Zgodbe 60 let motokrosa pri nas, ki jim danes komaj verjamemo

Sportal Tri ljubezni slovenskega nogometaša: Lana, Tibo in Indija

Silvin Vesenjak Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Kje drugje kot na progi Radizel v Orehovi vasi, kjer je bil konec šestdesetih let ustanovljen AMD Orehova vas, leta 1963 pa so izvedli prvo dirko v motokrosu, smo se srečali s Silvinom Vesenjakom. Lani ga je krovna zveza AMZS nagradila za življenjsko delo v avtomotošportu v Sloveniji. Pri 14 letih (1972) je prvič nastopil na motokros dirki (v razredu do 60 kubičnih centimetrov). Pozneje je v kategoriji 125 ccm in 250 ccm kljub številnim poškodbam, tehničnim težavam z motorji, službi in družini precej uspešno dirkal na domačih in jugoslovanskih dirkah ter tudi na svetovnem prvenstvu, vse do leta 1992. Nato je v Slovenijo pripeljal enduro, postavil je tudi temelje za cross country. V zrelih letih je znova sedel na motor za motokros in tekmoval na veteranskih dirkah, leta 2006 je bil v Belgiji 11. na svetovnem prvenstvu. Na motorju je nazadnje sedel pred tremi leti. Še vedno je tudi aktiven funkcionar, v AMD Orehova vas je trenutno v upravnem odmoru (pred leti je bil tudi predsednik kluba) in skrbi predvsem za arhiv kluba. Pripravlja razstavo ob 60. obletnici prve dirke na progi Radizel, ki jo bodo naslednjo nedeljo proslavili z dirko državnega prvenstva. 

Motokros je v Sloveniji "družinski posel", tudi pri vas je bilo tako.
Res je. Če pogledam še malo bolj nazaj. V roke sem dobil knjigo o motošportu v Jugoslaviji, moj dedek je leta 1925 vozil na dirki Maribor–Ptuj. Čez dve leti imamo 100 let motošporta v družini. Tudi moj oče je krajši čas vozil na cestnih dirkah, ampak je prenehal, doživel je pretres možganov, in je leta 1962 šel gledat neko dirko v Zabok. Pa je rekel: motokros, o, to pa ja! Leta 1961 se je začel voziti motokros v Jugoslaviji, 1908 pa na svetu. Moj oče ga je začel voziti leta 1964 in potegnil za sabo še svojega brata. Leta 1966 je bil prvi Slovenec državni prvak v Jugoslaviji. Kot družina smo hodili z njim na dirke po Jugoslaviji, v tujino. On je začel voziti komaj s 34 leti. Takrat si potreboval službo, da si si sploh lahko privoščil motor in si s takimi leti tudi začel. Leta 1970, 1971 je odnehal oče, leta 1972 pa sem začel jaz. Potem je še moj brat začel voziti, nekaj dirk je odpeljal tudi moj sin. Imamo kar tradicijo.

Silvinov oče Stanko Vesenjak je bil eden od pionirjev motokrosa pri nas. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Takrat ste na dirke hodili s hroščem in prikolico.
Tisti, ki je imel takrat prikolico, je bil že gospod. Prikolico si namreč moral narediti sam. Bila je tudi možnost, da so z motorja vzeli prvo kolo in ga pripeli zadaj na nosilec na fička. In so motor vlekli kar po cesti. To je bila pri nas prva možnost. Potem pa je prišla prikolica. Spomnim se dirk v dežju. Kam si se lahko skril? Imel si samo dežnik pokrovitelja Induplati Lendava, na primer. Če zdaj nimajo kombija in še prikolice, na dirke sploh ne hodijo.

Vi ste začeli dirkati stari 14 let, ko so v 60-kubičnem razredu lahko dirkali samo vozniki, starejši od 16 let.
Da, voziti sem začel leta 1972. Oče je imel neke veze v Tomosu, pa je po delih kupil motor, Tomos 15SL, ga predelal v varianto za motokros. Porezal je blatnike, vzel močnejše vzmeti, kros guma je bila samo zadaj, spredaj kar gladka guma. Ker nismo našli platišča, da bi lahko namestili kros gumo. Dve leti sem vozil ta moped s povsem gladko gumo! Kot bi šel s cestnim motorjem na progo. Takrat se je odprl nov razred do 60 kubičnih centimetrov. Voziti si lahko začel s 16 leti. Ker sem bil star šele 14 let, so morali starši dovoliti, da sem lahko vozil. Še danes imam ta dokument. Kar poglejte na YouTubu, objavljenih imam nekaj filmov iz let 1972, 1973 tukaj iz Orehove vasi, iz Tržiča.

Iz Tržiča? Ste vozili na stari Ljubelj ali so imeli progo za motokros?
Ni šla povsem na vrh. Na polovici se je obrnila. Prvo dirko sem odpeljal prav v Tržiču. In to v blatu.

Silvin Vesenjak Foto: Osebni arhiv Silvin Vesenjak Ko omenjate blato, ena od vaših najbolj znanih fotografij z motokrosističnih dirk je tista, ko ste povsem blatni po obrazu in čeladi. 
Mislim, da je bilo v Jastrebarskem. To je bilo tam malo pred letom 1980. Dež je padel, blato je bilo globoko. Gremo! Ni bilo mogoče, da ne bi vozili (op. a.: nedavno je na dirki MXGP v Turčiji odpadla kvalifikacijska vožnja zaradi močnega naliva). Je pa res, da smo v moji 21-letni karieri motokrosa dvakrat stavkali. Ker proga ni bila pripravljena. Ker so bile v travi skrite stare linije in je bila proga res nevarna. Motokros pač ni spretnostna vožnja, da bi vozil počasi, ampak voziš na čas. Ker je bilo nevarno, smo pač stavkali. A je bilo vedno tako, da so funkcionarji zmagali. Mi pa smo bili črne ovce.

Danes pa je varnost na prvem mestu. Ni pa to edina razlika v motokrosu nekoč in danes. Kakšne so največje razlike?
V obdobju Jugoslavije že motorja nisi dobil. Zdaj lahko jutri kupiš tri motorje, če želiš. Takoj lahko dokupiš tudi boljše komponente. Tudi finančno lažje prideš do motorja. Da ne govorim o varnosti, o opremi. V blatu smo imeli običajna očala, nobenih stekel za sneti ali pa filma za potegniti. Na začetku sem imel še očetovo čelado, ki je imela še prirejen ščitek spredaj. Bil je kar nekako zalepljen nanjo. Fantje bi morali danes poskusiti tisto opremo in motorje. Ali da bi pripeljal svoj stari motor. Ki ima 100 milimetrov hoda! Pa še to nima pravega hoda, trdo je, kot bi se usedel na desko. Danes pa ima 300 milimetrov hoda.

Tim Gajser Foto: Grega Valančič/Sportida Bi bil Tim Gajser kar šokiran, če bi se usedel na vaš motor?
Tudi zaradi zavor. Ker so bile kolutne. Po mojem bi priletel na polno, na zavoju pa zletel ven! Saj zavore ne bi prijele. So pa fizično danes fantje veliko boljše pripravljeni. Ali pa tudi ne. Če pogledaš, da ni bilo amortizacije. Proge pa so bile same jame. Niso jih ravnali z buldožerji! Ne vem, do katerega leta, a tu v Orehovi vasi so progo ravnali z motiko, krampom in lopato. Ko je nastal kanal zaradi vode, kar je bilo najnevarnejše, so šli in to pogrebli skupaj. Če danes pred treningom ne poravnamo proge, voznikov ni na treningu. Pa še takrat se pritožujejo, kaj vse je narobe.

Danes je motor zelo pomemben, tovarniške ekipe so v prednosti, imajo tudi številne mehanike. V vaših časih ste bili za vse sami, niste samo sedli na motor in dirkali.
Ko včasih v službi kaj razlagam o zgodovini dirkanja, pa pravijo: Ti si samo popravljal motor?! Če sem imel srečo, da motor ni odpovedal, sem se dobro peljal. Prva dirka pri Tomosu, prva vožnja. Voda je prišla v filter, v uplinjač, motor ni šel! Na drugi dirki so mi spustile vilice. Kot bi se vozil samo na vzmet! Odletele so osi, matice so padale, kolesa so sedla skupaj, pnevmatike so se predrle ... Danes pa redkokdaj kak motor odpove, ker so tako kakovostni. Vse je podprto še računalniško, da spreminjajo krivulje. Tega sploh ni mogoče primerjati! Tisto so bili pionirski časi.

"Ti si samo popravljal motor," mu govorijo kolegi, ko jim razlaga stare zgodbe. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Kako pa je bilo s financami?
Če nisi imel denarja, si bil v podrejenem položaju. Kdor je bil zasebnik, je imel nekaj denarja. In smo "švercali". Motorje smo vozili čez mejo na začasni uvoz. In potem, kot da si ga vrnil, a ga nisi vrnil, ker si ga potreboval za dirke. Dele, gume smo tihotapili pod sedeži, pod motorjem. Včasih so te ujeli in si plačal kazen, carino. Pri nas nisi dobil nič. Niti zračnice za kros motorje.

Je bilo mogoče v Sloveniji dobiti pokrovitelje?
Z vidika organizatorja dirke: če si imel političnega botra, je pripeljal tudi pokrovitelje, takrat ni bilo težave. V prejšnjih časih je AMD Orehova vas naredila 26 dirk za svetovno prvenstvo, s prikolicami, v razredih 125 in 250, pa na koncu MX3. Če pa rečem z vidika voznika, si moral imeti doma zasebno podjetje ali pa si naokoli pošiljal vloge. A če nisi nikogar poznal, si oplel! Se spomnim, da sem neko leto, ko sem bil tretji v državnem prvenstvu, napisal več kot 100 vlog. Samo Litostroj mi je odgovoril, pa sem dobil kakšnih 100 mark. Mislil sem, kaj bom dobil. Moram pa povedati, da smo bili v tistem času na dirkah plačani. Do leta 1990 ali 1991 smo dobili plačano kilometrino, plačane točke. Na vsaki dirki, od svetovnega prvenstva do državnega prvenstva. V spidveju je to trajalo do leta 2010. Potem pa so rekli: Avstrijci plačujejo 100 šilingov štartine. In smo morali tudi mi začeti plačevati. Danes je pa tako, da organizator ne spravi denarja skupaj niti za organizacijo. Skoraj vsaka dirka pri nas gre v minus.

Tudi pred desetletji ni bilo posluha med morebitnimi pokrovitelji. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com V motokrosu ste dirkali 21 let in takrat se vaša dirkaška kariera še ni končala. Na kateri dosežek ste najbolj ponosni?
Da, 21 let sem bil v motokrosu. Potem sem šel pri 34 letih vozit enduro. Do leta 2006 sem vozil enduro. Nato sem se vrnil v motokros, ker so razpisali državno prvenstvo veteranov. In istočasno sem vozil še enduro. Bil sem prvi Slovenec, ki je šel na svetovno prvenstvo v enduru. Odpeljal sem tudi prvo dirko svetovnega prvenstva veteranov. V Belgiji sem bil 11., kar je bil kar velik dosežek. V prvi karieri motokrosa pa sem bil na svetovnem prvenstvu 15. na Češkem, sicer pa bolj zadaj. Mogoče nismo imeli dovolj želje. Če nisi imel dovolj podpore, nisi mogel imeti želja, da bi meril više. Takrat so bile točke samo do 10. mesta (op. a.: danes v svetovnem prvenstvu do 20.). Marjan Avbelj je bil prvi Slovenec, Jugoslovan, ki je dobil trikrat eno točko. V svetovnem prvenstvu si bil tudi plačan. Na vsako dirko, na katero si se uvrstil – na štartu ni bilo tako malo tekmovalcev kot danes – si dobil 500 švicarskih frankov, pa še za mesto si dobil nagrado. 

Zgodba iz vaše motokrosistične kariere, ki bi bila za današnjo generacijo voznikov nepredstavljiva?
Ena smešna. Doma imam arhiv dirk. To sem očitno podedoval po očetu. Od prve do zadnje dirke imam štartni seznam, opis dirke, rezultate, koliko sem dobil na posamezni dirki. Zadnjič me je prijatelj spomnil, da sem bil z njegovim očetom na dirki druge jugoslovanske lige. In sem razmišljal, zakaj sem šel tako hitro v višji razred: dve leti sem vozil 60 kubikov, dve leti 125. To sta bila nova razreda, do takrat je bil v Jugoslaviji samo 250. In sem šel kar na drugo ligo 250. Dirka je bila v Podgariću. V drugi jugoslovanski ligi niso bili slabi vozniki. Na štartu mi je motor ugasnil. Drugi so se odpeljali, jaz pa v boks po svečko, po ključ. Prišel sem nazaj, zamenjal svečko, sedel na motor in sem jih na koncu vse prehitel za 500 metrov. Še sam sem pozabil na to. Je bilo to res ali sem lagal samemu sebi? Ko to bereš, ti je kar toplo pri srcu in se obudijo spomini.

Motokros je drag šport. Ste hodili v službo, kako ste se znašli?
Že pred vojsko sem nekaj zaslužil. Potem sem prodal motorje, avtomobile. Ko sem prišel iz vojske, sva tako začela z ženo graditi hišo. Takoj po vojski sem šel v službo. Čez nekaj let sva imela hčerko. To pomeni: hiša, služba, dirke in družina. Vse in vse nam je uspelo. V Sloveniji sta bila pred devetdesetimi leti dva, mogoče trije profesionalni vozniki. Ali pa niti niso bili povsem profesionalni, ker so delali doma pri starših. Da so si lahko kupili motorje. 

V Orehovi vasi je bilo tudi 40 tisoč navijačev, danes na dirkah DP vsega tisoč. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Kakšna pa je bila takrat priljubljenost motokrosa med navijači. V Orehovi vasi pravite, da je bilo leta 1972 na dirki 30 tisoč ljudi.
Imam časopisne izrezke. Mislim, da jih je bilo tu največ celo 40 tisoč. Videla se je samo proga, preostalo pa je bilo povsem nabasano. In še po cesti navzgor se je valila kača ljudi. In ko pogledaš te ljudi: vsi so bili v usnjenih čevljih, belih nogavicah, oblekah, belih srajcah. Takrat drugega ni bilo. Niso bili v trenirkah, kratkih hlačah. Taki so hodili po blatu. Ljudje so tukaj uživali. Zdaj pa imamo srečo, če je na dirki državnega prvenstva tisoč ljudi.

Orehova vas se je pred nekaj leti neuspešno borila za dirko svetovnega prvenstva MXGP. Foto: Matic Prevc/STA Na dirki svetovnega prvenstva s Timom Gajserjem bi se po desetletjih to znova zgodilo. A če se bo taka dirka zgodila. V Orehovi vasi ste pred nekaj leti že poskušali dobiti dirko MXGP. Kje se je zataknilo?
Progo bi morali precej spremeniti, podreti objekt ob cilju, narediti večjo cono za mehanike, da lahko postavijo svoje odre. Naša računica je bila, da bi morali vložiti milijonov evrov. Sami: nikakor. Tudi s pomočjo AMZS ne. Sponzorjev v Sloveniji tudi ni. Pa čeprav je Gajser motokros v Sloveniji dvignil na višjo raven. In marsikdo, ki prej ni gledal, zdaj gleda dirke. Tukaj so tudi parkirni prostori. Za tako dirko potrebuješ prostor za 50 tovornjakov, to pomeni 15 krat 10 metrov za en tovornjak, pomnoženo s 50. Pa še 50 avtodomov. Parkiranje za osebna vozila bi bilo nekje proti letališču. Obenem mora biti za tovornjake ravno zemljišče, saj šotorov ne morejo postaviti poševno. A to bi že rešili, saj je volja bila. Le milijon nam je manjkal.

Koliko pa je za organizacijo dirke želel promotor, torej Youthstream oziroma zdaj Infront Moto Racing?
Za Orehovo vas smo se pogovarjali o okoli 200 tisoč evrih. Je pa odvisno, ali za tem stoji zveza ali država ali samo klub. Če je zveza ali država, je to dvojni znesek. Saj je Youthstream dvignil MXGP na višjo raven, a mi ni všeč, da so z visokimi štartninami in drugimi omejitvami omejili število voznikov. Na koncu se zdi, kot da štirje ali pet proizvajalcev motorjev želi imeti prvenstvo tovarniških voznikov. 

Nazadnje je bil na motorju pred tremi leti. Zdaj je tik pred upokojitvijo. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Do 52. leta ste dirkali. Še kdaj sedete na motor?
Nazadnje sem bil na motorju pred tremi leti. Takrat sem se občasno še vozil. Zdaj pa motor stoji doma. Tam imam enega starega. Čehi imajo kar nekaj veteranskih dirk, pa sem razmišljal, da bi morda kdaj šel. A še vedno hodim v službo, tu so družina, vnukinje ... Pa si misliš: 38 let si tekmoval in imaš blata vrh glave. To ni tako kot cestni motor, na katerem se odpelješ, ga parkiraš in naslednjič spet vzameš. Moraš ga vsaj oprati. In vedno vzame čas. Tega sem imel dovolj. Mogoče me bo spet prijelo zdaj, ko bom šel v pokoj. Pred leti smo se šli s kolegi vozit v Maroko, pa v Bosno. Še vedno me drži in me ne bo kar izpustilo.

Sin torej ni šel po vaših stopinjah, kot ste šli vi po očetovih?
Odpeljal je dve, tri dirke. Leta 2004 sem postavil v Sloveniji enduro na noge, leta 2011 pa sem v organizirani obliki postavil cross country. In je sin odpeljal kakšne tri dirke. Ampak on je zdravnik. Med dirko je ves čas gledal na uro. Rekel je: vso dirko sem vozil s 180 udarci na minuto in sem se ustavil, saj sem se bal, da me bo zadela kap. Sam sem od malega vozil na tehniko in nisem potreboval toliko kondicije. Tudi kondicijsko nisem rad treniral. Danes pa brez tega ne gre. Sin je mislil, da se bo kar usedel na motor. Ni kar tako premikati sto kilogramov, svojih in še motor.

Koliko pa se je spremenila tehnika vožnje?
Se je kar. Ko gledam svetovno prvenstvo, ni več tiste stare češke ali ruske šole. Ko pelješ proti zavoju na polno, zadnji trenutek zaviraš, potisneš zadnjico nazaj, vstaneš, obremeniš zadnje kolo, da se hitro ustavi. Usedeš se, naprej potegneš, iz zavoja ven, drsiš po sedežu nazaj in že plin. Zdaj pa priletijo v zavoj na polno kot na cestnohitrostnih dirkah. Hitrosti so veliko večje.

Motokros na električni pogon? Ni vonja, ni zvoka ... To potem ni več pravi motokros. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

In prihodnost motokrosa?
Gledam te električne ... Ni zvoka, ni vonja. Že pri tem zdaj pogrešam vonj. Dobro, pri 50, 65, 125 je še tisti pravi vonj. Če ni vonja ... Pa tisti zvok bzzzzz elektro ... Ampak tehnika gre vedno naprej. Skozi leta so se spreminjala vzmetenja, včasih dve, potem eno osrednje, pa vilice, hod, vilice zunaj osi, hidravlične zavore, hidravlična sklopka, boljše verige, namesto zračnic imajo zdaj pene, da ni defektov. Vse je šlo naprej.

Sportal Zlom stegnenice zgodovina, Gajser slavi prvič po letu dni!

Tim Gajser je lani petič postal svetovni prvak, četrtič v MXGP. Foto: Honda Racing/ShotbyBavo S Timom Gajserjem je motokros pri nas spet postal bolj priljubljen. Kako gledate nanj, na njegov fenomen?
Moram reči, da je to res fenomen. Če gledaš te tuje voznike, so iz držav, ki imajo veliko voznikov. Tam pridejo v stik z drugimi vozniki že na dirkah državnega prvenstva. Vidijo, kje so. Navajeni so na prerivanje. Tim pa vedno trenira sam. Pa pride na dirko in se odpelje. Res je, da je baletnik in da je prefin, da potrebuje malo predolg čas, da koga prehiti. Ampak on jih prehiti brez dotika, brez kakega vložka, ki ga jaz ne odobravam. On je čudež. Spomnim se ga od leta 2002, ko sem ga prvič videl. Bil je suha trlica na motorju, sama kita ga je bila. Motor ga je vrgel. Še padel ni do konca, že je bil nazaj na motorju. Motor je komaj dvignil, še ni zlezel nanj in je že pohodil plin, je že letel. On je milijonkrat padel kot mačka.

Fenomen je tudi z vidika, da motošportnik v Sloveniji lahko živi od motošporta.
Tudi na svetovni ravni se je to zdaj malo spremenilo. Včasih tovarne niso toliko financirale voznikov oziroma jih plačevale. Včasih je bil motokros številka 1 v Ameriki, najboljši vozniki in kapital so bili tam. Zdaj se je to tudi malo spremenilo, kar je prav. Najbolj pa mi je všeč, ko pridejo skupaj na pokalu narodov. Ni kot na svetovnem prvenstvu, ko se točke seštevajo 25, 22, 20 ... Ampak gre za negativne točke. In vsak se bori za svojo državo do zadnjega diha. Vsako mesto pomeni eno negativno točko. Tam se potem vidi, ali so zraven vsi najboljši in kaj dajo za svojo državo.

Oktobra gre Slovenija na pokal narodov z Gajserjem, Janom Pancarjem in mladim Jako Peklajem. Konkurenca bo močna, a morda je preboj med deseterico vendarle mogoč.
Da ... Mogoče bi morali imeti malo močnejšega tretjega voznika. Ampak: koliko imamo voznikov v Sloveniji? Ne vem, ali jih imamo registriranih 150. Toliko jih ima na Nizozemskem ali v Belgiji en klub.

Sportal Slovenija po štirih letih znova v boj z Gajserjem

Tim Gajser je poskrbel, da je mladih v motokrosu vse več. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com A Tim je poskrbel za bum motokrosa med mladimi. Štartne rampe na državnem prvenstvu v mlajših kategorijah so zelo polne.
Včasih se jih je v malih razredih vozilo pet, šest, torej v 50, 65. Zdaj pa jih je kar po 15 na štartu. In tako je prav. Tim je poskrbel za to. Ampak če nimaš zaledja staršev z debelo denarnico, se tega ne moreš iti. Ali pa lahko greš kakšno leto ali dve, potem pa stroški že zrastejo. Že pri 125 jih je manj. Že v državnem prvenstvu vidiš, s kakšnim kombijem pridejo, obvezno morajo imeti dva motorja. To je velik vložek. 

Jan Pancar Foto: Matej Podgoršek V nekem intervjuju ste rekli, da ni veliko optimizma za nove gajserje. Zakaj tako razmišljate?
Mogoče bi to zdaj malo spremenil. Ker je za njim Pancar. Pancar se lepo pelje. A je v podrejenem položaju, ker ima svojo ekipo, nima takega materiala kot tovarniške ekipe. Ker sva se prej pogovarjala, kakšen fenomen je Gajser, še tole: fenomen je tudi, ker nima trenerja. Ima fizičnega trenerja, nima pa trenerja na progi. Morda mu je mogoče še kako svetovati. Cairoli na primer danes trenira Andreo Adama, Liama Evertsa, mogoče še tudi Jorgeja Prado. Kot tolikokratni svetovni prvak jim zagotovo lahko kaj svetuje. Pri nas bi moral še kdo pristopiti in fantom pomagati. Sašo Kragelj išče mlade talente. A starši se morajo zavedati, da je veliko odrekanja.

Pripravljate razstavo ob 60. obletnici prve dirke v Orehovi vasi.
Pripravili bomo tudi 20-minutno kompilacijo. Marsikdo ne ve, da so na tej progi vozili tudi avtokros. Prišli so Čehi s temi avtomobili, ki so imeli dva wartburgova motorja. Tukaj so dirkali tudi svetovno prvenstvo s prikolicami. V očetovih arhivih sem našel, da sta že leta 1969 prišla sem s prikolico dva Angleža, da sta odpeljala promocijsko. Imeli smo tudi dirke na ledu, v Hotinji vasi na jezeru.

Kaj je šlo v teh 60 letih na boljše in kaj na slabše?
Moram reči, da je bilo nekoč veliko več navdušenja, prostovoljstva. Žal moram reči, da smo zdaj tukaj samo še starci. Ni mladega pogona. Težko je najti koga z novimi idejami. Več kot državnega prvenstva danes ne moremo več organizirati. Mogoče bi kdaj s kakšno vzporedno zvezo lahko pripravili kakšen pokal narodov za veterane ali pa spravimo na to progo stare motorje z dušilci. Ti imajo razrede nad 30, nad 40, nad 50, nad 60 in nad 70 let. In ko pogledaš razred nad 70 let, je štartna rampa polna. To je 40 voznikov.

Bil je šokiran, ko je slišal obvezo, da bo dirka MXGP v Sloveniji. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com O dirki MXGP sva že govorila, kako pa gledate na zadnja prizadevanja novega vodstva AMZS, da bi organizirali dirko MXGP svetovnega prvenstva. Nekaj možnosti je bilo, da bi se zgodila že letos, a je AMZS potem morala priznati poraz, da ni dobila lokacije za novo progo.
Ideja je, a mislim, da so bili malo prehitri ... Zarekli so se. Na Trgu svobode me je osupnilo, ko je predsednik rekel: Obvežemo se, da bomo naredili dirko. A je to res rekel, sem si dejal. Vem, da so se trudili, verjetno se še vedno trudijo. A mislim, da so okoljevarstveniki premočni. Ko sem gledal po arhivih, sem našel nekaj načrtov, da je bilo v Sloveniji vsaj pet lokacij za dirkališče za cestne dirke. A so bili vedno močni zeleni, kakšni drugi lobiji ali pa ni bilo denarja ... Zdaj se dogaja, da na Nizozemskem zapirajo proge. Tam so imeli proge sredi mesta. Kar sredi proge so imeli hiše. Med dirko so tem ljudem plačali zdravilišče ali kopališče. 

Saj tudi tu v Orehovi vasi nove hiše širijo proti progi. Imate kaj težav?
Pravzaprav imamo že na vseh vratih hiše. V takratnem prostorskem načrtu je bilo izrecno napisano, naj se lastnike obvesti, da je tu motokrosistična proga, da že dolgo tu in bo dolgo ostala. Zadnja leta je mir. Ko so prišli novi stanovalci, so prišli kar malo divji. Ampak morajo se zavedati, da je ta proga tukaj 60 let. In pika. Je pa res, da bo enkrat morala iti. Tukaj imamo kilometre in kilometre cevi namakalnega sistema, ob progi imamo šobe, da se namaka, da se ne kadi. Za to imamo na zalogi 150 kubičnih metrov vode.

Sportal Pred Gajserjem oral ledino, danes mu tudi zaradi Tima cveti trenerski posel