SiolNET. Sportal Nogomet
9,98

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera: Stanislav Komočar (127.)

Nogometni biser Slovenije postal vojak in zapeljal na mino v Afganistanu

9,98

termometer

Stanislav Komočar
Stanislav Komočar je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spadal med največje nogometne talente v Jugoslaviji. Foto: Ana Kovač

Stanislav Komočar je posebnež. Starejši ljubitelji nogometa ga pomnijo kot enega največjih nogometnih talentov v tem delu Evrope. Naključje ali usoda, o tem bi se dalo še razpredati, sta ga popeljala v povsem drugačne vode. Zelo mlad je postal profesionalni vojak in vstopil v življenjski ritem, ki mu ustreza. Še vedno uživa, od letos še toliko bolj, saj je pri 52 letih postal dedek! To je Sine, plemeniti Ljubljančan brez dlake na jeziku.

''Fajn mi je,'' je stavek, ki smo ga v debeli uri druženja s Stanislavom Komočarjem iz njegovih ust slišali največkrat. Njegovo življenje je takšno, da bi lahko o njem posneli poučen film. Nenazadnje ga je na film spominjalo že reševanje vojaških kolegov v Afganistanu, ko so se s povsem uničenim vozilom – ta je sredi divjine zapeljal na mino – pred 14 leti znašli v veliki godlji. Ne mara zahrbtnežev, težave rešuje sproti, vsakemu pove neposredno v obraz, kar mu gre. Morda se je zaradi tega bolje kot na igrišču znašel kot poveljnik vojaških enot.

V nekdanji jugoslovanski prvi ligi, takrat eni najmočnejših v Evropi, je zaigral že s 16 leti. Glas o njegovem talentu se je hitro širil. Najstniška leta je tako prebil v Zagrebu, se pri Dinamu družil z zvezdniki, delil slačilnico tudi s Srečkom Katancem, a pod taktirko Miroslava Ćira Blaževića zaman iskal pot do uresničenja sanj. Vrnil se je v Slovenijo, stavkal pri Olimpiji, nato pa ob začetku vojne agresije na domovino oblekel uniformo. Vsi v njegovi družini so bili policisti, on je postal vojak. Specialec. Opravil je več misij v tujini, še lani spal na –20 stopinj na Norveškem. Zaposlen je kot inštruktor na centru za vojno usposabljanje. Na nogomet je skoraj pozabil, srce in skrb za telesno pripravljenost mu polnijo drugi športi. ''Fajn mi je,'' je sproščeno poudaril, ko se je na željo Sportala sprehodil skozi pestro življenjsko pot.


Ko ga je leta 2005 na pomoč poklical Primož Gliha in reševal prihodnost finančno obubožane Olimpije, ni Stanislav Komočar razmišljal niti sekundo. Vrnil se je iz mirovne misije v Afganistanu in oblekel dres takratnega petoligaša NK Bežigrad. "Danes zaradi poškodbe več ne morem igrati z veterani, če pa je kakšen solidarnostni dogodek, pa rad pridem." Ko ga je leta 2005 na pomoč poklical Primož Gliha in reševal prihodnost finančno obubožane Olimpije, ni Stanislav Komočar razmišljal niti sekundo. Vrnil se je iz mirovne misije v Afganistanu in oblekel dres takratnega petoligaša NK Bežigrad. "Danes zaradi poškodbe več ne morem igrati z veterani, če pa je kakšen solidarnostni dogodek, pa rad pridem." Foto: Ana Kovač

Vas še vedno trepljajo po ramenih in ogovarjajo kot nogometno legendo?

Še. Meni je to všeč. Vse do takrat, dokler mi ne začnejo govoriti, kako me je škoda. Da bi lahko dosegel več v nogometni karieri. Ampak saj veste, kako pravijo za preteklost. Za nazaj ne moreš spremeniti prav nič. Moje vodilo pa je, da živimo za danes, nikakor pa za včeraj. Ali pa jutri. Saj ne vemo, kaj se bo jutri zgodilo …

V nogometu so vas zelo hitro vrgli levom.

Da, že s 16 leti sem igral v jugoslovanski ligi za Olimpijo. Je bilo pa takrat drugače. Moj takratni trener Radoslav Bečejac, moj drugi oče, je vzgojil veliko dobrih igralcev. Takrat smo preživljali več kakovostnega časa na treningih. Boljše šole so bile, ni bilo toliko vplivov staršev. Ko vidim, koliko je zdaj tega, ko kričijo na otroke in vlečejo svoje frustracije iz otroštva, ker jim ni uspelo, mi postane slabo. Pusti otroka, naj igra, saj nima veze. Spodbujaj ga, hvali ga, dviguj ga, ne pa ga bombardirati s tem, da mora nekaj narediti. To potem postane obveznost in nastane protiučinek. Vedno.

Kar se tiče moje nogometne mladosti, mi je žal za eno stvar. Moral bi poslušati Bečajca in namesto v Zagreb oditi v Beograd. K Partizanu. Potem bi se morda moja pot končala drugače.

Verjetno bi se potem že prej družili z vojsko …

No, tako, da, ker je bil Partizan takrat vojaški klub (smeh, op. p.).

Kot najstnik je veliko obetal. Spadal je med najbolj prodorne in močne napadalce, a je v Zagrebu naletel na številne ovire. Na koncu se je razočaran vrnil v Ljubljano. Kot najstnik je veliko obetal. Spadal je med najbolj prodorne in močne napadalce, a je v Zagrebu naletel na številne ovire. Na koncu se je razočaran vrnil v Ljubljano. Foto: Ana Kovač

Kako pa je bilo v Zagrebu, kjer ste se začeli kot veliki slovenski up dokazovati pri Dinamu, takratnem članu velike jugoslovanske četvorke, z 18 leti?

Kar se tiče ljudi, nisem imel težav. Sem zelo prilagodljiv, kamorkoli me postaviš. Vse je bilo na vrhunski ravni. Odlično. A mi ni uspelo. Za nekatere stvari sem bil kriv sam, za nekatere pa tudi klub. Imel sem dve dobri ponudbi, a me niso pustili drugam. Govorili so mi, da sem še mlad, da imam še dovolj časa. Sklenil sem štiriletno pogodbo, za tujino je veljala omejitev. Pri Dinamu sem se očitno znašel ob nepravem času. Dobro mi je šlo le, ko sem bil posojen Zagrebu.

Morda sem se res še najbolj "zafrknil", ko sem se vrnil v Ljubljano. Ravno pred tem, ko se je začela agresija na Slovenijo. Hotel sem igrati za Olimpijo in se spet kam prodati. A pri Olimpiji ni šlo najbolje. Dolžni so nam bili denar, zalomilo se je pri financah. Začeli smo stavkati. Ne le enkrat, ampak večkrat. Zaradi tega nas je kar nekaj letelo iz ekipe. Odstranili so nas.

Vam je bilo žal, da niste kot nogometaš dosegli več?

Bilo. Imel sem potencial. To so bila lepa leta, nekaj sem tudi zaslužil. Lahko pa bi si že takrat rešil življenjsko eksistenco, če bi imel takrat glavo drugače zasajeno.

Ste imeli kakšnega prišepetovalca, so se starši vtikali v vaše odločitve?

Ne. Starši niti malo. Niso vplivali na moje odločitve, ampak so me vedno podpirali. Navajeni so bili vsega. Z nogometom sem začel že kot majhen, bil zaradi njega veliko zdoma. Nikoli nisem imel kakšnega hudega domotožja.

Ko sem prišel v Zagreb, sem bil očaran nad veličino kluba. Na treningu je bilo po dva tisoč ljudi! Ko je prišel Ćiro, veliki magnet, pa še več. V Zagrebu je bil bog. Je dober retorik, hud motivator, v narekovajih bi mu lahko rekel pravi ''mangup'' (fakin). Zna delati, ve, na kaj je treba pritisniti. Pogosto sva se pogovarjala na štiri oči. On te lahko tako motivira, da si pripravljen iti grist vratnico. Neverjetno.

V Zagrebu je naletel na številne znane nogometaše. Robert Prosinečki in Zvonimir Boban sta bila denimo takrat še mladinca Dinama, slačilnico pa si je eno sezono delil tudi s Srečkom Katancem. Med igralci Dinama je najbolj spoštoval takratnega kapetana in dirigenta zvezne igre Marka Mlinarića. V Zagrebu je naletel na številne znane nogometaše. Robert Prosinečki in Zvonimir Boban sta bila denimo takrat še mladinca Dinama, slačilnico pa si je eno sezono delil tudi s Srečkom Katancem. Med igralci Dinama je najbolj spoštoval takratnega kapetana in dirigenta zvezne igre Marka Mlinarića. Foto: Ana Kovač

A vendarle je šlo nekaj narobe.

Dinamo je velik klub, a bi bil Partizan le boljša izbira. Z menoj je bil takrat v klubu Srečko Katanec, pa je šel nato v Partizan in napredoval. On je bil res pravi garač, v klubu ga niso znali pravilno izkoristili. Ni kaj, mora se ti "poklopiti" veliko stvari. Sreča, zdravje, pa še kaj drugega.

Življenje je očitno hotelo, da se je vse zgodilo tako, kot se je. Obrnilo se je v smer, da mi je spet postalo fino. V bistvu mi je vse življenje fajn.

Niste po manj uspešnem dokazovanju pri Dinamu in neslavnem koncu pri Olimpiji čutili nobene krize?

Ne, niti približno. Takrat se je začela agresija na Slovenijo. Takrat niti nisem vedel, ali bi šel v šport ali policijo. Pri nas je bila policija družinski posel, vsi so bili policisti. Zaradi tega mi je bilo že kot otroku vse domače. Uniforma, orožje, različni rekviziti ...

Omahoval sem med športom in policijo, bil v rezervni sestavi, potem pa postal del specialne brigade Moris. Vse, kar se je dogajalo, mi je bilo dobro. Vojne seveda niso prijetne, govorim za tisto, kar sem delal. Imel sem nek motiv. Nekaj novega se mi je dogajalo, spoznaval sem nove stvari. Vprašali so me, ali bi ostal notri, in sem ostal. Star sem bil nekaj več kot 20 let.

Življenjske eksistence z nogometom verjetno ne bi reševal, verjetno bi igral pri kakšnih klubih, kjer bi imel petkrat večjo plačo kot pri policiji, a si v teh petih letih ne bi rešil življenjske eksistence. Nisem niti vedel niti razmišljal, kaj bi lahko delal v življenju poleg nogometa. No, tisti trenutek mi je prinesel ''šiht''. Zagrabil sem ga z obema rokama.

Zakaj bi iskal nekaj drugega? Izobrazbe nisem imel takšne, da bi lahko kaj izbiral. Da bi bil ekonomist, da bi delal v banki ali pa bil kakšen mehanik. Ne, v tem se nisem videl. V vojski mi je bilo odlično. In še danes se počutim krasno. Fajn mi je.

Večina njegovih sorodnikov je bila zaposlena v policiji, on pa je izbral vojsko. Večina njegovih sorodnikov je bila zaposlena v policiji, on pa je izbral vojsko. Foto: Ana Kovač

Nogomet in služba v vojski nista šla nikoli skupaj?

Ne. Leta 1998 sem zamrznil službo za eno leto, ko so mi šli na roko delodajalci, in šel igrat za Gorico. Odigral sem eno sezono. Lahko bi še nadaljeval, a vemo, kakšna je slovenska liga. Da plače so, naslednji dan pa jih že ni. Zakaj bi se tam razburjal glede plač, če imam tu službo, ki jo rad opravljam. In se družim z ljudmi, ki so mi prijetni. To me polni. Mene moja služba polni z zadovoljstvom.

Ste si pozneje še kdaj očitali, da ste prehitro nehali z vrhunskim nogometom?

Če pogledamo moje nekdanje soigralce, niti pod razno. Nekateri so zdaj slikopleskarji ali pa polagajo ploščice. Eni so propadli. Grdo se sliši, a so postali alkoholiki. Pa bi privoščil vsakemu, da bi živel lepo. Da bi delal stvar, ki jo ima rad, in bil še plačan za njo. Da bi užival do konca življenja. Na žalost pa je veliko takih, ki so povsem propadli, saj ne znajo delati drugega kot igrati nogomet. Drugje se niso našli, vse jim je bilo mučno.

Jaz pa sem se našel v vojski. Veliko je adrenalina, vedno sem imel dobre šefe. V bistvu jih imam še vedno. Pri ljudeh mi je všeč energija. Vseeno mi je, kakšen je, kakšno barvo kože ima ali kako ima obrnjene oči. Samo, da ima dobro energijo.

Cenim ljudi, ki se ne pretvarjajo. V življenju povem vsakemu v obraz, kar mu gre. To mi je najboljše. Pri sebi sem tako hitro razjasnil. Če ti je to prav. Tega ne govorim drugemu zaradi tega, da bi ga užalil. Tukaj pa samo obrneš hrbet, pa že dobiš dva udarca. Puf, puf. To mi ni všeč. Na srečo nimam take družbe, ki bi se šla take igrice.

Ali pa ko slišim, kako je v nekaterih službah, ko samo kritizirajo, te opravljajo in so ljubosumni. Pa s čem se ljudje obremenjujete? Če imaš kaj komu povedati, pojdi do njega, mu reči: gnoj si. Povej mu, zakaj tako razmišljaš, in to je to. Če bo pravi človek, bo rekel, prav, in se bosta prepričevala. Sam nisem imel nikoli težav, če je kdo prišel do mene in mi to povedal.

Veljate za bolj ljudskega človeka?

Baje. Rad pomagam. Tega je danes premalo. Morda lahko nekomu pomagaš z majhno stvarjo, morda že z dobro voljo. Rad se udeležujem dobrodelnih akcij, sem redni krvodajalec.

Ko se je priključil specialni brigadi Moris, se mu je zaradi bližine ponudila možnost, da igra v slovenski prvi ligi v dresu kluba iz Kočevja. ''Takrat smo naredili bum. Dobro nam je šlo. Bili smo dobra družba, dosegali dobre rezultate, imeli smo denar. Škoda, ker je bila to le muha enodnevnica. Prideš gor, potem pa zmanjka denarja, klub pa je brez podmladka.'' Ko se je priključil specialni brigadi Moris, se mu je zaradi bližine ponudila možnost, da igra v slovenski prvi ligi v dresu kluba iz Kočevja. ''Takrat smo naredili bum. Dobro nam je šlo. Bili smo dobra družba, dosegali dobre rezultate, imeli smo denar. Škoda, ker je bila to le muha enodnevnica. Prideš gor, potem pa zmanjka denarja, klub pa je brez podmladka.'' Foto: Ana Kovač

Številne nekdanje nogometaše veseli trenersko delo.

Mene ni nikoli zanimalo. Morda bi lahko komu honorarno pomagal, pa še to le otrokom. Mulčkom. Rad imam otroke. A če bi bil trener, bi bila potem to moja obveza … Potem je vse življenje obveza. Treningi, tekme ob sobotah, karantene. Vedno si pod nekim pritiskom. Med tednom greš po službi na trening, ob koncu tedna sije sonce, ti bi šel rad na kolo ali pa naredil kaj zase, pa tega ne moreš storiti. Ker je pač tekma. Ker si nekomu nekaj obljubil. Ta obveznost me duši.

Če bi bila to moja služba, potem ni težave. Potem bi se že zmenili. Če pa to ni obvezno zame in lahko sam izbiram, bom vedno izbral tisto možnost, da nisem zavezan. Da imam vso svobodo gibanja. To mi veliko pomeni.

Vam svobodo zagotavlja tudi vaša služba?

Imam veliko srečo, da grem lahko v službo s prazno glavo, domov pa spet s prazno glavo. Rad delam to stvar, pa še plačajo mi za to. To ima le malokdo v življenju.

Vsi prispevki iz rubrike Druga kariera na Sportalu, zbrani na enem mestu.

To je pravo razkošje v dobi, kjer lahko vsakodnevno prebiramo ogromno gorja o fenomenu izgorevanja na delovnem mestu. Ljudje delajo veliko, trpi njihovo socialno življenje, zdravje …

To pogosto poudarjam prijateljem. Eden izmed njih, ki ima že dolgo časa uspešno podjetje, mi je pred kratkim govoril, kako dela 16 ur na dan. Rekel sem mu, vse lepo in prav, a raje mi povej, kdaj boš imel čas, ko boš lahko rekel, da si naredil nekaj zase. Da bi se zjutraj zbudil, šel malce teč, na kakšno drugo športno rekreacijo, in odmislil stres. Jaz tega, kar dela on, ne bi mogel delati. Pardon, tega niti nočem delati. Točno tako, da. Nočem si tega narediti.

V življenju so mi najpomembnejše tri stvari. Da sem zdrav, da imam službo in da lahko kje stanujem. Vse ostalo, kar je, pa predstavlja dodaten plus. Če denimo najdeš nekoga, s katerim lahko živiš skupno pot. Če ga ne najdeš, pa je še vedno toliko ljudi na svetu, da lahko vedno najdeš svojo družbo. Pozitivne ljudi, ki te polnijo in bogatijo. Ne bi pa nikakor hotel, da bi vsak dan živel z nekom, ki ti žre energijo. S katerim ti je živeti muka. Za to nisem narejen.

Njegova hčerka Tia Komočar je pri 20 letih postala mamica in prekinila rokometno kariero. Pred tem se je dokazovala v dresu Krima. Njegova hčerka Tia Komočar je pri 20 letih postala mamica in prekinila rokometno kariero. Pred tem se je dokazovala v dresu Krima. Foto: Ana Kovač

Od vas vije velika življenjska modrost. Je prišla še toliko bolj do izraza, odkar ste postali dedek?

Odkar sem dedek, sem zelo srečen. To me polni. No, vnučka gor ali dol, vseeno ima vse svoje meje. Nočem spet postati suženj nekoga, ko imaš obvezo. Da pa rad vzameš vnučko v roke, pomagaš hčerki, da je dva dni pri tebi, da skupaj doživljaš stvari, je pa eno veliko veselje. Življenje je lepo. Težko je opisati, kako je biti dedek. V vnučki prepoznaš svojo hčerko, ki jo imaš najraje in je v bistvu tvoja. Da ima potem še ona nekoga, ki je pod narekovaji "tvoj", je res nekaj lepega.

Se pogosto ponujate za pomoč ali kakšno dežurstvo?

To pa ne. Človek mora vedno dati sebe na prvo mesto. To se včasih sliši egoistično, a če bom jaz dobre volje, bodo tudi vsi okrog mene dobre volje. Če pa je človek zamorjen in se slabo počuti, potem se lahko to prenese tudi na njegove otroke. Žival to začuti. Če sebe čez dan ne napolniš s tem, da ti je tisto, kar delaš, fajn, potem iz okolice vlečeš negativno energijo. To pa mi ni všeč.

Če se kdaj zgodi, da sem tako slabe volje, pa se to zgodi zelo redko, grem povsem zase na kolo. Tako si očistim dušo, se vrnem domov, poslušam glasbo, gledam televizijo, ne želim imeti stikov z nikomer in to je to. Izključim se. Nikogar ne želim obremenjevati s kakšnimi frustracijami, ki jih nenazadnje skoraj ni.

Ste raje za sprotno reševanje težav?

Tako je najboljše. Zastonj je, če ti nekdo govori, a veš, kaj bi moral takrat narediti, da bi rešil zadevo? Ne, ne vem. Takrat bi mi to povedal, ne pa mi zdaj govoriti za nazaj, ker je to zdaj nemogoče izpeljati. Takšne stvari mi gredo na živce.

Težave skuša reševati sproti, neposredno in brez zadržkov. Težave skuša reševati sproti, neposredno in brez zadržkov. Foto: Ana Kovač

V začetku leta je tudi Zlatko Zahović postal dedek, tako kot vi.

Zaho je tudi dedek? O, nisem vedel. Čestitam!

Niste vedeli?

Nisem. Kot veste, nogometa ne spremljam preveč. Rad srečujem ljudi, ki so prijetni in nekdanji športniki. Da bi pa spremljal in bil v teh vodah ter obremenjen s tekmami, to pa ne. Moje telo pravi, naj takrat raje počivam. Ali pa mi pravi, naj grem raje na kolo. In to je to.

Strogo ločujete obdobje nogometa in službovanja v vojski?

Ne, vse je pomešano. Če si dober športnik, si v moji službi še boljši, ker so večji napori. Tako fizično kot psihično. Prej sem bil navajen, da mi po glavi skače trener. Tukaj sem navajen, da mi je po glavi skakal šef, kar je normalno. Če veš, da je to dobro zate in da boš takrat, ko bo vsega konec, užival, si rečeš, da boš to potrpel, napravil ''reset'' in potem res užival.

Kot profesionalni vojak ste se udeležili tudi daljših vojaških misij v drugih celinah, proč od družine. Kako je preživeti takšen izziv?

Po drugi strani si na misiji s takimi ljudmi, ki so ti v bistvu družina. Imel sem take dobre mulce, bil v elitnih skupinah, da je bilo lažje delati, ker so točno vedeli, kaj hočejo. Na misijo so prišli zato, ker jih to zanima in so to hoteli sami, ne pa zato, ker jih je nekdo tja postavil.

Če si dober poveljnik, je vse lahko. Če to teče, deluje v vojski podobno kot v kakšnem dobrem podjetju. Če je šef v redu, imaš zadovoljne delavce. Vse "štima".

Zadnjo misijo je opravil leta 2011. Bo v prihodnjih letih še kakšno? ''Ne vem, za zdaj nimam nekih izzivov, bomo pa videli, kaj bo prinesel čas.'' Zadnjo misijo je opravil leta 2011. Bo v prihodnjih letih še kakšno? ''Ne vem, za zdaj nimam nekih izzivov, bomo pa videli, kaj bo prinesel čas.'' Foto: Ana Kovač

Nediscipline ni?

Ne, tega v vojski ni. Vojska je neka specifika, saj obstaja hierarhija. Meni načeloma ni bilo v užitek nekaj ukazovati. Meni je bil večji užitek nekoga motivirati in pripraviti do tega, da je to naredil kakovostno. Ker dere se lahko vsak. Pa boš na nekoga s tem vplival pozitivno? Večinoma ne.

Če pa se ti kot poveljnik prvi uležeš v lužo, se tudi njemu ne bo težko. Imel sem tudi take šefe, ki so bili meni vzor. To sem pobral od njih in deluje. Nikoli nisem imel težav z vojsko.

Misije se izkažejo za dobro ekonomsko odločitev, saj so v igri dobri zaslužki.

Je pa spet odvisno, kako imaš nasajeno glavo. Tu je internet in lahko vse hitro zapraviš. Pride kdo domov, ves zaslužek porabi za nakup avtomobila, ki ga je pred tem gledal na internetu, ga nato razbije in ostane brez vsega. Brez tega, kar je delal šest mesecev. Zato sem mladim vedno govoril, naj si začnejo ustvarjati kotiček, kjer bodo lahko živeli. Pa naj bo to 25 kvadratnih metrov. Je 25, dobro, ampak je tvoje. Ne pa kupiti avtomobila. A vsak se odloča sam.

Kakšno je vaše mnenje o smiselnosti orožja?

Odvisno je od tega, kaj si. Nisem proti orožju. To je sredstvo, s katerim se lahko nekaj naredi. Človeški faktor pa je tisti, ki to orožje vzame in pritisne sprožilec. On odloča o tem, ali bo nekdo hotel komu kaj narediti. Ali ga bo butnil z lopato ali pa bo uporabil strelno orožje. Je pa res, da je na svetu preveč orožja in je nad njim vse slabši nadzor.

Načeloma pa imam rad orožje. Sicer ga ne nosim s seboj, saj se ne počutim niti približno ogroženega, ampak nimam nič proti njemu. Še zdaleč ne. Tudi tisti, ki govori, da je proti orožju, bi ga uporabil, če bi bil napaden ali pa bi bili napadeni njegovi najbližji, ne kliči hudiča, družina. Takrat bi vsak prijel za orožje. Je pa res, da nekateri to v življenju izkoriščajo za grde stvari, za take in drugačne zločine.

''Niti približno nimam rad vojn. Če pa si pač udeležen v taki stvari, moraš biti na pravem mestu ob pravem trenutku. Takrat moraš biti koristen, nič drugega,'' pravi dolgoletni poklicni vojak, danes inštruktor. ''Niti približno nimam rad vojn. Če pa si pač udeležen v taki stvari, moraš biti na pravem mestu ob pravem trenutku. Takrat moraš biti koristen, nič drugega,'' pravi dolgoletni poklicni vojak, danes inštruktor. Foto: Ana Kovač

Ko spremljamo novice iz sveta, žal prevladujejo tiste z vojno tematiko. Tega je ogromno.

Res ni dobro, da se preveč hranimo s tem. V redu je, da smo s tem seznanjeni, a nekateri se s tem tudi hranijo.

Vojna industrija?

Ravno zaradi tega bodo vedno vojne, da se obrača denar. Da se ruši, da se začne graditi na novo. Na žalost je tukaj prisoten človeški faktor. So ljudje, ki zaradi tega trpijo. To je največja beda vseh teh vojn. Tisti, ki so to zanetili, ki so odločali o tem, so bogatejši in močnejši. Ti bodo preživeli, ampak kakega pravega rezultata pa ne bo.

Kam vas je vse odnesla pot na misijah?

V Afganistan, Afriko, na Kosovo, dva meseca sem bil tudi v Libanonu. V Afriki sem bil član evropskih sil EUFOR med Sudanom in Čadom.

Tam ste bili kot opazovalci?

Ne, mi smo bili na meji, na vročem ozemlju med Sudanom in Čadom, in spremljali dogajanje, če bi kdo slučajno hotel prečkati mejo.

Ko se je vračal z dolgotrajnih misij, se je vedno najbolj razveselil hčerinega objema. Ko se je vračal z dolgotrajnih misij, se je vedno najbolj razveselil hčerinega objema. Foto: Ana Kovač

Je prišlo do neljubih dogodkov?

Ne. Resda smo se vsak dan srečevali z vaškimi posebneži, ki so imeli med seboj konflikte, se zelo veselo "nožkali" in tako naprej. To je normalno, ko vidiš njihov način življenja. Nekako vsakdanje. Ko vidiš mrtvega človeka pri njih, ni to nič nenavadnega. Oni to dojemajo podobno kot pri nas, ne vem, mrtvega psa na cesti. Pri njih je to nekaj normalnega. To so res grdi prizori. Ali pa tisti, ko imajo otroci v rokah orožje. Videli smo 13-, 14-letnike, ki so mahali s puškami. To te tudi pretrese.

So vas upoštevali?

Načeloma so. Smo se pa vedno taktično umaknili, ker je to tako neorganizirano, da imajo uporniki enake uniforme kot njihovi sovražniki. Nimajo nobenih oznak. Ko pride džip in začnejo streljati, sploh ne veš, kdo je. Takrat se je modro umakniti, da poskrbiš zase in moliš, da krogle ne začnejo padati proti tebi. Pripravljeni smo bili, da bi se odzvali, a na srečo ni bilo nič takega.

Čutite v vojski posebno povezanost z višjimi silami, da so bogovi na vaši strani?

Ta znak, Thorovo kladivo (pokazal je verižico okrog vratu, op. p.), je zaščitni znak moje enote v Afganistanu. To je naša interna zadeva.

Torej vas je navdušila nordijska mitologija?

Da, Thor nas je zaščitil. Moja nekdanja žena je pred leti prijokala domov. Bila je pri vedeževalki in mi rekla, da se nam bo nekaj zgodilo na misiji, a bo na koncu vendarle vse v redu. Njenih besed nisem jemal resno. Sam pač ne verjamem v te reči. Verjamem v energije. Verjamem, da so na svetu tako pozitivne kot negativne, da pa bi kaj čaral, to pa ne.

No, potem je res prišlo do nesreče. Zapeljali smo na mino v Afganistanu, po tem, ko se je to zgodilo, pa me je sodelavec spomnil na to, kaj mi je povedala nekdanja žena. Takrat smo nosili Thorovo kladivo, imamo pa tudi to tetovažo.

V Afganistanu je sodeloval kot slovenski vojak v okviru mednarodne misije Isaf. V Afganistanu je sodeloval kot slovenski vojak v okviru mednarodne misije Isaf. Foto: Ana Kovač

Je bila ob eksploziji mine le gmotna škoda?

Da. Bilo je še nekaj lahkih poškodb. Bobenčke je denimo razneslo našemu mitraljezcu. Malce mu je še zvonilo v glavi, a na srečo je šlo vse mimo brez težav. Kar naenkrat nam je manjkalo pol avta, bili smo sredi divjine, a smo se odzvali mirno. Profesionalno. Potem vidiš, zakaj si delal neko usposabljanje po posebnem "drilu". Mirno sem poklical bazo, sporočil koordinate, čez deset minut pa so nad nami že krožili helikopterji. Ta scenarij se je zgodil natanko tako, kot smo ga trenirali. Bilo je filmsko. Na srečo takrat ni bilo nepridipravov.

Na Balkanu je hitro po nemirih v Sloveniji počila huda vojna. Vas je kdo skušal novačiti?

Ne. V Ljubljani imam prijatelje vseh narodnosti, z nikomer nimam težav. Ko se o tem pogovarjamo, je vedno prisoten črni humor. V Nemčiji smo bili pred kratkim na usposabljanju bosanske vojske. Bila je polovica Bosancev, polovica pa bosanskih Srbov. Govorili so, kako je bilo, da se je dogajalo na polno, da so bili tudi zločini in različna izživljanja, da pa je bila tudi enota, kjer so skupaj igrali nogomet. Da so po zraku spustili vso municijo, samo da se je rožljalo in slišalo. Še danes so na tistem sektorju v dobrih odnosih.

Že prej se je vedelo, da se Srbi in Hrvati niso pretirano marali. Žal se vedno dogajajo ekstremi. To je težko razumeti, da bi gledal na muhi nekoga, s katerim sem kot sosed živel 20 let. Mislim, da mi ne bi šlo najboljše. Dobro, ko je nagon preživetja, ko frca okrog tebe, bi marsikdo pritisnil na sprožilec. Da pa bi to storil prvi, to pa ne.

V vojski veliko igrate nogomet?

Kot šef ne pustim, da se igra. Zaradi poškodb. Enkrat sem jim dal žogo, igrali smo v Afganistanu tekmo na majhne gole s Hrvati, potem pa sem videl, da ljudje, ki imajo le voljo in mišice, ne pa tudi znanja, ne naredijo veliko koristnega. Potem zelo poka. To je nenadzorovano. Nimajo občutka, koliko koga udariti. Gledal sem jih pet minut, nato pa končal tekmo in jim zabičal, naj pozabijo žogo do konca življenja.

Prvoligaške izkušnje v 1. SNL je nabiral pri Kočevju, Vevčah in Gorici. Odigral je 82 tekem in dosegel osem zadetkov. To je bilo obdobje, ko je bil že profesionalni vojak, izjema je le ena sezona pri vrtnicah. Prvoligaške izkušnje v 1. SNL je nabiral pri Kočevju, Vevčah in Gorici. Odigral je 82 tekem in dosegel osem zadetkov. To je bilo obdobje, ko je bil že profesionalni vojak, izjema je le ena sezona pri vrtnicah. Foto: Ana Kovač

Kaj delate zdaj?

Sem inštruktor na centru za vojno usposabljanje. Lepo se imam, obkrožen sem z ljudmi, ki so odlični sodelavci. Delam v Postojni, a veliko hodimo po terenu. To mi ustreza. Nočem biti zaprt nekje notri, vedno sem želel, da me pustijo zunaj.

Torej ne obožujete dela z računalnikom?

Kje pa. Nočem ga sploh prižigati. Imam srečo, da zapisnike na računalnik dela moj šef. Meni že Outlook dela težave. Verjetno ne bom nikoli za to. Kaj je sploh lepšega od terena? Tam je tako lepo spati. Marsikdo tega sploh ne ve, ker nima tega občutka. Lani sem bil na Norveškem na vajah Nata opazovalec. Bilo je vrhunsko. Spal sem pri 20 stopinjah pod ničlo, imel kakovostno spalno vrečo. Bilo je krasno doživetje. Na zraku si, sonce, veter, ptičke slišiš, pa še plačajo ti.

Zadovoljni ste že z malim. Povsem drugače kot milijonarji v nogometu.

Ronaldi, Messiji in podobni so polni denarja. Vsak bi rekel, daj mi teh nekaj 10 milijonov evrov, pa bom tudi sam živel tako kot oni. A je naporno biti v njihovem svetu. Oni ne morejo takole piti kave kot midva (bila sva v enem izmed gostinskih lokalov v BS-3, op. p.). Ne more se mirno usesti, ne da bi prišel nekdo z željo, da se slika z njim. To je pritisk. To mora biti zoprno. Ne moreš niti postaviti te meje. To je cena tebe, tvojega imena, tvojega denarja.

Njihovi bančni računi so vseeno polni.

To je res lepo. Ni mu treba skrbeti, kaj bo jedel, kam bo šel, na kakšni ladji bo. Ampak … Potem si rečeš, a ni fino, da se lahko uležeš nekje na breg za Savo, pa te nihče ne ''škljoca'' s telefonom. Da ti nihče ne mori, kako si oblečen, kaj ješ, kje se giblješ, kakšno frizuro imaš? Pa kaj te to briga, pusti me na miru!

Jaz imam drugačne težave. Prijetnejše. Žal mi je le, da sem moral po operaciji meniskusa opustiti maratone. Pred tem sem dvakrat pretekel največjo dolžino. Zdaj se bolj ukvarjam s kolesarstvom in odbojko na mivki. Zlasti v dvorani, čeprav predstavlja smrt za kolena. A je tako dober šport, da ne trpim. Zdravniki so mi večkrat povedali, da imam srečo, da imam takšne noge kot konj. Da imam močne mišice.

To je bila v nogometu prednost, da ste se obdržali na nogah?

Da. Enkrat sem hotel tako zaigrati padec. ''Zaglumil'' sem, a se mi je cel stadion smejal. Takoj so mi dejali, naj tega ne počnem več, ker nisem za to. Pri nas je bil denimo Gregor Židan kot Robert De Niro. On zna pasti tako, kot da bi ga zadeli s topom. Kot igralec je dober, o tem ni dvoma, a če si se ga le dotaknil, je padel, kot da bi ga udaril z macolo. Neverjetno.

Ga kaj skrbi za nogometno usodo Olimpije? ''O tem ne vem nič, niti nočem vedeti. Manj vem, bolje je. Tako ali tako ne bom ničesar spremenil. Mi Olimpija ostaja v srcu? Doživljam jo kot enega izmed bivših delodajalcev. Všeč mi je, če zmaga. Od vseh slovenskih klubov mi je Olimpija na prvem mestu. Zrasel sem tam, nisem pa njen strasten navijač. Ne navijam za nikogar.'' Ga kaj skrbi za nogometno usodo Olimpije? ''O tem ne vem nič, niti nočem vedeti. Manj vem, bolje je. Tako ali tako ne bom ničesar spremenil. Mi Olimpija ostaja v srcu? Doživljam jo kot enega izmed bivših delodajalcev. Všeč mi je, če zmaga. Od vseh slovenskih klubov mi je Olimpija na prvem mestu. Zrasel sem tam, nisem pa njen strasten navijač. Ne navijam za nikogar.'' Foto: Ana Kovač

Vas so morali verjetno trije, da ste izgubili ravnotežje?

Užival sem, če so me tolkli. Če so me tepli po nogah, sem bil še bolj stabilen. Bilo mi je fino, zaradi tega se nisem nikoli pritoževal pri sodnikih. No, fino mi je bilo le do takrat, če res ni bilo že preveč umazano. Kot takrat, ko mi je prvič šel meniskus in je mojster priletel v moje koleno tako, da mi je vse zletelo ven. Drugače pa sem se počutil bolj stabilno. Najraje sem imel kakšne visoke, ogromne branilce, ki sem jih lahko prijel. Manjši so bili veliko hujši, ker so skakali okrog tebe kot zajčki in niti nisi vedel, kje je, nisi ga mogel prijeti.

Vam gre moderen nogomet na živce, ko spremljate take hitre padce?

Da, že tako je za moje pojme preveč taktike, nikoli pa nisem maral tudi tega padanja. Če se mečeš po tleh, bi moral potem zapustiti igro. Adijo. Drugo je, če so resni prekrški. Če se pet minut previjaš po tleh, so potem res takšni prekrški, da te mora polovica manjkati. Vsi pa vemo, da ga ni takega razpršila na svetu, ki bi te pošprical in bi te po takem udarcu nehalo boleti. Ti pa simuliraš, potem pa je ekipa še nekaj minut brez tebe. Škoda je teh igralcev. Neymar, Suarez … Zakaj to počnete?

So vas vzgajali v tem duhu, da niste pretiravali v takšnih zadevah?

Tako je bilo že v moji naravi. To mi je fino. Da si se lahko na kaj prijel. Najhuje mi je bilo skakanje s padalom. Tam se pa ne moreš nikogar oprijeti, če bi bilo kaj narobe (smeh, op. p.).

Njegova starša sta Dolenjca. Oče prihaja iz Čateža, mati pa iz Turjaka. "Smo bolj cvičkarji," pripomni v šali. Njegova starša sta Dolenjca. Oče prihaja iz Čateža, mati pa iz Turjaka. "Smo bolj cvičkarji," pripomni v šali. Foto: Ana Kovač

Kdaj boste kot profesionalni vojak odšli med upokojence?

Dajali so nam tri mesece na leto dodatka za pokojnino, zdaj je tega konec. Do konca imam še štiri leta. Sicer ne želim iti v pokoj, niti približno. Če bom lahko, če mi bo to omogočeno, bi delal čim dlje. Ne vem, kaj novega bi lahko delal v pokoju. Že tako dobiš manj denarja. Kaj bi lahko delal še drugega, kot spal. To pa lahko delaš tri dni, potem pa te vse boli.

Pri meni je važno, da so vrata mojega stanovanja vedno odklenjena. Moj kavč, glasba. Meni je najljubši dopust takrat, ko me ljudje pustijo na miru in lahko delam tisto, kar hočem. Kakšne priprave za morje? Ne vem, sam najbolj uživam doma. Uživam danes. Jutri, ko se bom zbudil, če se bom zbudil, bom spet užival. Vsak dan. Do ne vem kdaj.

Dobro se spominjam dneva v Afganistanu, ko smo se zjutraj pogovarjali z Italijani. Popoldne jih ni bilo več.

Dobesedno?

Dobesedno. Štirje so bili, vsi so imeli le še nekaj dni do konca misije. Povsem zastonj je bilo, kaj je kdo izmed njih govoril, kam bo šel. Tja ne bo šel. Konec. Ostali so v Afganistanu, mrtvi.

Vas ni bilo nič strah, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo tudi vam?

To se lahko zgodi povsod. V Afganistanu, lahko pa se tudi zabiješ na križišču v Ljubljani. Dobro, so območja, kjer je večja nevarnost, da se kaj zgodi. Ti pri sebi razmišljaš, da se ne bo. Niti ne razmišljaš o tem niti te ni strah.

Vas novi vojaki še vedno prepoznavajo, se spominjajo vaših nogometnih dni?

Ne le to, cenijo me na obeh področjih. Na nogometnem in vojaškem! To mi je všeč. Da nisem le Komočar, ker sem bil nogometaš, ampak zato, ker sem bil tudi vojak. In to takšen, ki zna kaj povedati in voditi.

Selektorja Matjaža Keka se dobro spominja z nogometnih igrišč. "Igrala sva drug proti drugemu. Bil je pravi "bombaš", dober igralec, dober človek. Da narediš take rezultate kot igralec in trener, moraš biti res persona," zelo spoštuje šest let starejšega Mariborčana. Selektorja Matjaža Keka se dobro spominja z nogometnih igrišč. "Igrala sva drug proti drugemu. Bil je pravi "bombaš", dober igralec, dober človek. Da narediš take rezultate kot igralec in trener, moraš biti res persona," zelo spoštuje šest let starejšega Mariborčana. Foto: Ana Kovač

Pred leti ste v intervjuju za Ekipo24 priznali, da ste nogometni idiot, ker prav nič ne spremljate dogajanja. Je še vedno tako?

Še. Na žalost je tako. Sem bil pa vesel za srebrne odbojkarje, za krasno vzdušje. Vem, kako je bilo, kako so to oni podoživljali. Veliko igram odbojko. Tako sem podoživljal tudi košarkarske uspehe leta 2017. Vsako tekmo sem gledal. Za nogomet tega ne morem reči. Ko je bilo odlično obdobje, sem bil seveda vesel za Srečkota, Matjaža in ostale, a tega nisem podoživljal tako, kot sem zdaj z odbojkarji ali prej s košarkarji.

Danes bo v Stožicah gostovala Avstrija. Vas ne bo na tekmi?

Ne, nekako mi ni blizu. Mogoče zaradi težave neenotnosti. Pri nogometu me moti, da so takrat, ko so dobri, vsi "oh in sploh", ko pa niso, te pa nihče ne povoha. Pa še vsi pljuvajo po tebi. Pri odbojki je bilo drugače. Tudi takrat, ko so izgubili, je bilo vse v redu. Vsi so hoteli, za vsako točko so stopili skupaj. Ta duh je dober. Pri nogometu je tudi prisoten, a ga žal ne vidiš.

Grčija nogomet Sportal BiH v slogu Slovenije, Španci po drami že na EP

Komentarji

7

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • m2626 / 13.10.2019. ob 19:29 +4 0

    Sine med vojake, Darko Domadenik med vulkanizerje...bila.sta nogometni perspektivi.

    +4 0
  • gabrieli / 13.10.2019. ob 18:23 +5 - 1

    "Mangup" ne pomeni opica, ampak barabin, zaj*bant. Komočar je bil velik talent, pa Domadenik tudi.

    +5 - 1
  • Capris / 14.10.2019. ob 19:59 0 0

    Ne vem, kakšen je bil kot nogometaš, a kot človek vem, da je dober, se da to lepo razbrati iz njegovih zelo zrelih pogledov na življenje.

    0 0
delitve: 102
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin