Druga kariera
Ponedeljek, 4. 11. 2019, 7.59
4 leta, 5 mesecev
DRUGA KARIERA (130.) – BOŠTJAN ŽITNIK
Če ne bi bilo presnetega dotika, bi pisal zgodovino slovenskega športa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,87
Boštjan Žitnik, nekdanji vrhunski kanuist na divjih vodah, ima za seboj zanimivo zgodbo. Na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992 je bil le en dotik oddaljen od olimpijske medalje. Kmalu za tem je moral zaradi bolezni na hitro končati športno kariero, življenjska pot pa ga je pozneje pripeljala v kriminalistične vode.
Boštjan Žitnik je bil pred tridesetimi leti glavni up slovenskega kanuju na divjih vodah. Pri 17 letih se je že uvrstil v člansko državno reprezentanco, pri 18 letih pa imel v svoji vitrini že medaljo s svetovnega prvenstva. Leta 1992 se je pri 21 letih šele naknadno uvrstil v olimpijsko ekipo za Barcelono in 15 metrov pred ciljem zaradi dotika količka na zadnjih vratih izgubil srebrno medaljo. Boštjan bi brez nesrečnega dotika postal prvi slovenski športnik v samostojni Sloveniji, ki bi se okitil z olimpijsko medaljo, tako pa je bil na koncu deseti. Od njega so si pozneje veliko obetali, a so njegovo športno kariero prekinile težave s srcem. Bil je eden izmed prvih slovenskih športnikov, ki so se kot vrhunski športniki zaposlili v slovenski policiji, kjer je ostal vse do danes.
Boštjan Žitnik se je že pri 17 letih uvrstil v člansko reprezentanco.
Kdaj ste se začeli ukvarjati s kanujem na divjih vodah?
Prve zavesljaje sem naredil pri šestih letih. Znova me je zagrabilo pri enajstih letih. Takrat sem začel trenirati bolj aktivno. Kmalu sem prišel v mladinsko reprezentanco, za tem pa še v člansko reprezentanco. Mislim, da sem bil star 17 let, leta 1989 pa smo imeli že bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v ekipnih vožnjah.
Leta 1990 sem za svetovno prvenstvo v domačem Tacnu izpadel iz reprezentance. Imel sem nekaj smole. Za tem sem bil spet v reprezentanci, leta 1992 pa sem na podlagi predkvalifikacijske tekme prišel na olimpijske igre v Barcelono.
Bil je presenečen, da se je sploh uvrstil v olimpijsko ekipo za Barcelono 1992.
Koliko časa pred olimpijsko tekmo ste izvedeli, da boste tekmovali?
Nisem vedel, ali bom nastopil na olimpijskih igrah, nato pa sem dva meseca pred tem izvedel, da vendarle grem v Barcelono. Pravzaprav sem bil presenečen, da sem se uvrstil v ekipo. Olimpijska proga v Španiji mi je sicer že od nekdaj ustrezala in vedel sem, da tam lahko marsikaj dosežem.
Vaša olimpijska tekma je bila izjemno zanimiva, končala pa se je nesrečno. Zelo malo je namreč manjkalo, da bi postali prvi Slovenec v samostojni Sloveniji z olimpijsko medaljo.
Da, bil bi prvi Slovenec z olimpijsko medaljo. Tekmo smo imeli pred veslači (to čast sta imela veslača Iztok Čop in Denis Žvegelj, op. p.).
Vaša kakovost ni bila sporna. Ali ste na tisti tekmi veljali za favorita?
Mislim, da ne, tudi sam se nisem tako počutil. Sem se pa zavedal, da lahko, če bom imel dober dan, nekaj dosežem.
Ta dan je bil dober do 15 metrov pred ciljem …
Da, dotaknil sem se zadnjih vrat oziroma količka (dotik vrat je takrat prinašal pet kazenskih sekund op. p.). Vedel sem, da je bila vožnja dobra, ampak očitno mi je popustila koncentracija in vse je šlo po zlu. Bil sem mlad, star sem bil šele 21 let. Manjkale so mi izkušnje. Pozneje v karieri sem imel veliko več konstantnih voženj, ker sem se zadeve malo drugače lotil. Če bi veslal danes, bi razmišljal povsem drugače (smeh, op. p.).
"Pozneje sem malo preklinjal, kar se je tudi videlo v prenosu (smeh, op. p.)."
Ste v cilju vedeli, da ste z dotikom izgubili srebrno olimpijsko medaljo?
Vedel sem, da sem zaradi tega dotika izgubil veliko mest. Nisem se zavedal, da je bila v igri medalja. Pozneje sem malo preklinjal, kar se je tudi videlo v prenosu (smeh, op. p.). S tem sem se moral sprijazniti.
In koliko časa ste potrebovali, da ste se sprijaznili s tem?
Takrat sem si želel domov. Sploh nisem počakal zaključka olimpijskih iger. Usedli smo se v kombi in se odpeljali domov. Pravzaprav še danes kdaj pomislim na to, kaj bi bilo, če bi bilo (smeh, op. p.).
V Barceloni ste bili stari šele 21 let. Verjetno ste bili prepričani, da se boste potegovali tudi za nastop na OI v Atlanti leta
Olimpijska proga mu je že od nekdaj ustrezala.
1996, a se to ni zgodilo. Zakaj?
Vmes je prišla bolezen. Pravzaprav sem imel že pred tem aritmijo srca, ki je bila pozneje vse pogostejša. Tako ni šlo naprej. Vedel sem, da ne morem trenirat 100-odstotno, in ni mi preostalo drugega, kot da preneham. Bila je težka odločitev. Od mladih nog nekaj dobro delaš, potem pa te bolezen postavi na realna tla. Res je bilo težko, a druge izbire nisem imel. Končal sem leta 1995, ko sem bil star 24 let. Nekaj let bi zagotovo še lahko vztrajal. V Atlanti bi bil v svojih najboljših letih in po tistem bi lahko nadaljeval še kakšno leto.
Bili ste eden od prvih športnikov, ki so se zaposlili v državni upravi (MNZ).
Vedel sem, da so nekateri že zaposleni. Nekaj let sem čakal, leta 1994 pa so me le zaposlili na policiji oziroma na oddelku za vrhunske športnike. Tam sem bil zaposlen eno leto, potem sem zaradi svojega zdravja končal kariero in se moral zaposliti.
Kariero ste končali tako rekoč čez noč. Verjetno takrat še niste razmišljali o tem, kaj boste počeli po karieri.
Pri 24 letih še ne razmišljaš veliko o tem, kaj boš počel. Takrat sem bil z glavo le v športu.
Športno kariero je moral končati čez noč.
Kot športnik ste bili zaposleni na slovenski policiji. Kako to, da ste ostali tam?
Zaprosil sem, da me zaposlijo na drugem delovnem mestu. Imeli so prostor na sektorju za grafične zadeve. To delo sem sprejel, ga opravljal štiri leta, potem pa sem se prijavil na razpis za kriminalističnega tehnika.
Danes torej opravljate delo kriminalističnega tehnika. Kaj je vaše delo?
Naša naloga je, da opravljamo oglede, torej oglede vlomov, tatvin, ropov, umorov, požarov, eksplozij … Iščemo sledi, ki jih potem uporabijo pri nadaljnjih preiskavah.
Kakšno je delo? Včasih verjetno ni najprijetnejše.
Doživimo marsikaj. Delo je pestro in zanimivo, so pa tudi kakšni težki primeri. Nikoli ne veš, kaj te čaka, kam boš odšel in kdaj se boš vrnil. Včasih je tudi stresno. Dogaja se tudi, da dobiš nočni klic. Stvari je treba narediti, ne morejo čakati.
Pri svojem delu vidite marsikaj, se človek lahko navadi na to?
Mislim, da je to odvisno od človeka. Vse moraš odmisliti. Ko prideš na določen ogled, moraš vse odmisliti in čim bolje opraviti svoje delo. Če bi začel razmišljati o tem, kaj se je dogajalo, bi verjetno hitro končal kariero.
Za zdaj namerava vztrajati v kriminalističnih vodah.
Imate na voljo tudi psihologe?
Da, imamo psihologe, ki jim lahko zaupaš stvari, če imaš težave v službi ali zunaj nje.
Se vam zdi, da boste še dolgo vztrajali v tem delu?
Stvari puščam odprte. Pred seboj imam še kar nekaj let delovne dobe. Težko rečem, ampak za zdaj sem zadovoljen. Bomo videli, kaj bo prinesel čas, je pa res, da starejši ko si, težje je. Ob tem imam tudi nočno delo …
Boštjan, srečala sva se v klubu, v katerem ste naredili svoje prve zavesljaje. Se še kdaj usedete v čoln?
Ravno pred kratkim sem si kupil kajak, tako da imam za seboj že kar nekaj kilometrov. Prijetno je, vendar imam v čolnu še vedno občutek, da moram veslati na vso moč (smeh, op. p.).
