Nepričakovana vstopnica v svet Luke Dončića

"Nikoli. Biti del reprezentance je nekaj največjega, kar lahko doživiš," je ob našem snidenju v Laškem z velikim nasmeškom na obrazu na vprašanje, ali je imel kakšne pomisleke glede letošnje vrnitve k reprezentanci, zatrdil vodja delegacije izbrane vrste Marko Milić. 46-letni nekdanji reprezentant je v zadnjih letih postal nekakšen zaščitni znak slovenske reprezentance, s katero je spisal kar nekaj tako lepih kot nekoliko manj lepih poglavij. Novo so slovenski košarkarji odprli prejšnji teden, ko so začeli priprave na svetovno prvenstvo, na katerega se kljub spodrsljaju na lanskem evropskem prvenstvu podajajo z najvišjimi ambicijami. 

Milić pa v zadnjih letih nima le vloge vodje reprezentance, temveč je postal tudi glavna povezava med Luko Dončićem, Dallasom in slovensko izbrano vrsto. In ravno ta vez ga je lani jeseni nepričakovano popeljala v Dallas, kjer je postal eden izmed pomočnikov v trenerskem štabu Jasona Kidda. "Povabilo v štab take legende, kot je Jason Kidd, je bil zame sanjski izziv," pravi Milić, ki pa ne glede na to še vedno največ sreče in užitka najde v delu s slovensko izbrano vrsto.

Slovenska izbrana vrsta se pripravlja na SP. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Lani so bile napovedi in želje pred evropskim prvenstvom najvišje, pa so se nato zadeve s tistim izpadom v četrtfinalu izjalovile. Se zaradi tega letos morda čuti kaj več motivacije, odločenosti? Je kaj drugače kot lani?

Lansko poletje je bilo za nas dobra šola. Najbolj nas je bolelo to, da smo vse do tistega četrtfinala igrali odlično košarko, premagovali smo res velike ekipe – vse do tiste tekme s Poljsko, ko se nam ni izšlo. Morda smo podzavestno malce podcenili situacijo in se nam je vse skupaj maščevalo – začenši z mano, strokovnim štabom, pa tudi navijači in okolico. Če smo iskreni, je lani večina navijačev kupovala in iskala vstopnice le za polfinale in finale.

To je bila dobra šola tudi za nekatere mlajše košarkarje, ki bodo še dolgo del te izbrane vrste. V športu se ti stvari lahko hitro maščujejo, sploh v profesionalnem športu so razlike med ekipami zares vidne šele takrat, ko si stoodstotno pri stvari in osredotočen. Takoj, ko se malce sprostiš, pa se lahko zadeve odvijejo v drugo smer. Zaradi 20 minut slabe igre in ker s tako odlično generacijo nismo dosegli rezultata, smo bili potem še vse leto ob spominu na to slabe volje.

Prejšnja leta smo se malce razvadili, ker smo rezultatsko vedno posegli še višje od naše ravni, ker smo bili res povezani in ker je za nami stala tudi javnost. Mogoče je kakšen takšen šok včasih tudi dober, da se strezniš, da dobri rezultati niso samoumevni, to je bilo opozorilo, da če nismo pravi, se lahko stvari hitro obrnejo. Je pa tudi res, da moraš imeti pri vrhunskem športu kratkoročen spomin in se nato osredotočiti le na vsako naslednjo stvar. Igranje za reprezentanco je vedno nekaj posebnega, vsi smo tu zaradi časti in ponosa na našo državo. Energija na treningih je zdaj res prava, ob tem pa bo ob začetku tekmovanja gotovo svoje naredil še adrenalin.

Zadnjo klubsko sezono je preživel v Dallasu. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Zadnjo sezono ste preživeli v Dallasu, tako da ste bili večino časa ločeni od družine in doma. Ste imeli zaradi tega pred letošnjim poletjem morda kakšne pomisleke glede reprezentance in svojega udejstvovanja v njej?

Reprezentančnim vabilom sem se kot košarkar vedno odzval, to je bila zame vedno največja čast. Nikoli nisem imel pomislekov, ker je to nekaj največjega, kar lahko kot športnik doživiš: da igraš za svojo državo skupaj s svojimi prijatelji. Med klubsko sezono je vedno drugače, pogosto je težko, mogoče imaš ves čas nadeto tudi neko masko, ki potem v reprezentanci pade. Klub hitro postane "služba" in ob tem ne razviješ takšnih občutkov in čustev kot v reprezentanci. Tu smo res povezani in tudi zaradi tega sem se letos ob pogovoru s selektorjem Sekulićem brez pomislekov odzval in znova sprejel vlogo vodje delegacije. Pa ne samo zdaj, ko sem del članske izbrane vrste, tudi ko sem bil del izbranih vrst mlajših selekcij, mi je bilo to delo v največji užitek.

Po koncu lanskega evropskega prvenstva je odjeknila novica, da ste sprejeli vlogo v trenerskem štabu Dallas Mavericks. Kako ste se dogovorili?

Vse skupaj se je zgodilo povsem spontano. Luka je v zadnjih letih res povezal našo reprezentanco in vodstvo kluba v Dallasu. Praktično vse odkar je Luka odšel v Dallas, smo ga z delegacijo Košarkarske zveze Slovenije pogosto obiskovali in res smo razvili dober odnos. Tudi oni pridejo v Evropo, lani so bili na evropskem prvenstvu, tudi letos se bodo tu mudili nekateri člani kluba, med drugim Jason Kidd in Mark Cuban. Tudi ta priložnost, ki se je pojavila zame, je bila povsem nepričakovana. Je pa bilo to povabilo v štab take legende, kot je Jason Kidd, zame sanjski izziv. Res sem vesel, da lahko tudi sam nekaj malega prispevam k tej ekipi.

V čast mu je delati z Jasonom Kiddom. Foto: Reuters

Verjetno ste imeli največ pomislekov zaradi ločitve od družine?

Absolutno je bil to glavni razlog. Ženi sem rekel, da me dve leti ne bo doma (smeh, op. p.), a tako to pač je v športu. Vedno skušam izkoristiti vse priložnosti, lažje pa živim s tem, da nekaj poskusim, tudi če se ne izide, kot da bi se potem spraševal, kaj bi bilo, če bi bilo.

Vse tri hčerke so zelo vpete v šport. Najmlajša se je trenutno res našla v košarki, stalno gleda tekme, trenira vsak dan in res uživa v tem športu. Res sem vesel, da se je našla v nečem, kar ji predstavlja užitek, pa če bi bila to košarka ali karkoli drugega. Najstarejša hči se je z igranjem tenisa prebila v ZDA na eno izmed vrhunskih športnih univerz Purdue. Srednja hči pa se pripravlja na kariero profesionalne teniške igralke, zato se je tudi preselila v Italijo, kjer trdo trenira, kar se že pozna tudi na rezultatih. Pot je res težka, mi vidimo samo dejanja na igrišču oziroma na parketu, pogosto pa je profesionalni šport gladiatorstvo. Slovenija je res dežela izjemnih športnikov, a na žalost je pogosto tako, da to tujina bolj ceni kot ljudje doma.

17-letna Ela Nala Milić. Foto: Grega Valančič/Sportida

Po dolgih letih ste se tako vrnili v ligo NBA in ZDA. Verjetno je zdaj zgodba povsem drugačna kot takrat, ko ste bili še košarkar, kajne?

Prav gotovo. V ligi NBA nobena stvar ni prepuščena naključju, vsi štabi so sestavljeni do potankosti. V Dallasu je npr. osem pomočnikov glavnega trenerja, na tekme potuje delegacija približno 40 ljudi in za vsako najmanjšo stvar skrbi določena oseba. Zdaj vidim stvari iz povsem drugega kota kot takrat, ko sem bil še igralec. Šele zdaj sem videl, kako velik ustroj je NBA-klub, in res mi je v čast, da sem lahko zraven.

Že sami ste spregovorili o ozadju delovanja kluba in funkcijah, ki jih opravlja osebje. Kakšna je vaša vloga v klubu?

Teh zadev nikoli ne razlagamo podrobno, a če povem nekoliko okvirno – Jason Kidd je glava našega trenerskega štaba, kjer nas je devet oziroma deset, če štejemo še kondicijskega trenerja. V Evropi je tako, da ima trener dva pomočnika trenerja, ki sta precej univerzalna in počneta sto stvari, v ligi NBA pa vsak opravlja le svojo točno določeno nalogo. Tu je npr. nekdo, ki se specializira le za obrambo ali napad, potem pa smo tu še nekdanji igralci, npr. jaz in God Shammgod, ki opravljamo nekakšno vlogo mentorjev in se ukvarjamo bolj z individualnimi stvarmi in detajli v igri posameznikov. Hkrati smo ves čas na razpolago, če želi kdo trenirati še več. Lahko bi rekel, da med drugim individualno vzdržujemo in razvijamo igralce, ki so v različnih igralskih fazah. Imamo ta luksuz, da se lahko veliko dela tudi individualno.

Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Si pa tekme tako sledijo, da nas je na koncu včasih še premalo, vsi smo res vključeni v delo, vsak točno ve, kaj je njegov segment. Od začetka mi je bilo to malce čudno, ker so v Evropi meje med delom posameznikov v klubih včasih res zabrisane, tu pa vsak točno ve in sledi le svojim nalogam. Ritem je res nor. Včasih se zgodi, da je tekme konec ob desetih zvečer, pa naslednji dan ob štirih popoldne že igraš na drugem koncu ZDA. Včasih se zgodi, da se zjutraj zbudiš v hotelu, pa moraš najprej na telefonu pogledati in preveriti, kje sploh si.

Vse je sicer zelo glamurozno in profesionalno organizirano. Bivaš v res najboljših hotelih, imaš svoje kuharje, zasebno letalo. A ob takem ritmu tudi to izzveni. Spomnim se, da sem bil prvi teden kot kakšen turist, da sem vse fotografiral in užival, potem pa te hitro ujameta realnost in naporen ritem, tako da daš samo kapuco na glavo in čakaš trenutek, ko se boš končno ulegel v svojo posteljo. Je pa vse skupaj dodelano do potankosti in je to res nor šov, ki je tudi medijsko izjemno pokrit. Tekme so razprodane kot po tekočem traku.

V Dallasu ostajate tudi v prihodnji sezoni?

Ja, tako je. Jeseni se vračam čez lužo.

Omenili ste že, da ste ogromno na poti, vaša baza pa je v Dallasu. Kako ste se navadili na tamkajšnje življenje? Sta se z Luko v tem letu še bolj povezala?

Zagotovo, res smo se veliko družili. Luka in Anamaria sta res super mlad par, oba sta zelo pozitivna in sta me kar nekoliko vzela pod svoje okrilje in poskrbela tudi zame. Skozi leto smo se res veliko družili in zagotovo je to eden izmed lepših spominov na preteklo sezono, še bolj kot ta košarkarski del.

Z Dončićem sta se v tem letu še bolj povezala. Foto: Ana Kovač

Je pa res, da prostega časa nisem imel veliko. Kot igralec si treniral tistih nekaj ur na dan, potem pa si bil prost, zdaj pa je delo konstantno. Ob dnevih, ko nismo na gostovanjih, sem ob sedmih že v pisarni, kjer se s trenerji usedemo in naredimo načrt, potem sledi trening, pa znova analize in tudi individualno delo s košarkarji.

Ozračje v Dallasu je res super, vse leto je toplo, je zelo mirno mesto, vse je zelo blizu, kot bi se prevažal po Ljubljani, kar je za ZDA bolj izjema kot pravilo. Lastnik Cuban odlično skrbi ne le za košarkarje, temveč za celotno ekipo, ničesar nam ne manjka. V kompleksu kluba imaš na voljo praktično vse – od frizerja do fitnesa, je nekakšno mesto v malem. Nekajkrat me je obiskala tudi družina, leto se je res hitro obrnilo. Sem pa videl praktično vso Ameriko, ker smo bili skorajda vsak dan drugje. Tudi na gostovanjih se zgodi, da ostaneš še kakšen dan dlje in tudi tam ostanem zvest svojemu hobiju, da si nadenem slušalke in prehodim mesto po dobrih in slabih četrtih.

Tudi slabih?

Da. Te imajo pogosto še več duše in manj nekega zlaganega glamurja. Srečaš tudi bolj pristne ljudi, ki ti vse povedo v obraz. V Los Angelesu sem npr. obiskal enega izmed fitnesov, ki so bolj "underground" in je klientela res mešana. Tam sem prišel v fitnes v majici brez rokavov, seveda s temi 15, 20 kilogrami več kot med kariero in mi je eden izmed obiskovalcev v obraz v slengu rekel, poglej, to je zagotovo košarkar, pa je njegov kolega hitro na glas dejal: "Oh, seveda ni, on je predebel, da bi bil košarkar (smeh, op. p.)," medtem ko me npr. osebje v hotelih vedno pretirano hvali, kako sem v vrhunski formi (smeh, op.). V temu zlaganemu svetu, ko sem ves čas del tega glamurja in pretiranega hvalisanja, mi takšne realne stvari res ustrezajo, ali pa da nekaj pojem na ulici, da res začutiš utrip mesta in ljudi.

Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kako pa v Dallasu oziroma nasploh v ZDA doživljate dogajanje in evforijo, ki je nastala okoli Luke Dončića?

Luka je res neverjetna zvezda. V Sloveniji te stvari dojemamo drugače, tudi ko je tu, mu pustimo, da malce zadiha, čeprav bi si vsi želeli njegovega dresa ali podpisa. V ZDA pa so te stvari bolj ločene. V Sloveniji lahko v trgovini srečaš Heleno Blagne ali Gorana Dragića, v ZDA pa so ti načini življenja res toliko različni, da v trgovini ne boš srečal zvezdnikov. Zato se potem pred hoteli vijejo vrste ljudi, pogosto Luko potem nazaj vlečejo ljudje iz kluba, ker je on največkrat do svojih navijačev še preveč ustrežljiv. V ZDA je kult zvezdništva povsem drugačen kot pri nas, to je težko razložiti, dokler tega ne doživiš. Če se poskusim postaviti v kožo Luke, to zagotovo ni preprosto, a on to ves čas prenaša z nasmeškom in nikoli ne daje vtisa, da mu je težko.

Je pa neverjetno priljubljen, o tem priča že dejstvo, koliko je bilo celotna franšiza vredna pred njegovim prihodom in koliko je zdaj, pa koliko ljudi klubu sledi na družbenih omrežjih in podobno. Luka je postavil res nova merila glede prototipa košarkarja, ki je veljal nekoč, ko je bilo to tekmovanje, kdo je višji, hitrejši, močnejši. Zdaj pa sta tu Luka in Nikola Jokić, ki sta po mojem mnenju trenutno najboljša košarkarja na svetu in vse počneta z neko preudarnostjo in neverjetnim razumevanjem košarkarske igre. Tudi ljudje se z njima veliko lažje poistovetijo, ker sta tako preprosta, ljudska, tudi glede videza.

Tudi letos poleti bo opravljal vlogo vodje reprezentance. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Res smo lahko veseli in premalo cenimo, kakšen patriotski naboj ima Luka in to, da zdaj že leta in leta vsako poletje z nasmeškom pride v reprezentanco. To jemljemo za samoumevno, pa je daleč od tega, to smo zdaj videli tudi v Srbiji pri odpovedi Nikole Jokića. Jaz mu tega ne bi mogel zameriti, ker sem se sam na lastne oči prepričal, kakšen napor je liga NBA, vsi od tebe ves čas zahtevajo še več in te res izčrpa. Ob tem pa je postalo še normalno oziroma čudno, če na vsaki tekme ne preseže meje 30 doseženih točk, kar je bila nekoč za nas Slovence znanstvena fantastika.

A tega še vedno marsikdo ne razume. Ljudje glede tega hitro postanemo preveč razvajeni in začnemo iskati napake, kajne?

Na žalost je res tako. Kot sem rekel prej, res smo lahko veseli, da ima Luka tako rad to reprezentanco, to ekipo in svojo državo, da mu to predstavlja takšno veselje in čast. To je res vredno velike pohvale in lahko mu rečem samo kapo dol.

Kar zadeva sezono Dallasa – začela se je odlično, končala pa zelo klavrno. Sploh tista odločitev na koncu, da se namerno Dallas je sezono sklenil že po rednem delu. Foto: Reuters izgubi na zadnjih tekmah, je v Sloveniji poskrbela za začudenje in neodobravanje. To je marsikdo v Evropi težko razumel, videli smo lahko, da se je s tem težko sprijaznil tudi Luka.

Tudi jaz na žalost tega nisem sprejel z odprtimi rokami, a nismo mi tisti, ki odločamo o teh stvareh. Sezona se je začela res odlično. Tudi menjave, ki jih je storil klub, so bile dvorezen meč, upali so, da se bo izšlo, pa se na koncu na žalost ni. Tako pač je, če se stvari izidejo, lahko napadeš vrh lige NBA, v nasprotnem primeru se ti zgodi to, kar se je nam.

Mi tekme dojemamo zelo čustveno, ne skozi posel. A jaz sem tam pomočnik, opravljam svoje delo in to je to. To je tako, kot če bi natakar želel odločati o potezah celotne restavracije. Teh poslovnih zadev tudi sam, roko na srce, ne razumem, ker nismo del tega milijarderskega sveta, a tako pač je. Še kot košarkar sem imel dve vodili – da se nikoli nikogar ne ustrašim in da se vedno borim do konca. Nikoli nisem pri nobeni stvari kalkuliral. V Evropi košarko dojemamo bolj čisto, skozi športne oči, v ZDA pa je košarka posel. Sam sem bil nekoliko razočaran in šokiran, ker tega res nisem navajen, a sem res osredotočen na svoje delo.

Žal mi je bilo, ker je imel Luka res odlično sezono, verjetno kar najboljšo v svoji karieri do zdaj. Do enega meseca pred koncem rednega dela je bil najboljši strelec lige, sploh se ne zavedamo razsežnosti njegove igre, na koncu pa se je moral skorajda opravičevati za nastali položaj. Imel je res odlično sezono, tekme za zgodovino, na koncu pa je on tisti, ki je prvi na tnalu, ne pa preostalih 17 košarkarjev, ki so prav tako v klubu in niso niti približno na ravni Luke. Liga NBA je res nepredvidljiva, hitro si na vrhu, ampak hitro tudi na dnu, ni tako kot npr. v Španiji, kjer nekako že pred sezono veš, da bosta na koncu v finalu skoraj zagotovo Barcelona in Real Madrid.

V reprezentanci letos ni Gorana Dragića in Eda Murića. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Če se iz Dallasa zdaj preseliva nazaj v Slovenijo in se malce posvetiva še trenutnemu dogajanju in reprezentanci. Letos v zasedbi ni Gorana Dragića in Eda Murića, ki sta veljala za vodji izbrane vrste. Kako zapolniti to vrzel?

Res je težko iz rok izpustiti takšno legendo, kot je Goran Dragić. On je dal za to reprezentanco vse, premaknil je vse meje, se je pa odločil, da ima dovolj, kar je pri 37 letih več kot razumljivo. Nanj bomo vedno ponosni, a za vsakega košarkarja enkrat pride čas slovesa. Če začutiš, da si dal vse, kar si lahko, in ni več tiste prave želje, potem je stvar zaključena. Vsi mu lahko le zaploskamo in se spominjamo vsega, kar je naredil v reprezentančnem dresu.

Zagotovo pa se bo močno poznala odsotnost Eda, ki mogoče statistično ni nikoli izstopal, je bil pa vedno borben, pozitiven vodja garderobe. Edo predstavlja duh naše reprezentance. Vedno se spominjam tiste tekme v kvalifikacijah za olimpijske igre, ko je moral v Kaunasu proti Litvi v obrambi skrbeti za Domantasa Sabonisa. Vsi smo se malce spogledovali, Sabonis je igralec All-star, malce smo bili v skrbeh, a ko smo videli Eda, kako je razprl prsa in dejal, da mu ne bo dal koša, pa smo vsi mislili, da se zafrkava, a se je to v drugem polčasu res zgodilo. Opravljal je levji delež v naši reprezentanci. Znal je prenesti vero v ekipo in pogum, da zmoremo. Upam, da najdemo zdaj nekoga drugega, ki bo znal prevzeti to vlogo, to se bo hitro videlo med pripravami.

Bo tu korak naprej moral storiti tudi Dončić? Na to so opozorili tudi nekateri preostali reprezentanti.

Luka se je v tem času kalil in zorel ob Goranu Dragiću, že na olimpijskih igrah in pred tem v Litvi je bil naš vodja. Biti vodja je njegova naravna vloga, tu sploh ni dvoma.

Leta 2013 skupaj z Rašem Nesterovićem. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Če sva že ravno pri odhodih in slovesih – javnost je že pred začetkom priprav presenetil odhod Raša Nesterovića z mesta generalnega sekretarja KZS. Kako vi gledate na njegovo odločitev?

Rašo je res ogromno naredil za slovensko reprezentančno košarko. On in Matej Erjavec sta bila zame med najboljšimi funkcionarskimi tandemi v Evropi. Skupaj sta združila znanje na več področjih. Rašo je v košarki res veliko ime, ko sem bil z njim v ZDA, ga je npr. na kavo povabil Gregg Popovich. V desetih letih je s celotno ekipo KZS premaknil miselnost in neke stvari bodo ostale za vedno. Žal mi je, da se je tako odločil, gotovo je imel svoje tehtne razloge. A pustil je ogromen pečat. Upam, da se bo, ko se malce spočije, vrne v košarko, ker bi bila v nasprotnem primeru res velika škoda. Vsi v reprezentanci pa spoštujemo njegovo odločitev.

Z Rašem ste bili skupaj na parketu tudi leta 2006, ko ste z reprezentanco takrat še kot igralec prvič nastopili na svetovnem prvenstvu na Japonskem. Kakšne spomine imate na tisto prvenstvo?

Res lepe, to je bilo prvo svetovno prvenstvo za Slovenijo. Takrat je bil v reprezentanci na svojem prvem velikem tekmovanju tudi Goran Dragić. Že takrat je bil hiter in pogumen, spoštljiv do nas starejših, vsi pa smo ga neverjetno hitro vzljubili. Takrat se je začela pisati njegova velika zgodba.

Svetovno prvenstvo je res velik košarkarski dogodek, največji po olimpijskih igrah. Tudi Američani ga v zadnjih letih vselej vzamejo skrajno resno, ker si v nasprotnem primeru lahko hitro zelo razočaran. Zaradi prevelike sproščenosti lahko hitro ostaneš brez dobrega rezultata. Tudi na račun teh prvenstev se je začela igrati dobra košarka globalno gledano, odličnih reprezentanc je res veliko. Tudi sistem je neizprosen in ne dovoljuje slabega dneva.

"Stvari so se v zadnjih letih res spremenile in napredovale," pravi Milić. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

V zadnjih letih je v reprezentanci ves čas prisoten tudi stalen pritisk po dobrem rezultatu, česar v vaših igralskih časih ni bilo, sploh v takšni meri.

Stvari so se v zadnjih letih res spremenile in napredovale. Včasih smo uvrstitev v četrtfinale označili za uspeh, zdaj je bilo to največje razočaranje, kar je glede na standarde in kakovost te ekipe povsem običajno. Na prvenstvo se gotovo ne podajamo kot glavni favoriti, a naša moč je zagotovo tudi letos v naši povezanosti in borbenosti, mogoče tudi neobremenjenosti, ker nismo v tistem najožjem krogu favoritov. Individualno zagotovo nismo boljši od kar nekaj reprezentanc, a ko ta reprezentanca drži skupaj, pa sam še nisem videl bolj neustrašne in borbene ekipe. Upam, da bo tudi tokrat tako, začetek je bil odličen.

Ste tudi zaradi lanske lekcije v letošnjih napovedih bolj rezervirani, previdnejši?

Ambicije tudi letos ostajajo zelo visoke. Mogoče smo lani izpadli malce arogantno, a občutek je bil res dober. Glede na to, kakšno košarko smo igrali, so bile naše napovedi povsem na mestu. Mogoče pa je boljše, da letos v napovedih ne sodimo na vrh, da lahko malce bolj potihoma začnemo svoje delo, mogoče malce bolj skromno, a še vedno zelo borbeno in neustrašno napademo. Ko je v ekipi igralec kova, kot je Luka Dončić, se hitro vsi nalezejo mentalitete, da je vse mogoče. Tudi letos nas bo krasila borbenost, ali bo kakovosti na koncu dovolj za odmeven dosežek, pa bomo videli. Prav gotovo pa bomo na vsaki tekmi napadli zmago. Tudi Luka je polno motiviran, praktično od konca NBA-sezone trenira dvakrat dnevno in tudi to vliva dodaten optimizem in kaže njegovo veliko željo po dobrem dosežku.

Preberite še:

Sportal Konec čakanja: Dončić že trenira, prišel tudi Kidd #video

Sportal "Dončić? Zagotovo se bo s tem veliko spremenilo."

Sportal "To se nam ne bi smelo dogajati"

Sportal Slovenski selektor sprejel težko odločitev in opravil rez