Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
14. 2. 2024,
7.00

Osveženo pred

1 teden, 6 dni

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10

Natisni članek

intervju Jure Franko olimpijske igre Sarajevo 1984

Sreda, 14. 2. 2024, 7.00

1 teden, 6 dni

Intervju z Juretom Frankom, junakom olimpijskih iger v Sarajevu

Dan, ko je Slovenec sprožil neverjetno evforijo #video

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10
Jure Franko Sarajevo 1984 | Letos mineva natanko 40 let od odprtja olimpijskih iger v Sarajevu, ki so močno zaznamovale življenje novogoriškega smučarja Jureta Franka.  | Foto Guliverimage

Letos mineva natanko 40 let od odprtja olimpijskih iger v Sarajevu, ki so močno zaznamovale življenje novogoriškega smučarja Jureta Franka.

Foto: Guliverimage

Olimpijske igre v Sarajevu so Jureta Franka, takrat 22-letnega Novogoričana prešernega nasmeha, izstrelil med največje športne zvezde nekdanje skupne države. 14. februarja 1984 je namreč osvojil srebrno olimpijsko medaljo v veleslalomu, prvo medaljo na zimskih olimpijskih igrah za takratno Jugoslavijo. Ob okrogli obletnici iger smo se s Frankom, ki je na odprtju iger nosil zastavo Jugoslavije, pogovarjali o življenjski prelomnici, pogumu in samozavesti, ki ju je čutil na dan D, zapletih glede njegovega imena, ki je imelo na Japonskem negativno konotacijo, in še marsičem.

Jure Franko na odprtju razstave Srebrne igre 1984 v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije.  | Foto: Ana Kovač Jure Franko na odprtju razstave Srebrne igre 1984 v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Foto: Ana Kovač Nekdanji smučar Jure Franko (letnik 1962) je na olimpijskih igrah v Sarajevu, ki so potekale pred 40 leti, osvojil srebrno medaljo v veleslalomu, kar je bila prva jugoslovanska in slovenska medalja na zimskih olimpijskih igrah. Odličje ga je izstrelilo v vrh popularnosti, ki je, čeprav je vedno deloval zelo sproščeno, ni najbolje prenašal. Zaradi težav s kolki je že dve leti pozneje končal smučarsko kariero ter se pred evforijo in medijskimi žarometi umaknil najprej v ZDA in nato še na Japonsko. Tam si je tudi v poslovnem svetu ustvaril ime, ki nekaj velja. Še danes mu omemba priimka, nostalgično brskanje po spominih na olimpijsko Sarajevo leta 1984 in navihan nasmešek odpirajo številna vrata. Ljudje, predvsem generacije v zrelih letih, ga še vedno ohranjajo v spominu, na planini Trebević nad Sarajevom je zrasel planinski dom z njegovim imenom, Japonci so se mu leta 2014 za prispevek k razvoju smučanja v deželi vzhajajočega sonca zahvalili s posebnim priznanjem, leta 2020 je postal tudi častni meščan Sarajeva, ki ga je obiskal ob 40-obletnici iger. Jure Franko je v življenju nanizal veliko karier. Od smučarja do promotorja smučarske opreme, športnega komentatorja, poslovneža in nazadnje še producenta v uspešni agenciji Prospot, ki ustvarja izjemno priljubljene muzikale. Z ženo, pevko in igralko Simono Vodopivec Franko, imata dva otroka, sina Aidna in hčerko Mayo. Pred dnevi so na Bjelašnici progo, na kateri je Franko dosegel največji uspeh kariere, poimenovali po njem.
Proga na sarajevski Bjelašnici, na kateri je Jure Franko dosegel uspeh kariere, se po novem imenuje proga Jure Franko.  | Foto: Fena/STA Proga na sarajevski Bjelašnici, na kateri je Jure Franko dosegel uspeh kariere, se po novem imenuje proga Jure Franko. Foto: Fena/STA


Intervju z Juretom Frankom je del Sportalove olimpijske multimedije, kjer najdete še več zgodb in intervjujev z glavnimi akterji olimpijiskih iger v Sarajevu leta 1984. (Multimedijo lahko odprete s klikom na pasico).

Sarajevo pasica multimedija | Foto:

Jure Franko Sarajevo 1984 | Foto: Guliverimage Foto: Guliverimage

Letos mineva natanko 40 let od vaše oziroma naše srebrne olimpijske medalje v veleslalomu. So spomini vseeno še živi, ste jih že tolikokrat obnovili, da so se trajno zasidrali v vaš spomin? Igre v Sarajevu in srebrna medalja, ki ste jo tam osvojili, so verjetno največja prelomnica v vašem življenju.

Da, zagotovo, čeprav se takrat, ko se je to zgodilo, tega nisem zavedal. Šele z leti sem začel spoznavati, da me je ta uspeh tako močno zaznamoval, da si tega sploh ne bi znal predstavljati. Takrat smo bili vsi tako prežeti s temi olimpijskimi igrami, organizacijsko in tekmovalno, da smo bili zelo združeni v tem. Ko vidim, kako so se ljudje odzvali na moj uspeh in kako se odzovejo še danes, in to po vsej nekdanji skupni državi, se zavem, da so bile sarajevske olimpijske igre in moje odličje res zelo velika stvar, ki je v naših življenjih pustila zelo močne sledi.

Druga vožnja olimpijskega veleslaloma, ki je Juretu Franku prinesla srebno olimpijsko kolajno:

Do takrat sem bil Jure Franko, smučar, odličen smučar, ko pa sem osvojil olimpijsko medaljo, ki je bila last cele države, sem postal nekaj več. To medaljo smo osvojili vsi mi, jaz sem bil le neposredno tam in so mi jo obesili okoli vratu, dejansko pa si jo je lahko pripela cela država. Vsi, od povsem vsakdanjega človeka, delavca do najvišjih instanc, ki so bile takrat na oblasti. Vsi so in vsi smo bili na ta dosežek zelo ponosni. To se kaže še danes in ne gre drugače, kot da me je to zaznamovalo. Je pa to zelo lepo znamenje.

Ko ste medaljo osvojili, ste imeli komaj 22 let. Bi se strinjali, da njen pomen danes dojemate drugače? Verjetno je z leti in izkušnjami ter spoznanji njena vrednost še večja kot leta 1984. Verjetno si tako mladi niste mogli predstavljati, kaj tak uspeh pomeni.

Saj je v resnici bolje, da ne veš. Nemogoče bi bilo, da bi se s tako obremenitvijo lahko mirno odpravil na start. Se pa strinjam, da ta uspeh, to medaljo, z leti doživljam kot nekaj vse bolj žlahtnega. Vem, koliko pozitivnih posledic je prinesla.

Veselje na Bjelašnici 14. 2. 1984 | Foto: Guliverimage Veselje na Bjelašnici 14. 2. 1984 Foto: Guliverimage

Omenjate pozitivne posledice, najbrž pa tak uspeh in izpostavitev prineseta tudi negativne. 

Res je, za mladega človeka, kot sem bil sam, je bilo to nekaj povsem novega. Takrat nismo imeli predstavnikov za medije, menedžerjev, prepuščeni smo bili sami sebi. Zame je bila to obremenitev, ki je seveda nisem pričakoval. Govorim predvsem o prepoznavnosti, ki je sčasoma postala breme. Začel sem prebirati članke o sebi in kar naenkrat sem poskušal biti tak, kot so me predstavljali mediji, kar ni najpametnejše.

Ampak mediji so o vas pisali pozitivno.

To je res, ampak mediji vedno pretiravajo. Tako v negativnem kot pozitivnem smislu. Kar naenkrat je bilo vse, kar je bilo povezano z mano, idealno. Jaz pa tega ideala seveda nisem mogel doseči, sem in tja sem ga tudi, po domače rečeno, polomil, ampak tako je, tako je življenje. Vse to mi je postajalo v vedno večje breme in zelo hitro sem dojel, da moram nehati prebirati članke o sebi. Danes je to, zaradi možnosti komentiranja in družbenih omrežij, še toliko težje.

Jure Franko Sarajevo | Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

V enem od intervjujev ste poudarili, da se vas je na dan, ko ste dobili olimpijsko odličje, najbolj dotaknil pogum, ki ste ga čutili pred vožnjo. Kaj vam je ravno na najpomembnejši dan vlilo toliko samozavesti?

To se ni zgodilo čez noč. Šlo je za zaporedje dogodkov, ki so pripeljali do tega. Že vso sezono pred igrami sem dosegal odlične rezultate, vsakokrat sem bil v veleslalomu uvrščen med najboljših pet in nenehno sem bil v igri za visoka mesta. Poleg tega je samozavest nekaj, kar gradiš vso kariero, že od mlajših kategorij naprej, in postopoma prideš do faze, ko začneš verjeti vase, ko verjameš, da ti lahko uspe, to pa se odraža skozi tekmovalnost in rezultate.

Na dan olimpijskega nastopa je bilo pomembno tudi to, da sem, čeprav je od zadnje tekme svetovnega pokala minilo že 14 dni, vedel, da sem v zelo dobri formi. Tukaj je slovensko vodstvo s Filipom Gartnerjem in Tonetom Vogrincem na čelu potegnilo ključno potezo. Ker v Sarajevu ni bilo snega in nismo imeli možnosti za trening, smo se vrnili v Slovenijo, v Mežico, kjer smo lahko opravili zelo kakovosten trening, in to v miru, stran od radovednih oči in medijev.

Nastopili smo celo na Fisovi tekmi, ki je bila zame kljub vsem tekmam svetovnega pokala v tisti sezoni izjemno pomembna. Lahko bi rekel, da je šlo za skoraj vaško tekmo, čeprav Fisovo tekmo, z lokalnimi smučarji in nami Slovenci, ki sem jo sam doživel skoraj kot olimpijsko.

Predstavljal sem si, da gre za pomembno tekmo, in sam sebi poskušal dokazati, da sem v izjemni formi. Na tekmi sicer nisem dobro nastopil, a sem kljub temu zmagal. Mislim, da je to tisto, kar mi je pomagalo ohraniti tekmovalni ritem, s katerim sem potem prišel na olimpijsko tekmo in bil tam precej bolj tekmovalno utečen, kot bi bil brez nje. Skratka, zame je bilo to zelo pomembno.

"Bilo mi je všeč, da sem se v ključnem trenutku odzval pozitivno in napadel." | Foto: Guliverimage "Bilo mi je všeč, da sem se v ključnem trenutku odzval pozitivno in napadel." Foto: Guliverimage

Kar pa zadeva pogum, ki ste ga omenili, res je, šlo je za precej napadalno vožnjo, s katero sem krenil v drugi tek. Bilo mi je všeč, da sem se v ključnem trenutku odzval pozitivno in napadel. Še celo glasbenik Peter Lovšin mi je enkrat omenil, da ne more verjeti, da imamo Slovenci v sebi tako močan borbeni duh. Ta njegova izjava mi je bila res zelo všeč, ker se tega sam takrat nisem zavedal, sem se pa pozneje večkrat spomnil na to in si rekel: "Bil si v položaju, ki je bil zelo napet, zelo obremenjujoč, in si to izpeljal. Pa ne samo izpeljal, ampak si to naredil še bolje, kot bi običajno."

Na to se potem lahko v življenju večkrat nasloniš in si rečeš: če sem enkrat v življenju že zmogel skozi take težke trenutke, si pa tudi zdaj, ko je, na primer, nekaj treba povedati, na kaj opozoriti in tako naprej, to upam storiti. S takim razmišljanjem sem se lotil marsikatere stvari, ki se je sicer ne bi, če te izkušnje ne bi imel.

Lahko opišete vzdušje na Bjelašnici 14. februarja 1984? V drugi vožnji ste napadli s četrtega mesta. Kdaj so ljudje začeli proslavljati?

V resnici je bilo tako, da je v cilju druge vožnje vladala precejšnja zmeda. Semaforji s časi namreč nekaj časa niso delali in edini, ki je točno vedel, kaj se dogaja, je bil Tone Vogrinec. Ne vem, kako, to se moram pozanimati, ampak po voki-tokiju je vseeno dobival informacije o časih. To je pomenilo, da je Tone, ko je izvedel, da imamo medaljo, divje skakal od veselja, no, potem so se še semaforji prebudili in smo se veselili vsi skupaj. Pravzaprav je bilo tako, da je vse skupaj šele prišlo za nami in da smo se veselili z zamikom.

Nekje ste izjavili, da je bil dan popoln, a za čisto popolnost je vendarle manjkalo še nekaj, jugoslovanska himna.

Res je. Ne gre za napuh, ampak glede na vse, kar se je takrat dogajalo v Sarajevu, sem se res počutil tako, kot da bi zmagal. In do popolnosti je manjkalo samo še to, da bi zaigrala jugoslovanska himna, da bi ljudje res doživeli pravo zmagoslavje, pa čeprav smo že to srebrno medaljo vsi dojemali kot zlato in jo kot tako dojemamo še danes.

Jure Franko Sarajevo 1984 | Foto: Guliverimage Foto: Guliverimage

Menda ste na novinarski konferenci po tekmi izjavili, da si zdaj želite samo še spanja in da bi radi čim prej videli starše. Se spomnite tega?

Teh besed se ne spomnim, je pa seveda mogoče, da sem to izjavil. Ko se enkrat vsa ta napetost sprosti, so občutki res posebni. Morate vedeti, da so bila pričakovanja ljudi takrat ogromna. To so bile posebne olimpijske igre, igre, na katerih so po bojkotu končno spet nastopili športniki Vzhoda in Zahoda. Za Jugoslavijo je bil uspeh že to, da ji je kot del neuvrščenih držav uspelo na eno mesto spraviti športnike z vsega sveta.

Kako ste sami občutili pritisk?

Pritisk seveda čutiš. Sploh ni treba, da ti ga kdo neposredno nalaga, ker ga čutiš. Čutiš poglede ljudi, od trenerjev do športnih birokratov, politikov in preostalih ljudi. Čutiš napetost in odgovornost. Za nas je bilo nastopanje na domačem terenu težje, mi nismo taki kot Američani, ki doma vedno dosegajo boljše rezultate, bolj so spodbujeni, medtem ko je za nas, Evropejce, na splošno to večji pritisk. Vsaj takrat je bil in mislim, da je tako še danes. In ko ta pritisk enkrat popusti in se sprostiš, si povsem izžet.

Na novinarski konferenci v Sarajevu | Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije Na novinarski konferenci v Sarajevu Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Se spomnite, koliko stav ste sklenili pred tekmo?

Verjetno več, ampak najbolj mi je v spominu ostala stava, ki sva jo z nemškim trenerjem sklenila prav na dan tekme. Že na ogrevanju je videl, da se dobro peljem, poleg tega je seveda poznal moje rezultate s prejšnjih tekem, in spomnim se, da mi je rekel, da bo danes padla medalja. Rekel sem, da mu, če se to zgodi, nemudoma plačam pivo. Dala sva si roko in stavo sem seveda z veseljem izplačal.

Andrej Šifrer
Sportal Andrej Šifrer obuja spomine: Z Juretovo medaljo so olimpijske igre v Sarajevu dobile svoj smisel

Večkrat ste že omenili, da vam je olimpijska medalja spremenila življenje ter da življenje delite na obdobje pred olimpijskimi igrami in po njih. Tudi med vojno in po njej ste se zelo angažirali pri pomoči Sarajevu, med drugim ste leta 2006 otroke iz t. i. Otroški vasi, kjer živijo otroci brez staršev, odpeljali na olimpijske igre v Torino. Kako ste od daleč spremljali grozote vojne v vam ljubem mestu? 

Res je, svoje življenje delim na življenje pred Sarajevom in po njem, Sarajevo pa dojemam kot moj drugi rojstni kraj. Veste, Sarajevo je vse nas, ki smo bili tam na igrah, zelo zaznamovalo.

V Sarajevu smo kot športniki doživeli veliko romantično zgodbo, od krasne organizacije do tega, da smo vsi živeli v olimpijski vasi, da so bila vsa prizorišča izredno blizu, da smo si lahko ogledali tudi kakšno tekmo, da je bilo veliko koncertov, takih in drugačnih obiskov in podobno. 

V Sarajevu smo doživeli pravi olimpijski duh, in ko se je začela vojna, nas je to zelo prizadelo. Olimpijci smo se zelo hitro povezali med seboj in ustanovili različne organizacije, tudi organizacijo olimpijcev HOPE, ter izpeljali pobude za pomoč Sarajevu. Šlo je za finančno ali materialno pomoč ter za sporočila, s katerimi smo ozaveščali javnost o tem, kaj se dogaja v kraju, ki smo ga še pred kratkim povezovali z najvišjimi ideali in nam je tudi dal najvišje ideale, ki jih imamo v življenju. Vse, kar je lepo v športu, v tekmovalnosti, v sporočilnosti olimpijskega duha, potem pa se je zgodilo ravno obratno.

Pogled na uničeno dvorano Zetra, ki je med olimpijskimi igrami gostila tekmovanje v umetnostnem drsanju in hokeju, leta 1994.  | Foto: Guliverimage Pogled na uničeno dvorano Zetra, ki je med olimpijskimi igrami gostila tekmovanje v umetnostnem drsanju in hokeju, leta 1994. Foto: Guliverimage

Tudi na Japonskem - takrat sem živel razpet med ZDA in Japonsko - smo izpeljali nekaj akcij, leta 2006 pa smo otroke, bilo jih je 60, večina iz Sarajeva, odpeljali na igre v Torino, kjer so tudi sami lahko začutili nekaj olimpijskega duha in se med drugim srečali s takratnimi športnimi junaki, od Tonyja Sailerja do Alberta Tombe. Takrat sem bil po 22 letih ponovno v Sarajevu.

S Frankom smo se pogovarjali tudi o zanimivem zapletu v zvezi z njegovim imenom, ki je imelo na Japonskem negativno konotacijo, in o učenju japonskega jezika v jezikovnem laboratoriju kalifornijske univerze UCLA.

Franko na konferenci Sporto | Foto: Vid Ponikvar Franko na konferenci Sporto Foto: Vid Ponikvar "Moje krstno ime je Jurij, vendar me vsi, tudi mama, že od nekdaj kličejo Jure. Ko sem začel delovati v ZDA in na Japonskem, sem kmalu ugotovil, da ime Jure nikomur ne pomeni kaj dosti, niti niso nad njim preveč navdušeni. Ko so na primer v Tokiu pripravili veliko promocijo, po športnem predelu mesta pa izobesili plakate z mojim imenom in podobo, se je čutilo, da so ljudje do mojega imena nekoliko zadržani. Pozneje sem izvedel, da Jure v japonskem jeziku pomeni duh, in to strašljive vrste duh, medtem ko je ime Jurij, ki so ga po naključju odkrili v mojih dokumentih, oz. po njihovo Yuriko, žensko ime, ki lahko pomeni tudi lilijo, in je v očeh Japoncev precej bolj prijazno. Tako se je uveljavilo ime Jurij, vsi smo bili zadovoljni in tako je ostalo."

Podobno je bilo v ZDA. "Tudi tam so si ime Jurij vsi precej lažje zapomnili kot Jure, saj so se lahko oprli na imena ruskih agentov KGB, ki so jih poznali iz filmov, pa na Jurija Andropova (generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze, op. a.) in astronavta Jurija Gagarina (prvega človeka, ki je poletel v vesolje, op. a.)," se spominja Franko, ki je znanje japonskega jezika nabiral v jezikovnem laboratoriju priznane kalifornijske univerze UCLA.

Japonci so se Franku leta 2014 za prispevek k razvoju smučanja v deželi vzhajajočega sonca zahvalili s posebnim priznanjem. | Foto: STA , Japonci so se Franku leta 2014 za prispevek k razvoju smučanja v deželi vzhajajočega sonca zahvalili s posebnim priznanjem. Foto: STA , Tudi tukaj se v ozadju skriva zanimiva zgodba. "Ko sem začel sodelovati z Japonci in sem pogosto potoval na relaciji Los Angeles-Japonska, sem se na univerzi prijavil na intenzivni tečaj japonskega jezika, ki je trajal od osem do deset tednov in je potekal vsak dan. No, ker sem zamudil prvi teden srečanj, me je profesorica grdo oštela, češ, kdo mislim, da sem, da bom predavanja začel obiskovati teden pozneje, s tem da nimam nobenega znanja kateregakoli azijskega jezika, ki bi bil vsaj malo podoben japonskemu, in me vrgla iz skupine. Tako sem iskal druge rešitve. Na univerzi UCLA sem začel obiskovati jezikovni laboratorij, toliko da mi je jezik zlezel v ušesa. Tam sem dobil tudi literaturo in se praktično po cele dneve učil japonskega jezika. Po približno štirih tednih sem ugotovil, da imam že več znanja kot skupina, v kateri so se jezika učili organizirano. Sčasoma sem to znanje nadgrajeval, še posebej v času bivanja na Japonskem." Franko je danes precej manj v stiku z japonščino kot nekoč. Pravi, da bi povsem vsakdanje pogovore zmogel, za bolj poglobljene pogovore pa bi znanje moral osvežiti.

Kako to, da se glede na to, da ste bili na Japonskem zelo povezani s športom (svetovalec pri gradnji smučarskih središč, pri kandidaturi za olimpijske igre v Tokiu ...), v Sloveniji nikoli niste angažirali v športu, ampak ste zajadrali v povsem drugačne, producentske vode? Verjetno so vas ob vrnitvi v Slovenijo vseeno nagovarjali k čemu podobnemu.

Da, vendar se zavedam, da se vsega, česar se lotim, lotim resno, dosledno in se temu povsem predam. Če bi se torej vrnil k smučanju, vem, kaj bi to potegnilo za sabo in kako bi se tega lotil. Če bi se tega loteval tako, kot mislim, da je prav, bi to pomenilo stalno odsotnost od doma, kar pomeni, da družina od mene ne bi imela kaj dosti, tega pa si ne bi dovolil. Družina je zame precej bolj pomembna kot vse drugo. Za smučanje smo po svoje naredili že ogromno, zdaj pa naj to delajo še drugi.

Zadnjih 15 let se ukvarjam z muzikali in mislim, da tudi ljudje, ki si jih pridejo ogledat, vidijo rezultate vloženega dela cele ekipe.

Jure Franko z ženo Simono Vodopivec Franko, s katero ustvarjata uspešne muzikale.  | Foto: Mediaspeed Jure Franko z ženo Simono Vodopivec Franko, s katero ustvarjata uspešne muzikale. Foto: Mediaspeed

Vam je kdaj žal, da vsega tega, kar se vam je v življenju zgodilo, niste zapisovali? Sliši se kot uspešnica.

Res je, nisem si zapisoval, je pa moja mama vestno shranjevala vse, kar je bilo o meni zapisanega in objavljenega. Danes je to shranjeno v škatli, ki jo bom enkrat, ko bo čas za to, odprl.

Res se mi je zgodilo ogromno stvari in kar nekaj ljudi me je že nagovarjalo k temu, naj napišem knjigo, vendar moram reči, da za zdaj še nimam časa. Ukvarjam se s toliko drugimi stvarmi, da se poglavja moje knjige še pišejo. Če se bom kdaj odločil napisati knjigo, pa upam, da bom našel nekoga z zelo dobrim spominom (smeh, op. a.).

Preberite še:

Andrej Rečnik vodja prog na Zlati Lisici
Sportal S pohorsko trmo in zaseko pripravili brutalen olimpijski smuk
Jože Kopač
Sportal Zgodbe iz Sarajeva, za katere morda še niste slišali
Lamine Gueye Sarajevo
Sportal Afričan, ki je v Sarajevu postavil zgodovinski mejnik
Vučko Sarajevo
Mnenja Branko Soban: Zadnje olimpijske igre s človeškim obrazom
Bill Johnson
Sportal Upornik in junak Sarajeva, ki je za smučanje navdušil Američane
Sarajevo 1984, jugoslovanska hokejska reprezentanca, JŽ3430_08
Sportal "Smo res dali gol Tretjaku?"
Jure Franko
Sportal Junaki olimpijskih iger, kjer so Slovenci pustili močan pečat: kaj jim bo najbolj ostalo v spominu #video
Sarajevo razstava
Sportal Navdušenje nad Vučkom in olimpijskimi igrami v Sarajevu tudi po 40 letih ne pojenja #video
Razstave Srebrne igre 1984
Sportal V Ljubljani na ogled impozantna zbirka spominov na dogodek, ki ga brez Slovencev ne bi bilo

 

 

Ne spreglejte