Sobota, 11. 11. 2023, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Mitja Lotrič
Pritisnil je enter in se zjokal
V začetku leta je Mitja Lotrič presenetil slovensko javnost z objavo, da se poslavlja od nogometa. Pri komaj 28 letih. Bilo mu je hudo, saj je zapuščal svet, v katerem je užival in se vsakodnevno družil z nogometno elito. O težavah, ki so neposredno vplivale na tako zgodnje slovo z igrišč, ni veliko govoril. Ko pa se je ustalil v novem življenjskem ritmu, dal prednost družini in zdravju, je začutil pravšnji trenutek, da spregovori o vsem. O prijetnih, a tudi manj prijetnih plateh njegove kariere.
"O tem med kariero nisem hotel veliko govoriti. Nisem hotel, da bi se kdo zapičil v to. Zdaj je drugače, zdaj o tem že lahko govorim. Čeprav je res, da o tem doma še vedno ne govorim veliko," nam je v središču Maribora, kjer smo ga obiskali med tednom, zaupal Mitja Lotrič. Prekmurec po duši, drugače pa znani nogometni obraz, ki ga je življenjska pot ponesla na številne dele Slovenije, je bil pred tremi leti najboljši nogometaš 1. SNL in kapetan prvaka Celja. Prislužil si je tudi vpoklic Matjaža Keka v člansko izbrano vrsto, nato nadaljeval kariero v Nemčiji, ko pa se je vrnil v domovino, je Muri, klubu njegove mladosti, pomagal do nepozabne zmage nad Tottenhamom.
Navzven je njegova kariera delovala sanjsko, le redki pa so vedeli, koliko trpljenja, bolečin in nadčloveških naporov je bilo prisotnih, da je ohranjal vrhunski nogometni ritem. Vseskozi je čutil bolečine v desnem kolenu. Prav na vsaki tekmi. Zato se še danes rad pošali, kako mu je uspela imenitna kariera z zgolj enim kolenom. V tem pogledu je pravcati nogometni fenomen. Samo po sebi pa se ponuja tudi vprašanje, kaj vse bi še lahko dosegel, če mu sreča z zdravjem ne bi tako hitro obrnila hrbta. O tem danes, ko je že v popolnosti posvečen novim življenjskim izzivom, raje ne razmišlja.
Žal pa ga prekletstvo poškodovanega kolena občasno še vedno preganja in opominja na tegobe, ki jih je podoživljal kot nogometaš. In to tudi pri najslajših opravilih, kot je denimo igranje z mladima hčerama. A z dobro voljo, ki mu je ni nikoli manjkalo, zna sprejeti tudi takšne nevšečnosti. V karieri mu marsikaj ni bilo postlano z rožicami, zato je že kot mladenič dobil trdo kožo. Vse skupaj ga je na koncu še bolj spodbudilo k temu, da na poslovnem področju pomaga nekdanjim stanovskim kolegom in jim skuša dopovedati, naj ne ponavljajo njegovih napak.
''Na začetku je še šlo, zdaj, ko imam pa dva otroka, pa ni več možnosti. Saj nimam več niti dveh minut miru. Nekatere stvari je bilo potrebno dati na stran in posvetiti prednost drugim,'' se je pri 28 letih odločil za konec nogometne kariere.
Slovensko javnost je spremljal občutek, da imate opravka s čudovito nogometno kariero, v kateri lahko zgolj uživate, a očitno niso vedeli vsega. Zlasti tega, koliko ste morali pretrpeti, da ste dosegli tako vrhunsko nogometno raven.
Res je, navzven je morda izgledalo, kot da je vse v najlepšem redu, znotraj pa je bilo prisotno nemalo trpljenja. Tega javnost ni vedela. Ni vedela, da sem imel težave z desnim kolenom, na katerem so mi opravili štiri operacije. Zaradi tega sem kot najstnik izgubil skoraj dve leti nogometa.
Po vsem, kar se mi je dogajalo, sem iz dneva v dan bolj prepričan, da sem iz kariere potegnil največ, kar sem lahko.
Kdaj so se začele pojavljati težave?
Pri 14 letih. Takrat sem moral prvič pod nož. Potem so mi šivali meniskus, pa se je vse skupaj ponovilo. In tako še enkrat. Nato mi je pri operaciji prišla v koleno še bakterija. V bolnišnici sem moral ležati 17 dni, po žilah so mi tekli antibiotiki. Ko sem zapuščal bolnišnico, sem moral dva meseca uporabljati bergle. Ni bilo najlepše, takrat sem se moral na novo učiti hoditi. Ko sem bil star 17 let, sem imel za seboj že štiri operacije. Od takrat naprej pa niti ene več, a so ostale težave.
Ste že od prej čutili, da vam bo desno koleno povzročalo toliko gorja?
Zanimivo je, da imata težave z meniskusom tudi moja sestra in brat. Ne vem, ali je to dedno, ker se na te stvari ne spoznam, a imela sta resnično podobne težave. Prvič sem bolečino v kolenu začutil, ko sem naredil čuden gib v telovadnici v Prevaljah. In to brez žoge. Pri 14 letih. Od takrat naprej ni bilo več nikoli isto. Zanimivo je, da sem se vedno, ko sem moral na operacijo, poškodoval sam. Brez duela.
Rodil se je na Gorenjskem, kjer je najprej živel tri leta v Dražgošah. Njegov oče je Gorenjec, mama pa Prekmurka. Nato so se preselili v Mursko Soboto. Čeprav danes živi v Mariboru, velik del nogometne kariere pa je prebil v Kopru, Velenju in Celju, se še vedno počuti Prekmurca. ''V bistvu sem kombinacija vsega, saj sem igral po vsej Sloveniji in bil povsod,'' se rad pošali.
V bistvu sem celotno kariero igral s prisotno bolečino. Če vprašate moje dekle, sem ji vseskozi samo jamral. Non stop. Po vsaki tekmi. Ko sem denimo v Kopru odigral tekmo, sploh če je bila kakšna, ki je potekala v dežju ali na blatnem igrišču, kjer se je veliko teklo, so mi vedno dali dva dni prosto. To mi je pomagalo, saj drugače prihodnji dan sploh nisem mogel hoditi. Dobesedno. Potem sem si dal blazino pod nogo in cel dan doma ležal na kavču.
Kakšna je razlika med levim in desnim kolenom Mitje Lotriča? Takšna! Vam ni nič pomagalo, da bi omilili težave? Kaj pa protibolečinska sredstva?
Pomagala so, a le toliko, da sem se lahko vrnil v pogon. Tega trenutka, da ne bi več nikoli čutil bolečin v desnem kolenu, pa žal nisem dočakal. Od 17. leta naprej sem tako vsako tekmo odigral s pomočjo tablet.
Kako pa so se na vaše težave odzvali klubski zdravniki? So iskali rešitve, ki bi vam olajšale igranje?
Zdravniki? Ko me je v Valdoltri operiral dr. Ambrožič, ki je opravil vse moje operacije razen prve, mi je rekel, naj se sprijaznim s tem, da moja nogometna kariera ne bo pretirano dolga. Namignil mi je tudi, naj začnem počasi razmišljati o tem, da bi prenehal z igranjem. Za vedno. To mi je rekel v bolnišnici, tega se še danes v živo spominjam.
Takrat sem se zjokal. Ni mi bilo lahko, imel sem komaj 17 let, bil sem šele na začetku nogometne poti. Potem pa mi nekdo reče, da bi bilo najbolje, da ne igram več nogometa.
Nadaljevanje je bilo pestro, še dolgo so me spremljale omenjene besede zdravnika, a sem z voljo in trmo le nekako ostal zvest nogometu. Pa mi ni bilo lahko, še zdaleč ne. Pri 21 letih sem si že govoril, da ne bom več igral. Vsega sem imel počasi dovolj, saj so me stalno spremljale bolečine.
Kdo vas je takrat prepričal, da še vztrajate na zelenicah?
Takrat mi je zelo pomagala družina, računal sem tudi na podporo prijateljev. Dali so mi spodbudo, naj, dokler bo pač šlo, še igram nogomet in zdržim. To mi je pomagalo.
No, v začetku letošnjega leta pa sem se po tehtnem razmisleku odločil, da nima smisla več trpeti. Da moram pri 28 letih dati prednost zdravju. Imam dva majhna otroka in pogosto, ko sem se kaj igral z njima, jima nisem mogel slediti z gibi. Kdaj nisem mogel počepniti ali pa iti za njima po stopnicah. Bilo je res težko. Rekel sem si, da tako ne gre več naprej.
Pred tremi leti je doživel veliko priznanje in bil vpoklican v člansko reprezentanco. Na dveh tekmah lige narodov je sedel na klopi. ''Po dobri sezoni sem pričakoval, da bom postal reprezentant. Nisem verjel, a sem upal, da bom zraven. Da vidim, kako je, ko si med najboljšimi. Tega ne bom kar tako pozabil, otrokom bom lahko govoril, da sem bil takrat med najboljšimi nogometaši v Sloveniji.''
Sliši se smešno, da to zdaj govorim pri 29 letih in opisujem težave, ki jih drugi doživljajo pri 70 ali 80 letih, a se mi resnično dogaja prav to. Bolečine so še vedno prisotne. Vsaj med hojo jih ne čutim. Drugače pa že dolgo šepam, saj imam desno nogo krajšo za dva centimetra. Ne morem je ne stegniti do konca niti pokrčiti. Ni prijetno.
Ko smo bili poleti na Hrvaškem, sem zaplaval do blazin, a nato z njih nisem mogel skočiti nazaj v morje. Preprosto ni šlo. Zato raje samo plavam. Pa še to ne vseh slogov. Žabica že ne pride v poštev. S hčerama tudi ne morem skakati na trampolinih. V bistvu vse počenjam pretežno z levo nogo. Tako kot v preteklosti. Zaradi tega sem na desni nogi izgubil že veliko mišic.
Na katere nogometne dosežke je Mitja Lotrič v svoji karieri najbolj ponosen?
Veljate potem za športnega fenomena, da ste s takimi težavami in ovirami vseeno zmogli napraviti vrhunsko kariero? Navsezadnje ste bili najboljši igralec prve lige, prejeli pa tudi vpoklic v člansko reprezentanco.
Kaj pa vem. Zdi se mi, da je bilo najbolj pomembno, da se nisem preveč smilil samemu sebi in drugim, vsaj navzven. Okej, sam pri sebi sem vedel, kako me je vse bolelo. Punci sem milijonkrat povedal, kako me bolijo noge. To je bilo že neverjetno. Navzven pa tega nisem hotel kazati.
V nogometu je pač tako, da te nekdo, če bi izvedel, da te nekaj boli, ne bi hotel vzeti k sebi. Mene pa je vedno gnal naprej cilj, da bi odšel v tujino in igral še kje drugje. Ker toliko sem se pa še čutil sposobnega. In se mi je resnično izšlo, zlasti v tisti nepozabni sezoni s Celjem, ko smo postali prvaki. Pa bi lahko dosegel še marsikaj …
Po tisti sezoni ste prestopili k nemškemu klubu Würzburger Kickers. So Nemci, ki veljajo za zelo previdne in natančne pogajalce, med sestavljanjem pogodbe vedeli, da imate tako kronične težave s kolenom?
Vedeli so, a jih to ni motilo. Vendarle sem kar nekaj sezon zapored odigral vsaj 30 tekem. Drugače bi gledali name, če bi v tem obdobju veliko počival. Tega pa ni bilo. Vsaj zadnjih pet let sem imel konstanto, kar je verjetno presodilo.
Ko sem prišel v Nemčijo, k drugoligašu Würzburger Kickers, takoj na začetku sploh ni bilo opaziti mojih težav s kolenom. Ko pa je prišel novi trener, smo imeli nova testiranja. Tam pa se je videlo, da obstaja razlika. Z levo nogo sem lahko skočil 220, z desno pa le 180 centimetrov. In so se začeli spraševati, od kod teh 40 centimetrov razlike. Povedal sem jim po resnici, kaj je bilo. Ničesar nisem skrival ali oteževal. V Nemčiji sem nenazadnje odigral 24 tekem.
Mitja Lotrič je pred tremi leti sklenil triletno pogodbo z nemškim drugoligaškim klubom Würzberger Kickers. Pred tem se je v tujini mudil še na Cipru, za tem pa še v Izraelu in Avstriji.
Ste vaše težave v Nemčiji reševali tudi s protibolečinskimi injekcijami?
Ne, injekcije nisem vzel nikoli v karieri. Prav nikoli. Zdravnikom sem vedno povedal, da me boli. To je bil že moj poseben ritual, ko sem vedno prosil za pomoč, nato pa pred tekmo vzel protibolečinsko tableto. In je šlo. Tako sem deloval in dajal od sebe vse, kar sem v določenih okoliščinah tudi lahko.
Niso v klubih vaših težav s kolenom nikdar sprejemali kot izgovor ali razlog za slabše igre?
Ne, saj so vedeli, kaj se dogaja z menoj. Nikoli nisem rekel, da sem slabo odigral tekmo zaradi bolečin v kolenu. Tega ne boste našli niti v enem mojih intervjujev. Sam pri sebi sem vedel, da bi lahko pokazal še več. Da bi naredil še večjo kariero, če ne bi bilo te poškodbe. Ampak tega ne bomo nikoli vedeli niti se s tem ne obremenjujem preveč.
Celotno profesionalno kariero sem odigral s poškodovano nogo. Z enim kolenom. Da bi se pa smilil sam sebi? Ne, tega si pa ne bom dovolil. To je že mimo.
Verjetno je v nogometnih krogih še veliko igralcev, ki nočejo javno razpredati o zdravstvenih težavah, ki jih tarejo.
Verjamem, da jih je dosti. A preprosto nočejo, da bi se to razvedelo. Zakaj? Ko imaš neko hibo, te nekdo drug, pa tudi, če boš imel za seboj dobro sezono, ne bo hotel vzeti. Verjetno skušajo zato skrivati take stvari, predvsem zaradi prestopov. Vemo pa, kako je v Sloveniji. Klubi hočejo mlade igralce. Če si pri 25 ali 26 letih poškodovan ali imaš kakšne druge težave, potem ne prideš več v poštev. Takšna je trenutna realnost v Sloveniji. Razen nekaj izjem.
Včasih sem v Kopru prišel v garderobo, pa bi mi lahko bila polovica igralcev očetov. Tam sta bila denimo Handanagić in Hasić od mene starejša 20 let. Tega v prvi ligi zdaj ni več toliko.
''V Kopru sem računal na pomoč ljudi, ki so mi vedno stali ob strani. Če sem kaj potreboval, sem poklical fizioterapevta Darka Čačića, ki mi je bil vedno na razpolago. Govoril mi je, kako bi zame naredil vse. Bil sem mu kot nekakšen sin. Hvala mu za vse,'' se zahvaljuje Primorcu. Na fotografiji je z nekdanjim soigralcem pri Kopru Matejem Palčičem.
Za Koper ste začeli nastopati že zelo mladi, pri 18 letih. Zakaj pa ste kot Prekmurec sploh izbrali Koper? Se niste hoteli dokazati v Muri?
Saj sem imel to željo. Nogomet sem začel igrati v Puconcih. Na vasi. In to dokaj pozno, pri desetih, 12 letih, pred tem pa sem počel vse drugo. Z menoj je bil tudi Erik Janža, ki je od mene starejši za leto dni. Skupaj sva igrala v Puconcih, obiskovala isto šolo. Takrat so naju opazili, naredili selekcijo in povabili k Muri.
Tisto obdobje je bilo zame zelo stresno. Pri 14 letih sem moral na prvo operacijo, nato pa nastopal za Muro. Mura je bila takrat v hudi krizi, primanjkovalo je denarja. Tega se ni niti skrivalo. Prišel si samo na naš trening in videl, kako ni bilo denarja niti za markirke. Na treningu smo imeli deset različnih markirk. Na prvem treningu smo imeli le šest žog. Veliko ljudi tega ne ve, a takrat je bilo pri Muri res zelo žalostno stanje.
Spominjam se, kako nisem prejel denarja celotno sezono. Pa meni to sploh ni bila težava, saj sem živel doma pri starših, bil domač fant in tako lažje preživel. Za kakega starejšega tujca, ki je imel že družino in jo moral preživljati, je bilo dosti huje. A sem vseeno vztrajal. Hodil sem še naprej v klub, čeprav nisem dobil plačila. Kot da bi hodil v službo, a ne bi prejemal plače. To, kar smo spisali takrat z Muro, ko smo se uspeli uvrstiti v Evropo, je nekaj nemogočega. Takrat sem poleti zapustil klub in odšel v Koper, Mura pa je nato zaigrala celo v play-offu kvalifikacij za evropsko ligo!
Pri Muri, ki se je pred dobrim desetletjem soočala s težko finančno krizo, ga je treniral Ante Šimundža. ''Igrate za sebe, za svojo kariero, da boste nekaj naredili. Če boste zdaj izpustili trening, boste delali slabo sebi,'' je zdajšnji trener Maribora govoril nogometašem Mure. ''Vedno nas je uspel podžgati, da smo kljub finančni stiski šli vsako tekmo na zmago in bili uspešni.''
Kako pa ste se soočali s poškodbo kolena v obdobju, ko ste zapustili Mursko Soboto?
Po opravljenih operacijah sem postal bolj previden. Pazil sem nase ob vsakem dvoboju s tekmecem. Igral sem z zavoro. Redko sem šel preko sebe, da bi naredil kak nenačrtovan gib. Ko sem si nazadnje poškodoval koleno, sem napravil drseči štart. Od takrat naprej tega nisem ponavljal. Nikoli več, saj mi je v glavi ostala bolečina. Takrat je bolelo za znoreti. Tega ne pozabiš, zato se skušaš temu izogniti. Tekmeca sem tako raje potegnil za dres, kot pa da bi se metal za njim. In nikoli se nisem vrgel na kolena.
Tudi če bi igral finale in bi dosegel zadetek, dvomim, da bi tako proslavljal zadetek. Tega nisem storil nikoli, saj se je v meni naselil strah, da se to zame ne bi končalo dobro. Še zdaj ga čutim, pa že nekaj časa ne igram nogometa (smeh, op. p).
Kaj pa počnete zdaj, kako preživljate vsakdanjik?
Že dobro leto se ukvarjam s finančnim svetovanjem in področjem zavarovanja športnikov. Sodelujem z nogometaši. Glede tega sem imel v svoji karieri veliko težav. Dobro vem, kako je, ko imaš ob sebi nekoga, ki ti na tem področju priskoči na pomoč in ureja papirje. To delo mi je všeč, v njem sem se našel. Drugemu igralcu bi rad, če se mu kaj zgodi, pomagal, da prejme izplačila, primerna svoji poškodbi. Vedno me je veselilo, da lahko nekomu pomagaš na dober, pošten način. Potem sva vesela oba. Tako on kot tudi jaz, saj sem naredil nekaj dobrega.
''Ponosen sem na vse, kar mi je uspelo doseči z enim kolenom,'' se je nasmejal Mitja Lotrič, ko smo ga obiskali v Mariboru. Tam si je pred petimi leti ustvaril družinski dom.
Pa dejansko prihaja do primerov, kjer sta lahko zadovoljni obe strani? Tako vi kot igralec, ki mu nudite pomoč?
Zagotovo. Stranke sem imel verjetno že iz vseh prvoligaških klubov v Sloveniji. Žal moram povedati, da veliko nogometašev sploh nima urejenega zavarovanja. Predvsem nezgodnega. To je skrb vzbujajoče, saj vsak dan preživiš na igrišču in se ti lahko kaj zgodi.
Ni v slovenskem nogometu nobenega pravila, da bi morali o tem skrbeti in vztrajati že klubi?
Ne, to področje je pri nas slabo urejeno. V pogodbah imajo sklenjeno obvezno zavarovanje, pa dopolnilno, če si ga plačujejo. Nezgodnega, če se mu kaj zgodi, pa nimajo. Teh primerov pa je žal veliko. Primer. Nekomu se nekaj zgodi in je poškodovan šest mesecev. Od zavarovalnice ne dobi niti centa, ker ti klub vmes izplačuje plačo. Ti si pa samostojni podjetnik, dobivaš plačo, v tem obdobju, ko si poškodovan, pa ne moreš dobiti še premij. Zakaj ne bi poleg tega zaslužil še več? Toliko pač, kolikor je nekdo zavarovan. Fantom tako skušam svetovati, da si osmislijo tudi nezgodno zavarovanje. Pa to ni lahka stvar, zlasti za mlade. Saj sem bil sam isti. Mislil sem, da se mi ne more nič zgoditi.
Nudim jim tudi finančno svetovanje. Skušam jim dopovedati, da so zdaj še mladi in imajo možnost, da si dajo kakšen delček prisluženega denarja na stran. Ker ko bodo končali kariero, bo teh prihodkov hitro konec. Takrat pa boš imel na strani vendarle nekaj sredstev, s katerimi boš lahko zaživel. Ni lahko končati kariero, sploh ne. Vajen si delati 20 let enako. Poznaš samo nogomet in nogomet. Petkrat na teden treniraš, nato pa pride tekma. Potem pa tega kar naenkrat ni več. Ni lahko.
V Maribor se je priselil pred petimi leti. Njegova srčna izbranka je Mariborčanka, dela pa v družinski restavraciji Fudo v samem središču mesta. ''Hitro sem se navadil na Maribor. Všeč mi je, ne bi ga zamenjal,'' je zadovoljen s kakovostjo življenja v mestu ob Dravi.
Obstajajo tudi izjeme, nogometaši, ki so podobno kot vi izstopali, bili med boljšimi in si prislužili tudi kakšno donosnejšo pogodbo v tujini, s tem pa tudi lažje rešili vprašanje eksistence.
V življenju je tako, da si vajen nekih prihodkov, tem prihodkom pa prilagodiš primerne stroške za življenje. Imaš stanovanje, avto, otroke, ki hodijo v vrtec, in še kaj. Potem pa nastane težava, ko nimaš več prihodkov, stroški pa ostanejo isti.
Veliko nogometašev bankrotira ravno zaradi tega. Saj lahko vložiš denar v nepremičnine ali kaj drugega, a dosti njih sploh ne ve, kam vložiti sredstva. To jim skušam svetovati. Verjamem, da bom uspešen.
Vsi Sobotni intervjuji na Sportalu, zbrani na enem mestu.
Je veliko takšnih, ki hočete tako pomagati nogometašem ali na tem poslovnem področju v Sloveniji vi prebijate ledino?
Ne vem, kaj delajo drugi, jaz sem se za tak posel odločil, ker poznam največ ljudi prav iz nogometa. Neko mrežo poznanstev, ki jo lahko izkoristim, že imam. V karieri nisem bil baraba, ampak sem vedno delal na pošten način. Z ljudmi delam na zaupanju. To je plemenita vrlina, ki je danes pri mnogih primanjkuje, sam pa jo skušam držati. In ko nekdo dobi primerno izplačilo ali kaj podobnega, sem tudi vesel zanj.
Status nogometaša v Sloveniji ni najlepši. Obstajali so tudi primeri, kjer so plače tako nizke, da gre že skoraj za životarjenje.
Tu ima javnost popačeno predstavo o mesečnih prihodkih nogometašev. Pa nekdo reče, saj nogometaši vsaj zaslužite dosti, ne vem, tri tisoč evrov na mesec. Ampak pri tem pa pozabljajo, da so nogometaši samostojni podjetniki. Tu pa so še prispevki, pa stroški stanovanja, nekajkrat na mesec hočeš odpotovati domov, to so tudi stroški. In kaj ti potem ostane? Nič. Ljudje o tem sploh ne razmišljajo. Tri tisoč evrov? Ne, bistveno manj. Pa hrano si moraš plačevati. Dobro, nekateri klubi imajo to urejeno. Denimo Celje ali pa Maribor, kot se ga spomnim včasih. Igralci so lahko živeli od tega, lahko so si nekaj ustvarili. Zaradi tega tudi igraš nogomet. To je realno tvoja služba.
V slovenski prvi ligi je v karieri odigral 232 tekem in dosegel 49 zadetkov. Največ za Celje, ko je v šampionski sezoni 2019/20 dosegel kar 18 zadetkov.
Glede Celja, ki ste se mu pridružili leta 2018, vas je očitno spremljal odličen šesti čut, saj ste s klubom, ki ga niso uvrščali med osrednje kandidate za naslov, pozneje postali državni prvak.
Celje sem izbral ravno po tem, ko sem se vračal s Cipra. To je bilo eno bolj mučnih obdobij, takrat sem znova razmišljal o koncu kariere. Za Pafos nisem igral skoraj nič. Trener je bil Luka Elsner, v klubu je bilo pet Slovencev, v pol leta pa sem odigral le štiri tekme. Prišel sem do zaključka, da tako ne gre naprej. Zato smo se sporazumno razšli.
Nato sem izbral Celje. Mnogi so bili prepričani, da bom s tem stopil dva koraka nazaj, saj so bili takrat Celjani na šestem, sedmem mestu. A izgubiti nisem mogel nič. Imel sem 23 let, skušal sem izkoristiti novo priložnost. Pa znova ni bilo enostavno. Kmalu po prihodu v Celje sem si poškodoval mišico in bil dva meseca izven pogona. Ko smo imeli tako poleti v klubu sestanek, mi je trener Dušan Kosić dejal, da me ne potrebuje več. Da nisem nič pokazal. In ga tudi razumem, saj je imel prav. No, tako je bilo leta 2018.
Vsak igralec potrebuje vsaj pol leta, da se privadi na novo ekipo. Bilo je res zanimivo, kako življenje piše čudne zgodbe. Kaj življenje, nogomet. Trener me pol leta ni mogel videti, po dveh letih pa sem bil najboljši igralec lige in državni prvak.
Pa še kapetan Celja! Je to največji dokaz, da vam je resnično uspelo v knežjem mestu?
Bil sem nadomestni kapetan. Če je igral Jure Travner, je nosil kapetanski trak on. Če pa ga ni bilo, sem bil to jaz. Sčasoma je tako trak ostal pri meni. Imelo smo fantastično ekipo, v kateri je vladala čudovita kemija. Nismo imeli tako izrazito kakovostnih posameznikov kot kateri drug klub, smo bili pa kolektivno tako močni, da bi lahko v tistih najboljših časih premagali tudi katerega velikana. Tako dobro smo se razumeli. Bili smo skromni fantje, skoraj vsi mladi, krasno sem se razumel tudi s hrvaškimi soigralci. Še danes se pogosto slišim z njimi. Denimo z Vizijem (Dario Vizinger, op. p.). Verjamem, da bi še zdaj, če bi igrala skupaj, točno vedel, kje stoji za menoj.
To je bila res lepa zgodba. Nobeden sprva ni niti pomislil, da bi lahko postali prvaki. Jeseni smo zaostajali že 12 točk, na koncu pa bili najboljši. Pa še korona je bila vmes, ko smo morali trenirati kar doma. Res, doživel sem nekaj neverjetnih zgodb, ki jih bom z veseljem še dolgo pripovedoval.
Upa, da kmalu ne bo več zadnji kapetan Celja, ki je osvojil naslov. Čuti, da so nogometaši Celja v tej sezoni na dobri poti. ''Z njimi sem ostal v najboljšim odnosih, zlasti z Valerijem Kolotilom in Zoranom Podkoritnikom, s katerima se slišim pogosto. Valerij me vedno kliče ''Kapetan''. Če bodo prvaki, bi lahko naslov posvetili preminulemu predsedniku Milošu Rovšniku. Bil je izjemen človek, vedno ti je pomagal, če si kaj potreboval.''
Ravno pred zadnjim spopadom med Celjem in Olimpijo smo na Sportalu obujali spomine na dvoboj zadnjega kroga, po katerem ste si po remiju (2:2) v dramatični tekmi zagotovili zgodovinski naslov prvaka.
Uf, kar mravljince sem dobil, ko sem se spomnil na to. Tisto tekmo sem odigral najslabše v celotni sezoni, bil sem kriv za drugi zadetek, ko mi je Elšnik vzel žogo, a me je na koncu vendarle rešila ekipa. Rozi (Matjaž Rozman, op. p.) je branil izjemno. Bilo je neverjetno. Prvaki smo postali na tekmi, ki je spominjala na finale pokala.
Ste ob proslavljanju državnega naslova tudi čutili bolečine v kolenu?
Ne, takrat sem pa pozabil na njih (smeh). Saj sem igral venomer z bolečinami, a sem se v glavi na njih že navadil. To ni več podobno bolečini, kot da bi si zvil gleženj in bi te bolelo kot pes.
Smo pa naslov lepo proslavili. Spominjam se, kako je bila takrat še korona in je bilo vse zaprto, a smo imeli vseeno zaključek proslavljanja v nekem lokalu. No, potem pa je prišla policija in smo morali hitro končati, saj smo kršili pravila. Takšna so bila pač njihova navodila. Tudi sosedje so se pritoževali nad hrupom. Verjetno je bil to povod za prihod policije.
Po tem naslovu smo imeli prostih le tri do štiri dni. Ker se je prvenstvo zaradi korone zavleklo v julij, si šel lahko tako le za nekaj dni na morje, potem pa se moral že vrniti na začetek priprav. Sledile so že evropske tekme, in to specifične, saj je bila odigrana le ena tekma. Pa še ta na Madžarskem. Neverjetno, Celje je nastopal v kvalifikacijah za ligo prvakov.
Takrat ste prekrižali načrte Olimpiji, ki se je že videla na slovenskem prestolu, a nato po remiju v Celju celo padla na tretje mesto.
Nogometaši Olimpije niso najbolje sprejeli poraza. Na igrišču mi je čestital le Nejc Vidmar, nihče drug. Verjamem, da so imeli takrat v ljubljanskem klubu določena nesoglasja, a se v to nismo vtikali. Nadaljevali smo z delom tako kot celotno sezono. To nas je na koncu tudi nagradilo. Pri Olimpiji pa se vedno dogajajo burna obdobja, vsaj če o tem prebiraš iz medijev. Glavni temi, kar se tiče nogometa, sta pri nas v medijih še vedno Olimpija in Maribor.
Ko sta se Celje in Olimpija pomerila v zadnjem krogu 1. SNL v sezoni 2019/20, je Celjanom za naslov prvaka zadostovala že točka, Ljubljančani pa so nujno potrebovali zmago. Po razburljivem srečanju, v katerem Mitja Lotrič ni bil zadovoljen s svojo predstavo, sta se tekmeca razšla z 2:2.
Leta 2020 so vas izbrali za najboljšega igralca 1. SNL. Vas tudi takrat ni mikalo, da bi prestopili k Olimpiji ali pa Mariboru?
Ne, nikoli. Tudi s strani omenjenih klubov ni bilo nikoli nobene ponudbe. Moja želja je bila vedno tujina. Star sem bil 26 let. Želel sem iti ven in realno nekaj zaslužiti. Imam tudi otroke, tako da sem moral nekaj narediti tudi za njih. Do konca prestopnega roka nisem vedel, kaj bo z menoj, nato pa se je v zadnjih treh dneh le razpletlo. Odšel sem v Nemčijo k Würzburger Kickers.
Nihče ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi ostal v Celju, ki trenutno pelje zelo dobro in uspešno zgodbo. Morda bi mi pa rekli, da me ne potrebujejo več. In mogoče zaradi tega pozneje ne bi mogel več v Nemčijo. Kdo ve.
Iz vaše šampionske postave 2019/20 sta v celjskem klubu le še vratarja Matjaž Rozman in Metod Jurhar.
Nogomet je pač takšen, da danes si, jutri pa te že lahko ni več. Pridejo novi ljudje, ki hočejo svoje igralce. Potem si nemočen in ne moreš storiti nič. Ali boš takrat trpel in sedel na klopi ali pa boš šel kam drugam in igral. To ni lahka odločitev. Lahko si tam, pa ne igraš nič, a vzameš denar, lahko pa greš drugam, pa boš igral, pa mogoče narediš še kaj več. Vsak pri sebi ve, kaj je najboljše.
Glede na vložek, kaj trenutno vlaga vodstvo celjskega kluba v klub, bi bil čas, da so prvaki. Privoščil bi jim, so na dobri poti. Za slovenski nogomet in na splošno šport je dobro, da pridejo takšni ljudje s takšnim vložkom in lahko pomagajo. Je pa zdaj v Celju tudi več pritiska. Zdaj igrajo za nadpovprečen slovenski denar in morajo nekaj pokazati. Verjamem, da bi jim bilo, če bi igrali nogometaši za Maribor ali Olimpijo, še hujše. Če Celjanom v tej sezoni ne bo uspelo, bo to razočaranje. V nedeljo si bom z zanimanjem v Ljudskem vrtu ogledal štajerski derbi.
Žal mu je, da ni nikoli izkusil polnih stadionov v drugi nemški ligi, kjer je zaradi korone nastopal na praznih stadionih.
Ko ste postali član nemškega drugoligaša Würzburger Kickers, se je pojavilo kar nekaj pomislekov o tem, kako lahko najboljši igralec iz 1. SNL prestopi zgolj v drugo nemško ligo in kaj to pove o kakovosti slovenskega prvenstva. Niste prejeli nobene druge ponudbe?
Ne vem. Druga nemška liga zame spada med deset najboljših na svetu. Resno mislim. Verjamem, da podobno razmišljajo tudi tisti, ki podrobneje spremljajo nogomet. Saj so stadioni venomer polni, tudi če igra zadnji proti prvemu, se zbere 40 tisoč ljudi. V Nemčiji so res nori na nogomet.
Imel sem žal to smolo, da so bili takrat, ko sem igral v drugi ligi, zaradi korone zaprti stadioni za gledalce. To obžalujem, saj nisem občutil pravega nemškega navijaškega utripa. Ko gledaš te tekme po televiziji in opazuješ, kako vse gori in odmeva na stadionih, pa spremljaš vso medijsko pozornost, je to pravljica.
Pravljica. Tako si večina predstavlja tudi življenje nogometaša. Da je obkrožen z denarjem, vilami, lepoticami, športnimi avti, potovanji …
Verjetno vidijo samo tiste zvezdnike v Angliji, pa imajo verjetno še tisti milijardo problemov. Saj ne moreš iti niti normalno po ulici, vsi te prepoznajo. Za moje pojme ne bi bil rad nikoli v koži Cristiana Ronalda. Ne moreš iti nikamor. Imaš vse, kar ti srce poželi, pa ne moreš nikamor. Če greš po ulici … Saj sem videl video, ko je šel na kavico, pa ga je nato ustavljalo ogromno ljudi in se z njim slikalo. Potem je tudi večja nevarnost, da se komu kaj zgodi. Res noro, koliko je zdaj ropov nogometašev. Ne vem, potem sploh nimaš miru.
Pa tudi menedžerji. Dogajajo se čudne stvari, zato moraš biti previden. Ko se pride do denarja, takoj nastane prepir. Vsak bi ga imel rad. Kot nogometaš lahko hitro naletiš na težave. Moraš biti vseskozi previden. Malo je zastopnikov, ki resnično delajo v korist svojega igralca. Večina ga gleda kot lahek zaslužek, ne zanima pa ga, kaj se s tem igralcem resnično dogaja. Zanima jih le, da bodo vzeli denar.
Ko je vaš klub v Nemčiji izpadel v tretjo ligo, ste se kot posojeni nogometaš Würzburgerja vrnili v domovino in okrepili Muro.
Ravno letos bi mi potekla pogodba z Nemci. Z njimi sem sklenil triletno pogodbo, ker pa so vmes izpadli v četrto ligo, se je avtomatično prekinila. Takrat mi je še kako ugajalo, da se vrnem domov. Dodatno motivacijo mi je predstavljalo dejstvo, da mora Mura preskočiti samo še eno oviro do uvrstitve v Evropo. Želel sem si igrati konferenčno ligo. Zato sem bil zelo vesel, ko sem pomagal Muri že na tekmah z Žalgirisom. In nam je uspelo.
Leta 2021 se je vrnil v Mursko Soboto in po desetletju znova sodeloval z Antejem Šimundžo. Ste se v Murski Soboti počutili kot doma?
Pa še kako. Ko so objavili to novico, mi je telefon skoraj pregorel od klicev in čestitk. Spominjam se, da sem se moral nato hitro vrniti v Nemčijo in urediti ogromno papirjev in dokumentov. Takrat mi je trener Ante Šimundža rekel, naj mi te zadeve uredi žena, sam pa naj ostanem v Murski Soboti in treniram. A to ni bilo možno. Preprosto preveč je bilo vsega. Odjave, papirji, obrazci … Vedno je tako, ko prideš v novi klub. Takrat gre za papirje cel mesec. Sploh v tujini, ko sprva sploh ne veš, kje boš stanoval.
Lepo je bilo igrati z Muro, najbolj sem se razveselil zmage nad Tottenhamom. In to z zadetkom v zadnji minuti, kar je bilo še toliko slajše. To so res lepi spomini. Tistih slabih pa se raje nočem preveč spominjati.
Med slabše spomine spada tudi epizoda v Izraelu, kjer je vaša igralska statistika lani ostala prazna? Kaj se je dogajalo?
Sklenil sem dogovor z Bnei Sakhninom, edinem prvoligaškem klubu v Izraelu z arabskimi nogometaši. Malce so nas sovražili, če lahko temu tako rečeš, imeli so rivalstva. V Izraelu sem bil dober mesec. Ko sem prišel, je bilo vse v redu, ko pa je bilo treba urediti še vize za dekleta, pa so postali neodzivni. Povsem nezainteresirani. Govorili so, da bodo že uredili, a so z vsem skupaj odlašali. Nisem našel niti stanovanja, primernega za družino. Mesto je bilo takšno, da sploh nisem videl pločnikov. Ni bilo taksijev, hotela, nič. Sem bil pa pol ure vožnje oddaljen od Haife ali pa eno uro od Tel Aviva. Tam pa sem se počutil, kot da sem v Ameriki.
So vam zgodbo predstavili narobe in ste v Izraelu pričakovali drugačne pogoje?
Sprva so mi rekli, da bom živel v Haifi, na koncu pa so me morda še kaj gnjavili za koleno. Zagotovo so kaj doumeli, pa jim ni bilo všeč. Sicer sem imel opravljen zdravniški pregled, po katerem ni noben rekel, da bi bilo kaj čudnega. Je pa tako, da večji klubi opravljajo preglede že z magnetno resonanco, v Izraelu pa tega ni bilo. Tam bi se bolje videlo, kakšne težave imam. Ker je bila plača sorazmerno dobra, so si verjetno mislili, da bodo raje vzeli kakega stoodstotno zdravega nogometaša.
No, potem iz Izraela ni bilo nič. Po eni strani še hvala bogu, da nisem zdaj tam, ker je zdaj tako kaotično. Slišim se tudi z Alenom Ožboltom, ki igra v Tel Avivu, in mi je potrdil, da je zelo težko.
Mitja Lotrič je v mestu Sakhnin prebil mesec dni, nato pa prekinil sodelovanje s klubom in se razočaran vrnil v domovino.
Lani ste v Izraelu prebili mesec dni. Ste že takrat čutili kakšno napetost med Palestinci in Izraelci?
Nikoli nisem imel težav z ljudmi, tudi na cesti nisem opazil nič čudnega. Kakšen konflikt ali kaj podobnega. Na ulicah sicer ni bilo veliko vojske. Vse je bilo bolj sproščeno. Le na letališču so te pregledovali tako zavzeto, da nisi mogel verjeti. Meni se je mudilo v Slovenijo, pa so me pregledali do zadnje podrobnosti. Zame so porabili pol ure. Tega nisem razumel.
Z izraelskim klubom sem že sklenil pogodbo, a smo se potem sporazumno hitro zmenili za konec. Izrael je bila moja zadnja resna postojanka. Tam se mi je glede nogometa vse malce zamerilo. Ko sem se tako lani avgusta vrnil v Slovenijo, se mi je začelo nabirati v glavi. Začel sem razmišljati o koncu kariere.
Po vrnitvi iz Izraela niste začutili želje, da bi še kdaj zaigrali v Sloveniji?
Ne. Vrnil sem se domov, en mesec se nisem nikomur oglašal. Niti menedžerju. Nisem odpisoval nikomur.
Čeprav ste bili še v dobrih nogometnih letih, vroča roba na tržnici?
Ja, ampak vseeno, nič. Čisto sem se odklopil, hotel sem mir. Saj niti ne vem, če bi lahko šel v drug klub, ker sem bil takrat najprej registriran v Muri, nato pa še v Izraelu. O tem nisem razmišljal. Tisti mesec sem razmišljal, pa sem si rekel, da bi šel samo še v tujino. A na nekaj solidnega, ne pa za kak drobiž. Bile so ponudbe, a vedno kakšna Indija ali kaj podobnega, kar pa me ni pritegnilo. Moraš biti tudi človek za to. Meni to ne bi bilo všeč, rad imam, da je vse urejeno.
Pozneje sem nadaljeval v Avstriji, v tretji in peti ligi, a se tam nisem našel. Koleno je povzročalo težave, vse mi je padlo dol. Nisem imel več motivacije. Lahko bi nadaljeval kariero le še zaradi sebe, ampak le na ravni, ki bi bila že skoraj rekreacijska. V Sloveniji pa ne bi več igral, niti v klubih, ki nastopajo v najnižjih ligah.
Pri nas je pač tako, da bi vsi ne vem kaj pričakovali od tebe, ti pa jim tega ne moreš dati. Ne bi bil na tako dobri ravni. Tega niti ne potrebujem, rad pa sem pošten do drugih. Nočem biti svinja, da mi nekdo da denar, jaz pa mu tega ne vračam na igrišču. Ni šlo več.
Prihodnje leto bi bil navdušen, če bi lahko na Euru 2024 stiskal pesti za slovensko reprezentanco. ''O tem se pogovarjam z nekdanjimi soigralci iz Würzburga.''
Kako pa je z rekreacijo?
Smučal nisem nikoli. Včasih se odpravim na pohod na Pohorje. Gor še pridem, dol pa je že težava. Poskušal sem igrati tenis, a sem hitro začutil bolečine. To ni bilo zame. Bom pa zdaj začel s kolesarstvom. Čutim, da bi mi lahko to pomagalo.
Pri 29 letih ste tako eden najmlajših nogometnih upokojencev v Sloveniji. Vsaj izmed tistih, ki so v slovenskem nogometu pustili določen pečat.
Nikoli se nisem doživljal kot upokojenca, ker vseeno še vedno sodelujem s športniki. Še vedno sem vpet v nogomet. Ne pogrešam pa spet toliko nogometa kot igre, da bi se vrnil nazaj in igral prvo ligo. Ni možnosti. Verjamem pa, da, če bi bil zdrav, sploh ne bi prekinil kariere. A je, kar je. Ne obžalujem ničesar. Druge stvari imajo trenutno prednost. Zlasti zdravje mi pomeni več od tega, kot da bi se še mučil na igrišču in bil nekomu smešen. Češ tri leta nazaj je bil najboljši igralec lige, zdaj pa ne more več preigrati nikogar niti doseči zadetka.
Vse to ste navedli v čustvenem sporočilu za javnost, ko ste v začetku letu obvestili javnost, da je vaše nogometne kariere konec.
Spomnim se, kako sva takrat sedela s punco na kavču. Ko sem pritisnil enter, sem se zjokal. Trajalo je pol ure. Težko mi je bilo, to je bil vendarle moj način življenja. Tako sem preživel 15 let, nato pa se počutil, kot da mi je nekdo nekaj vzel. Kot da sem nekaj izgubil. Mi je pa bilo vsaj malce lažje, ker sem se na to pripravljal skoraj pol leta. Že prej sem razmišljal o tej odločitvi.
Verjetno je komu težje nehati tako, ko je že skoraj prisiljeno, kot to počnejo tisti, ki se umaknejo zaradi zrelih let, ko so stari 35 ali pa 36 let. Težko je bilo, po drugi strani pa je bila to tudi moja odrešitev. Razlog, da sem vse skupaj lažje povedal ljudem.
V sezoni 2019/20 so ga stanovski kolegi, trenerji, novinarji in navijači izbrali za najboljšega nogometaša 1. SNL. Priznanje SPINS XI mu veliko pomeni, še danes ga ima izpostavljenega na vidne mestu v stanovanju. Nasmeh in dobra volja, ki je ne skrivate med pogovorom, sporoča, da ste se odločili pravilno.
Upam, da je res tako. Otroci so najbolj veseli, ker sem lahko še več časa doma. Štiriletna hčerka me včasih, ko gledamo po televiziji nogomet, vpraša, kdaj bom spet igral za prvo ligo, pa sem ji že večkrat rekel, da je s tem že konec. Nisem ji pa še nikoli kazal posnetkov svojih tekem. Nočem še gledati veselja, kako smo osvojili naslov, ali pa vrhuncev moje kariere.
Vsa priznanja, pokale in medalje imam razstavljene doma v zgornji sobi. To ostaja tam. Tega mi ne more nihče vzeti. Na priznanje Spins XI, ko so me izbrali za najboljšega igralca lige, bom lahko vedno ponosen. Pa na naslov državnega prvaka s Celjem, prvem po 100 letih klubske zgodovine. Vesel bom, da sem bil član te zasedbe. Lepo je bilo, hvala vsem, ki so mi pomagali na nogometni poti.