Sobota, 9. 9. 2023, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Toni Vodišek
Slovenski potnik za olimpijski Pariz: Moj največji uspeh? Ljudje, ki jih imam okoli sebe.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,64
V Sobotnem intervjuju gostimo Koprčana Tonija Vodiška, vodilnega na svetovni lestvici v razredu formula kite, jadralski disciplini, ki bo leta 2024 prvič na sporedu olimpijskih iger.
"Moj največji uspeh so ljudje, ki jih imam okoli sebe in ki jih ne bi zamenjal za nič na svetu. Ko si enkrat obkrožen s tako močnimi, prijaznimi in srčnimi ljudmi, kot sem jaz, potem rezultati, kot so drugo mesto na letošnjem svetovnem prvenstvu, lani zmaga na svetovnem in evropskem prvenstvu in olimpijska vozovnica za Pariz, enostavno pridejo zraven," je v Sobotnem intervjuju izpostavil 23-letni Koprčan Toni Vodišek, vodilni na svetovni lestvici v razredu formula kite, jadralski disciplini, ki bo leta 2024 prvič na sporedu olimpijskih iger. In tam bo tudi naš tokratni sogovornik. Glede na dosežke bo brez dvoma eden glavnih favoritov za olimpijski naslov.
Toni Vodišek je svojo pot v svetu jadranja začel pri petih letih, v optimistu, najmanjši enosedi jadrnici, ki je namenjena spoznavanju pomorskih in jadralskih veščin. Ker se mu je jadranje zdelo prepočasno, je pri sedmih stopil na kite, kjer je njegov oče Rajko Vodišek tekmoval že leta 2001.
Vodišek s srebrom iz letošnjega svetovnega prvenstva.
Disciplina se je z leti razvijala in postajala vedno bolj ekstremna, vedno hitrejša in bolj eksplozivna. Disciplina formula kite, v kateri tekmuje Vodišek, združuje jadranje, zmajarstvo in hidroglisiranje ter tekmovalca vleče po morju in zraku. Ob padcih je lahko tudi precej boleča, zato je pomembno, da so tekmovalci vešči padcev.
Vodišek je od nekdaj izstopal med kajterji, a so ga (pre)večkrat zaustavile poškodbe. Tri leta zapored je osvojil naslov svetovnega mladinskega prvaka (2016, 2017 in 2018), na olimpijskih igrah mladih leta 2018 v Buenos Airesu je bil drugi (bil je tudi zastavonoša na odprtju iger), nato pa si je leta 2019 pri padcu poškodoval ramo, strgal vezi in moral na operacijo. Kljub temu se mu je uspelo vrniti. Leta 2021 je sezono končal kot najboljši na lestvici kajtarjev, v začetku leta 2022 pa ga je nekoliko zaustavil težji potek bolezni covid-19.
Čeprav bo zanj najpomembnejša sezona 2024, ko bodo na sporedu olimpijske igre, kjer bo formula kite doživela olimpijski debi (jadralne discipline bodo v Marseillu, v formuli kite bodo podelili komplet medalj v moški in ženski preizkušnji), pa ni nič manj pomembna že letošnja. Prejšnji mesec je na svetovnem prvenstvu v Scheveningnu na Nizozemskem osvojil naslov svetovnega podprvaka in si zagotovil nastop na olimpijskih igrah v Parizu.
Prejšnji mesec ste na svetovnem prvenstvu v Haagu na Nizozemskem v disciplini formula kite osvojili drugo mesto, zmaga se vam je izmuznila zadnji dan. Običajno športniki pravijo, da so z rezultatom zadovoljni, če vejo, da so od sebe dali vse. Vi pa vedno pravite, da greste na zmago, saj je vse drugo poraz. S kakšnimi vtisi ste se vrnili s prvenstva?
Izraz na obrazu Tonija Vodiška na podelitvi medalj na letošnjem SP razkriva resnično razpoloženje ob 2. mestu.
Naj vam nekaj pokažem … (Na Instagramu odpre objavo z najboljšimi tremi v formuli kite. Obraz svetovnega prvaka je evforičen, obraz tretjega je prav tako navdušen, le Vodišek na drugem mestu ima povsem resen izraz na obrazu, op. p.) Mislim, da ta fotografija pove vse.
Mentaliteta, da daš vse od sebe in si s tem zadovoljen, je dovolj samo za osnovno šolo, ko se prijaviš na tekmovanje in dobiš medaljo že samo zato, ker si se prijavil. Na žalost pa ne živimo v takem svetu, ampak v svetu, kjer vsi želimo nekaj doseči. In za to se moraš žrtvovati in, oprostite besedam, j..., ker je to edini način, da dosežeš vrh in si boljši od drugih. Ker čisto vsi si vrha želijo in čisto vsi bodo dali vse od sebe.
Kdor se bo pripravljen odpovedati še čemu, kdor bo pripravljen delati več kot drugi – to je edini pristop in edini način, ki prinaša uspeh.
Nikogar ne zanima, če se na dan tekme ne počutiš dobro, ali si nekoliko poškodovan, vsi si bodo zapomnili samo to, da nisi zmagal. In tudi sam se zavedam, da na svetovnem prvenstvu nisem zmagal. S tem sem se sprijaznil. Ravno zato sem še bolj zagrizen in bom dal še toliko več, da bomo prihodnje leto dosegli vrh.
Potem je pa za konkurenco vaše drugo mesto slaba novica.
Mislim, da res. V bistvu sem zdaj samo še bolj zagnan, kot sem bil. Ko sem bil mlajši, so mi vsi rekli, da sem kot kakšen pitbul, ki prihaja iz ozadja, potem pa prehiteva – vedno sem bil malo hitrejši od drugih, vendar sem potem tudi padel. Kmalu sem se toliko pripravil, da nisem več padal. Zdaj sem v obdobju napadanja, kar je lažje od branjenja in to me veseli. Zanima me edino to, da sem najboljši na svetu.
"Zdaj sem v obdobju napadanja, kar je lažje od branjenja in to me veseli. Zanima me edino to, da sem najboljši na svetu."
Ravno na dan najinega pogovora boste spet zasedli vrh jakostne lestvice.
Res je, to je nekaj zelo lepega. To kaže na trud in delo ne samo na eni tekmi, ampak skozi vse leto. To je dokaz konstantnosti, ki je zelo pomembna. Čeprav se sezona ni najbolje začela, smo jo vsaj na lestvici končali v najboljšem položaju.
Kdaj ste ugotovili, da je za vašo kariero izjemno pomembna tudi glava, mentalna priprava, in ne samo telo? Na tem področju imate tudi trenerja, mentalnega trenerja Arjana Rapuša.
Da je tudi glava izjemno pomembna v športu, smo ugotovili dokaj zgodaj. Kot otrok nisem bil ravno najbolj miren, kar do neke mere sicer pomaga, a se zavedam, da sta še pomembnejši samokontrola in umirjenost.
Naš šport ni kot boks, ampak je bolj podoben maratonu. Tekma traja teden dni in v tem času moraš biti prav vsak dan na najmanj 95 odstotkih. Boljše to, kot da si en dan na 120 odstotkih, drug pa na 50. Ne, to ni dovolj dobro. Konstantnost, konstantnost in še enkrat konstantnost. To je na koncu ključ do uspeha.
Največja napaka, ki smo jo naredili na tem svetovnem prvenstvu, no, bilo jih je več, ampak največja je bila ta, da smo si zastavili prenizke cilje, to je kvalificiranje na olimpijske igre, kamor je vodilo prvih deset mest. Ta cilj je bil preveč enostaven.
In druga napaka je bila ta, da smo se preveč veselili in se sprostili že dan pred koncem regate, ko smo vedeli, da je Pariz zagotovljen.
Izgubil sem fokus, kar je pomenilo, da sem v finalu delal drobne in neumne napake, take, ki jih dela začetnik in zaradi katerih sem na koncu ostal brez zmage in naslova svetovnega prvaka.
Prav zadnji dan prvenstva vas je prehitel mladi, komaj 17-letni Singapurec Max Maeder. Kako trd oreh bo v boju za zlato olimpijsko medaljo? Kako močan nasprotnik je? Tudi on ima tako kot vi tri naslove mladinskega svetovnega prvaka, zdaj še prvaka med člani.
Fant je nedvomno talentiran in ne samo to, za šport je pripravljen narediti vse. Je sin zelo premožnih staršev, ki mu omogočata, da počne prav vse, kar želi, ima pa tudi podporo države. In ko imaš enkrat tako podporo in tako veliko finančno zaledje, kot ga ima on, je seveda precej drugače. Tukaj se moja zgodba precej razlikuje.
Še vedno delam v družinskem hotelu in se trudim, da sezono izpeljem z denarjem, ki ga pač imamo na voljo. Vsem sponzorjem, ki mi olajšajo vse skupaj, policiji, kjer sem lani dobi zaposlitev, sem zelo hvaležen. Zaposlitev mi je omogočila več prostega časa in več časa za treninge.
Omenili ste, da delate v družinskem hotelu. Vam je to delo v veselje ali je to moralna dolžnost, ki jo čutite za vso podporo, ki ste je deležni doma?
Še en mesec bom pomagal očetu, potem pa bom delal samo še ob koncih tedna, ves preostali čas pa bom namenil pripravam na olimpijske igre. Oče bo verjetno zato malo trpel, ampak do Pariza bo moralo biti tako (smeh, op. a.).
Enostavno mi zmanjkuje časa. Dva tedna pred SP sem na primer treniral dvakrat na dan, hodil sem na fizioterapijo, v kisikovo komoro, delal mentalne vaje, meditiral in ob vsem tem mi je, če sem želel še dovolj spati, ostalo le še nekaj uric v dnevu.
Moje delo v hotelu je pomoč, zanjo nisem plačan in tudi ne delam za plačilo. V zameno za moje delo v družinskem hotelu imam streho nad glavo, toplo posteljo in hrano v hladilniku. In dokler živim pod očetovo streho, bom v zameno za to moral tudi kaj prispevati z delom.
Ni pa le to, dobro se namreč zavedam, da do sem, kjer sem danes, nisem prišel sam. Brez podpore takšnih staršev, kot jih imam, prijateljev in trenerjev, nič od tega ne bi bilo mogoče. Zdaj, ko smo prišli na državno raven in bomo Slovenijo zastopali na olimpijskih igrah, čutim neizmeren ponos in do iger bo delo doma moralo malo počakati.
Kako se sicer financirate? Veliko je potovanj, tujine, kako je s finančno platjo?
Največjo podporo mi zagotavljata starša, ne samo finančno, oče se ogromno žrtvuje, da me spremlja, mi pomaga, organizira ... Saj ste videli, toliko sivih las, kot sem mu jih povzročil, mu jih ni še nihče.
Z očetom Rajkom Vodiškom, ki je Toniju največji vzornik v življenju.
Je pa rekel tudi, da ga ohranjate mladega.
No, to je pa lepo slišati. Skratka, zahvaliti se moram tudi Jadralni zvezi, državi, da so me vzeli v športno enoto policije, potem je tu Luka Koper, ki me že dolga leta podpira in s katero smo še podaljšali sodelovanje, zavarovalnica Triglav, Marjetica in še nekaj manjših sponzorjev.
Pri skupini Bora Sport Group so mi dali nekaj čelad, da jih testiram – zanimivo, na koncu se je izkazalo, da mi najbolj ustreza POC-čelada, ki se sicer uporablja za deskanje –, in obleko. Trudimo se, da bi bil čim bolj aerodinamičen. Pa če bom zato 0,01 kilometra na uro hitrejši, je to v 12 minutah že nekaj in je bolje kot nič. Lahko je to nekaj metrov, ki ti na koncu prinesejo zlato. Skratka, iščemo malenkosti, ki bi mi lahko prinesle prednost. Imam pa še prostor za sponzorje … (smeh, op. p.).
Olimpijska regata bo na morju pred Marseillem. Tam ste se v začetku letošnje sezone poškodovali. Kako domači ste si z morjem v tem delu Evrope?
Res je, malo sem se razjezil na morje, pa sem mu dal čelno (smeh, op. p.). Nekaj sem zadel v morju in padel. Pri padcu sem za minuto omedlel. Imel sem pretres možganov, na srečo lažjega, pa vendar. Padel sem pri hitrosti 60 kilometrov na uro. Ne vem sicer, kako je to mogoče, ker ponavadi najprej pade telo, no, tokrat je naprej treščila glava.
Po pregledu v bolnišnici so mi zdravniki predlagali, naj naredim premor, saj bi bil naslednji podoben padec hujše narave. Pri tem nisem imel posledic.
Kakšen odnos imate do tega dela Sredozemskega morja?
Vsak, ki je nekje grdo padel, bi lahko rekel, da tam ne bo dobro nastopal, ampak k sreči ni tako. Na prizorišču letošnjega prvenstva sem se na primer lani med treningom poškodoval, pa to ni vplivalo name.
Isto zdaj. To morje bo treba premagati. Marseille mi kot mesto ni bil preveč všeč, ampak sva zdaj z dekletom tam skupaj preživela nekaj dni in sva se imela lepo. V mestu so sicer ravno takrat potekali nemiri, tako da v središče ravno nisva hodila, ker je bilo prenevarno, sva pa utrip mesta vseeno začutila.
In ne samo da se moram naučiti vse o mestu, mesto moram vzljubiti, kot da je to moj drugi dom, potem se bodo vse te male stvari zložile na pravo mesto in mi pomagale do boljšega nastopa na olimpijskih igrah.
Močno verjamem, da o uspehu ali neuspehu nikoli ne odloča samo ena stvar, ampak skupek manjših delov, ki te pripeljejo do zlate medalje.
Omenili ste meditacijo. Nekdanja plavalka, dobitnica srebrne olimpijske medalje v Pekingu Sara Isaković si je že kot majhna deklica živo predstavljala, kako prejema olimpijsko medaljo. Zvizualizirala je vse, kar se je potem v Pekingu tudi zgodilo. Počnete vi podobno?
Veste, kaj je zanimivo, tudi sam vizualiziram, a razmišljam bolj o tem, kako bo, ko bom olimpijsko medaljo pripeljal domov, kako me bodo prijatelji sprejeli, ne kako jo bom osvojil. Lani sem ob prihodu s svetovnega prvenstva v Kopru doživel prekrasen sprejem in želim si, da bi bilo po olimpijskih igrah podobno. Hvala mestu, županu, Tifozom, ki so me pričakali in naredili res dobro sceno. Seveda razmišljam tudi o olimpijskih igrah leta 2028.
"Tudi sam vizualiziram, a razmišljam bolj o tem, kako bo, ko bom olimpijsko medaljo pripeljal domov, kako me bodo prijatelji sprejeli, ne kako jo bom osvojil."
Kakšen moraš biti, da ti uspe v tem športu? Potrebuješ surovo moč ali občutek za veter, detajle …
Prav gotovo potrebuješ fizično moč. Poleg tega je šport zelo delikaten, saj smo na foilu in se lahko hitro pojavi težava, napaka, lahko kaj zadeneš v morju. Zelo pomembna je tudi mentalna moč, saj tekmovanje traja več dni, kar pomeni, da moraš več dni zdržati pritisk in ohraniti mirno glavo. Biti moraš spreten, hiter, močen, pa tudi težek, saj ti kilogrami dajejo hitrost.
Lani sem na svetovnem prvenstvu tehtal 105 kilogramov, letos sem jih spustil na 95. Želim namreč pokazati, da za ta šport ni treba biti neki težek velikan. Načeloma je to to, potem pa pride še branje vetra in tokov, pa ne samo branje, ampak predvidevanje tega, kar se bo šele zgodilo.
Pri tem mi pomaga avstralski trener Ryan Falk, nekdanji jadralec v laserju, ki kajta že od leta 2016 in ima ogromno znanja in izkušenj. On mi zna jadralske stvari predstaviti na način, ki ga lahko razumem. Sam tega znanja namreč nimam.
Zame je to raketna znanost, on pa mi to razloži na način, ki bi ga razumel vsak petletnik. Tukaj imam največjo možnost izboljšanja, saj nimam nobenega jadralskega predznanja.
Kdo vse je v vaši ekipi?
Oče Rajko je head-coach naše ekipe, on je tisti, ki skupaj drži vse pomembne stvari, skrbi tudi za logistiko, vse organizira, brez njega mogoče sploh ne bi kajtal.
Potem so tu Matic Tepeš, ki skrbi za mojo fizično pripravo, Rado Gregorič, s katerim sodelujem že od leta 2014 in mi pomaga pri ravnotežju, eksplozivnosti in vzdržljivosti, in mentalni trener Arjan Rapuš, s katerim sodelujem že od leta 2017 in je več kot samo mentalni trener, pomaga pa mi tudi pri različnih dihalnih vajah, meditaciji.
Kaj se je za vas najbolj spremenilo, odkar sodelujete z Rapušem?
Zagotovo sem se zelo umiril, moja mentaliteta pa je precej boljša kot prej. Morda na začetku v to nisem povsem verjel, kar je bila, to priznam, moja napaka, ampak danes vem, da je mentalna priprava izjemno pomembna.
Odkar sodelujem z Arjanom sem se precej spremenil tudi kot človek. V določenem obdobju življenja si nisem bil preveč všeč, bil sem precej aroganten. V pogovorih z Arjanom sem ugotovil, da to ni dobra lastnost, počasi sem se spremenil in mislim, da sem danes precej bolj prijetna oseba, kot sem bil. Do sebe in drugih.
Lahko rečem, da sem danes takšna oseba, kakršna sem si želel biti. Da po eni strani dosežem tisto, kar lahko, po drugi strani pa ostanem prizemljen in prijazen do vseh ljudi.
Arjan me je kot človeka ne samo mentalno umiril, ampak je nekdo, s katerim imam lahko zelo globoke pogovore o stvareh, o katerih ne bom govoril nikomur drugemu.
Vas pred tekmo pokliče, kako se umirite pred startom?
Pred tekmo se ne slišiva, izvajam pa njegove vaje meditacije, da se umirim.
Vodišek na olimpijskem druženju z novinarji.
Kako se počutite na startu? Že natanko veste, kaj pričakovati in kako se s temi občutki soočiti?
Med tretjo in drugo minuto pred startom vedno na hitro zmolim za dedija in nonota, ki sta pokojna in me ne moreta več spremljati, me pa spremljata od zgoraj in navijata zame, potem se umirim in se bolj strateško pripravim. To pomeni, da si priborim mesto na startni liniji in se skušam čim prej sprostiti.
Lani ste postali svetovni in evropski prvak, že zdaj lahko rečemo, da ste olimpijec, pa vendar, kaj bi ob vseh teh dosežkih izpostavili kot svoj največji uspeh?
Moj največji uspeh so ljudje, ki jih imam okoli sebe in ki jih ne bi zamenjal za nič na svetu.
Ko si enkrat obkrožen s tako močnimi, prijaznimi in srčnimi ljudmi, kot sem jaz, potem rezultati, kot so drugo mesto na letošnjem svetovnem prvenstvu, lani zmaga na svetovnem in evropskem prvenstvu in olimpijska vozovnica za Pariz, enostavno pridejo zraven.
Vodišek na prireditvi Športnik leta v družbi s skakalcem Cenetom Prevcem in plezalko Janjo Garnbret.
Imate kakšnega vzornika, se zgledujete po njem, bi si radi želeli biti komu podobni?
Iz jadralnega sveta je to brez dvoma Vasilij Žbogar, on je dosegel nebo in zvezde in je eden mojih prvih vzornikov. Tudi sam bi si želel podobnih rezultatov.
Morda se bo slišalo grdo, ampak dal bom vse od sebe, da bom njegove rezultate še presegel. Kar je normalno, vsak si želi več. Vem, da v primerjavi z njim nisem dosegel še nič, se pa trudim, da nekoč bom. On mi je res zgled in cilj.
Potem je tu Francoz Nico Palier, večkratni svetovni prvak v kajtanju, in čeprav danes ni več tako dober, še vedno, ko vozim in si zraven sebe vizualiziram nekoga, ki ga želim prehiteti, je to on.
Kar pa zadeva življenje, je moj vzor definitivno moj oče.
Koliko manevrskega prostora še ima Vodišek?
O Toniju Vodišku in njegovem potenciali v formuli kite smo se pogovarjali tudi z njegovim očetom Rajkom Vodiškom, ki je pred dnevi za medije organiziral t. i. olimpijski zajtrk s Tonijem Vodiškom.
Kje ima torej Toni Vodišek največ manevrskega prostora? "V pripravah," poudarja njegov oče Rajko. "Lani je bil čas priprav zgrešen, čeprav je bil rezultat na koncu super. Želeli smo kombinirati dva tedna morja in dva tedna suhega treninga, nato pa smo ugotovili, da so vmes še potovanja, dnevi, ko ni dovolj vetra, in se sistem hitro podre. Tako se je zgodilo, da je bil Toni namesto 14 dni v vodi samo tri dni, štiri dni pa na suhem, in to ni ne tič ne miš. To je bilo zgrešeno. Letos bomo to skušali popraviti. Delali bomo bazične priprave po mesec dni, se pravi en mesec vode, en mesec suhega treninga in po istem sistemu naprej. Upajmo, da bo rezultat boljši."
Rajko in Toni Vodišek.
"Manjka nam tudi fizioterapevt," poudarja, "ta je zelo pomemben, saj analize za nazaj za vsa ta leta, odkar smo v športu, kažejo, da so se poškodbe zgodile tretji ali četrti teden po odsotnosti, ko smo bili na vodi. To pomeni, da je popustila koncentracija in pri 80 kilometrih na uro, kolikor hiti Toni, je to lahko hitro problem. Zato si je tudi izpahnil ramo, zato je imel pretres možganov in poškodovano koleno.
Mi nimamo proračuna na ravni smučarjev ali kolesarjev najvišje ravni in tudi to je problem. Ni poceni. Ko gremo na tekmo, so takoj trije tedni, dva tedna priprav in teden dni tekme, in če s seboj nimaš nikogar, je to tvegano. To je, kot bi bil Roglič na Vuelti brez fizioterapevta. Tega si ne moremo več privoščiti, saj so hitrosti prevelike in vsaka najmanjša preutrujenost lahko pomeni resno poškodbo," opozarja Vodišek.
Rajko Vodišek se je dotaknil tudi odnosa s Tonijem na relaciji oče–sin in športnik–glavni trener, o tem, koliko mu svetuje in koliko ga sin posluša.
"S Tonijem imava podoben karakter in si vse poveva v obraz in to zelo na glas (smeh, op. p.), ampak na koncu se objameva in med nama ni zamer. Zelo dobro se razumeva," pravi Rajko Vodišek.
"Ugotovil sem, da Toni najvišji rezultat doseže, ko je najbolj miren. Fokus in mirnost prinašata rezultate. To je tudi razlog, da smo v ekipo dodali taktika Avstralca in da imamo ekipo, kakršno imamo, se pravi Rada Gregoriča, atletskega trenerja, ki s Tonijem sodeluje že vrsto let, zdaj imamo še kineziologa Matica Tepeša in pa seveda Arjana Rapuša. To so zelo srčni ljudje, ki znajo človeka objeti, ki delujejo umirjeno, torej vse to, česar Toni pri meni ne more dobiti.
Sam sem tako kot Toni precej energičen in hiperaktiven, zato okrog sebe potrebujeva ljudi, ki so drugačni, jaz na primer ženo, ki me pomirja. Prav Ryan mu daje mirnost. Jaz se z njim pogovorim in vidim napake, on pa mu jih zna predstaviti na pravilen način. Prenos informacij je izjemno pomemben. Eno so besede, ki jih izrečeš, drugo je izraz na obrazu, tretje pa ton glasu. In če je ena od teh treh točk pri prenosu informacij napačna, pri Toniju lahko vzbudi nemirnost. Tudi Luka Dončić je fantom v garderobi svetoval, naj ohranijo mirnost. Mirnost daje rezultate in to pri vseh športih," je prepričan oče bodočega jadralskega olimpijca.
Preberite še:
