Dolgo je pobirala le drobtinice, lani pa ji je uspel preboj

V prejšnji zimi je slovenske ljubitelje biatlona navduševal senzacionalni prestop Anamarije Lampič iz tekaških vrst med lovce na smučeh in izvrstna Gorenjka je hitro pokazala, da bi lahko bila tudi v svojem novem športu nadvse uspešna, nekako v njeni senci pa je eksplodirala še ena, že uveljavljena slovenska biatlonka Polona Klemenčič. Če je Lampičeva navduševala s posamičnimi odličnimi predstavami, je Klemenčičeva stalno, kot nekakšna prekaljena veteranka, zbirala vrhunske uvrstitve in z njimi kopico točk svetovnega pokala. Zablestela je tudi na svetovnem prvenstvu v Oberhofu, kjer je bilo njeno osmo mesto s sprinterske tekme slovenski dosežek prvenstva.

V Östersundu na Švedskem je po prvenstvu dosegla še 10. in 13. mesto na posamični tekmi in skupinskem startu, sezono pa tudi sklenila s solidnima predstavama v Oslu, po katerih smo se spraševali, kaj bi šele bilo, če bi le streljala še malce bolj zanesljivo. In prav v strelskem delu ima največ rezerv, pravi. S strelsko ničlo in nekaj sreče so za nekoč tiho in zadržano dekle povsem dosegljive tudi stopničke. Pred prihajajočo sezono se zdi veliko bolj samozavestna in odločna, drugače po tako spodbudni sezoni, kot je bila lanska, niti ne more biti. Na olimpijskih igrah leta 2026 v Cortini d'Ampezzo bi bila lahko Polona Klemenčič eno od najnevarnejših slovenskih orožij, z veseljem pa lahko pričakujemo že biatlonsko zimo 2023/24, v kateri bo poskušala dvakratna poletna državna prvakinja še nadgraditi lanske izide.

Ponudila se nam je priložnost, da simpatično biatlonko iz Kranja spoznamo malo podrobneje.       

"Ko enkrat dosežeš boljši rezultat v začetku sezone, ti je potem v nadaljevanju veliko lažje in greš lahko veliko bolj sproščeno naprej." Foto: Simon Kavčič Lani vam je uspel izjemen rezultatski preboj, kaj se je zgodilo?

Da, lani je bila res super sezona. Pred sezono nismo imeli kakih pripravljalnih tekem, razen teden pred začetkom v Avstriji, zato nisem niti natančno vedela, kako sem pripravljena v primerjavi s konkurenco, potem pa je prišel Kontiolahti s tem 21. in 19. mestom in takrat sem videla, da je marsikaj mogoče. Ko enkrat dosežeš boljši rezultat v začetku sezone, ti je potem v nadaljevanju veliko lažje in greš lahko veliko bolj sproščeno naprej.

Pred lansko sezono ste ves čas poudarjali, da si želite osvojiti le kakšno točko svetovnega pokala, na svetovnem prvenstvu v Oberhofu pa je s tistim osmim mestom najbrž že zadišalo tudi po stopničkah …

Da, tudi lani sem si v resnici zaželela biti le čim večkrat v točkah, nato pa se mi je res odprlo. Dobro, razen sprinta v Hochfilznu in še nekaterih ponesrečenih tekem je bila sezona imenitna. Sploh svetovno prvenstvo, ko mi je na sprintu uspelo ustreliti ničlo in sem prišla med najboljših deset. To je bilo zame res nekaj najboljšega. Vidiš, da je mogoče, da tudi najboljše tekmovalke lahko grešijo, da imajo tudi one lahko slab dan, in če to izkoristiš oziroma imaš nekaj več sreče, res lahko dosežeš vrhunski rezultat.

Najbrž to pomeni, da so tudi vaše ambicije zdaj malce zrasle?

Dobro, zdaj na to res gledam malo drugače, po drugi strani pa menim, da se z rezultatom ne smeš obremenjevati. Vso sezono smo trenirali, se trudili za to, da se izboljšamo, ampak na tekme moramo iti sproščeno. Ne vemo, kako so trenirali drugi. Če gremo sproščeno na tekme, če bom dobro ustrelila in se mi sestavi tudi tekaški del, verjamem, da bodo prišli tudi rezultati. Nas pa čaka nekaj novosti, ukinila se bo namreč uporaba fluora in za zdaj sploh še ne vemo, kakšne razlike bo to prineslo.

Sportal Jakov Fak je osredotočen še na en veliki cilj, najbolj pa si želi zdravja

To ukinjanje fluora v mažah za smuči se dogaja že nekaj časa, dve sezoni se že govori o tem. Ali to pomeni, da se je lani še izdatno uporabljal?

Tega ne vem natančno, to je vprašanje za serviserje, mislim pa, da so že imeli neke smernice, da so morali uporabo omejevati, fluor odstranjevati, vse ni bilo dovoljeno. Tudi v prejšnjih sezonah so torej že omejevali, v Östersundu so nam pred tekmo tudi vzeli smuči, da so preverili stanje, prav tako so smuči testirali po tekmi.

Več let se ugiba tudi o tem, kako bo ta prepoved vplivala predvsem na manjše reprezentance. Bo razkorak do bogatejših ekip še večji ali bo vse skupaj malce izenačilo razmerja.

Da, res je, mogoče je oboje, to bomo videli že na prvih tekmah.

Kolikokrat pa ste imeli v sezoni slabe smuči, kar se pač zgodi zaradi takšnih in drugačnih okoliščin?

Lani se mi zdi, da sem imela vso sezono res dobre, super smuči. Vedno so bile konkurenčne, nekajkrat v primerjavi z velikimi reprezentancami celo boljše. Kar zadeva servis, je bilo res vse super.

Na sprinterski tekmi na svetovnem prvenstvu v Oberhofu je z osmim mestom poskrbela za najboljši slovenski dosežek. Foto: Grega Valančič/Sportida

Vaš rezultatski preboj se ujema s prihodom Anamarije Lampič v biatlonske vrste. Je tudi ona morda kako vplivala na dvig vaše samozavesti? Ste se morda od nje nalezli nekaj tega pozitivizma?

Morda pri samozavesti, da. Zagotovo pa tudi s tem, da sem na skupnih treningih videla, koliko mi manjka, kaj lahko pobereš od tako dobrega tekmovalca. Da, mislim, da nekaj zagotovo je na tem, ampak se mi zdi, da sem tudi v prejšnjih sezonah jaz dobro trenirala, pa se to morda ni pokazalo tudi na rezultatih. Odprlo pa se je lani, ko smo tudi zamenjali trenerja, Ana je prišla in morda je videti, kot da prej takšnega napredka ni bilo. A jaz sem napredovala tudi v prejšnjih sezonah. Se pa to žal res ni pokazalo na rezultatih. Bolj na mojih občutkih.

Kaj pa psihološko? S prihodom Ricca Grossa in Anamarije Lampič je bilo v reprezentanci mogoče zaznati nov, bolj sproščen duh. Je morda prej tudi na vas padlo preveliko breme?

Mislim, da ne, tudi v prejšnjih sezonah sem imela v ekipi vselej kakšno tekmovalko, ki je bila boljša od mene. Predvsem Lea (Einfalt, op. p.), ki je bila tekaško močna in sem jo lahko lovila, pred njo je bila Urška (Poje, op. p.). Vedno sem imela nekoga pred sabo in sem ga lahko lovila. Zdaj je to Ana. Tudi preostali dve dekleti (Živa Klemenčič in Lena Repinc, op. p.) me nekako priganjata, da se poskušam izboljšati. Nikoli nisem imela tega velikega pritiska z rezultati, sem se pa morda zdaj res nekoliko bolj sprostila.

Sportal Če ne bi prestopila v biatlon, bi jo žrlo do konca življenja

"Izkušnje ti pomagajo, da se znaš umiriti, da se znaš osredotočiti." Foto: Simon Kavčič Najbrž ste v reprezentanci pogrešali tudi mentorico, ta predaja znanja in izkušenj je bržčas zelo pomembna. Čas Teje Gregorin ste malce zgrešili …

Da, res je, v obdobju Teje jaz še nisem bila v reprezentanci A. Ko sem prišla v svetovni pokal, je z biatlonom odnehala tudi Anja Eržen, ampak sem imela to srečo, da je bila tam še Urška in je nato prišla Lea. Tako sem le imela nekoga, od kogar sem lahko črpala znanje. Od Urške sem morda nekaj več pobrala v streljanju, od Lee malo več na tekaškem delu. Lažje je, če imaš nekoga pred seboj in nisi ti tisti, ki mora na novo odkrivati toplo vodo.

Biatlon je le šport, v katerem izkušnje pomenijo ogromno.

Da, res je, na splošno je tako, da biatlonci z leti postajajo vse boljši. Seveda so tudi izjeme, ampak na splošno velja, da je za dozorevanje potrebnih nekaj let. Izkušnje ti pomagajo, da se znaš umiriti, da se znaš osredotočiti. To je pomembno.

Kako ste se sploh znašli v biatlonu? Je bil ta vaša prva ljubezen?

Najprej sem začela trenirati tek na smučeh v Kranju. Pred menoj ga je začela Živa, nato sem se ji pridružila še jaz. Potem smo v mlajših kategorijah začeli streljati z zračno puško, a se prvo leto, ko bi šla lahko v biatlonsko reprezentanco, za to nisem odločila, na koncu pa je pretehtalo to, da res nisem ljubiteljica klasike (smeh, op. p.). To je prevladalo, zato sem odšla v biatlon, saj sem imela tudi streljanje rada.     

Kako je imeti sestrično v reprezentanci?

Zame je super! Zadnji dve leti sva tudi sostanovalki. Lepo je imeti nekoga domačega ob sebi, ki te spodbuja. Je tudi nekdo, na kogar se lahko opreš.

Izhajate iz športne družine?

Brat je treniral kolesarstvo in oče rokomet, tek na smučeh pa je bil disciplina Živinega očeta, mojega strica, njemu smo sledili v ta šport in pozneje v biatlon.

Sportal Ljubljančanka, ki se v vodi počuti bolje kot na suhem, a plavanje ni njena edina strast

V biatlonu so zadnja leta velike težave z boleznimi. Kako se vi spopadate s temi grožnjami?

V zadnjih letih, ko je bil kovid, je bilo morda celo lažje ostati zdrav. Izogibal si se lahko ljudi, nosili smo maske in ni bilo nenavadno, če si se umikal. Zdaj pa je … Mah, niti ne vem, če pride bolezen, se moraš pač sprijazniti. Zavedaš se, da si nekaj izgubil, ampak če lahko precej hitro spet normalno treniraš, lahko spet ujameš formo, jo stopnjuješ in dosežeš kakšen dober rezultat.

Kapetan reprezentance Jakov Fak je dober zgled tudi za 26-letno Kranjčanko. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kdo pa so vaši biatlonski vzorniki, vzornice?

Ko sem bila mlajša, sem veliko spremljala Darjo Domračevo, Oleja Einarja Björndalna in Johannesa Thingnesa Boeja, ampak zdaj, ko sem v svetovnem pokalu, niti nimam časa opazovati drugih in imeti nekoga kot vzornika. Zdi se mi, da ko si mlajši, imaš nekoga, ki te navdihuje, nekateri pa ne nazadnje postanejo tudi tvoji tekmeci (smeh, op. p.).

Za Domračevo smo govorili, da pleše na smučeh, njena tehnika teka je bila fenomenalna.

Da, res je imela posebno tehniko, pred olimpijskimi igrami je bila trenerka kitajske reprezentance, ves čas si jo lahko videval ob progi, so pa tudi Kitajke začele teči na podoben način.

Pa je mogoče posnemati tehniko Domračeve?

Mislim, da je težko. Če ti deset let tečeš z neko tehniko, je v enem letu ne moreš spremeniti oziroma moraš biti res stoodstotno osredotočen na to, kaj počneš. Jaz lahko rečem le, da se moram vsako leto, ko poskušam kaj spremeniti, za vsako malenkost res močno potruditi, da mi uspe.

Najbrž tudi ni smiselno prav izdatno posegati v že uveljavljeno tehniko, ki človeku ustreza …

Da, mogoče je treba vsake toliko spremeniti kakšno malenkost. Vsako leto iščeš načine, da si še hitrejši, da bi se izboljšal. Vsako leto vsak poskuša najti še kakšen odstotek tu in tam.

Sportal Posebna izpoved Zmaga Sagadina

Nastopila je že na olimpijskih igrah v Pekingu, a pravega vzdušja tam ni začutila. Foto: Simon Kavčič S čim pa se kratkočasite med tistimi redkimi prostimi trenutki, ko ste zdoma? Vemo, da ste biatlonci od decembra do marca domala nenehno na poti.

Preberem kakšno knjigo, pogledam kakšno serijo ali film, če sem doma in imam čas, še posebej pa po koncu sezone, se dobim s prijatelji, ki jih med tekmovalno sezono ne vidim veliko, ukvarjam se s svojim kužkom, ki ga lahko odpeljem večkrat na sprehod. Kuža se je pravzaprav kar navadil na ta ritem, v času kovida, ko smo bili več doma, je doživljal večje šoke, ko smo šli na pot. Zdaj pa je navajen, sicer pa ni nikoli sam.

Kakšne knjige in filme pa imate radi?

Odvisno od razpoloženja, lahko kakšne romantične, a tudi kakšne akcijske, ne pa ravno grozljivk. Rada imam različne žanre, tudi pri knjigah nisem izbirčna, rada imam biografije, tudi leposlovje, res odvisno od tega, kaj mi v določenem trenutku ustreza. To mi pomaga predvsem pri tem, da se lahko malce bolj sprostim.

S kom v reprezentanci pa imate usklajen okus pri tovrstnih zadevah?

Na splošno si zelo delimo nasvete, kaj je dobro, kaj je vredno prebrati, pogledati. Kar zadeva glasbo, sploh nimam kakšnih posebnih zvrsti, poslušam vse, spet povsem na podlagi trenutnega počutja. V reprezentanci imamo ljubitelje toliko različnih žanrov, da s tem nimam nobenih težav, poslušam lahko čisto vse. Nekateri imajo s tem morda malce več težav, ko bi eni poslušali nekaj, drugi pa nekaj povsem drugega.

Velja ta neizbirčnost tudi pri hrani?

O ne, pri hrani pa sem bolj izbirčna (smeh, op. p.). A menim, da sem se z leti malce izboljšala tudi na tem področju.

Sportal Zgodbe 60 let motokrosa pri nas, ki jim danes komaj verjamemo

Vemo, da je včasih prizorišče tekem svetovnega pokala lahko neprijetno prav zaradi slabe kulinarične ponudbe. Čeprav se morda sliši banalno, pa je zelo pomembno, ne nazadnje so se dogajale tudi zastrupitve …

Zadnja leta z nami povsod hodi kuhar, ki se nam prilagaja, da s tem ni več težav. Kdaj pa vseeno pristanemo v kakšnem hotelu, kjer je že malce težje dobiti hrano, ki ti ustreza.

V Italiji na naslednjih olimpijskih igrah s tem najbrž ne bo težav, kajne?

Ne, ne, mislim, da s tem pa res ne bo težav (smeh, op. p.). Testenine, vsaj upam, da bodo, so super.

Ravno naslednje olimpijske igre leta 2026 so zagotovo eden od vaših največjih prihajajočih ciljev, že Ricco Gross je, ko je prišel v slovensko reprezentanco, postavil to obdobje do olimpijskih iger kot nekakšno gradnjo, Cortina pa bo vrhunec.

Seveda, največji cilj so olimpijske igre. Dolgoročni. Mislim, da imamo dobre možnosti, trenutna ekipa deklet je močna. Kratkoročni cilji pa so seveda napredek, vsako sezono izboljšati izide iz prejšnje.

Članica reprezentance A je tudi Polonina sestrična Živa. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Bili pa ste že na olimpijskih igrah, popoln šok to za vas ne bo.

Morda, je pa res, da so bile olimpijske igre v Pekingu drugačne, vsaj glede na to, kar so mi povedali drugi, ki so bili že na drugih prej. Zadnje so bile neznačilne, jaz sem bila samo v vasi in na biatlonskem poligonu, na druga prizorišča mi ni uspelo iti pogledat kakšnega tekmovanja. Niti ni bilo časa, saj so bile ves čas tekme. Na prejšnjih igrah je bilo to veliko bolj odprto, so mi povedali preostali. Lahko so šli malo okoli in začutili ta olimpijski utrip. Če bodo naslednje igre bolj podobne tistim pred Pekingom, zaznamovanim s koronavirusom, bom morda le doživela nekaj novega, nekaj tega olimpijskega vzdušja. Računam, da bo tako in da bo to zame zanimiva nova izkušnja.

V Pekingu niti ni bilo tega druženja v olimpijski vasi, bilo je res zaprto, večino časa sem preživela z Živo, niti preostalih naših tekmovalcev nisem videla veliko, le kdaj v jedilnici, pa še tam je bilo vse ločeno s stekli. Da, bilo je res strogo. Zame so bile vseeno super igre, bile so moje prve, a so mi bolj izkušeni povedali, da niso bile res prave, vsaj kar zadeva vzdušje.

Sportal Slovenski potnik za olimpijski Pariz: Moj največji uspeh? Ljudje, ki jih imam okoli sebe.

Olimpijske biatlonske tekme bodo v Antzerselvi, ki jo dobro poznate iz svetovnega pokala. Kako pa vam ustreza to prizorišče?

Meni je Antreselva všeč. Ne vem pa, kako, če sploh, bodo proge spreminjali za igre. Po navadi jih za velika tekmovanja malo otežijo. Za zdaj je super, strelišče je malce drugačno, tam tudi občutim, da je višina nekoliko drugačna. Bomo videli.

Jakov Fak pravi, da je, ko si v formi, vsaka proga lahka, ko pa nisi, pa …

… je vsaka težka. Da, res je. Natanko tako je.

Trudi se izboljšati streljanje. Foto: Simon Kavčič Imate tudi dekleta kaj od Jakovih izkušenj? Tudi vam kot starosta reprezentance pomaga s kakšnimi nasveti?

Mislim, da je tako, kot je poudaril tudi Jaka sam (Povedal je, da ob obilici trenerjev sploh ne pride do besede, op. p.), da imamo okoli sebe toliko dobrih trenerjev, s toliko izkušnjami, da nam nasvetov ne manjka. Seveda pa ga lahko na treningih, predvsem pri streljanju, opazujemo in vidimo, kaj bi lahko popravili, spremenili, izboljšali. Sicer pa tudi od trenerjev dobimo dovolj informacij, ki jih moramo predelati (smeh, op. p.).

S katerimi trenerji pa ste najbolj v stiku, kdo je zadolžen za vas?

Načeloma vsi treniramo skupaj, fantje, dekleta, vsi trenerji so z nami, vsi nam dajejo informacije. Mogoče tekaško največ dobim od Boštjana (Klavžarja, op. p.), pri streljanju pa seveda od Mariča (Janeza, op. p.) in Ricca. Boštjan je nov v biatlonu oziroma je bil prej pri mlajših selekcijah, strelske informacije pa dobimo od starejših trenerjev.

Saj je logično, Boštjan prihaja iz teka, Ricco in Janez sta slovela kot dobra strelca, vloge so torej razdeljene nadvse smiselno.

Da, zagotovo, od vsakega dobim dovolj informacij, da se lahko poskušam izboljšati, vse njihove izkušnje in znanje mi pomagajo, da sem vse boljša.

Sportal Tonček Štern v nepoznanem položaju: Delam vse, da se bom vrnil še močnejši #video

Pa si kaj v reprezentanci želite izboljšati? Vam kaj manjka?

Kot ekipa mislim, da delamo res dobro, dobro se ujamemo, vse je odlično organizirano in si sploh ne predstavljam, kaj bi lahko izboljšali.

Mislil sem bolj na celotno reprezentanco v primerjavi z velikimi biatlonskimi narodi. Morda kdaj z zavistjo pogledate proti norveškim, nemškim, francoskim taborom, njihovim servisnim tovornjakom in tako naprej?

Da, imajo res velike tovornjake, ampak imajo tudi večje število tekmovalcev. Mislim, da je za to majhno ekipo, ki jo imamo, res dobro poskrbljeno. Serviserji se močno trudijo za nas, mislim, da imamo to urejeno. Dobro, z večjimi reprezentancami se pri tem ne moremo primerjati, je pa vprašanje, ali je pri njih res toliko boljše. V svetovnem pokalu niti nimamo prav veliko časa, da bi opazovali druge, morda ga imajo trenerji več, mi pa moramo biti osredotočeni na svoje tekme in treninge. Na progi vidiš trenerje, ki testirajo smuči, potem greš v kontejner in nato takoj v hotel, zato niti ne opaziš prav veliko dogajanja. Na splošno smo bolj osredotočeni sami nase, vsaj jaz poskušam razmišljati bolj o svojih treningih, o svojih napakah, pa vetru, ki se spreminja, o streliščih, ki je vsako drugačno.

Kje pa imate največje rezerve?

Mislim, da imam pri streljanju še malo rezerve. Lani sem začela streljati malce počasneje, ampak je bilo bolj zanesljivo, še vedno pa imam veliko rezerve, lani sem prepogosto zgrešila zadnji strel in če bi popravila to, bi bilo že super.

To je ta pregovorni …

… biatlonski strel, ja (smeh, op. p.). To je mogoče malo v glavi. Morda malo preveč hitiš, ker hočeš naprej teči … Ne vem. To poskušam izboljšati, da se res osredotočim še na ta zadnji strel. Včasih ga zdaj na treningih majčkeno počakam, pa se mi zdi, da je včasih to še slabše. Bi bilo bolje, da odstreljam v svojem ritmu, da se ne ustrašim zadnjega strela.

Sportal Slovenec, ki je tudi brez Dončića pisal zgodovino

Se zaradi napak na tekmah kaj obremenjujete? Ostanejo z vami? Zaradi kakšnega ponesrečenega nastopa slabo spite?

Ne, ko je tekma končana, ne moreš nič več spremeniti, pobereš lahko samo izkušnje in poskrbiš, da na naslednji tekmi ne delaš istih napak. Mislim, da kar znam izklopiti, seveda je kakšna tekma, po kateri se bolj obremenjuješ, ampak pomembno je, da so slabe stvari opomin, dobre pa spodbuda.

Glede na izide prejšnje sezone so apetiti, kot že rečeno, zagotovo zrasli, kam zdaj merite, kaj si želite doseči?

Apetiti so višji, seveda, ampak ne bom nič konkretnega napovedovala, saj, kot že rečeno, ne vemo, kakšne bodo razlike v smučeh. Mislim, da sem napredovala v teku v primerjavi s prejšnjo sezono, tudi za streljanje imam še dober mesec časa, da ga izboljšam, a imam občutek, da sem v tem napredovala, upam pa, da se bo to poznalo na tekmah.

"Od vsakega trenerja dobim dovolj informacij, da se lahko poskušam izboljšati, vse njihove izkušnje in znanje mi pomagajo, da sem vse boljša." Foto: Grega Valančič/Sportida

Je ta zadržanost pri razkrivanju ciljev bolj vraževerje ali gre za svojevrstno življenjsko filozofijo?

Resnično nočem polagati konkretnih rezultatskih ciljev. Če si zastaviš te, nase ustvariš pritisk. To se je mogoče videlo v prejšnjih sezonah, ko sem vedela, da lahko osvojim točke svetovnega pokala, sem si to zadala kot cilj, a potem točk ni bilo. Čeprav sem vedela, da če ustrelim tako, kot je treba, ker sem dobro tekla, bi jih morala osvojiti. Pa se je zgodilo, da je šel strel preveč mimo, pa sem bila od točk oddaljena vsega pet sekund … Tista sezona je bila zame res težka, ker sem se sama zadnje tedne sezone obremenjevala le s temi točkami. Zdaj si tega pritiska nočem nalagati, vem, kje približno želim biti, hočem izboljšati dosežke prejšnje sezone, a s konkretnimi uvrstitvami se ne obremenjujem. Spoznala sem, da je to zame slabo. Tako, da res gre bolj za nekakšen filozofski pristop. O tem prej nisem niti preveč razmišljala, zdaj pa vem, da je treba iti sproščeno v sezono.   

Se poleg biatlona ukvarjate še s kakšnim športom? V prostem času, na primer.

Zelo rada kolesarim. Pa kakšna hoja v hribe je res sproščujoča. To imam rada in sem res vesela, da imamo v načrtu biatlonskih  treningov tudi veliko kolesarstva in pohodov.

Najbrž tudi spremljate profesionalno kolesarstvo?

O, seveda! Cestno kolesarstvo je super. Imamo toliko izvrstnih kolesarjev, tudi Matej Mohorič je doma iz naših koncev, v otroštvu je bil domala naš sosed in v mlajših kategorijah je treniral tudi z mojim bratom. Nekaj posebnega je, ko lahko tako na svetovnem prizorišču spremljaš nekoga, ki ga poznaš. Pa Pogačar in Roglič! Res imamo izjemne tekmovalce in je super spremljati največje dirke.

So uspehi teh naših kolesarskih asov lahko tudi motiv za vas, športnike iz drugih panog?

Da. Pri kolesarstvu lahko vidiš, da nikoli ne smeš obupati, naši fantje gredo na vso moč do zadnje etape, tri tedne se mučijo na teh tourih, girih in tako naprej. Nikoli ne izgubijo upanja in to je vsekakor motivacija tudi zame. Da moram vztrajati, da ne smem obupati.

Preberite še:

Sportal Ganljiva izpoved Slovenke, ki noče več molčati

Planet TV Nekdanja biatlonka je to šalo hitro obžalovala #video

Sportal P. Klemenčič znova izkoristila zgrešene strele Lampičeve, Dovžan pa odsotnost Faka

Sportal Biatlonci z novim vodstvom, Fak in Klemenčič državna poletna prvaka

Sportal Štirikratni svetovni prvak končal kariero

Sportal Slovenski olimpijec na novi poti: Bil sem pahnjen v vodo in sem splaval

Sportal Slovenska biatlonska okrepitev za Bahrain Victorious?