SiolNET. Sportal Kolesarstvo
2,70

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (123.): Marko Polanc

Kolesarski trener opozarja: Če se ne bo delalo dobro, tudi rezultatov ne bo #video

2,70

termometer

Marko Polanc
Foto: Alenka Teran Košir

"Zanimivo bo. Lahko imaš dovolj denarja, a če se ne bo delalo dobro, tudi rezultatov ne bo," o prihodnosti slovenskega kolesarstva razmišlja Marko Polanc, nekdanji kolesar in zelo uspešen trener, oče odličnega kolesarja Jana Polanca, in eden od tistih, ki so negovali in oblikovali talent Tadeja Pogačarja, največjega presenečenja letošnje Dirke po Španiji. V rubriki Druga kariera smo se sprehodili od njegovih kolesarskih začetkov, se zazrli v prihodnost slovenskega kolesarstva in razmišljali o tem, kako kar najbolje izkoristiti kolesarsko evforijo, ki ta hip vlada v deželi na sončni strani Alp.


Marko Polanc se je v kolesarstvo zaljubil že kot otrok. "Ko sem neke nedelje, ko sem moral k maši, zagledal kolesarje, ki so se v okviru ene od kolesarskih dirk peljali mimo mene, sem tudi sam želel sesti na kolo. V glavo sem si zapičil, da bom kupil kolo. Ker doma nismo imeli denarja, izhajam iz delavske družine, doma pa smo bili trije otroci, sem se znašel po svoje. Obral sem domačo češnjo, sestra pa je sadeže potem prodala na ulici. To mi je prineslo nekaj denarja, preostanek sem zaslužil s priložnostnim delom," se je spominjal Polanc, ko smo ga v dneh novega vala slovenske kolesarske evforije, ki sta jo s svojimi nastopi na Dirki po Španiji spodbudila Primož Roglič in Tadej Pogačar, obiskali doma v Britofu pri Kranju.

56-letni Gorenjec se je k kolesarstvom resneje začel ukvarjati leta 1977, v tekmovalnem ritmu je vztrajal vse do leta 1993. Dirkal je za kolesarski klub Sava iz Kranja, v podjetju Sava se je kot avtoelektričar tudi zaposlil, in jugoslovansko kolesarsko reprezentanco.

Od aktivnega kolesarstva se je poslovil pri 30 letih, leta 1993, in takrat kot trener in občasno še vedno tekmovalec prevzel trenersko taktirko nad kategorijo dečkov v KK Sava, nato pa leto pozneje še člansko ekipo. V obdobju med letoma 1996 in 2003 je kot selektor vodil slovensko kolesarsko reprezentanco do 23 let in opravljal vlogo pomočnika selektorja slovenske članske reprezentance. Leta 2004 je pri KK Sava prevzel mladinski pogon, med letoma 2005 in 2010 pa je vodil tudi mladinsko reprezentanco. Leta 2011 je zamenjal delovno okolje in prestopil v ljubljanski Rog, kjer je do lani opravljal delo trenerja in športnega direktorja pri članski ekipi.

V svoji karieri je sodeloval s kar nekaj kolesarji, ki so krojili ali še vedno krojijo svetovni kolesarski vrh, tudi s Tadejem Pogačarjem, največjo senzacijo letošnje Vuelte, na začetku njegove kariere pa je nekaj smernic treninga posredoval tudi Primožu Rogliču, prvemu Slovencu, ki bo zmagal na eni od tritedenskih dirk.


Kako Marko Polanc razmišlja o svoji prihodnosti?

Začnimo z Dirko po Španiji, kjer dirkajo kar trije vaši nekdanji varovanci. Tako Luka Pibernik kot največja senzacija letošnje Vuelte Tadej Pogačar in mož v rdečem Primož Roglič. Vas preseneča, kaj počneta zadnja dva?

Da, tudi mene preseneča to, da sta v samem vrhu. Zagotovo gre za presežke v pravem pomenu besede.

S Tadejem sta sodelovala zadnji dve leti, preden je prestopil v moštvo svetovne serije UAE Emirates. Ste bili že takrat pozorni nanj?

To je težko reči, v mlajših kategorijah so bili vsi kolesarji dobri, je pa to, kar kažeš doma, težko primerjati s tujino. Dirke za kolesarje do 23 let so pri nas še vedno drugo- ali tretjerazredne, medtem ko je to, da se dokažeš na tako pomembni dirki, kot je Vuelta, presežek. Da zmoreš na taki dirki premagati vso konkurenco, je nekaj neverjetnega.

Pogačar je pred prestopom k Emirates dirkal za ljubljanski klub Gusto Santic. Pogačar je pred prestopom k Emirates dirkal za ljubljanski klub Gusto Santic. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kdo od njiju, Pogačar ali Roglič, vas bolj preseneča?

Za zdaj Tadej, zato, ker je že zelo mlad. Vem, da je že od nekdaj dober kolesar, a prej nismo imeli tako neposredne primerjave, kot jo imamo zdaj.

Vam je njegov dosežek kot nekdanjemu trenerju, človeku, ki je sodeloval pri njegovih treningih, v zadoščenje? Potrditev kakovostnega dela?

V mlajših letih so mi bili dosežki mojih varovancev v veliko večje zadoščenje, zdaj pa je to precej manj prisotno.

V Sloveniji se delo trenerja premalo ceni, vsaj meni se tako zdi… Že večkrat sem dejal, da se takrat, ko nekomu uspe, vsi kitijo z njegovim perjem, nihče pa ne ve, niti ga ne briga, kdo je s kom delal, preden je temu uspelo.

Dela pa je prav gotovo ogromno. Seveda moraš najprej imeti srečo, da dobiš nadarjenega kolesarja, a to še zdaleč ni vse, v ozadju je cel kup dela, ki ga ne vidi nihče. Sam sem s fanti v klubu sem opravljal treninge, jih vozil na dirke, spremljal samo dirko ...

>>> Vabljeni k spremljanju rubrike Druga kariera na Siol.net/Sportal.

Koliko je ljudi v ozadju uspešnega kolesarja?

Danes precej več kot nekoč. V osnovi so v ozadju ključni trije ljudje, in sicer trener, maser in mehanik, morda še psiholog in zdravnik, to je stvar individualnih pristopov. Zase lahko rečem, da natanko vem, kaj vse je treba narediti za dober razvoj kolesarja, a je težava v tem, da se je velikokrat zgodilo, da možnosti ni bilo dovolj, zato mora trener pogosto prevzeti tudi psihološke pripravo kolesarja in še kaj.

Marko Polanc Foto: Vid Ponikvar

Koliko je to obremenjujoče, če primerjate čase, ko ste bili sami kolesar?

Nekatere stvari so se nekoč precej bolj striktno izvajale kot danes. Danes je v šport precej več demokracije kot nekoč, a kar zadeva mene, demokracija v šport ne spada in v tem pogledu me današnje stanje moti.

Še posebej v športih, ki so bolj striktni, kjer moraš človeka izoblikovati tako, da bo, kot sam pravim, postal železen in ga ne bo vsaka malenkost spravila s tira. Trener je tisti, ki ima in mora imeti vajeti v rokah. Po domače rečeno, moraš biti kar zaj*** …

Pri meni nikoli ni bilo demokracije, tudi zato me veliko kolesarjev ni maralo. V osnovi sem bolj mehke duše, v športu pa ne odstopam, saj sicer rezultatov ni.

Ste v svojih kolesarskih časih sodelovali z zahtevnimi trenerji?

Da. Moj trener je bil Franc Hvasti. Bil je zelo strikten, kolesarji pa smo bili precej pod nadzorom. Spomnim se, ko smo bili na primer pred eno od tekem, kolesarji na dieti brez hidratov, pa se je Bojan Ropret prekršil in pri kosilu ugriznil v jabolko, česar seveda ne bi smel ... No, seveda za kazen ni smel na dirko. Take stvari si seveda zapomniš (smeh, op. a.).

Zdaj je drugače, nekatere stvari gredo po bolj mehki liniji. Sam mislim, da ne ena ne druga pot ni dobra, ampak je bolj pametno, da najdeš neko srednjo pot in včasih tudi popustiš, a ne preveč.

Ponavljam, najpomembnejši je talent, ki pa ga mora trener prepoznati. Sam sem svoje kolesarje večkrat spremljal tudi na kolesu, zato da sem občutil, iz kakšnega testa so. Morda danes to počne samo še Miha Koncilija, ostali pa po moje ne.

Slovenska kolesarska prihodnost bo zanimiva. Lahko imaš dovolj denarja, a če se ne bo delalo dobro, tudi rezultatov ne bo.

Marko Polanc Benjamin Hill Foto: Vid Ponikvar

Ste se zato odločili za slovo od moštva Gusto Santic oziroma Rog in se lotili samostojne trenerske poti?

Več razlogov je, vsakega po malo. Ne prenesem, da me kdo pošilja sem in tja … imam svojo vizijo, ki ji želim slediti. Zato sem zapustil tudi KK Savo Kranj, ker sem vedel, da imam prav… Vedno sem delal v prid kolesarstvu, ko pa se pojavijo moteči dejavniki, to ni več to.

O kakšnih motečih dejavnikih govorite?

Od drugih stvari, ki jih moraš početi, do ljudi, ki jim je več do denarja kot do kolesarstva.

Z letošnjim letom ste se lotili samostojnega trenerskega dela, še vedno pa ste trener svojega sina Jana. Kako vam je stekel zasebni posel?

Na to pot sem šele dodobra začel stopati  … Letos potrebujem nekaj premora po vseh teh letih v kolesarstvu, potem pa bom spet zagrabil. Zdaj sem v nekakšnem prehodnem obdobju.

Pogrešate delo z mladimi?

Po svoje ga, po drugi strani pa mislim, da je čas, da naše delo prevzamejo mlajši. Morda je škoda le, ker v času, ko sem treniral mlade kolesarje, nisem imel ob sebi kakega mlajšega trenerja, ki bi mu lahko prenesel svoje znanje.

Kakšno je vaše mnenje o tem, da kolesarja prvi klub razvija, ga vzgoji, "zgnete", nato pa prestopi v klub svetovne serije, a matični klub od tega nima skoraj ničesar.

Da, to je čudno.

Marko Polanc Foto: Vid Ponikvar

Je po vsem svetu tako?

Ne, v Italiji klub dobi določeno odškodnino, morda tudi v Angliji, ne vem. Kolesarja točkujejo skozi vse leto (zanimajo jih zmage, reprezentančni nastopi, staž, treningi, ...) in od tega ima nekaj tudi njegov matični klub – ali v obliki opreme ali denarja kluba, ki kolesarja prevzame. Ne gre za velike vsote, a bolje nekaj kot nič.

Na žalost smo Slovenci tako majhna nacija, da moramo biti hudičevo boljši od drugih, da nas sploh opazijo. Če bi imeli velik trg, bi bilo drugače. Tako pa od majhne Slovenije klub običajno ne bo imel kaj veliko, razen dobrega kolesarja, pa še tega ponavadi izkoristijo kot pomočnika. Nekako smo prisiljeni tako delovati.

Če se vrnemo k delu z mladimi kolesarji, ki so preživeli preskok na svetovno kolesarsko sceno. Kaj običajno od njih dobite za zahvalo? Besedo hvala?

Če sem povsem iskren, od številnih nisem dobil niti tega, pa jih je šlo kar nekaj med profesionalce. Včasih sem kar malo razočaran nad vsem tem, a to je sestavni del življenja …

Imate vsaj stike z njimi?

Z večino da. Vsaj na daljavo. Nočem pa biti preveč vsiljiv.  Rad bi opozoril na to, da se delo trenerjev in klubov premalo ceni, smo pa zelo na udaru tako pri nevarnosti na cestah kot odgovornosti do kolesarjev.

Denarja ni, plače so slabe, kdor dela, mora res delati s srcem in veseljem, če hoče uspeti.

Tadej Pogačar Foto: Vid Ponikvar

Kaj pa Kolesarska zveza, kakšna je tu njena vloga?

Zveza je krovna organizacija slovenskega kolesarstva, ki mora biti, mislim pa, da bi lahko storila kaj več, tako kot povsod. Težava je financiranje in za zdaj so v določenih pogledih klubi tako močni, da celo rešujejo zvezo. Klub Adria na primer z avtomobili, z opremo.

Dokler zveza ne bo tako močna, da bo imela lastne, bosta kluba Adria in Rog pri vsem skupaj imela kar precej besede. Mislim, da bi zveza morala narediti korak naprej, a ne želim nikogar blatiti.

Je zdaj pravi trenutek, da se bolj izkoristi kolesarsko evforijo, privabi sponzorje?

Vedno je priložnost, a priložnosti je bilo že kar nekaj, pa so ostale neizkoriščene. Ne vem, zakaj. Je pa dejstvo, da je tudi med športi rivalstvo in da v ozadju vladajo politični interesi, denarja je vedno premalo …

Kako bi torej po vašem lahko kar najbolje izkoristili evforijo?

Tako, da bi dobili menedžerja, ki bi znal tržiti kolesarstvo. Očitno ga med ljudmi, ki smo zdaj v kolesarstvu, trenutno ni. Slovenski kolesarji že dlje časa dosegajo neverjetne rezultate, pa jih še nismo znali izkoristiti. Že od Andreja Hauptmana, ki je bil na svetovnem prvenstvu tretji.

Zazrimo se še v vašo kolesarsko preteklost. Vso kariero ste dirkali za slovensko moštvo, ste bili deležni tudi ponudb iz tujine?

Imel sem ponudbo španskega kluba Kelme in več manjših ekip iz Italije, a jih nikoli nisem sprejel. Vedno sem bil raje doma.

Marko Polanc Foto: Vid Ponikvar

Kaj pa povabilo za delo športnega direktorja, kot ga zdaj opravlja Hauptman? Bi vas to delo zanimalo, bi vam bilo pisano na kožo?

Morda bi tudi to poskusil, a pri 56 letih se mi enostavno ne ljubi več prevažati sem in tja. Od leta 1993 sem se dovolj navozil (smeh, op. a.). Na leto sem prevozil med 50 in 60 tisoč kilometrov in tega imam vrh glave.

Kakšne spomine imate na svoja kolesarska leta? Je bilo to lepo življenje, ali ste zjutraj hodili v službo, popoldne pa trenirali, da vam je bilo lepše postlano?

Imel sem precej dobre pogoje, ne sicer takšne kot danes, ampak tisti, ki smo dirkali za klub Sava ali Rog, smo bili profesionalci. To je pomenilo, da smo bili zaposleni, da nam skoraj ni bilo treba hoditi v službo in da smo imeli plačane priprave in dirke.

Z osvojitvijo naslova državnega prvaka med starejšimi mladinci so se mi odprla številna vrata. Takrat so me zaposlili v podjetju Sava … Pozimi sem približno mesec dni delal, po poklicu sem avtoelektričar, dobival sem delavsko plačo, v resnici pa sem večino časa treniral.

Časi niso bili slabi. Zaslužili nismo kaj dosti, smo pa lahko lepo živeli. Lahko smo tudi potovali v tujino, kar v tistih časih ni bilo pogosto, niti lahko. Če si bil član v reprezentanci, je bilo še bolje. Veliko bolje kot zdaj.

V kakšnem smislu?

Bili smo bolj zadovoljni kot danes, to nam je veliko pomenilo. Čutili smo veliko pripadnost reprezentanci, v kateri nas je bilo 90 odstotkov Slovencev. Kot kolesar si takrat nekaj pomenil. Kolesaril sem v času Jureta Pavliča, Marna, Lampiča, Ropreta … Naš selektor je bil Hvastja.

Zame je bil največji preboj uvrstitev v jugoslovansko kolesarsko reprezentanco. To mi je ogromno pomenilo. Že z 19 leti sem se udeležil Dirke po Avstriji in Dirke po Jugoslaviji, ki sta imeli deset etap.

Tadej Pogačar Foto: Vid Ponikvar

Mislite, da ste izkoristili svoj potencial?

Mislim, da ne v celoti, a v danih možnostih sem dosegel dovolj in sem s tem lahko zadovoljen. Je pa razlogov, zakaj potenciala nisem povsem izkoristil več – eno sem jaz, eno so drugi. Splet okoliščin, včasih sam premalo narediš zato ali pa ti drugi ne dajo priložnosti, da bi se razvijal.

Kariero ste končali pri 30 letih. Zakaj?

Takrat je vladala drugačna miselnost. Hvastja je že, ko sem imel 24 let, govoril, da bo začel delati z mlajšimi. Morda bi, če bi še imel podporo, še vztrajal. Tako pa se je takrat ravno sprostilo trenersko mesto v Savi, Matjaž Zevnik je odšel v Avstrijo … In priložnost sem izkoristil.

Trenersko delo sem začel precej zgodaj. Že v času, ko sem še dirkal, sem treniral kategorijo dečki. Leta 1994 sem prevzel delo s člani, ki sem jih vodil do leta 2003.

Kako suvereni ste bili na začetku pri trenerskem delu, ste bili prepričani, da veste, kaj delate?

V začetku me je bilo malo strah, sem pa vedel, kako se stvarem streže.

Kako so se stvari v tem času spremenile?

Precej, zato mora biti trener stalno v stiku z novostmi. V času interneta to niti ni tako težko.

Kateri kolesar vas trenutno najbolj fascinira?

Tadej Pogačar in Egan Bernal (letošnji zmagovalec Dirke po Franciji, op. a.), pa seveda Alaphilippe in Remco Evenepoel. Nekateri od teh fantov dobesedno podirajo naša prepričanja in vedenja … Že Roglič, ki se je dokaj pozno lotil kolesarstva. V naših časih je bil tak Drago Frelih, ki se je s kolesarstvom začel ukvarjati šele pri 21 letih, se uvrstil v reprezentanco in bil 2. na Dirki po Jugoslaviji.

Morda smo mi narobe delali, morda smo fante prehitro spodbudili, da začnejo kolesariti že zelo zgodaj. Roglič in Remco (nekdanji nogometaš) to potrjujeta.

Po drugi strani pa je Pogačar potrditev vašega mnenja, da je treba začeti v zgodnji starosti.

Res je, on se je sprehodil skozi vso šolo kolesarstva. Sodelovala sva približno dve leti, lani in predlanskim, ko je dirkal v članski konkurenci, in še prej, ko je bil med mladinci. Pred tem ga je treniral Miha Koncilija, ki ga je pravzaprav odkril in mu dal prve smernice.

Preberite še:

Miha Koncilja Sportal Še človek, ki je odkril Pogačarja, ob videnem ostaja brez besed #intervju

 

Komentarji

4

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • sodrovc@gmail.com / 15.09.2019. ob 17:50 +3 0

    Na Vuelti so ŠTIRJE slovenski kolesarji. Aja, Domen Novak je državni prvak, ima drugačno majco pa ga novinar ni prepoznal?

    +3 0
  • ToTo / 17.09.2019. ob 10:40 0 0

    Marko, čeprav kolesar (šala), vedno Človek z veliko začetnico! Malo je takih.

    0 0
  • pasubuz / 17.09.2019. ob 09:52 0 0

    M︂︂︂︂︂︂o︂o︂X︂︂i.︂︂︂︂n︂︂︂et - odličen projekt za odrasle, ki želijo najti spolnega partnerja

    0 0
delitve: 3
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin