Sobota, 16. 12. 2023, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju: Antti "Upi" Karhula
Ljubljansko poglavje Finca, ki je sprejel negotovost svojega poklica
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,73
Gost sobotnega intervjuja je trener hokejske Olimpije Antti "Upi" Karhula.
Gost sobotnega intervjuja je Antti "Upi" Karhula, ki si trenerski hokejski kruh slabo leto služi pri HK SŽ Olimpija. Misli najraje sprošča v fitnesu, ni pristaš teka, je pa toliko bolj zaljubljen v tetovaže, ki jih ne šteje več. Pisem Božičku že dolgo ne piše, a če bi v teh dneh lahko uresničil eno željo, bi edini praznik, ki mu nekaj pomeni, božič preživel v krogu družine na Finskem. Kdo je 47-letnik, ki je med drugim "dovolj nor", da v dobrem dnevu sam prevozi prek dva tisoč kilometrov dolgo pot, čeprav tega ne priporoča nikomur, izveste v spodnjem pogovoru.
Nekdanji finski hokejist, zadnje debelo desetletje pa trener, Antti "Upi" Karhula se je hokeju zapisal v domačem Ouluju.
Pri dveh letih je prvič stal na drsalkah in kaj hitro ugotovil, da zna ta ekipna igra zaznamovati njegovo življenje. Priznava, da kot igralec nikoli ni sanjal velikih sanj, ne beži od dejstva, da nikoli ni bil povsem predan treningom, a ob tem dodaja, da na predrsano preteklost gleda brez obžalovanja.
Po igralski karieri, ki jo je preživel na Finskem (večinoma druga kakovostna liga), odpeljala pa ga je tudi na Švedsko, v Nemčijo, Italijo in Francijo, se je posvetil trenerskemu delu. Ostal je v "hokejskem mehurčku", ki ga na trenutke straši, a za zdaj osrečuje.
V Sportalovem sobotnem intervjuju se je razgovoril o mlajših letih, ljubezni do tetovaž, tudi tisti, ki je nastala po ali zaradi zdravstvenih zapletov, fitnesu, Sloveniji in Slovencih, božičnih praznikih, negotovem trenerskem poklicu, svoji hokejski filozofiji, varovancih pri Olimpiji, nori vožnji z avtomobilom, pa tudi o tem, kako se je z nekdanjim trenerjem ljubljanskih zmajev znašel na sodišču.
Iztekajoči se teden je za Upija (Finčev vzdevek) in njegove varovance nekoliko drugačen. "Mislim, da smo vsi potrebovali tak teden."
Ta teden je za vas in ekipo drugačen, namenjen reprezentanci, tako da klubskih tekem nimate. Kako ga boste preživeli?
Mislim, da nisem edini v ekipi, ki je potreboval tak teden, da smo ga potrebovali kar vsi. Danes smo še trenirali (pogovarjali smo se po torkovem treningu, op. a.), zdaj pa sledi nekaj prostih dni. Sam bom konec tedna preživel na Dunaju. Tak je moj načrt.
Tudi večina fantov se odpravlja na krajši oddih, da si povrnejo energijo, si osvežijo tako misli kot telo. V tem času sezone so pri nas vselej prisotne določene manjše poškodbe, tako da bo čas tudi za manjše okrevanje po teh.
Dobro je, da imamo nekaj prostih dni, da si res odpočijemo.
Malce za šalo, da si nekoliko odpočijete tudi od takšnih zvokov (iz slačilnice ob pisarni je v tistem trenutku glasno donela slovenska narodno-zabavna pesem, op. a.)?
Tudi, malo (smeh, op. a.). Po treningih se tu vrti različna glasba, veliko je balkanske. Ena boljša, druga morda malo manj. Ampak nič nimam proti glasbi, prav je, da odmeva, da popestri, še dodatno razvedri vzdušje. Trening dnevi so zabavni, Šturm (Jaka Šturm, op. a.) pa je glavni DJ.
Kaj bi se vrtelo, če bi bili DJ vi? Kakšna glasba vam je pri srcu?
Uf, kaj pa vem. Poslušam skoraj vse. Včasih si zavrtim finske izvajalce, včasih osemdeseta, kdaj tudi devetdeseta. Res različno. Nisem pretirano izbirčen. A če moram nekaj izbrati, bi se verjetno vrnil v osemdeseta, ko so glasbeniki še resnično "igrali na inštrumente".
Trener Olimpije je postal konec januarja.
Kako si med sezono, ko ni prostih dni, spočijete misli od hokeja? Menda ste veliko v fitnesu, kar bo z novo pridobitvijo v Tivoliju zdaj še lažje.
Precej. Najraje grem v fitnes. Tam res odmislim druge stvari, tam preizkušam svoje meje in sem povsem osredotočen na vadbo.
Včasih poslušam tudi zvočne knjige, si ogledam kakšen film, nanizanko. A najboljši način je, ko se v fitnesu res priganjam in nimam niti moči, da bi razmišljal o čem drugem. Ni lahko, a mi nekako uspeva.
Slišati je, da ste tudi tik pred tekmo v fitnesu.
Da. To se mi zdi bolje, kot da bi v pisarni sedel dve uri ali pa celo več in čakal na začetek srečanja. Že tako na dan tekme velik del dneva razmišljam o njej.
Fitnes je zanj najboljša dejavnost, ob kateri odmisli hokej.
Med tekmo moraš biti povsem zbran, kar ni vedno lahko, sploh z mentalnega vidika so tekme velik izziv. Če bi tik pred njo razmišljal samo tem, kako bomo igrali, bi bili lahko možgani morda malo utrujeni, zato jih pred začetkom raje malo "odklopim".
Ne vem, kako se teh stvari lotevajo ostali trenerji, a to je moj način priprave. Lahko rečem, da mi pomaga. Tudi ko smo na gostovanju, grem pred tekmo za 45 minut ali pa eno uro delat nekaj, kar nekoliko sprosti moje misli. Menim, da sem mentalno bolj svež, če se pred tem razgibam.
Glavni trener Olimpije ste postali pred slabim letom, v tem času ste lahko nekoliko bolje spoznali Slovence, značaj, državo. Kakšen vtis ste dobili?
Slovenija je izjemno očarljiva. Povsem drugačna kot Finska, a ne glede na to mi je zelo všeč. Prav veliko v vlogi turista še nisem bil, lahko pa rečem, da je Ljubljana prečudovita, da je eno najlepših mest, v katerih sem živel. Nekajkrat sem bil na Bledu. "Noro" lepo mestece, kot z razglednice. Do Obale, ki si jo želim ogledati, še nisem prišel, a je izlet do morja v mojem načrtu.
Dobil sem občutek, da so ljudje tu zelo pristni in vljudni. To je seveda le moj občutek. Večina ljudi dobro ali pa kar odlično govori angleško, tako da v Sloveniji z vidika jezika ni težko biti tujec. Ljudje so me lepo sprejeli, v klubu se dobro razumemo. Za zdaj je vse zelo pozitivno.
Ste opazili kakšno podobnost med Finci in Slovenci?
Morda vas ne poznam še tako dobro, a občutek mi pravi, da … Veste, doma vedno rečemo, da smo Finci iskreni ljudje. Morda nismo najbolj glasni, smo pa iskreni. In tako čutim o Slovencih. Kot hokejist in trener sem deloval že v kar nekaj državah, pa glede tega nikjer nisem dobil podobnega občutka, kot sem ga pri vas.
"Morda nismo najbolj glasni, smo pa iskreni. In tako čutim o Slovencih."
Kako vam gre slovenščina?
Ne preveč dobro. V tuji državi, v kateri delam, se vedno želim naučiti vsaj nekaj osnovnih besed. Želim znati zaželeti dobro jutro, pozdraviti in se zahvaliti. To se naučim in morda še kakšnih besed, povezanih s hrano, toliko da znam naročiti kosilo.
Pri vas so jedilniki tudi v angleškem jeziku, tako da pri naročanju hrane sploh nimam težav. Sem se pa moral na primer v Franciji ali na Slovaškem naučiti besedišča, povezanega z nekaterimi jedmi, če nisem želel ostati lačen.
V Sloveniji se mi tako niti ni treba naučiti jezika, kar pa ne pomeni, da vašega jezika ne spoštujem, a veliko lažje mi je, če se stvari dogovorim v angleščini.
Srečal sem se tudi z nekaj manj lepimi slovenskimi besedami, a imam raje finske kletvice (smeh, op. a.).
Božični čas, najbolj družinski čas v letu, je za ovinkom. Verjetno v teh decembrskih dneh še bolj pogrešate družino in prijatelje.
Zagotovo. Božič je zame edini dan v letu, ko si vedno zelo močno želim biti doma. To so pravzaprav edini prazniki, ki jih v naši družini resnično praznujemo.
"Božič je edini dan, ko si res močno želim biti doma, ko je zbrana vsa družina, mama kuha ... A žal ne gre. To sem vzel v zakup, sprejel kot del svoje službe."
Na božični večer se naša družina vedno zbere skupaj - starša, brata, nečakinja, nečak. Že zdaj vem, da bom 24. decembra na videopovezavi z mojimi.
To je dan, ko si želiš biti doma, a žal ne gre. Je, kar je. Tisti dan zagotovo občutim domotožje, saj veš, da so tvoji zbrani, da mama kuha, tebe pa ni zraven, a že naslednji dan si znova zakopan v svoje delo in pozabiš. Takšen je pač naš posel.
V tej ligi se okoli božiča vedno igra, doma pa je drugače, saj je takrat vsaj nekakšen mini premor, tako da gredo vsi domov. A to sem vzel v zakup, sprejel kot del svoje službe.
Si bomo pa s trenerskim štabom tisti večer priredili skupno božično večerjo in poskušali poskrbeti za vsaj malo božičnega vzdušja.
Kakšna posebna želja za Božička?
Niti ne. Nad tem sem obupal že pred leti (smeh, op. a.). Prej sva govorila o tem, da bi bil za božič rad z družino, sicer pa si ne želim nič materialističnega. Je pa povsem razumljivo, da si vsi na primer želimo biti zdravi, tudi sam, a to je vsakodnevna želja.
Kaj je ob druženju z bližnjimi na vašem urniku, ko se zadnja leta pozno spomladi, poleti vrnete v Oulu, kamor ste se iz Ljubljane, zanimivo, odpravili kar z avtom?
Za podoben način, da se odpeljem na Finsko, sem se odločil že, ko sem bil trener na Slovaškem in Madžarskem. To sem pač jaz. Včasih prenočim enkrat ali dvakrat, zadnjič pa sem začel voziti in vozil vse do Estonije, do Talina. Mislim, da sem v dobrem dnevu prevozil nekaj več kot dva tisoč kilometrov.
To ni bilo normalno. Sem bil pa na poti sam, tako da sem bil vsaj v dobri družbi (smeh, op. a.). Ne, tega res ne priporočam nikomur, to ni bila pametna ideja. Običajno bi na poti prespal eno ali dve noči, a tu je bila vožnja kar prijetna, saj so (avto)ceste dobre in je šlo.
Štetje tatujev je opustil že pred časom.
Doma želim vedno nadoknaditi čas z družino, videti stare prijatelje. Če gredo s tabo še na hokej, potem še toliko bolje. Igramo poletno ligo, vsaj trikrat, štirikrat na teden. Ponočevanja ni več, tega je bilo dovolj v preteklosti. Predvsem bi rekel, da čas izkoristim za aktivno druženje s prijatelji.
In za pridobitev kakšne nove tetovaže?
Tudi. Morda si bom prihodnje poletje res omislil novo.
Imate jih ogromno. Sploh veste, koliko?
Kje pa. Šteti sem nehal že pred časom.
Katera ima najmočnejše sporočilo?
Rekel bi, da velik križ, ki ga imam na trebuhu. Pred kar nekaj leti so se pri meni pojavili zdravstveni zapleti, bilo je kar precej hudo, a se je po večji operaciji v tem predelu na srečo vse skupaj srečno končalo. Pozneje sem si dal na tistem mestu narediti večji križ.
Ko začneš s tatuji, si res želiš, da imajo neko sporočilno vrednost, ko pa imaš roke in telo polno tatujev, pa počasi že zmanjka dobrih idej.
Hokej je na Finskem nedvomno šport številka ena, pa vseeno - kako ste vi pristali v njem? Kdo vas je navdušil, sta bila tudi brata hokejista?
Igrala sta sicer v mlajših selekcijah, a zdaj že dolga leta nista v hokeju. Sledita mu, gledata naše tekme, sicer pa nista v hokejskem svetu.
Še sam ne vem, kako sem se znašel v hokeju, zakaj sem sploh začel drsati, saj ne oče ne nihče drug od bližnjih ni bil hokejist. Mislim, da sem imel dve leti, ko sem prvič stal na drsalkah.
Hitro sem vedel, da ni drugega športa na svetu, ki bi se lahko, vsaj v mojih očeh, primerjal s hokejem. Vedel sem, da je hokej prava stvar zame. Morda tudi zato, ker ni treba teči.
Ne marate teka?
Tek mi ni zabaven. Ne vem, zakaj bi tekel, ne razumem ljubiteljev teka, a vsak ima svoje veselje. Je bil pa zame pri hokeju vedno plus, da med igro ni treba teči.
Kot hokejist nikoli ni sanjal velikih sanj. "Želel sem le zaslužiti dovolj, da se sam preživljam, predvsem pa veliko igrati."
Ste pa med kariero precej "tekli" od kluba do kluba. Zamenjali ste jih veliko. Zakaj v članski konkurenci niste nikjer zdržali prav dolgo?
Vem, da večina hokejistov sanja o ligi NHL in drugih top ligah na svetu, a jaz nikoli nisem imel teh sanj. Iskreno, kot hokejist nikoli nisem imel velikih sanj.
Želel sem le zaslužiti dovolj, da se sam preživljam, predvsem pa veliko igrati. Menim, da je bilo to ključno, da sem se toliko selil. Raje sem igral v manj kakovostni ligi, kot pa da bi večino tekme v kakovostnejši ligi presedel in bil le opazovalec.
Vedno sem želel videti kaj novega. In nenazadnje sem. Videl sem veliko novih držav, spoznal veliko kultur.
V kolikšni meri bi rekli, da ste izkoristili svoje igralske potenciale?
Še zdaleč ne v celoti. Ne skrivam, da nikoli nisem bil najbolj zagnan za treninge. Šele po koncu kariere sem začel paziti na to, kaj jem, in začel redno obiskovati fitnes.
Ničesar ne obžalujem, saj se danes ne bi nič bolje počutil, če bi obžaloval kakšne stvari iz igralskih dni. V preteklosti sem pač delal, kar sem želel.
Nekateri trenerji so me želeli "spreobrniti", mi dopovedovali, da bi bilo morda bolje, če bi naredil to ali ono, a se nisem dal, vztrajal sem pri svojem.
V nekem intervjuju za finske medije ste dejali, da vam je kot trener največ dal Risto Dufva (v olimpijski sezoni je deloval kot pomočnik oz. svetovalec Karija Savolainena v slovenski reprezentanci, op. a.). Zakaj prav on?
Nekako mu je vedno uspelo iz mene izvleči najbolje, kar je lahko.
Pa vendar vas ni uspel prepričati v to, da bi se stvari lotili resneje?
Še kako me je poskušal prepričati, a morda je vedel, kakšen sem. Je pa kljub temu iz mene izvlekel največ, kar je lahko.
Risto Dufva je imel na igralsko kariero Karhule največji trenerski vpliv.
Še vedno sva tu in tam v stikih. Vedno sva imela zelo dober odnos. Bil je strog do fantov, a bil je moj prvi trener, ki je resnično imel nekakšno idejo, kako želi igrati. To mi je bilo všeč. Lahko rečem, da je imel on zagotovo največji trenerski vpliv name.
Ste tudi v svoje trenersko delo prenesli kakšen del njegove filozofije?
Kakšnega zagotovo. Kot oseba je povsem drugačen kot jaz, a nekatere stvari je delal zelo dobro. Predvsem je znal biti odličen vodja.
Bil je zahteven, a hkrati zelo "normalen" trener, če lahko uporabim to besedo. Znal se je pogovoriti s tabo. Vedno je vedel, kdaj se pošaliti, četudi je bila tekma tesna, je ostal sproščen. Kot vodja je vlekel prave poteze. Znal je prodati svoje ideje.
Kakšen trener ste danes?
Upam, da sem pošten do vseh, da vse obravnavam enako. Razumljivo je, da bo nekdo igral več in nekdo manj, da bo nekdo na ledu 20 minut, nekdo deset, morda nekdo pet. A kljub temu svoje hokejiste poskušam obravnavati enako. Tudi če igraš tretjino toliko časa, kot igra tisti z največjo minutažo, si še vedno enakovreden kot človek. To je zame najpomembnejše.
Ne verjamem v vpitje, trenersko tiranijo, potiskanje igralcev na dno. "To je najlažja stvar, ki jo trener lahko naredi. Precej zahtevnejše pa je hokejista dvigniti."
Dajem jim kar precej svobode. Če bi vprašali fante, upam, da bi vam odgovorili, da jih ni strah narediti napake. Sam namreč ne verjamem v vpitje, tiranijo, potiskanje na dno. To je najlažja stvar, ki jo trener lahko naredi. Precej zahtevnejše pa je trenerju hokejista dvigniti.
Januarja ste nasledili Mitjo Šivica, pred katerim je trenerske vajeti Olimpije vihtel vaš rojak Raimo Summanen. Ta je v času v Ljubljani priznal, da je naredil več stvari, ki mu niso v ponos. Z enim od svojih vložkov, ko sta si na tekmi končnice stala nasproti kot trenerja, je prestopil mejo dobrega okusa, zaradi česar sta se znašla na sodišču. Menda vas je obrekovanje precej prizadelo.
Me je, a ne takoj, ne tisti trenutek, ne tisti večer. Sprva o njegovih besedah nisem niti razmišljal, prvi teden ali pa morda dva si jih nisem jemal k srcu.
A nato je zgodba doma dobila večje razsežnosti. Ljudje so se začeli spraševati, kaj če so njegove besede resnične, da sem morda res človek, ki počne grozne stvari. To se je zasidralo v moji glavi in me resnično obremenjevalo. Zame je bilo tisto obdobje, tisto poletje med sezonama zelo zahtevno.
Kako ste se soočili s položajem?
Če sem iskren, ne preveč dobro. Ne vem, kakšen način imate pri vas, a na Finskem velja, da znamo določene stvari zadrževati v sebi. Sprva sem jih res, s časom pa sem se odločil in se pogovoril s svojimi prijatelji.
Z nekdanjim trenerjem Olimpije Raimom Summanenom sta se znašla na sodišču: "Moral sem še tam oprati svoje ime, čeprav je bilo jasno, da nisem naredil nič narobe."
Prišel sem do zaključka, da moram stvari rešiti na sodišču, da moram tudi tako oprati svoje ime, čeprav je bilo očitno, da nisem naredil nič narobe.
To vam je tudi uspelo. Ste kdaj po srečanju na sodišču še govorili z njim?
Ne. Nikoli. Srečal sem ga na sodišču, tam sva govorila. On je lahko povsem dobra oseba, a vsak kovanec ima še drugo plat.
Danes nimam nič proti njemu, a dejstvo je, da je močno presegel mejo, kar me ne bi zmotilo, če ne bi ljudje po internetu začeli pisati groznih stvari o meni.
On je izjavil neumno stvar, krivda pa je padla name, saj je on na Finskem veliko ime, posledično pa imajo njegove besede lahko veliko težo. Ni bilo zabavno, to je jasno, a to je zdaj v preteklosti in naj tam ostane.
Kaj bi označili za največji izziv vašega poklica?
To, da je v naši službi lahko zelo "vetrovno". Dokler zmaguješ, je vse v redu, ko so rezultati nekoliko slabši, pa si lahko hitro ob delo. A kot trener sem sprejel negotovost svojega poklica.
Menim pa, da sploh ko prevzameš novo ekipo in moraš spoznati fante, to zahteva svoj čas. V trenerskem poklicu pa je pač tako, da ljudje pogosto nimajo potrpljenja. Razumljivo je, da je ob slabših rezultatih lažje zamenjati trenerja kot pa deset igralcev. To je najverjetneje najtežja stvar v našem poklicu. A ko si enkrat odpuščen, je veliko lažje, saj šele takrat zares spoznaš, da je to sestavni del tvoje službe in da si ti pač tisti, ki plača ceno.
Želel bi si, da bi bila vodstva ekip včasih bolj potrpežljiva do trenerjev. Če vidijo, da gredo stvari v pravo smer, da se nekaj gradi, a rezultatov še ni, menim, da bi morali imeti nekaj več potrpežljivosti.
Da bi obrnil nekaj v drugo smer, potrebuješ čas. Včasih tudi leto dni, saj so bili igralci pred tvojim prihodom lahko več let vodeni na določen način, ki ne gre takoj v pozabo. Menim, da bi večina trenerjev prikimala temu, da je potreben čas.
"Tega se zavedam in to zna biti na trenutke neznansko strašljivo. Nekajkrat sem se že spraševal, kaj bi še lahko počel v življenju, a nisem našel odgovora. Pravzaprav upam, da mi ga nikoli ne bo treba," pravi o življenju v hokejskem mehurčku.
Bi rekli, da ste se našli v tem poklicu? Se vidite v trenerskih vodah še nadaljnjih 15 let?
Zagotovo se za zdaj še vedno vidim v tem poklicu. Ne vem, kako dolgo bom še opravljal to službo, nekoč si želim imeti tudi svojo družino, kar ni najlažje, sploh če deluješ v tujini, se pa zagotovo v trenerstvu vidim še kar nekaj let.
Kot trener si želim napredovati, iti višje in višje. Če ti to uspeva, si zagotovo še bolj motiviran. Če pa bi šla kariera navzdol, pa bi si morda rekel, da bom počel kaj drugega.
In kaj bi počeli?
Ravno v tem je ta težava, da nimam niti najmanjše ideje, kaj bi sicer delal, če ne bi ostal v hokeju.
Nekako že vrsto let, velik del življenja živite v nekem hokejskem mehurčku.
Tega se zavedam in to zna biti na trenutke neznansko strašljivo. Nekajkrat sem se že spraševal, kaj bi še lahko počel v življenju, a nisem našel odgovora. Pravzaprav upam, da mi ga nikoli ne bo treba.
Dotakniva se še Olimpije, pri kateri tolikšnega pritiska rezultata, kot ga nekateri drugi klubi z višjimi proračuni in cilji, ne občutite, saj klub na papirju ne spada na vrh.
Če si eden od tistih z največ denarja, te bo seveda vsak pričakoval pri vrhu lestvice. Če te tam ni, sledi pritisk.
A tudi če imamo mi nižji proračun, še ne pomeni, da si ne želimo doseči določenih stvari. Ne gre za to, da samo pridem na trening in tekmo ter samo uživam, ker ni tolikšnega pritiska, kot ga ima morda kdo drug. Ne, sam želim, da gremo naprej, pa čeprav z majhnimi koraki.
Na katerem delu poti je trenutno vaša ekipa, sestavljena iz nekaj izkušenih Slovencev, mladih domačih fantov in nekaterih tujcev?
Imamo odlično vzdušje, fantje se dobro razumejo med seboj, kar stvari precej olajša. Imamo fante, ki vedo, kaj pomeni profesionalizem, saj so del tega že leta, igrali so v različnih ligah po Evropi in svetu.
Potem pa so tu mladi, ki šele prihajajo v svet profesionalizma, ki se šele učijo, kaj ta sploh pomeni. Imamo dobro mešanico fantov, ki pa je še vedno v procesu.
"Imamo fante, ki vedo, kaj pomeni profesionalizem, saj so del tega že leta, to sta na primer Pančo in Pavla, potem pa so tu mladi, ki šele prihajajo v svet profesionalizma, ki se šele učijo, kaj ta sploh pomeni."
Na tem delamo vsak dan, vsak dan učimo, kako biti profesionalec. Pri tem veliko pomaga dejstvo, da imamo Pančota (Žigo Panceta, op. a.) in Pavlo (Žigo Pavlina, op. a.), ki sta v tem svetu že dolgo, ki sta okusila, kaj pomeni biti tujec, ki vesta, kako zahteven je lahko športni svet.
Mladi teh stvari še ne morejo vedeti, se pa, vsaj tako upam, iz dneva v dan bolj zavedajo in se učijo manjših, a pomembnih stvari te sfere. V tem smislu smo na kratek rok napredovali, a želim, da bo napredek tudi dolgoročen.
Kje je največ prostora za izboljšavo?
Ravno tu. Pri spoznavanju profesionalizma mladih, pa pri doslednosti in konstantnosti. Zadnje čase smo bili precej utrujeni, fantje so igrali veliko tekem, bili tudi del reprezentance, tako da smo imeli veliko vzponov in padcev. Tudi med tekmami. Saj ste sami lahko videli, da lahko del tekme odigramo odlično, nato pa hitro vse podremo. Ali pa obratno, začnemo zelo zaspano, v drugem delu pa se prebudimo …
Vse to je proces profesionalizma. Tudi to, kako se pripraviti na tekmo. Včasih imamo lahko tudi tri ali pa štiri tekme v sedmih večerih. Treba je biti vseskozi pri stvari, saj hitro pridejo poškodbe, treba se je znati regenerirati, saj ko si spočit, stvari lažje tečejo, a v našem poklicu je tako, da moraš biti stoodstoten tudi, ko si utrujen.
S čim bi bili po sezoni zadovoljni? Kdaj bi si rekli, da ste kot ekipa dobro opravili delo?
Če pogledamo z rezultatskega vidika, bi bil zagotovo zadovoljen, če bi se uvrstili v dodatne boje za končnico (te po rednem delu prinašajo mesta med sedmim in desetim, op. a.). Takrat bi lahko rekel, da smo bili z rezultatskega vidika uspešni.
Z Olimpijo si želi vsaj v dodatne boje za četrtfinale.
Zame rezultat morda niti ni toliko na prvem mestu, seveda pa si vsak želi igrati končnico. Nihče si ne želi sezone končati 23. februarja. Če bomo po tem datumu še igrali v IceHL, bomo z rezultatskega vidika lahko rekli, da smo nekaj vendarle naredili dobro.
Kot trener si ob rezultatu želiš tudi, da tvoja ekipa igra dobro. O tem smo se s fanti pogovarjali. Pred prejšnjim premorom smo igrali dobro, pa nismo dobili toliko točk, kot bi si jih morda zaslužili. Po premoru pa morda naša igra ni bila tako dobra, a smo vknjižili več točk. Tu si želim najti čim boljše ravnotežje.
Več Sportalovih sobotnih intervjujev:
