Ganljiva izpoved Slovenke, ki noče več molčati

Pred dvema letoma je bila na vrhuncu. Prejela je nagrado za najboljšo vratarko slovenskega prvenstva, s Pomurjem nastopala v nogometni ligi prvakinj, vse je potekalo tako, kot si je želela. Hodila je v službo, bila trenerka, se predajala študiju in številnim konjičkom. Bila je družabna, polna energije. Nato pa se ji je zaradi zdravstvenih težav, ki so za seboj prinesle še druge tegobe, o katerih se v Sloveniji premalo govori, porušil svet. "Nimam več občutka, da sem sploh še kaj vredna v nogometu," nam je med izčrpnim pogovorom skrušeno priznala 28-letna Eva Vamberger.

Slovenska vratarka, svojčas tudi reprezentantka, ki jo je ljubezen do nogometa pred leti popeljala vse do Španije in Avstrije, je zabredla globoko. In zelo trpela. Poškodba gležnja, s katero se je začela spopadati lani, ji ni uničila le kariere, ampak tudi vsakodnevne radosti življenja. "Takrat nisem bila dovolj močna, slabe stvari sem zadrževala v sebi, skušala biti na zunaj dobre volje, nato pa postala nekaj tretjega, oseba, ki je več nihče ne pozna," krhko in delovno dekle iz Stražišča ni več zdržalo pretvarjanja v javnosti, skrivanja pod fasado lažnega ugodja.

"Za večino stvari v svojem življenju sem odgovorna sama, a so se mi dogajale tudi krivice. Zato želim zamenjati okolje, da spet postanem taka oseba, kot sem bila. Dovolj imam dram in bojev, hočem normalno zaživeti," se s prehodom v september veseli novega poglavja v življenju. Del njega predstavlja tudi intervju, s katerim želi spregovoriti o temačnih pasteh problematike, ki je še kako prisotna v športnem svetu. Ne le zaradi sebe, ampak predvsem zaradi preostalih, ki so padli v podobno brezno in se skušajo vrniti na stare tirnice sreče.

Eva Vamberger je nekdanja slovenska nogometna reprezentantka. V članski izbrani vrsti je v letih 2015 in 2016 zbrala pet nastopov. Njen selektor je bil Damir Rob. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Ne dogaja se pogosto, če sploh, da pobudo za intervju da športnik, ne pa novinar. V tem pogledu predstavljate izjemo.

Hvala, da ste mi omogočili to možnost. Sama sprva tega nisem želela, a so me spodbudile nekatere igralke. Hkrati pa se mi odpira priložnost, da obrnem nov list v življenju in določene stvari pustim za seboj. To je eden izmed razlogov, da sem se odločila za ta intervju. Da povem, kdo sem, kaj sem, kakšna je moja situacija. Da povem, kako sem se počutila v resnici. Da vsem, ki so bili blizu mene, a niso vedeli, zakaj se tako obnašam, povem, kaj se je dogajalo z menoj. S tem intervjujem bi rada pustila vse stvari za seboj.

Mnogo ljudi, ki jih je brigalo zame, me je že zapustilo. Sama pa se nameravam vrniti, v življenju želim doseči še ogromno stvari. Za začetek moram poskrbeti zase. Nočem se smiliti nikomur, za vse sem odgovorna sama. Moram znova uživati v življenju. To je moja zgodba.

Verjamem, da bom deležna obsojanja, da sem preveč občutljiva. Že večkrat sem poslušala, da vse le ni tako hudo, da se sama sebi preveč smilim in si ustvarjam težave. Slišala sem tudi to, da je poškodba le v moji glavi in si vse skupaj domišljam. Tudi take komentarje. No, verjetno pa mi ni tako dolgčas v življenju, da bi šla za 14 dni v bolnišnico, mar ne?

Torej vas ni strah, da bi vas lahko po tem intervjuju kdo obsojal?

Verjetno se bo kdo prepoznal v tej zgodbi in dejal, da ni bilo ravno tako, a poznam veliko zdajšnjih in nekdanjih igralk, ki so se znašle v podobnih situacijah. In padle v anoreksijo, imele psihološke težave. Vse zaradi poškodb, ki jih drugi niso jemali resno. Poznam igralke, ki že več kot deset let hodijo na preglede zaradi anoreksije ali pa se zatekajo k alkoholu in cigaretam. Tako dekleta kot tudi fantje. Nihče pa noče o tem odprto spregovoriti, ljudje le izginejo.

Tako so me sosedje v Kranju obsojali, da sem kar izginila. Kar pa ni res. Nisem izginila. Bila sem pa zaprta v svoji sobi, kjer sem iskala samo sebe. Nisem šla nikamor. Drugi pa izginejo in nihče razen najbližjih ne ve, da se zaradi tega, ker se ni mogla vrniti po poškodbi, vsak dan bori z anoreksijo.

Nekdo si najde drugo možnost v življenju, kakšno zaposlitev in se odmakne od nogometa, čeprav ga pogreša. Rad bi se vrnil, ohranil stik. Tudi jaz sem si lagala, da hočem zbežati od nogometa. Tako si lažejo tudi oni. Veliko je takšnih ljudi, a so tiho.

Želi opozoriti na to, da se v športu ne dogajajo le pozitivne stvari. Foto: Žiga Zupan/Sportida Vi nočete biti?

Ne. Dolgo časa sem težave, ki so mi spremenile življenje, držala globoko v sebi. Nisem jih hotela deliti s svetom. To pa zaradi tega, ker družba na splošno takšne stvari obsoja. Težko sprejme, da je z neko osebo nekaj narobe. Zato sem želela vse skupaj zadržati zase. Vse do takrat, ko sem prejela pobudo nekaterih nogometašic, ki so trenutno poškodovane ali pa se spopadajo s podobnimi težavami.

In se je porodila želja, da bi to delila z javnostjo. Izključno zaradi tega, da spoznajo mojo zgodbo. Ne zaradi tega, da bi se komu zasmilila ali pa da bi iskala pozornost. Želim pač opozoriti na to, kako se v športu ne dogajajo samo pozitivne stvari. Družbena omrežja denimo delujejo tako, da vsi objavljajo le lepe stvari. Seveda pa se v določenih trenutkih osebe spopadajo tudi s slabimi. Želim si, da bi družba takšno osebo sprejela. In se drugače odzvala, kot se je v mojem primeru. To sem na lastni koži doživela v zadnjem letu in videla, kako lahko fizična poškodba za seboj potegne veliko drugih stvari in vpliva na življenje človeka.

Ko si v takšnem položaju, kot sem bila jaz, ko ležiš v bolnišnici in si priklopljen na cevke in niti ne veš, ali ti bodo rešili nogo in boš preživel, si soočen sam s sabo. Takrat sem si mislila, da je veliko bolje, da tega nihče ne ve. Nikomur se namreč nočem smiliti, niti iskati pozornosti.

So za vašo stisko vedeli vsaj najbližji?

Le oni. Ampak … So tudi ljudje, za katere misliš, da so blizu tebe. Tvoji sodelavci, prijatelji, kolegi, s katerimi se družiš vsak dan. Potem pa pozabijo nate in se umaknejo, takrat ko jih najbolj potrebuješ.

V profesionalnem športu je pač tako, da športnika po hujši poškodbi ni videti več mesecev. O njem se takrat nič ne sliši, ko pa se vrne, vsi pričakujejo, da bo tako uspešen kot prej. Športnik v tistem obdobju, ko okreva in je pozabljen od javnosti, preživlja največjo stisko v življenju. Takrat te bo redkokdo poklical, prišel pogledat in vprašal, ali se boš vrnil. To so tisti trenutki, v katerih športnik spozna, kakšen krog ljudi ga obkroža.

V mojem primeru me je pozitivno presenetilo nekaj oseb, od katerih ne bi pričakovala prav ničesar, pa so me vseeno poklicali v bolnišnico in prišli pogledat. To so bile osebe, za katere ne bi nikoli predvidevala, da jim je mar zame. Po drugi strani pa so me razočarali ljudje, od katerih bi pričakovala podporo, saj sem za njih v preteklosti naredila določene stvari. Želiš si, da ti nudijo in zaželijo podporo, dajo vedeti, kako jim ni vseeno zate. Takšni ljudje pa v tistem trenutku žal izginejo.

Kaj pa imaš lahko dejansko od človeka, ki leži v postelji in ne more niti normalno na stranišče brez tega, da bi skakal po eni nogi? Ki se vozi naokrog na invalidskem vozičku in je priklopljen na cevke? Kaj imaš od njega?

Imela sem srečo, da sem bila v bolnišnici le 14 dni. Vseeno pa se takrat, ko ležiš na postelji, počutiš nelagodno. In se sprašuješ, kaj sploh sem. Gledaš, kako je tvoja noga povita, v katero smer gredo cevke. Sprašuješ se, kakšna je tvoja vrednost. Počutiš se kot smet, ki leži v postelji, zato poskušaš narediti vse, da se čim prej vrneš v normalen pogon. In tudi ljudje ne vedo, kako je, ko stalno ležiš in se ob dveh ali treh zjutraj prebujaš v neznosnih bolečinah. Takrat spoznaš, da se o tem lahko s kom pogovarjaš, konec koncev pa si tam sam. Sam sebi moraš dajati podporo, se sam priganjati čez najhujše bolečine. Tako je v bolnišnici.

Ko se vrneš in stopiš med ljudi, pa moraš nadeti masko, kot da je vse čudovito. Ko pa si sam, tega ni. In pogosto greš prek samega sebe.

Kariero je začela pri domačem klubu v okolici Stražišča, kjer je nabirala nogometno znanje do konca osnovne šole, nato je postala vratarka Velesova in nadaljevala kariero pri Jevnici, za katero je branila med letoma 2011 in 2014 (na fotografiji). Pozneje se je vrnila v Slovenijo k Olimpiji, nabirala izkušnje v Španiji (Sporting Huelva in Fundacion Albacete), branila za Maribor, Koper in Pomurje, še v prejšnji sezoni pa je nastopala za Ljubljano, a bila nato zaradi zdravstvenih težav prisiljena prekiniti sezono. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Verjamete, da se boste s tem, ko delite svojo zgodbo s Slovenijo, počutili bolje?

Tega ne delam zase. To bolečino sem skušala rešiti sama s sabo. Pa je določen dan boljše, določen dan slabše. Želim opozoriti na pomembnost medosebnih odnosov. Pred kratkim smo videli, kaj se je dogajalo po poplavah. Kako veliko ljudi je priskočilo na pomoč. O tem se govori. O takšni situaciji, v kateri sem se znašla sama in še marsikateri drugi športniki, pa se ne govori. Govorim o tem, ko vidiš človeka na ulici, kako se smeji, kot da je vse v redu, v resnici pa takoj, ko se umakne proč, skrije za vogal ali pa gre na stranišče, zajoka.

Želim si, da bi družba postala pozornejša na obnašanje ljudi. Če lahko nekomu pomagamo, pa ne le v primeru, kot so poplave. Pa je to seveda huda stvar, mogoče to, kar predstavljam sama, ni niti osmina tega, kar doživljajo žrtve poplav. Želim si le, da bi bila družba bolj odprta. Da bi se človeka, ki izrazi željo, da bi se s teboj pogovoril ali pa šel na sprehod, poslušalo, ker si morda edina oseba na svetu, ki tisto osebo, ki te je to prosila, še držiš pokonci. Mogoče dvakrat ali trikrat tega ne narediš in se že zgodijo hude stvari. Moramo se naučiti poslušati ljudi.

Je v športnih krogih premalo posluha za reševanje tovrstnih težav in nudenja podpore?

Saj si ljudje pomagajo. Tu so ekipe, soigralke in trenerji. Veliko je podpornega sistema. Je pa to še vedno tabu tema, o kateri ni najlažje govoriti. Veliko je ljudi, ki tega ne delijo z javnostjo, ampak zadržujejo v sebi. Bojijo se, da bi drugače v družbi veljali za nestabilnega ali manjvrednega. Ali pa pač uničevali dobro vzdušje.

S takšno osebo se potem noče nihče ukvarjati. Če se oseba s tem ne zna boriti, če se skriva in ne sme kazati čustev, potem lahko pride do tega, da zapade v kakšne substance. Tega je vse več. To je tisto, česar šport in družba na splošno ne sprejemata. Ker v športu se zmaguje, v športu prideš na igrišče in si stoodstotno motiviran. Psihološke težave? Kje pa, tega ni. Oziroma jih ne bi smelo biti. Kakšno osebno težavo že pustiš doma. No, včasih pa pride do točke, ko v določenem trenutku šibkosti, ko se nabere preveč težav, le pokažeš kakšno slabost. In potem te družba izloči. Na igrišču se moraš obnašati, kot ga tega ni. To je stvar, o kateri se ljudje bojimo govoriti. Verjetno veliko ljudi potihoma trpi. To pa ni prijetno.

Kdaj pa se je začelo v vašem primeru pojavljati prekletstvo zdravstvenih težav?

Pred dobrim letom. Julija. Na treningu me je med tekom začelo boleti. Pa sem si rekla, da to bolečino že poznam, saj sem imela pred desetimi leti vnet gleženj. No, pa sem se motila. In to ravno takrat, ko sem trenirala zelo dobro in si mislila, kako bo to moja najboljša sezona. Nato pa se je zgodilo povsem obratno.

Zadnjo tekmo v karieri je odigrala za Ljubljano. Foto: Osebni arhiv

V jesenskem delu sem se trmasta, kot znam biti, odločila, da bom še naprej branila. Gleženj me je vedno bolj bolel, a sem še opravila kakšen trening, še vedno branila na tekmah. Takšen je moj odnos do športa, od sebe vedno pričakujem 120 odstotkov. Ko pa sem novembra prejela še udarec v mišico, so se začele nabirati težave. Postala sem vse bolj živčna. Športniki dojemamo šport kot drogo. Če ne moreš igrati nogometa, si potem slabe volje, ko pa ti ne gre na tekmah, pa lahko prideš domov slabe volje in kričiš na nekoga, ki si tega ne zasluži.

Znašla sem se v precepu. Rada bi igrala nogomet, a sem se po drugi strani zavedala, da lahko nudim samo 50 odstotkov tistega, kar znam. In prejmem kak zadetek, ki ga ponavadi ne bi. In ko potem rečeš, da mi gleženj tega ni dopuščal, se pojavijo očitki, kako si vse skupaj izmišljam.

Sportal Jakov Fak je osredotočen še na en veliki cilj, najbolj pa si želi zdravja

Kdaj so se pojavili tovrstni očitki?

Ravno na moji zadnji tekmi, 27. novembra 2022 proti Olimpiji. Takrat smo z Ljubljano izgubili z 2:7. Bolel me je gleženj, dobila sem še udarec v mišico in imela nemiren spanec. Po eni strani bi bilo bolje, da ne bi odigrala te tekme, po drugi strani pa sem hotela pomagati ekipi, saj nismo imeli rezervne vratarke. Potem pa se tvoje besede slišijo kot izgovor. In pojavijo očitki, zakaj nisi prej rekla, pa potem ne bi igrala.

In zakaj niste? Bi lahko branila katera druga soigralka?

Bila sem pač trmasta, šla prek sebe. Verjetno bi lahko kakšna igralka stopila na vrata in oblekla rokavice. V bistvu bi takrat vsaka bolje branila od mene, ker sem bila v obupnem stanju. Nisem bila sposobna niti teči, pomagale mi niso niti protibolečinske tablete, kaj šele terapije. A sem bila trmasta. Želela sem na vsak način braniti, ker sem vedela, da me nato čaka dolg premor. Škoda mi je bilo dati vse tiste uspešne priprave v nič. A zakaj?

To je bilo mučenje, v celotni sezoni sem brez bolečin branila le na eni tekmi. Šport sem začela povezovati z bolečino. Po tisti tekmi z Olimpijo sem si zabičala, da se ne vrnem na trening, dokler ga ne bom sposobna opraviti brez bolečine. Da me ne bo bolelo niti sekundo. Vsaka tekma, vsak trening je bil zame trpljenje.

Njena družina je zaradi zdravljenja njenega levega gležnja zapravila že ogromno denarja. Foto: Osebni arhiv Kaj pa so povedali zdravniki?

Vse skupaj nas je zanimalo, kaj bi lahko sploh bilo narobe. Opravila sem pregled z magnetno resonanco, obiskovala fizioterapevte. Vse samoplačniško. Nerodno mi je to deliti z vami, a takrat me je tako bolelo, da nisem več mogla hoditi v službo. Ker nisem mogla služiti denarja, je morala moja mami, ki je že upokojenka, začeti ponovno delati. Oče je vzel kredit, saj smo zaradi zdravljenja mojega gležnja zapravili od šest do sedem tisoč evrov. Vse sem vlagala v gleženj. V določenih obdobjih sem imela od šest do osem zdravnikov na teden. Fizioterapijo obiskujem že leto dni.

No, potem pa je eden izmed zdravnikov po določenih raziskavah posumil, kaj bi lahko bilo narobe. Nestrpno sem čakala na rešitev, želela sem se spraviti nazaj v pogon, zato sem se odločila za artroskopijo. Rekli so mi, da bom po operaciji odsotna mesec dni, nato pa že nazaj. Idealno, sem si takrat mislila. Žal ni bilo tako.

Prihajam iz Stražišča, tako da sem skoraj shodila na bližnjem igrišču. Ta klub mi predstavlja dom. V njem sem preživela več časa kot v lastni hiši. Ko sem se vračala iz tujine, sem se vedno najprej vrnila v ta klub. Branila sem za Ljubljano, pri domačem klubu pa delala kot trenerka, učila otroke. Ko pa so se mi začele pojavljati težave z gležnjem, od kluba nisem čutila podpore. Pa nimam zamer, razumem družbo, da te takrat, ko si poškodovan, pač sprejmejo kot drugačno. Ko so izvedeli, da grem na operacijo, sem se počutila, kot da so me dali na stran. Takrat mi ni bilo dovoljeno delati, kar me je zabolelo. Potem pa se je začel najhujši del.

Kaj pa?

Za konec tedna smo odšli s klubom na turnir mladih v Umag. Bilo je po moji prvi operaciji. Čeprav so bile drugačne napovedi, sem shodila že po petih dneh. Nisem več potrebovala bergel. Noga je bila veliko bolje. Tudi v službi sem se dogovorila, da začnem delati prihodnji teden. Šlo mi je na bolje, tretji dan turnirja pa sem začutila, da nekaj z nogo le ni v redu. Kar naenkrat nisem bila več sposobna priti nazaj do avtobusa. Čutila sem drugačno bolečino kot prej. Po celi nogi. Nisem več mogla stopiti na njo. Bilo je čudno, saj imam drugače visok prag bolečine.

Postajalo mi je slabo, moja leva noga je bila neuporabna. Takrat sem pomislila, da sem morda dobila bakterijsko okužbo. To se je namreč zgodilo tudi mojemu očetu, ko je dobil bakterijsko okužbo in skoraj ostal brez noge.

Pa ste odšli k zdravniku na pregled?

Ne. Govorila sem si, da trener skrbi za otroke, jih pelje na tekmo in mora biti stabilna oseba. Da ne smem na turnirju pred njimi šepati in se vpričo njih pritoževati. Da me ne smejo videti take, ampak moram ohraniti avtoriteto. Bolelo me je, a sem le nekako zdržala do večera, ko sem se v hotelu ulegla na posteljo in zjokala.

Nato sem se zbudila, še zdaj se spomnim, kako je bila ura 2:34 zjutraj, in sem hotela na stranišče. Nato pa sem opazila, kako je posteljnina vsa rumena in rdeča od madežev. Po kolenih sem se z dvignjenimi stopali odplazila do stranišča, tam bruhala in se počutila, kot da me zmanjkuje. Razmišljala sem, da bi zbudila trenerje, a jih potem nisem.

Zakaj pa ne?

Rekla sem si, da je pred nami le še zadnji dan turnirja v Umagu. Vsi so bili že izčrpani. In sem si mislila, da bom že sama poskrbela zase, naj se drugi raje naspijo. Saj sem vendarle trener, ne pa ''jokica''. Ko sem tako opazovala svojo nogo, sem bila vse bolj prepričana, da je to okužba z bakterijo. Ko pa me je vse bolj bolelo, sem hotela že poklicati rešilca. Počutila sem se, kot da umiram. Plazila sem se po kolenih do postelje, se potegnila gor, zaprla oči in si rekla: ''Če mi je usojeno, da se zbudim, se bom že zbudila. Če mi pa ni usojeno, pa ni.''

In kaj se je zgodilo?

Zjutraj sem se zbudila. Bila sem v redu. No, posteljnina je bila polna rumenih in rdečih izcedkov. Ko sem videla, kakšna je noga, sem raje obula dodatno nogavico. Imam namreč slab želodec, tega nisem želela gledati. Šla sem na zajtrk, a bila povsem brez apetita. Čeprav je to moj najljubši obrok, sem jedla le kruh in paradižnik. Bolečine so bile vse hujše, kot da bom vsak trenutek izpustila dušo. To sem nato povedala sodelavcu trenerju. Rekel mi je, da se moram odločiti, ali naj obiščem zdravnika ali ne.

Nisem ga. Šla sem po led, si obložila nogo in si rekla, da bom turnir oddelala do konca. Čakali sta nas še dve tekmi, potem pa grem lahko v bolnišnico, pa naj se ukvarjajo z mojo nogo, kakor hočejo, sem si govorila. In tako je tudi bilo. Po koncu turnirja so mi pomagali nesti stvari do avta, nato sem v pol ure prišla do Izole. Imela sem srečo, ker je moj avto brez menjalnika, tako da sem lahko vozila brez uporabe leve noge.

Spomladi so jo po stresnih peripetijah v Umagu zadržali v izolski bolnišnici. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Zakaj sem odšla sama? Očitno nisem hotela biti nikomur v breme. Pač, čudna gorenjska trma. V Izoli sem priskakala na eni nogi na sprejem, potem pa so mi slekli nogavico in hitro ugotovili, koliko je ura. Napadla me je bakterija mrsa. Tako sem ostala v bolnišnici. Ni bilo druge možnosti.

Zadržali so me tam, kjer sem dobivala antibiotike, opravila še eno artroskopijo za čiščenje. Sprva mi niso hoteli povedati, kaj je sploh narobe. Bila sem v slabem stanju, prvih štirih dni se spomnim le bežno, kot da bi bila ves čas omamljena. V bolnišnici se nisem bila sposobna pogovarjati. Odmaknila sem se. Dve, tri osebe so me poklicale in se pogovarjale z menoj. Določene ljudi sem seveda obvestila, kje sem. Da ne bi mislili, da jih ignoriram.

Spremljal me je grozen občutek bolečine. Kot da ti nekdo reže nogo. Bakterija se je razvila v delu rane. Imela sem srečo, da ni bila bližje kosti, zato ni naredila tako hude škode. V bolnišnici sem bila 14 dni. So to zakuhali na prvi operaciji? Da bi nekaj krivila druge? No, tega se nisem spraševala. Razmišljala sem le o tem, da mi rešijo nogo. Svojo energijo sem vložila v to. Zakaj bi bila jezna na druge, energijo sem potrebovala za druge stvari. Če bi se prepirala z njimi, bakterija ne bi izginila.

In potem?

Po artroskopiji gležnja se moraš na novo naučiti hoditi. Moraš se učiti pravilne tehnike hoje. V 14 dneh sem se dvakrat učila hoditi. Ni prijetno, saj te je strah stopiti na nogo, zdravniki pa niso vedeli, do kdaj bo bakterija aktivna.

Čutilo se je, da se v nogi še nekaj kuha, a sem se hotela čim prej vrniti. Nerealno se jim je zdelo, da sem se tako hitro naučila hoditi, a sem imela posebno motivacijo. Hotela sem biti čim prej normalna in nadaljevati s svojim življenjem. Dosti mi je bilo ležanja, nisem se hotela smiliti sama sebi.

Po 14 dneh so me tako spustili domov, vmes pa smo se razšli s klubom. Zabolelo me je, ker sem bila pripravljena dati za klub vse, a so me postavili na stran že po prvi operaciji.

Ko sem se vrnila na Gorenjsko, se mi je tako spremenil svet. Pred tem sem cele dneve preživela na domačem klubu, kjer sem opravljala treninge, pomagala pri marsičem. Ko pa sem prišla nazaj, nisem več imela kluba. Veliko ljudi se je odmaknilo proč od mene, izgubila sem velik odstotek prijateljev.

Ampak zakaj? Če bi bili pravi prijatelji …

Ne vem. Spomnim se prigode angleške nogometašice, ki je preživela sepso in se vrnila domov. Pričakala jo je skupina ljudi, priredili so ji zabavo. Naslednji dan je šla v klub, soigralke so jo sprejele. Tako je bilo pri njej. Sama pa sem se počutila povsem drugače. Ko sem se vrnila, smo se ravno razšli s klubom, ki je bil zame kot družina. Vsi so me ignorirali ali pa spraševali, zakaj sploh še prihajam na njihove tekme. To je bil prvi šok. Občutek neke zavrnitve.

S tem, ko sem rekla, da zapuščam klub, je morda prišlo do kake zamere, a sem vendarle v tem klubu preživela toliko let, da tega nisem pričakovala. Spraševala sem se, kaj sploh delam tukaj. Naj grem raje domov ležat? In vse to kričanje … To me je zabolelo. Doma sem razmišljala, kaj mi sploh še ostane od življenja. Ne morem delati, ne morem se premikati, nimam nogometa, kluba, na katerega bi se obrnila.

Bolečine v gležnju niso izginile vse do danes. ''Hodim lahko. Lahko grem tudi na kolo in na fitnes. Poizkušajo se neke stvari, gre na bolje, dobila sem terapijo s tabletami in kremo. Bakterija pač pusti dolgoročne posledice, še vedno je prisotna stara bolečina od jeseni. Kot da niso s prvo operacijo ničesar rešili. Takrat so predvidevali so, da je ena izmed kosti prevelika. Ker je odvečna in leži za ahilovo tetivo, so jo odstranili. A očitno to ni bil problem. Žal." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Še danes me spremlja občutek, da je bila prelomnica prva operacija. Preden sem šla v Izolo, sem imela vse. Vse je bilo pozitivno. Delala sem prek študentskega servisa v trgovini, imela normalno življenje, opravljala študij. Ko sem prišla nazaj, sem se usedla na posteljo, imela povito nogo, bergle in si rekla, kaj imam sploh še od življenja? Nič mi ni ostalo.

Tistih 14 dni je bilo res napornih. Delam tudi s psihologinjo, bolnišnica zagotovo prinaša travme. Tako kot slovo od kluba, kjer si vse življenje. Pa še tiste redke osebe, ki sem jim po telefonu sporočila, da sem nazaj, so bežale stran od mene. Eden mi je rekel, da mi sploh nič ni, da je povsem normalno v življenju, če koga kaj boli. Počutila sem se osamljeno.

Saj so mi starši pomagali in me doma pričakali. Glede na vse, kar se mi je dogajalo, so bili zelo močni. Vedno na voljo za vse. Pa nisem potrebovala dobrodošlice in konfetov, ampak vsaj kako sporočilo, klic, toplo besedo še koga drugega. Vprašanje, ali si v redu. Doma sem si rekla, da sem vse izgubila, in se vprašala, ali ima vse sploh še smisel. Saj se nisem bila sposobna niti usesti v avtomobil in iti do knjižnice. Ali pa na sprehod. Pribita sem bila na posteljo. To je bilo v začetku aprila, ko sem prišla iz bolnišnice. Takrat psihološko nisem bila v redu. Doma sem se počutila prizadeto. Učila sem se za izpite in počutila prazno. Pa sem drugače deloholik. Fitnes, služba, dva treninga, ponavadi sem opravljala vse to. Morala sem biti nekje koristna. Tistih 14 dni pa sem večkrat pomislila, zakaj sem se morala zbuditi.

Zbuditi?

Zakaj sem se morala zbuditi takrat v Umagu, da zdaj doživljam vse to. Da bi bilo morda bolje, če bi takrat zaspala za vedno, pa bi mi bilo lažje. In sem se spraševala, zakaj ste mi dali še eno priložnost, da moram prestati vse to? Da mi je še huje kot v bolnišnici?

V zadnjem obdobju, ko je morala pozabiti na nogomet, se je začela ukvarjati s streetliftingom. Junija se je udeležila tudi balkanskega prvenstva. Foto: Osebni arhiv Tistih 14 dni sem se ukvarjala s tem, da sem v glavi izluščila, kaj mi je v tistem trenutku najpomembnejše. In kaj potrebujem. Zraven je spadal tudi magisterij. Rekla sem si, da moram požreti slabo voljo in navezati stik z nekaj kolegi, imeti normalen odnos. Takrat razen treh kolegic ni nihče vedel, kaj doživljam. Več kot mesec dni mi je še teklo iz noge, zato nisem smela v javnost, saj bi bila zaradi okužbe nevarna za družbo.

Ko je prenehalo teči, sem se le začela družiti, maja dobila službo pri TK Triglav. Luknja v gležnju se je zaprla. Ker dva meseca nisem imela prihodkov, smo doma občutili finančno krizo. Nisem si mogla ničesar privoščiti. Morala sem služiti denar in nekaj časa opravljala dve službi, dopoldan in popoldan. Noga je bila kolikor toliko v redu, po treh dneh, ko sem po službi nesla smeti, pa sem se sesedla na pločnik. In nisem mogla več naprej.

Naslednji dan v službi niso našli zamenjave zame, tako da sem morala iti v trgovino. Bil je grozen občutek. Ko vidiš 20 metrov pred sabo steklenico, ki jo potrebuješ, a se ne moreš premakniti. Ali pa vidiš stol, a ne moreš do njega. Zahvaljujem se razumevanju direktorjev, da sem se lahko takrat večkrat usedla. Potem sem si vzela dva tedna prosto od službe, takrat pa se je za mojo psiho začela glavna vojna.

Že tako ste trpeli, potem pa je postalo še huje?

Saj sem se počasi vračala, šlo je na bolje. Tega sem že vajena. V zadnjem letu sem se osemkrat vračala po poškodbi. Gleženj je bil boljše in slabše, mišice boljše in slabše, januarja sem prebolela tri pljučnice, drugo za drugim.

Takrat pa mi je udarilo na psiho. Drugače sem družabna oseba, a sem imela polno glavo vsega, zato sem se začela izogibati stikom. Tudi s tistimi tremi kolegicami, s katerimi sem si bila najbližje. Dejala sem si, da se ne bom pogovarjala z nikomer. Edina stvar, ki jo imam v glavi, so le težave s poškodbo. Ne bom se sposobna pogovarjati o vremenu, ampak le o tem. Zato sem se izogibala pogovorom. Izginila sem, se zapirala v sobo, naporno mi je bilo. Naporno mi je bilo klicati fizioterapevta ali zdravnika, naporno mi je bilo napisati kolegici, da se v soboto ne moreva dobiti. Bilo mi je tako naporno, da sem si naredila urnik in vsak dan poklicala enega. Več nisem bila zmožna.

Nikogar nisem hotela obremenjevati s svojimi težavami. Želela sem si, da živijo svoje življenje. In če jim jaz nisem dobra družba, se raje umaknem, vi pa uživajte, saj ste moji prijatelji. To se je nabiralo v meni, dejansko nisem več nikomur ničesar napisala.

Imela sem še enega dobrega prijatelja. Bil je edini od vseh, ki me ni spraševal o nogi ali gležnju. Vsi so me namreč obravnavali kot invalida. Spraševali, zakaj ne morem igrati nogometa, on pa me je edini videl kot človeka. Edini, ki me je spraševal o drugih zadevah. To me je ves čas držalo pokonci. Drugačen pogled je imel na stvari.

Žal pa se je pozneje umaknil tudi on. Odšel je še edini človek, ki me je držal pokonci. Takrat sem se zlomila, nisem vedela, kaj bom. Razmišljala sem o vsem. Da grem na letalo in se odpeljem daleč proč, da nikogar več ne vidim. Počutiš se, kot da si ostal sam. Bilo je res nekaj težkih tednov, to se je dogajalo prejšnji mesec, julija.

Kako pa je zdaj?

Terapije so naredile svoje, tako da gre v zadnjem mesecu na bolje. Mnogi bodo rekli, da sem občutljiva in da iščem pozornost. A to je stvar, ki se vleče. Zaradi poškodbe ne moreš delati v službi, ne moreš na trening. Prejšnji mesec smo pokopali strica, na pogrebu so vsi stali, le jaz, najmlajša, sem sedela na klopi. Počutiš se kot invalid, gleženj je bil tako vnet, da me je bolel vsak korak. Počutila sem se neuporabno, izločeno iz družbe.

Odkar sem marca prišla iz bolnišnice, se počutim, kot da sem izločena iz družbe. Veliko sem k temu pripomogla sama, nekaj tudi drugi, a počutim se kot tujka v lastnem mestu. To je tudi razlog, da se s 1. septembrom selim. Ker s tem, kar imam tukaj (pogovarjala sva se v Stražišču, op. p.), nimam nič. Selim se na Obalo. Izgubila sem vse. Malce sem razmišljala tudi o Španiji, tam sem že igrala in poznam ljudi, a ne poznam njihovega zaposlitvenega sistema. Raje ostajam v Sloveniji.

Na letošnjem svetovnem prvenstvu navija za Španijo. Najbolj stiska pesti za Albo Redondo, s katero je igrala pred leti pri Albaceteju. Španke se bodo v nedeljo v finalu pomerile z Angležinjami. Foto: Reuters

V Kopru sem že igrala, tam sem se vedno dobro počutila. Hočem začeti na novo. Nočem živeti v okolju, kjer se počutim kot nekdo, ki ne predstavlja normalne družbe. Moja glava potrebuje nekaj drugega. Prej sem se utapljala v svojih mislih. Hodila sem po mestu s slušalkami, se obračala okrog in počutila kot tujka. Začela sem se zapirati v sobo, se zbujala tudi ob treh popoldan, nato pa zaspala šele ob štirih zjutraj.

Še pred dvema tednoma sem bila v slabem psihološkem stanju. Doma čutiš bolečino, ne veš, kaj bo, ne vidiš neke rešitve, ko pa stopiš ven iz hiše, daš nase masko in se pretvarjaš, kako je vse super. Da gre vedno na bolje, da pišem magistrsko nalogo. A kaj, ko je ne morem pisati, ker je nisem sposobna. Samo knjigo iz knjižnice stalno podaljšujem.

Ljudje si ne predstavljajo, koliko moči sem potrebovala v teh trenutkih, da sem bila sposobna stopiti skozi vrata, človeka pogledati v oči in mu reči, super sem. Zato je ta intervju zame težka zadeva. Z njim hočem vsem povedati, da je z menoj vse v redu.

Zadnja dva tedna gre na bolje. Moj glavni cilj je, da želim biti koristna in pomagati, je pa še vedno vse vezano na poškodbo. In sploh še ne vem, kdaj se bom vrnila na igrišče. Če sploh kdaj. Da gre vendarle na bolje, dokazuje, kako lahko po novem prvič od lani julija brez bolečine stopim na prste. To je že velik napredek. Po dveh mesecih sem si obula nogometne čevlje. To je bil praznik. Največji praznik. Je pa to še vedno življenje na pol.

Njen vzornik med vratnicama je legendarni nemški čuvaj mreže Oliver Kahn. Pred leti ga je spoznala na Hrvaškem. Foto: Osebni arhiv Boste še kdaj igrali nogomet?

Ne vem. Ni ga zdravnika, ki bi mi lahko z gotovostjo odgovoril na to vprašanje. Pozitivno ali negativno. Gleženj me žal boli podobno kot jeseni. Bolečina je podobna, dodatne težave pa je povzročila še bakterija, ki je pustila veliko vnetje. Zdaj me zaboli pri napačnih gibih. Obstaja možnost, da se bakterija vrne, bolečina pa preprečuje njeno vrnitev.

Kirurg mi je dejal, da bi lahko zdravljenje brez težjih operacij nadaljevali od šest do osem mesecev. Februarja bo tako minilo ravno osem mesecev. Svetoval mi je, naj se držim tega. Če bi bila že v letih, se gleženj ne bi mogel več sam regenerirati ter bi ti ostali le vijaki in beton. Potem je konec, ni te več. Ker pa sem stara 28 let, mi še lahko uspe.

Veliko lažje bi sprejela, če bi imela strgano križno kolensko vez. Ker pri njej vsaj veš, kje si. Da te eno leto ne bo, potem pa se lahko vrneš. Pri meni pa je žal malce drugače.

Pa sami pri sebi še verjamete v srečen konec, da še niste rekli zadnje nogometu?

Ko mi je maja zmanjkovalo moči in mi je že vse skoraj "padlo dol", sem od kolega slišala, naj me ne skrbi, ker sem trmasta in vztrajna. In da se bom vrnila. No, to so besede, ki so mi ostale v spominu. Imam 149 nastopov v prvi slovenski ligi. Hočem dočakati še jubilejno 150. tekmo, pa tudi če v svojem 80. letu. Dočakala jo bom. Se pa ne bom vrnila na igrišče, dokler ne bo več bolečine. To dvoje se mora združiti. To si želim, to mi daje upanje. Resnično.

Sportal Hrvat, ki je rešil Olimpijo pred propadom: Ljubljana je za nas München

Sportal Nepričakovana vstopnica v svet Luke Dončića

Sportal Ni jim bilo jasno, od kod se je vzel

Sportal Tri ljubezni slovenskega nogometaša: Lana, Tibo in Indija