Druga kariera
Nedelja, 5. 7. 2020, 15.30
3 leta, 9 mesecev
Druga kariera (165.) - Andrej Jerman
Vztrajanje v deželi Vikingov se je za najboljšega slovenskega smukača dobro izšlo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,78
3
Najboljši slovenski smukač vseh časov Andrej Jerman ponovno v smukaški preži ...
Najboljši slovenski smukač vseh časov Andrej Jerman se je leta 2015 s trebuhom za kruhom oz. novimi trenerskimi izzivi podal na Norveško, kjer živi in dela še danes. Kako dolgo bo 41-letni Tržičan še vztrajal v deželi Vikingov in ali bo še kdaj potrkal na vrata slovenskega smučanja?
41-letni Andrej Jerman je še vedno tak, kot se ga spomnimo iz časov smučarske kariere. Odločen, nasmejan, brez dlake na jeziku. S samo šestimi kilogrami manj kot v najboljših smukaških časih.
Z dvema zmagama v svetovnem pokalu (krstno zase in za Slovenijo je dosegel leta 2007 v Garmisch-Partenkirchnu, dve leti pozneje je zmagal še v Bormiu), še 2. in 3. mestom ter kopico uvrstitvami v prvo deseterico velja za najboljšega slovenskega smukača.
S svojimi dosežki je sicer zadovoljen, a ga boli "pogrom" na vseh treh olimpijskih igrah (Salt Lake City, Torino Vancouver), kjer je nastopil pod lastnimi pričakovanji in pričakovanji okolice.
Kariero je sklenil leta 2013, pri 34 letih, od smučarskih kolegov pa se je uradno poslovil na posebni prireditvi na Krvavcu, ki so se je udeležili številni prijatelji iz smučarskega obdobja.
Naslednji dve leti je bil pomočnik glavnega trenerja za hitre discipline v slovenski moški A-reprezentanci Petra Pena, poleti 2015 pa se je s trebuhom za kruhom preselil v Oslo na Norveško, kjer živi in dela še danes. Najprej je trenerske izkušnje nabiral kot trener na klubski ravni, zadnji dve sezoni pa kot trener deluje na športni gimnaziji, kjer ima pod svojim okriljem smučarsko navdahnjene mladostnike, stare od 16 do 19 let.
Z Jermanom smo se pogovarjali med njegovim enomesečnim obiskom Slovenije, in sicer le streljaj od njegove nekdanje osnovne šole, blizu katere so pred kratkim odprli jekleni poligon za vadbo na prostem. Jerman in njegov sokrajan Žan Košir sta ambasadorja omenjenega vadbenega poligona.
"Vedno se je lepo vrniti domov."
Kako je biti spet doma, v Sloveniji?
Vedno se je lepo vrniti domov. Nazadnje sem bil tukaj v začetku leta, medtem ko sem veliko noč, tudi takrat običajno pridem domov, po sili razmer preživel na Norveškem.
Vsak od nas ima svojo karantensko zgodbo. Kje je karantena ujela vas?
Ko se je začela karantena, sem bil s skupino smučarjev na Švedskem in bil seveda precej presenečen, ko sem izvedel, da je zaradi "korone" tekma odpovedana, prav tako pa tudi vse nadaljnje na tistem prizorišču. To se je zgodilo v istem obdobju, kot je v Aareju potekala oz. bi morala potekati tekma za svetovni pokal za ženske.
Spomnim se, da smo bivanje na Švedskem takrat za dva dni podaljšali in da smo opravili dva najboljša treninga v vsej sezoni, potem pa smo se vrnili v Oslo. Približno mesec in pol smo z mladimi smučarji delali na daljavo, proti koncu aprila smo začeli s kondicijskimi treningi, v začetku maja pa smo že lahko trenirali na snegu.
Jerman še nikoli ni imel toliko časa zase in za kolo kot v času karantene.
Kakšne spomine imate na to obdobje? Kot nekaj, kar bo treba čim prej pozabiti, ali ste med srečneži, ki jim ni bilo hudega?
V redu, ni mi bilo hudega. Še nikoli nisem imel toliko časa zase, enako velja za kilometre na kolesarskem števcu (smeh). V času karantene smo na Norveškem doživljali prave poletne razmere, temperature so se dvignile kar do 25, 27 stopinj Celzija ... Skratka, bil je čas za kratke hlače.
Kaj trenutno počnete? Predlani ste zamenjali službo …
Še vedno živim v Oslu, zamenjal sem le službo. Zdaj delam s starejšo starostno skupino. Prej sem treniral dečke in deklice do 16 let, zdaj pa delam z mladostniki oz. mladinci od 16. do 19. leta. Zdaj res uživam v svojem delu.
Ker se mladostniki bolj zavedajo, zakaj trenirajo, ali ker je manj vmešavanja staršev kot pri mlajših kategorijah?
Da, bolj se zavedajo, zakaj trenirajo, s starši pa tako ali tako nimam nobenega stika. Srečamo se le ob odhodih in prihodih na priprave, občasno se kdo pozanima, kako in kaj, sicer pa se ne vmešavajo v moje delo.
Je bilo prej drugače, je bilo v mlajših kategorijah tega vmešavanja več?
Da, absolutno. Čeprav je, kar zadeva plačilo, enako – starši plačajo vse stroške, od A do Ž, tako na klubski ravni kot na ravni športne gimnazije. Razlika je le v mentaliteti – na nižjih ravneh starši ogromno pomagajo, med drugim tudi nosijo smuči in priskočijo na pomoč, kjerkoli je to potrebno, pozneje pa je, kot bi s tem presekal, in morajo otroci skrbeti sami zase.
Kdaj mladi Norvežani običajno prerežejo popkovino s svojimi starši?
V obdobju, ko začnejo obiskovati srednjo šolo, pri 16 letih. Veliko otrok gre takrat v internat in na nek način začnejo skrbeti sami zase.
Že pet let živi na Norveškem. Prva leta je treniral otroke na klubski ravni, trenutno je smučarski trener na športni gimnaziji, kjer dela z mladostniki, starimi od 16 do 19 let.
Koliko mladih smučarjev je trenutno pod vašim okriljem?
Letos imamo kar veliko skupino, 29 otrok in tri trenerje. Filozofija šole je, da se trenerji ne rangirajo. Vsi potujemo in delamo skupaj. Edina razlika je, da smo si razdelili skupine in da je vsak od nas odgovoren za eno oz. sodeluje z isto skupino, zato da ne prihaja do različnih interpretacij naših navodil.
V katerem jeziku jih nagovarjate?
V norveškem.
Govorite tekoče?
Če dobro znaš nemško, potem jezik ni tako zahteven. Na Norveškem sem obiskoval dva tečaja na ljudski univerzi in mislim, da sem se njihovega jezika kar dobro naučil.
Jerman bo v slovensko športno zgodovino zapisan kot prvi Slovenec z zmago v smuku. Svojo krstno zmago je dosegel leta 2007 v Garmisch-Partenkirchnu.
Večkrat ste že omenili, da bi se bili pripravljeni vrniti v slovensko smučanje, a je dogovarjanje že večkrat padlo v vodo. Nazadnje tudi leta 2018, ko ste se na nek način že poslovili od Norveške. Letos je bilo v slovenskih vrstah kar nekaj trenerskih menjav … Se je kdo spomnil tudi na vas?
Morda se bo čudno slišalo, ampak zelo sem vesel, da se je predlani izteklo tako, kot se je.
Ker?
Nekoliko me skrbi za prihodnost slovenskega smučanja, poleg tega mi je delo, ki ga trenutno opravljam na Norveškem, v veliko veselje. Talentov je ogromno.
Kar pa zadeva delo v slovenskem smučanju, je za zdaj tako, kot je, nikoli pa ne bom rekel nikoli. Je pa dejstvo, da se v prihodnjih treh letih ne vidim drugje kot na Norveškem.
Pa vas je kdo poklical, ponudil delo v slovenskem smučanju?
Ne, niti tega nisem pričakoval, tako da se s tem nisem obremenjeval.
Ob menjavi trenerskega kadra v slovenskem smučanju ponudbe s Slovenije ni dočakal niti je ni pričakoval.
Zakaj mislite, da se je zapletlo pri dogovarjanju po olimpijskih igrah v Pjongčangu leta 2018?
Ne vem. Takrat sem bil malo sit dela na Norveškem in dogovarjal sem se predvsem s Petrom Penom, da bi se vrnil v Slovenijo.
Kot sem razumel, so bile stvari z njegove strani dogovorjene ... Dogodki so se odvili celo tako daleč, da sem na Norveškem že izpraznil stanovanje, ostala mi je samo še ena potovalka najnujnejših stvari za na letalo … 1. maja bi moral priti nazaj v Slovenijo … kaj se je zgodilo, ne vem. Niti me ne zanima, kdo je ustavil potek dogodkov … Gre za odločitev drugih in sprejel sem jo, čeprav z nejevoljo. A če se zdaj ozrem nazaj, sem zadovoljen, da je tako, kot je.
Drugo smukaško zmago je leta 2009 dosegel v Bormiu.
Ampak glede na to, da ste si v domačem kraju kupili stanovanje, imate očitno v načrtu vrnitev v Slovenijo.
Zagotovo. Morda za čas pokoja (smeh).
Kako je sicer potekal vaš prestop v obdobje druge kariere? Enkrat ste mi rekli, da ste imeli kot tekmovalec najboljšo službo na svetu.
Da, še vedno tako trdim. Sicer pa sam prehod iz vloge tekmovalca v vlogo trenerja niti ni bil ne vem kako zahteven.
V zadnjih treh letih kariere sem kar naenkrat iz najmlajšega v ekipi postal najstarejši in najbolj izkušen. V člansko vrsto sta v tistem času prestopila Rok Perko in Alek Glebov, takrat oba dobesedno mladinca, čista zelenca … V tistem času se je zamenjala trenerska garnitura, na kar sem imel določene pripombe, skratka do novih ljudi na položajih ni bilo pravega zaupanja.
S smučarskima tovarišema Andrejem Špornom in Rokom Perkom na poslovilni tekmi na Krvavcu leta 2013.
Tekme se je udeležila tudi najboljša hrvaška smučarka vseh časov Janica Kostelić.
Petko, Glebov in Šporn so me takrat začeli spraševati za nasvete. Tako da sem že kot tekmovalec na tak in drugačen način pomagal fantom, nato pa se je ta neformalna funkcija samo še spremenila v formalno. Edina sprememba je bila, da sem moral med prvimi vstati in urediti proge, vse drugo pa sem počel že prej.
Niste tip človeka, ki bi šparal jezika, kot pravimo. Vas je to kdaj teplo?
Kaj pa vem. Ko zdaj gledam nazaj, bi moral biti še celo bolj oster. Mogoče bi moral določene stvari še bolj jasno povedati. Morda bi moral večkrat biti kot Tina Maze.
"Ko zdaj gledam nazaj, bi moral biti še celo bolj oster. Mogoče bi moral določene stvari še bolj jasno povedati. Morda bi moral večkrat biti kot Tina Maze."
Pa je opozarjanje kdaj obrodilo sadove ali samo slabo voljo?
Kaj pa vem, nekaj časa sem se še trudil "boksati" s sistemom, občasno sem se počutil kot Don Kihot, ki se bori z mlini na veter, nato pa sem pogoltnil, kar se je dogajalo ….
Druge možnosti niti ni. Ali si tako dober, da greš na svoje in imaš tako finančno zaledje, da si to lahko privoščiš, ali pa se prilagodiš sistemu.
V družbi Tine Maze na novinarski konferenci leta 2008.
Ste v drugi karieri kdaj prišli do točke, ko ste si zaželeli početi kaj drugega, ali vam je trenersko delo v popolno zadoščenje?
Da, to kar delam zdaj, mi je res v užitek. Smučanje je še vedno del mojega življenja in v tem vidim tudi svojo prihodnost.
Navsezadnje bi bila škoda, da bi vse, kar sem vložil v smučanje, pravzaprav vse svoje življenje, v katerem sem si nabral ogromno smučarskih izkušenj, metal stran.
Kakšne posledice je vrhunski šport pustil na vašem telesu?
Nekoliko me mučijo kolena, drugih težav pa nimam. Če dlje časa hodim, mi začne kljuvati v kolenu, medtem ko je na kolesu vse v redu.
Sicer pa se trudim, da ohranjam kondicijo, za svoje delo jo vsekakor potrebujem.
Jerman z družino: bratom Izidorjem in nečakom Urhom, ženo Simono in mamo Ano Jerman.
Kje lahko danes izživljate tekmovalno žilico?
Je ne izživljam, mislim, da sem svoje tekmovalne ambicije bolj ali manj izpolnil, morda celo presegel. Ura zame več ne obstaja, razen to, da moram biti ob določeni uri na določenem mestu.
Je ostala kakšna rezultatska rana?
Da, če gledam nazaj, bi zagotovo kje lahko iztržil več, kot sem. Še posebej olimpijske igre so bile zame vedno pogrom, saj mi ni uspelo iztržiti dobrega rezultata.
Še posebej žal mi je olimpijskih iger v Vancouvru, kamor sem pripotoval z odličnimi rezultati, celo najboljšimi pred velikim tekmovanjem … Mislim, da je tam prišlo do trenerske napake …
Z olimpijskih iger se je vedno vrnil razočaran.
To, da ste preveč trenirali?
Da, vsega je bilo preveč, bili smo iztrošeni. Obžalujem pa tudi izgubljeno priložnost na SP v Garmischu leta 2011 – slab nastop je bil povsem moja napaka, saj sem bil na treningih povsem blizu najboljšim, na tekmi pa sem zafrknil en odcep, čemur je sledil razpad sistema.
Ste imeli kdaj težave s psihično trdnostjo?
Da, imel sem jih, predvsem v zadnji sezoni. Pravzaprav sem imel velike težave.
Z motivacijo ali strahom?
Motivacija ni bila nikoli problem, večja težava je bila glava … Padci so enostavno pustili prevelike posledice ... Na določenih prizoriščih se mi je dogajalo, da sem stal na štartu in si želel samo tega, da pridem živ do cilja …
Na koncu kariere nisem več čutil pravega žara in iskrice, ki te, ko gre za tekmo, pripelje do višjega mesta.
Po hudem padcu v Beaver Creeku je izgubil žar borbe.
Zakaj je ta iskrica ugasnila?
Zagotovo je velik delež k temu prispeval padec v Beaver Creeku (decembra 2011) – že od prvega treninga na tem prizorišču sem čutil mentalno zavoro in vem, da sem takrat doma napovedal, da se bom po Kitzbuhlu ali svetovnem prvenstvu odločil, kako naprej, če sploh.
Pa ste poskušali s psihološkimi prijemi?
Da, sodeloval sem z Matejem Tuškom, a ni šlo.
Potem lahko razumete, kaj se dogaja Ilki Štuhec?
Da, to mi je povsem jasno. Težko si je predstavljati, kako težko je športniku v takem položaju.
Kakšen status ima sicer alpsko smučanje pri Norvežanih? So še vedno na prvem mestu smučarski teki, nato biatlon, smučarski skoki in šele nato smučanje?
Mislim, da je zdaj smučanje že pred skoki.
Kateri smučar je med Norvežani najbolj priljubljen?
Mislim, da še vedno Aksel Lund Svindal ali Kjetil Jansrud, zagotovo pa ne Henrik Kristoffersen, čeprav se o njem na Norveškem veliko piše in govori. Žal ne ravno v pozitivnem smislu.
3