Slovenska ostrostrelka, ki je z Zoranom Jankovićem igrala nogomet

Danes 45-letna Anja Frešer je pred slabimi devetimi leti še zadnjič vrgla proti rokometnemu golu in pomahala v slovo svoji dolgoletni in izjemno uspešni karieri. Mariborčanka, ki je je med drugim igrala za Krim, danski Slagelse, preizkusila pa se je tudi v Španiji, Grčiji in Turčiji, je še danes četrta najboljša strelka slovenske izbrane vrste vseh časov, na 143 tekmah je dosegla 531 zadetkov, pred njo so le Tanja Oder Simona Šturm in Ana Gros.

Mariborčanka, ki je ena izmed glavnih rokometašic iz zlate dobe slovenskega rokometa, je v igro, ki jo ima najraje, vpeta še danes. "Delam za Rokometno zvezo Slovenije, kjer sem vodja vseh ženskih reprezentanc. Sicer pa živim v Selnici ob Dravi, rodila sem se v Mariboru in tu začela igrati rokomet, zdaj pa od lani pomagam tudi v ženskem rokometnem klubu Branik. Rekla sem, da moram nekaj vrniti okolju, kjer sem začela, in to res rada počnem," je prepričana.

O prehodu v drugo kariero:

"Sem trenerka kadetske ekipe. Zdaj nam jo je močno zagodel ta koronavirus, saj je ogromno deklet, ki bi lahko že igrala v mladinski ali pa članski ekipi, prenehalo igrati. Preprosto ni dovolj igralk, klub se je znašel v velikih težavah, zato sem nekaterim igralkam pomagala pri prestopu v druge klube, da jim lahko tako zagotovimo, da še naprej igrajo, saj pri nas ne moremo zagotoviti mladinske ekipe," razlaga Frešerjeva, ki se je kar trikrat povzpela na evropski rokometni prestol.

Trikrat na evropskem prestolu

S Krimom je dvakrat postala evropska prvakinja. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Dvakrat je postala evropska prvakinja s Krimom, enkrat še z danskim Slagelsejem. "Ko smo s krimovkami osvojile prvi naslov lige prvakinj, tega takrat res ni nihče pričakoval. Takrat je Slovenija res živela za rokomet. Vedno smo imele polne tribune, takrat je bilo noro. Ko se zdaj kdaj pogovarjam z mamo o preteklosti, mi vedno pravi: 'Anja, ti sploh ne veš, kako sem bila jaz ves čas živčna.' Včasih sploh ni želela gledati mojih tekem, raje se je umaknila v drugo sobo. Z Dankami pa sem naslov osvojila sredi Ljubljane, kar je tudi poseben občutek," pravi rokometna velemojstrica, ki se še danes spominja mukotrpnih treningov s Krimom.

"Uf, časi pri Krimu so bili res pestri. Kar malo žal mi je, da si nisem med kariero kakšne stvari zapisala, saj bi lahko nastala knjižna uspešnica, tako kot je zdaj knjiga Uroša Zormana. Bilo je res peklensko in to takratni trener Tone Tiselj tudi ve. Nekaj stvari zagotovo ni za v javnost, bilo je res ogromno garanja in odrekanja. Živele smo za rokomet," se spominja 182 centimetrov visoka levoroka nekdanja igralka, ki še danes rada obuja spomine na zlate dni na Kodeljevem.

Prepričana je, da bi lahko napisala knjižno uspešnico. Foto: Matjaž Vertuš

"Zoran Janković je bil kot naš oče"

Prihodnje leto bo minilo že 20 let od Krimove osvojitve prvega naslova lige prvakinj. "Tisti časi so bili res nekaj posebnega, klub je vodil Zoran Janković, ki je skrbel res za vse, bil je kot naš oče. Pogosto je prišel tudi na naše treninge. Spominjam se, da je vedno prišel v coklah, potem pa je z nami bos igral nogomet. Res je bil povsem vpet v dogajanje v klubu. Zanj smo bile vedno najboljše in najlepše. Ko smo osvojile prvi evropski naslov, nas je eden od sponzorjev za nagrado peljal na Kubo, po drugem naslovu pa smo odšle v Črno goro," se spominja Frešerjeva, ki še danes skoraj 24 ur na dan posveča rokometu.

"Še danes nimam veliko prostega časa. Konec avgusta me čaka rokometni kamp RZS, kjer sem vodja, nato pa bo sledilo delo z žensko reprezentanco. Kot vodja reprezentance sem ves čas v stiku z evropsko rokometno zvezo, pošiljam dokumente, ko imamo priprave, urejam hotele, letalske vozovnice. Ogromno je administrativnega dela. Na velikih tekmovanjih me velikokrat zasrbijo pete, da bi kar prijela za žogo, a ne gre (smeh, op. p.). Sicer opravljam tudi delo delegatke tako pri evropski kot svetovni rokometni zvezi. Vsako poletje sem se udeležila tudi vsaj enega prvenstva mlajših kategorij in moram reči, da letos to res pogrešam. Vedno sem si po koncu kariere želela ostati v stiku z vrhunskim rokometom in tako mi to uspeva," pravi Mariborčanka, ki je sicer diplomirala iz poslovanja.

Leta 2018 na tekmi legend v Celju Foto: Grega Valančič/Sportida

"Sem diplomirana ekonomistka, a na tem področju nisem nikoli delala. Vesela sem, da sem končala študij in da imam izobrazbo, saj takrat, ko sem igrala v Krimu, skoraj nismo imele prostega časa. To je bilo zelo težko obdobje v mojem življenju. A tudi v zdajšnjem delu mi stvari s fakultete pridejo prav," razlaga Frešerjeva, ki ima v svojem poklicu tudi veliko dela v pisarni. V obdobju prve kariere se ni pretirano ubadala s tem, kaj bo počela pozneje.

Za leto dni se je odmaknila od rokometa  Po koncu igralske kariere se je za leto dni umaknila od rokometa. Foto: Matjaž Vertuš

To se je zgodilo šele v jeseni kariere, a se je vse skupaj odvilo v pravo smer. "Ko sem odigrala zadnjo tekmo, sem samo čakala trenutek, da vržem teniske nekam v kot, saj sem bila zasičena s trenažnim procesom. Potem sem se za leto dni povsem umaknila iz rokometa, veliko sem kolesarila, nato pa je prišel klic z rokometne zveze. Najprej sem dela kot koordinator za mini rokomet, iz Štajerske sem se za nekaj časa tudi preselila v Ljubljano. Potem pa so stvari stekle, kot so," razlaga Frešerjeva, ki ji je po izjemno uspešni karieri malo grenkega priokusa ostalo zaradi neuspeha takrat izjemne generacije slovenske izbrane vrste.

Prepričana je, da jim je zmanjkala tista pika na i. "Najbližje smo bile na Hrvaškem z Marto Bon, ko sta nas dve minuti ločili od kvalifikacij za olimpijske igre. Poleg vseh klubskih uspehov mi res manjka še reprezentančni uspeh. A glede na to, kako nas je malo, ima Slovenija res lepe uspehe v vseh športih. Želela sem si nastopiti tudi na olimpijskih igrah, tako da imam zdaj cilj, da se podam v Tokio kot ena izmed delegatk olimpijskega rokometnega turnirja," razlaga Frešerjeva, ki je pri karieri vztrajala vse do 36. leta, ko se je odločila za nepreklicen konec po epizodi v Turčiji.

"Mogoče bi morala kariero končati malce prej. Po tistem igranju v tujini sem bila že zelo utrujena in po izkušnji v Turčiji je bil skrajni čas, da žogo pospravim v kot, saj sem bila tudi fizično povsem izčrpana. Morda bi se za konec kariere odločila že prej, če bi tudi pred tem razmišljala, kam se bom podala na začetku svoje druge kariere. Zdi se mi, da so se šele v zadnjih letih začeli ukvarjati s tem, da športniki prej razmišljajo o življenju po koncu profesionalne športne poti. Tudi športniki danes razmišljajo drugače, kot smo mi. Več je skrbi, kako naprej," opaža nekdanja slovenska rokometašica, ki je tako že več kot dve desetletji vpeta v dogajanje v slovenskem rokometu.

Med kariero je imela številne težave s poškodbami. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Rokomet v vzponu

V zadnjih letih ženski rokomet v Sloveniji po njenem mnenju znova doživlja rahel vzpon. "Razlogov, zakaj so se prej dogajali takšni padci, je veliko. Morda so tudi z našo generacijo, jaz sem igrala do leta 2006, predolgo vztrajali in bi morali prej in več vključiti tudi takrat mlajše igralke. Spomnim se na primer Barbare Lazović, ki je bila takrat tudi moja sostanovalka in bi si takrat zagotovo zaslužila več minut na igrišču, takrat pa skoraj ni bila uvrščena v ekipo. A takrat smo drugače razmišljali kot zdaj," se spominja Frešerjeva, ki je v karieri nekaj časa preživela tudi v tujini.

"Morda sem bila v tujini tudi bolj cenjena, kot sem bila doma," pravi Štajerka. Foto: Matjaž Vertuš

"Težko navedem le eno izkušnjo, saj bi hitro komu naredila krivico. Kar zadeva tujino, je bilo najlepše na Danskem. Tam sem tudi osvojila še en naslov evropske prvakinje, všeč sta mi bila trenažni proces in način dela, saj sem tisti čas na Danskem preživela brez poškodb. Lepo mi je bilo tudi v Grčiji in Turčiji, nekaj grenkega priokusa pa je ostalo iz Španije, saj sem tam igrala res malo, kar je bilo povsem v nasprotju z mojimi pričakovanji, glede na to, da sem sezono pred tem igrala v finalu lige prvakinj. Takrat sem se še enkrat vrnila v reprezentanco, čeprav sem se pred tem že poslovila, saj sem si želela igrati. Morda sem bila v tujini tudi bolj cenjena, kot sem bila doma," je prepričana Štajerka, ki pri svojem razvoju ne more opozoriti le na enega trenerja.

Tiselj, Andersenova, Bonova ... 

Skupaj z Natalijo Derepasko Foto: Vid Ponikvar/Sportida V karieri je trenirala pod vodstvom številnih odličnih trenerjev. "Vsak od njih me je naučil nekaj novega. Tone (Tiselj, op. p.) je iz mene spravil res največ, natanko je vedel, kako mora ravnati z mano, da bom pokazala najboljšo predstavo. Njegov pristop do mene je bil nekoliko drugačen, a takrat sem pokazala najboljše igre. Če zdaj pogledam nazaj, sem morda tudi zaradi tega imela nekaj več težav s poškodbami, saj sem velikokrat presegla prag bolečine. Uživala sem tudi v delu z Anjo Andersen, takrat sem spoznala nekoliko drugačno rokometno filozofijo, zelo je skrbela za nas. Seveda pa ne smem pozabiti niti na Marto Bon," pravi. V časih, ko je ona igrala rokomet, so bili zaslužki veliko manjši kot danes, opaža.

"V slovenskem športu še danes ni ravno veliko denarja. Vedno manj ga je, del tega je tudi materinstvo in zato dekleta odnehajo. Tudi zaslužki so bili nekoč neprimerljivo manjši kot so danes, a to mene takrat sploh ni zanimalo. Tudi pri odhodu v tujino ni bil najpomembnejši zaslužek. Želela sem se preizkusiti še drugje," pojasnjuje.

Ničesar ne obžaluje

Nekdanja članica Krima in Olimpije kljub stiku z rokometom žoge že nekaj časa ni prijela v roke. "Ravno med to koronakrizo sem opravila pregled rame, ki me sicer v karieri ni nikoli ovirala, zdaj pa so se pojavile bolečine. Ugotovili so, da imam natrgane vezi in je rama v slabem stanju. Zdravniki pravijo, da je to verjetno že od prej, a se je pokazalo šele zdaj, ko ne mečem več vsak dan. To je bil kar velik šok, zdaj pa obiskujem terapije," pravi 45-letna Frešerjeva, ki se še vedno z nasmehom na obrazu spominja svojih dni v rokometni opremi.

Ničesar ne obžaluje. Foto: Matjaž Vertuš

"Morda bi morala malo bolj paziti nase in na svoje zdravje, pa bi bila morda tudi zaradi tega moja kariera še bolj uspešna. Prav tako ne obžalujem, da sem igrala tako dolgo, saj potem ne bi spoznala toliko čudovitih ljudi. Upam, da bo to obdobje z virusom čim prej za nami, da bomo lahko normalno začeli tekmovati in igrati rokomet," še upa simpatična Štajerka.

Več iz rubrike Druga kariera:

Sportal "Starši so me naučili, da najprej poplačaš delavce, nato državo, če kaj ostane, je pa tvoje"

Sportal Pri kolesarstvu vse bolj trpel, užitek našel v delu s konopljo in gobami

Sportal Slovenski atlet in trener leta ima v sebi psa, ki se kdaj tudi strga z verige