Sramežljivi selektor brez dlake na jeziku

Z začetkom novega koledarskega leta zdaj že tradicionalno kot prvi na oder velikih tekmovanj stopajo slovenski rokometaši, ki bodo prihodnji teden začeli nastopati na turnirju stare celine. Slovenci tik pred odhodom v Nemčijo svojo formo pilijo v Poreču, v četrtek pa bo šlo v Berlinu že zares, ko se bo zasedba Uroša Zormana za uvod pomerila s Ferskimi otoki. 43-letni rokometni strateg se je na klop slovenske izbrane vrste usedel februarja 2022, v času, ko sta bili igra in morala v slovenski izbrani vrsti na najnižji ravni v zadnjih letih.

Od takrat je nekdanji kapetan slovenke izbrane vrste skupaj s strokovnim štabom zavihal rokave in v reprezentanco vrnil zaupanje, samozavest in na višjo raven dvignil čast, ki jo predstavlja igranje v dresu z državnim grbom. "Sam o zadevah iz preteklosti in delu svojih predhodnikov ne želim govoriti in pogrevati, ker tudi sam na svoji poti delam številne napake – tako kot vsak trener," poudarja Zorman, ki je na enem od zadnjih treningov slovenske izbrane vrste pred odhodom na pripravljalni turnir na Hrvaško za Sportal spregovoril o življenju selektorja in trenerja Trimo Trebnjega, evropskem prvenstvu in pestrem obdobju zadnjih dveh let, odkar piše zgodbo s slovensko reprezentanco.

Uroš, glede na to, da s tem pogovorom odpirava novo leto v naši rubriki Sobotni intervju, je morda prav, da se za začetek obrneva k letu, ki je za nami. Kakšno je bilo leto 2023 za vas?

Kar zadeva reprezentanco, bi celotno obdobje ocenil kot zelo pozitivno, nad pričakovanji, sploh če gledamo začetek leta 2022, kako se je začelo s številnimi odpovedmi, poškodbami … A svetovno prvenstvo nas je po mojem mnenju spet vrnilo na prave tirnice in rokometni zemljevid in spet, kot pravim jaz, utripamo. Potem se je to stopnjevalo do kvalifikacij za evropsko prvenstvo, kjer smo si prvič v zgodovini že cikel pred koncem zagotovili mesto na turnirju. Zato smo lahko potem ponudili priložnost tudi tistim, ki do zdaj še niso dobili toliko priložnosti v izbrani vrsti. Tudi novembrski cikel smo kljub vsem težavam dobro izkoristili in leto 2023 lahko res ocenim kot dobro. Sam sem res zadovoljen in upam, da bomo na podoben način nadaljevali tudi v novem letu, sploh zato, ker sta to moji številki 23 in 24 (smeh, op. p.).

Slovenci bodo v četrtek nastopili na evropskem prvenstvu. Foto: Anže Malovrh/STA

Vsi se dobro zavedamo, kako težko in zahtevno reprezentančno leto je pred nami. Tu je najprej evropsko prvenstvo, potem – če bo šlo vse po načrtu – kvalifikacije za olimpijske igre, kvalifikacije za svetovno prvenstvo, upam, da potem tudi Pariz.

Če namenim še kakšno besedo klubskemu letu. Na koncu prejšnje sezone smo bili tretji, naredili smo en korak nazaj, a tega nismo dojeli kot nek neuspeh. Vsi vemo, kako majhen razkorak je med najboljšimi tremi klubi v Sloveniji, tako da odloča vsaka malenkost. Potem smo v novo sezono vstopili suvereno, prvič v zgodovini je Trebnje tudi jesenski prvak, tako da smo za zdaj lahko zelo zadovoljni.

Kmalu bosta minili že dve leti od vašega prihoda na klop Slovenije. Kako bi ocenili to obdobje? Kaj ste se v njem naučili?

Začetki so bili res težki, prva dva cikla kvalifikacij za svetovno prvenstvo sta bila res klavrna. Najprej tisti poraz z Italijo, potem še dokončen poraz s Srbi, res je bilo težko. Preprosto se je na tistem zadnjem evropskem prvenstvu na Madžarskem vse porušilo, igralcem se je pošteno zamajala samozavest. Najprej smo morali dvigniti kolektivnega duha, ki je razpadel. Nekako je vsak poskušal in želel delovati individualno, zdaj pa ekipa spet diha kot eno. Potem je res lažje. Nikakor pa to ne spremeni našega dela, sploh kar zadeva taktične zamisli, smo praktično vsak zbor na začetku in začenjamo znova. A vsi radi delajo, gotovo pa kdaj pride do zasičenosti. Vsi se iz klubov takoj podajo v reprezentanco, kjer se od njih spet zahteva maksimum, in pride tudi dan, ko se zgodi padec energije. A če primerjam zdajšnje obdobje s tistim, ko sem prišel na selektorsko mesto, ko smo bili res na dnu, se je slika že močno obrnila.

Na klop Slovenije se je usedel februarja 2022, po odhodu Ljubomirja Vranješa. Foto: Nebojša Tejić/STA

Verjetno bi se vsi, ki so v Sloveniji blizu rokometu, strinjali, da je kult reprezentance v zadnjih letih nekoliko zamrl. Zakaj je po vašem mnenju prišlo do tega? O neki menjavi generacij še ne moremo govoriti, kajne?

Uf, dobro vprašanje, ki pa je povsem na mestu. O tem je težko govoriti oziroma ne težko, temveč sam o zadevah iz preteklosti in delu svojih predhodnikov ne želim govoriti in pogrevati, ker tudi sam na svoji poti delam številne napake – tako kot vsak trener. Vsi se učimo in rastemo iz dneva v dan. Lahko pa govorim zase. Kar smo mi v zadnjih dveh letih vrnili v to izbrano vrsto, sta želja in prepričanje, da fantje zmorejo in lahko. V reprezentanci je spet točno jasna hierarhija, vsak točno ve, kaj je njegova naloga in kaj se od njega pričakuje. Na koncu to fantom najbolj odgovarja. Kot je opazno že na daleč, se vsi radi vračajo v reprezentanco in na priprave prihajajo zadovoljni.

Velika težava je bila v preteklosti tudi samozavest, ki pa je z vsako zmago in uspehom spet na višji ravni. Nekatere stvari so se zgodile same od sebe, nekatere smo poskušali vrniti vsi skupaj. Sam sem imel srečo, da se je vse skupaj spet začelo odvijati v pravo smer, in upam, da se bomo postopoma dvigovali. Je pa res, da je naša kakovost takšna, kot je, nismo na ravni največjih reprezentanc, ki imajo neskončen bazen odličnih igralcev, ki jih trenerji potem samo dodajajo v sistem. Tega se moramo vsi zavedati.

V vlogi prvega pomočnika bo tudi tokrat Luka Žvižej, trener vratarjev je Gorazd Škof. Foto: Anže Malovrh/STA Vas je vloga selektorja v čem presenetila?

Ne. Seveda je biti selektor nekaj največjega, kar se ti lahko zgodi v karieri. Biti član reprezentance Slovenije je poseben občutek, ki ti ga ne more dati igranje za noben klub. Iskreno je vloga selektorja prestiž, ponosen in srečen sem, da sem se znašel v tej vlogi, ob tem pa se tudi zavedam časti in odgovornosti, ki jo nosim s to vlogo.

Z vlogo selektorja pa pride tudi še večja pozornost javnosti, kritiziranje … Ves čas ste na udaru in očeh javnosti. Koliko vam takšne stvari pridejo do živega?

Ker sem tudi kot trener dejaven v Sloveniji v enem izmed največjih slovenskih klubov, je tega ogromno tudi sicer. Marsikaj se govori, marsikaj se dogaja, tudi kakšna polena priletijo pod noge. A preprosto sem se že v igralskih časih naučil ogromno. Ne bom rekel, da sem na to imun in da gre povsem mimo mene, a tako pač je. V obe funkciji, ki ju opravljam, vlagam vse, resno in odgovorno, tako da glede tega mi ne more nihče ničesar očitati. Nobene funkcije niti ne izkoriščam za kakšno drugo stvar, tako da imam res čisto vest. Kar pa govorijo in delajo drugi, pa je konec koncev njihova težava.

Že iz igralskih časov veljate za človeka, ki je brez dlake na jeziku, tudi vaši "kavčarji" so že kar ponarodeli. Pa vseeno obstaja kakšna izjava ali dogodek iz preteklosti, ki ga obžalujete?

(Smeh, op. p.) Takrat je bilo okoli teh "kavčarjev" dvignjenega res ogromno prahu, a smo na koncu vsi videli, da je to, kar sem rekel, dejstvo. Ničesar ne obžalujem. Mogoče so bile kakšne izjave včasih izrečene v afektu, prenagljene, a to sem bil pač jaz. Takšen sem. Tudi po koncu igralske kariere so me večkrat vprašali, ali bi kaj spremenil, pa sem vedno znova odgovoril, da prav ničesar. Takšen, kot sem, sem, če bi kaj spreminjal, bi se moja pot gotovo odvila kako drugače.

Zorman je bil vrsto let pomemben člen slovenske izbrane vrste, leta 2015 je na SP v Katarju prek medijev obračunal s "kavčarji". Foto: Vid Ponikvar

Tudi zdaj kot trener sem včasih preveč energičen, hitro se odzovem in včasih rečem kakšno besedo preveč, a tako pač je. Še vedno se učim, a kot sem rekel, ne bi se spreminjal. Vedno povem stvari, ki me motijo, in stojim za svojimi besedami.

Z vlogo selektorja pa pridejo tudi številne medijske aktivnosti, intervjuji, za katere večkrat dobimo občutek, da so ena od stvari, ki vam res niso všeč. Drži?

Res je. Že kot igralec sem veliko raje govoril na igrišču kot zunaj njega. Če sem iskren in pošten, imam še vedno težave z javnim nastopanjem. Tudi z ekipo, ko je tišina in imam besedo, mi pogosto ni prijetno. Preprosto teh stvari nimam v sebi, tudi različna predavanja za javno nastopanje sem vedno odklonil. Raje delam v nekem glasnem vzdušju, da se stvari dogajajo. Preostale stvari pa obdržim raje zase, tudi kar zadeva zasebno življenje. To mi včasih ljudje težko verjamejo, vsi pravijo, saj si 20 let igral pred množicami, a v sebi sem še vedno isti. Tudi ko rečem, da sem še vedno sramežljiv, se mi vsi samo smejijo, a tako pač je.

Kar zadeva reprezentanco, smo v zadnjih letih pred vašim prihodom spoznali dve plati vodenja. Pod Veselinom Vujovićem V preteklosti je deloval tudi kot pomočnik Ljubomirja Vranješa, a se je nato od tega položaja poslovil. Foto: Grega Valančič/Sportida vsi vemo, da sta veljala trda roka in trdo delo, pod Ljubomirjem Vranješem pa je bilo vse skupaj veliko bolj mirno, mehko. Kakšen je vaš pristop oziroma s kakšnim načinom vodenja po vašem mnenju ta ekipa najbolje deluje?

Mislim, da smo vsi narejeni za trdo roko, po balkansko. Dejstvo je, da če začnem stvari početi na lahko, se potem lahko to hitro začne izkoriščati. Počnemo pa vse v valovih, a če se moram odločiti, potem gremo vedno na tisti malo trši način.

Velik kamen spotike ob nastopu funkcije selektorja je bil za mnoge tudi to, da ste si z nekaterimi igralci pred tem delili garderobo in ste tudi sicer zunaj parketa veliki prijatelji.

S tem so imeli težave bolj vsi okoli reprezentance, javnost, ne pa jaz in igralci oziroma vsa ekipa. Vsi razumemo, kdaj se dela in kdaj se ne. Na koncu smo vsi profesionalci. V prostem času lahko še vedno popijemo kavo ali pivo, a ko je v igri reprezentanca, so meje jasno postavljene. Hierarhija je jasna, nikakor pa v reprezentanci ne delujem kot diktator, vsak ima možnost, da pove svoje mnenje. Te stvari smo rešili že prvi dan, ko sem prevzel funkcijo, že takrat je bilo jasno in glasno povedano, kako bodo stvari delovale, in tega se držimo. Nekateri okoli nas imajo s tem še vedno težave, a mi sami vemo, da dobro delujemo.

Kako težko pa je obvladovati delo na dveh frontah – tako v klubu kot v reprezentanci?

Če se malce pošalim, smo s klubom malce lažje zadihali, ker smo zgodaj izpadli iz Evrope, tako da je nekaj več prostega časa (smeh, op. p.). Šalo na stran, prostih dni oziroma ur je res malo, a je mogoče vse skupaj uskladiti. Bi pa bilo verjetno povsem drugače, če bi deloval v tujini, sam sem prepričan, da je potem oboje nemogoče združevati. Tudi ponudbe so že bile, a sem trenutno povsem osredotočen na te stvari, ki jih želim. Sploh če je v igri kakšna liga prvakov, je potem oboje nemogoče združevati, že potovanja so velik zalogaj, kje so šele preostale stvari.

S Trimom so trenutno vodilna ekipa lige NLB. Foto: www.alesfevzer.com

Evropsko prvenstvo zdaj že res glasno trka na vrata. Kako ste zadovoljni s temi kratkimi pripravami?

Skupaj smo preživeli res malo časa. Iskreno je težko povedati karkoli konkretnega, imeli smo tudi nekaj težav s poškodbami, ves čas nam nekdo manjka, zato se določene stvari podrejo. A leto 2023 smo sklenili z zmago, kar je kljub temu, da je šlo za pripravljalno tekmo, zelo pomembno. Vtis na tekmi z Avstrijo ni bil najboljši, je pa pomembno, da nam je na koncu uspelo zmagati in da smo nadaljevali pozitiven trend. Konec koncev prijateljskih tekem ni, vedno hoče vsak vsako tekmo dobiti.

Vem, da ne marate govoriti o poškodbah in o tem, koga ni. A zadnja odpoved Blaža Janca je za reprezentanco res velik udarec. Vemo, kaj Blaž pomeni za izbrano vrsto tako na parketu kot zunaj njega.

Gotovo. Pa tu sta še Domen Makuc in Stefan Žabić. Nekaj težav ima zdaj tudi Nik Henigman, zbolel je Rok Ovniček, Blagotinšku je počil prst, Vlah ima težave s kolenom … slika je podobna kot lani (z Zormanom smo se pogovarjali v sredo, op. p.). Kot sem že rekel, pri nas ni baze 50 igralcev, ko lahko manjkajoči člen hitro in uspešno zapolniš. Iskreno ni lahko, a nikakor ne želimo tarnati in iskati alibijev. V Sloveniji je iskanje alibija eden od nacionalnih športov. Jaz ne tarnam, tudi v klubu imamo ogromno težav s poškodbami, a tako pač je. Tega si navajen, poskušamo ostati pozitivni in iskati primerne rešitve. Mogoče navzven s svojo mimiko ne delujem pozitivno, a v sebi skušam iskati pozitivne stvari.

Blaž Janc bo zaradi poškodbe izpustil EP. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Imamo, kar imamo, z ekipo bomo poskušali doseči največ, kar se da. Bolj me veseli, da ti, ki so tu, so tu z veseljem in delovno vnemo. Seveda nam ni vseeno za tiste, ki jih ni, a leto 2024 bo še dolgo, priložnosti bo še ogromno in verjamem, da nam bodo vsi manjkajoči členi v prihodnjih akcijah spet pomagali.

Če nekaj besed nameniva še tekmecem v skupinskem delu. Poljska, Norveška, Ferski otoki – že skupinski del bo zahteven. Kakšne rezultatske cilje ste si postavili?

Da, skupina je težka. Kdor se spozna na rokomet, to tudi dobro ve. Tudi Ferski otoki niso nobeni eksoti, Poljsko smo na zadnjem svetovnem prvenstvu premagali za enajst golov, a to na koncu nič ne pomeni, o kakovosti Norveške pa sploh ne gre izgubljati besed. Prvi cilj je to, da se prebijemo iz skupine, ker bi s tem v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo dobili lažjega nasprotnika. Kaj nam bo to prineslo, ne vem. Če sem malce klišejski, si želim, da gremo res tekmo za tekmo. Predvsem pa upam, da bomo najprej ostali vsi zdravi in brez poškodb, potem pa bomo videli, kam nas lahko to pripelje.

Nadeja se tudi nastopa na kvalifikacijah za OI. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kako ste sicer zadovoljni s pripravljenostjo igralcev? Na tekmi z Avstrijo smo videli nekaj svetlih trenutkov, potem pa spet nekaj takšnih za pozabo.

Na tej prvi tekmi je bilo res veliko rotacij, tudi vratarji so se še malce lovili. Pomembno je, da smo tekmo dobili, da vidimo, da tudi če nimamo najboljšega dneva in predstave, da se tekme lahko dobivajo. S tem si še dvigujemo samozavest. Časa za priprave je res malo, a vse reprezentance smo tu na istem. Tudi fantje so različno pripravljeni, utrujeni, eni igrajo v klubih več, spet drugi manj, tako da je pomemben na treningih tudi drug vidik, torej da ne pregorijo že pred prvenstvom. Bomo pa do prvenstva le še stopnjevali, če smo zdaj v tretji prestavi, bomo kmalu dali v peto.

Seveda se zdaj osredotočate na evropsko prvenstvo, a močno že diši tudi po olimpijskih kvalifikacijah. Koliko imate to v mislih?

Zdaj so v mislih le januar in prvenstvo ter to, da se potem tudi preostale stvari odvijejo po načrtih, tudi na afriškem prvenstvu, in da stoodstotno dobimo mesto v kvalifikacijah. Če se bo to zgodilo, nas potem te kvalifikacije čakajo že marca. Mislim, da mi o pomenu olimpijskih iger ni treba izgubljati besed. Ob bok temu tekmovanju verjetno lahko postavimo samo še svetovno prvenstvo v nogometu. A zdaj hočem, da smo res osredotočeni samo na evropsko prvenstvo, potem pa bomo videli, kako naprej.

Ko ste že omenili nogomet, z evropskim prvenstvom v Nemčiji boste nekako tlakovali pot tudi slovenskim nogometašem, ki jih Euro prav tako v Nemčiji čaka nekaj mesecev za vami.

V bistvu smo jim pot tlakovali že s svojo uvrstitvijo čez kvalifikacije za evropsko prvenstvo, pa je potem uspelo še njim. Ob tej priložnosti bi kolegom v nogometni izbrani vrsti tudi čestital za uvrstitev na evropsko prvenstvo, kar res ni mala stvar, sploh ker se je zgodilo po toliko časa. Upam, da nam uspe napisati uspešno zgodbo, ki jo bodo oni potem poleti samo še nadaljevali.

Več iz rubrike Sobotni intervju:

Sportal Slovenska tekmeca na Dakarju: "Tukaj smo vsi eno in sodelujemo. Želel bi si, da nas je še več."

Sportal Ljubljansko poglavje Finca, ki je sprejel negotovost svojega poklica

Sportal 26-letna Primorka je že osvojila vrh Evrope in tudi svet je na dosegu roke