V 60. in 70. letih je bil tudi sam smučar na tekmah svetovnega pokala. Ob trenerski je imel in ima danes 74-letni Jaunik še drugo kariero – vinogradniško. No, morda je ta kar prva, saj gre za družinski posel z že skoraj 200-letno zgodovino. Nekaj zanimivih zgodb iz pestrega življenja je za Sportalovo nedeljsko rubriko Druga kariera povedal v domačem vinotoču v Limbušu.
Dušan Jaunik
Danes 74-letni Dušan Jaunik iz Limbuša pri Mariboru je član druge povojne generacije izvrstnih alpskih smučarjev Branika. Kolajne je osvajal na državnih in mladinskih prvenstvih. Leta 1970 je v Val Gardeni nastopil tudi na svetovnem članskem prvenstvu. V svetovnem pokalu je najvidnejšo uvrstitev dosegel na kombinaciji v Wengnu (11. mesto). Tekmoval je v slalomu, veleslalomu in smuku, vse do leta 1980, nato se je osredotočil na trenersko kariero v domačem klubu. Treniral je več kot 150 prihodnjih reprezentantov, od Katje Koren do Martina Čatra. Leta 1992 je bil izbran za 29. pohorskega carja. V kroniki ASK Branik mu je Dolfe Rajtmajer nadel vzdevek Vinski, saj se je in se še, tudi zdaj, ko je že v pokoju, ukvarja z vinogradništvom. Družinski tradiciji danes sledita tudi njegova sinova Domen Jaunik in Simon Jaunik. Sprejel nas je v vinotoču Jaunik in nam, medtem ko so se vrstile stranke, ki jim je točil svoje ekološko vino, na katero je najbolj ponosen, povedal nekaj zanimivih zgodb iz svojega pestrega življenja treh karier.
"To je šport, ki pomeni zdravje, vedrino, veselje"
Družina, smučanje in vino mu pomenijo vse.
Vinogradi in bele strmine so mu bili položeni v zibelko. V 50., 60. in 70. letih se vpliv podnebnih sprememb še ni tako zelo odražal kot danes. Imeli so prave zime. "V našem Limbušu, ki je podpohorski vinorodni okoliš, sem začel smučati za domačo hišo, zatem pa sem nadaljeval na Pohorju. V tistih letih je bilo snega obilo. Božični, novoletni dnevi so bili res čudoviti zimski. A smučanje nam je predstavljalo nekaj več kot naravno idilo, to je šport, ki pomeni zdravje, vedrino, veselje. In to me je vodilo v tekmovalne in pozneje v trenerske vode." Pravi, da je začel tekmovati v času starih legend, kot je Tone Vogrinec, in končal v času legendarnega Bojana Križaja. To je bilo obdobje, ko je smučanje v Sloveniji postalo nacionalni šport. "Bilo je tudi med prvimi petimi športi v Jugoslaviji."
"Nisi vedel, ali boš preživel ali ne"
Dušan Jaunik je spregovoril o svojih smučarskih dnevih.
70. leta so bila na smučarskih tekmovanjih za današnje čase nepredstavljiva. "Vsako leto so bile smrtne nesreče na smukih, tudi med mojimi prijatelji. Dogajalo se je, da proge niso bile zavarovane in dovolj dobro pripravljene. Nisi vedel, ali boš preživel ali ne." Ob že omenjenih Val Gardeni in Wengnu je nastopal tudi v Kitzbühelu. "Povsod me je spremljala sreča, da sem preživel oziroma ostal cel." Izziv je bil tudi pokal Vitranc na stari progi. "Ekstremno je bil strm in vedno pripravljen s polivanjem z vodo. Skoraj kot bi se smučal po ledeniku." Sam se je s smučanjem ukvarjal amatersko, zato se je v svetovnem pokalu težko prebil med najboljše, še najlažje na kombinacijskih tekmah. "Smo imeli pa tudi balkansko prvenstvo, ki smo ga cenili še bolj kot svetovne pokale. Na Balkanu je bilo vedno bolj zanimivo kot v Evropi." Zakaj, vprašamo. "Balkan je pa Balkan. Ni mi treba razlagati," odgovarja v smehu.
Danes se veliko govori o varnosti v alpskem smučanju v svetovnem pokalu, pa se težke poškodbe še vedno dogajajo. "Poškodbe se dogajajo skoraj na vsakem smuku. FIS dovoljuje, da gre smučanje v svetovnem pokalu v ekstreme. Klemen Kosi se je denimo poškodoval v Bormiu." Jaunik razloge vidi v naslednjih dejstvih: "V hitrih disciplinah se premalo naredi za omejitev hitrosti. Potem je tukaj material. Danes je delo trenerja skoraj izenačeno z delom serviserja. Opremljevalci zahajajo v ekstremne nastavitve smuči, vezi in čevljev. In to pomeni veliko tveganje in zato veliko poškodb."
"Bili smo prvi klub v državi 50 let"
Za Jaunika je bila naravna pot, da postane trener v Braniku.
Še pred koncem tekmovalne kariere je v Italiji začel trenersko službo. Še ena zanimivost iz njegove smučarske kariere: nekaj let je treniral in tekmoval tudi v Avstraliji. "Zaključil sem pedagoški sistem, srednjo šolo in študij na fakulteti za šport, bil sem povsem v smučanju, tako je bilo logično, da grem v trenerski posel. Predsednik kluba in oče Zlate lisice Dušan Senčar je takrat preferiral trenerje, ki so imeli tekmovalne in strokovne izkušnje, in sem z veseljem poprijel za to delo." In tako je sprejel delo trenerja v ASK Branik. "Branik takrat ni bil samo klub, ampak je bil sistem slovenske smučarije. Ni peljal naprej samo ženski del slovenskega smučanja, ampak je imel na ravni evropskega pokala tekme na Pohorju tudi za moške." Takrat je bila jugoslovanska politika taka, da je starše v Sloveniji spodbujala, da otroke včlanijo v smučarske klube. "Treniral sem najmlajše, srednje in mladinske skupine. V nobeni skupini se ni zgodilo, da bi imel manj kot 15 tekmovalcev."
Katji Koren je olimpijsko kolajno napovedal že v najstniških letih.
Sistem je dobro deloval in tako je ponosen, da so pri njih začeli številni prihodnji reprezentanti. "Od Mlekuža, Pena, Dragšiča … Pozneje Kline, Čater, Kosi … Lahko jih naštevam kar nekaj časa. Vsi ti so bili vzgojeni v Braniku. Skupaj s pomočniki, ki so bili vedno pripravljeni na vrhunsko delo, smo bili prvi klub v državi 50 let." Pravi, da je imel vse zelo rad. "Nikogar nisem privilegiral, so mi pa bili všeč vsi, ki so bili pravi talenti. Katji Koren sem že pri 16 ali 17 napovedal olimpijsko kolajno. In jo je v Lillehammerju tudi osvojila." Dodaja, da so imeli v klubu vedno tudi dobre trenerje za kondicijo, zato so bili njihovi smučarji vedno tudi dobro fizično pripravljeni. "Dobro povezavo smo imeli tudi z opremljevalci."
Klemnu Kosiju z nasveti pomaga še danes.
Svoj čas je Jaunik treniral tudi Hubertusa von Hohenloheja, Mehičana nemškega plemiškega rodu, ki se je v 80. letih na svetovnih prvenstvih uvrščal v prvo trideseterico, na največjih tekmovanjih pa nastopal tudi po dopolnjenem 60. letu. "Je moj osebni prijatelj. Sin mu večkrat pelje vino v Monte Carlo. Mislim, da na naslednjih olimpijskih igrah ne bo več prisoten," pove v smehu. Še dandanes da kak nasvet Klemnu Kosiju, nekdanjemu tekmovalcu v hitrih disciplinah, ki se po težki poškodbi zadnja leta na samostojni poti skuša vrniti v svetovni pokal kot slalomist.
"Ukinitev Zlate lisice je žalostna zgodba"
V Mariboru so desetletja živeli za Zlato lisico.
Danes je zgodba alpskega smučanja v Mariboru in pod Pohorjem povsem drugačna. Izguba Zlate lisice je pomenila velik udarec za tamkajšnje smučanje. "Ukinitev Zlate lisice je žalostna zgodba. Za tem stoji kar nekaj zgodb. Baza otrok se je začela zmanjševati že pred ukinitvijo Zlate lisice, predvsem piramidalni sistem v otroškem smučanju. Ta pa je osnova za vrhunski razvoj. Še bolj pa moram poudariti, da je cena smučarskega športa neverjetno poskočila. S tem športom se v Mariboru skoraj nihče več ne more ukvarjati. Maribor je mesto delavskih sredin. Tudi draginja je razlog, da se starši raje odločajo za druge športe, ki so cenovno bolj dostopni."
"To je botrovalo k razpadu kluba in smučarije pri nas"
Z žalostnim obrazom razlaga o ukinitvi Zlate lisice in Branika.
Usoda ASK Branik se je Jaunika dotaknila. "Naš klub je praktično ukinjen. Odločitev o odpovedi Zlate Lisice na Mariborskem Pohorju je bila več ali manj odločitev Smučarske zveze Slovenije. Mariborske vodstvene strukture, od občine do Marproma, pri tem niso imele besede. SZS je enostavno presedlala v Kranjsko Goro, kjer nimajo posebnih težav s snegom. Sem pa prepričan, da se bodo tudi tam začele pojavljati težave glede na kriterije FIS, z datumom tekme, in vremenom." A samo tako je SZS ženski tekmi svetovnega pokala ohranila v Sloveniji. V zadnjem desetletju je bila zaradi pomanjkanja snega Zlata lisica večkrat prestavljena v Kranjsko Goro. Letos tekmovanje tretjič poteka pod okriljem SZS, od lani nič več pod imenom Zlata lisica. "To je botrovalo k razpadu kluba in razpadu smučarije pri nas. Se pa zdaj nekako pobira, saj se je na novo ustanovilo nekaj manjših klubov." S še enim dolgoletnim predanim delavcem mariborskega smučanja in Zlate lisice Andrejem Rečnikom sta sodelovala na zadnjem občnem zboru kluba in takrat uvidela, da za klub ni več rešitve.
"Od 13. leta se že ukvarjam tudi z vinogradništvom"
Še kako ponosen je na vinograde, vino in vinotoč.
"Leta hitijo. Sem že ... Saj ne vem točno, sem že skoraj pozabil. Menda sem 74, če sem 1951 letnik." Danes je v smučarski penziji, kot pravi, a bo na sneg še šel, da nauči smučati vnuka in vnukinjo. Ko je tekmoval, se sam s smučanjem ni mogel preživljati, zato je stopil v očetove čevlje. "Od 13. leta naprej sem se že ukvarjal tudi z vinogradništvom. Oče mi je zgodaj umrl. V svojih 20. letih sem prevzel družinski vinogradniški posel in ga pozneje s svojima sinovoma razvil do srednjemočnega, poznanega ne samo v Sloveniji. Domen je danes priznan vinogradnik, dobiva tudi odličja. Ga bom kar močno pohvalil." 15 hektarov vinogradov so si razdelili, Dušan se je zadnja leta osredotočil na ekološko vino, Simon prodaja odprta vina, Domen pa vrhunska buteljčna vina. Pokojnina po trenerski službi ni tolikšna, da mu ne bi bilo treba več delati v vinogradu in vinotoču. Ima pa tudi toliko energije in ljubezni do vina, da te kariere še ne bo sklenil. Sam obdeluje svoj del, pet hektarov. "Zapreženi smo od jutra do večera, vidite tudi zdaj čez praznike. Se pa veselimo teh dni. Stranke pa se veselijo našega vina."
"Vino od tu se je pilo tudi na dunajskem dvoru"
Dušan Jaunik pravi, da se je vino izpod Pohorja pilo tudi na dunajskem cesarskem dvoru.
Vinogradniško tradicijo družine Jaunik nadaljujeta Dušanova sinova Simon (na sliki) in Domen.
"O litrih bi se težko pogovarjala, saj se razlikuje od leta do leta. Se pa moram pohvaliti z lansko letino, saj je bila skoraj polstoletna. Take še nismo imeli." V vinogradih na Meranovem in v okolišu Peker ter Limbuša so na 15 hektarih pridelali več kot 50 ton grozdja. "Imamo vrhunske lege vinogradov, ki so vzorčni v evropskem merilu. Narava nas je pod Pohorjem res obdarila." Pred 200 leti je nadvojvoda Janez, vnuk cesarice Marije Terezije, tu uvedel vinogradništvo. "Vino od tu se je pilo tudi na dunajskem dvoru." Danes imajo v vinotoču Jaunik buteljčna vina po srednjevisokih cenah, odprta vina (polsuho, sladko in ekološko) pa vam v vinotoču natočijo po 2,60 evra na liter. "Bomo veseli, če se oglasite. In jih bomo skupaj poskusili."
