Sobotni intervju
Jakov Fak
Sobota, 12. 8. 2023, 4.08
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Jakov Fak
Jakov Fak je osredotočen še na en veliki cilj, najbolj pa si želi zdravja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,35
"Po sezoni, s katero nisi zadovoljen, je prva reakcija, da moraš delati več. Garati še bolj. Morda je to napaka," razmišlja najboljši slovenski biatlonec Jakov Fak.
"Ni skrivnost, da imam pač to nesrečo, da večkrat zbolim, zato tudi v prostem času v glavi vrtim filme, kaj bi lahko naredil drugače," nam je v sproščenem pogovoru potarnal najboljši slovenski biatlonec in starosta reprezentance Jakov Fak. V zadnjih letih so mu prav pogoste bolezni preprečile boljše rezultate, a se zaveda, da je še sposoben poseči tudi po vrhu v svetovni konkurenci, in prav to mu daje zagon, da vztraja v tem lepem, a nadvse napornem športu.
Jakov Fak se pri zrelih 36 letih pripravlja na svojo 15. sezono v svetovnem pokalu, 13. kot član slovenske reprezentance. Pred dnevi so se njegovi reprezentančni kolegi vrnili s priprav v Nemčiji, sam pa jih je izpustil, saj trenutno zdravi manjšo poškodbo mišice na nogi. "Pred nekaj tedni sem si poškodoval kvadriceps in sem imel v zadnjem času bolj intenzivno fizioterapijo, zato na te priprave nisem odšel. Bile so sicer krajše, a smo se odločili, da jih izpustim in se pripravim na pomembnejše. Posvetil sem se fizioterapiji in treningom doma, zato da grem lahko zdaj v nedeljo v Oberwiesenthal na daljše in pomembnejše priprave," nam je poročal, ko smo se dobili za Sobotni intervju.
Biatlonci so zdaj že globoko v pripravah na naslednjo zimo. Vsak teden reprezentanca vsaj tri dni trenira skupaj na Pokljuki, preostale treninge opravljajo sami, vsake toliko pa odpotujejo na resnejši trening kamp v tujino. Tudi ko imajo čas trenirati sami, se biatlonci že nekako najdejo, nam je še povedal na Hrvaškem rojeni šampion, ki je leta 2010, po tem, ko je na olimpijskih igrah v Vancouvru osvojil bronasto odličje za svojo rodno domovino, prestopil v slovensko izbrano vrsto.
"Vedno se nekako najdemo. Si pošiljamo sporočila, saj smo tudi drugače prijatelji, kolegi in se dobimo. Z Miho (Dovžanom, op. p.) velikokrat skupaj trenirava, saj živiva blizu. Za treninge se najdeva na Bledu, pa greva s kolesi na kakšno turo," nam je še povedal dvakratni svetovni prvak in dobitnik srebrne olimpijske medalje iz Pjongčanga, ki je še vedno izjemno motiviran in osredotočen na olimpijske igre leta 2026, na katere bo odšel z visokimi cilji. Upa pa, da mu načrtov ne bo pokvarilo zdravje.
Številne bolezni so mu v zadnjih letih preprečile, da bi pokazal vse, česar je še sposoben. Priznava, da ga to preganja, obenem pa tudi podžiga, da še vztraja in trdo gara. S sproščenim veteranom smo se pogovorili o vsem mogočem, tudi o razlikah med Slovenci in Hrvati. Teh ni prav veliko, pravi prekaljeni as, ki je v svetovnem biatlonskem pokalu dosegel osem zmag.
Kako je sploh videti vaše poletje? Sezona se je končala marca, zdaj ste že nekaj časa v pogonu.
April je prost, ta čas nameniš družini in treningu, potem pa je spet treba poprijeti za delo. Res pa je tudi, da že aprila, vsaj jaz, ogromno časa porabim za tuhtanje in premlevanje dogodkov med sezono. Ni skrivnost, da imam pač to nesrečo, da večkrat zbolim, zato tudi v prostem času v glavi vrtim filme, kaj bi lahko naredil drugače, kako bi se lahko lotil teh težav in tako naprej. Zdi se mi namreč škoda, saj zelo veliko vlagam v ta šport, da na koncu, ko pride zima, trikrat zbolim. Tako ne morem niti pokazati vsega svojega potenciala. Navzven to izpade, kot da nekaterih stvari ne zmorem. A če si tolikokrat bolan, se dejansko nimaš časa fizično vrniti v neko spodobno formo. Konec januarja se je pri meni začelo z gripo, do konca sezone pa sem imel nato še dvakrat angino. To pride tako nenadoma. Ko sem se pozdravil in spet začel trenirati ter se pripravljati za Nove Mesto, me je, ko smo prišli na Češko popoldne in šli na smuči za eno uro, zvečer že začelo boleti grlo. In seveda sem zbolel za angino. Naslednji dan sem že komaj govoril, ponoči pa tudi nisem mogel spati. Nisem imel česa drugega, kot da sem se vrnil domov. Se pravi, da sem se za eno uro treninga vozil osem ur v eno in osem ur v drugo smer. Potem pa spet, antibiotiki najmanj deset dni, šele potem lahko začneš trenirati, saj sicer vse, vsi virusi lahko vplivajo na srčno mišico. Potem pa je borba s časom. Tekme se namreč vrstijo ena za drugo. Pri nas je tako, tri konce tedna tekmovanj in vmes morda deset dni miru ter nato ponovno trije konci tedna ... Sezona se zelo hitro odvije. Ko sem prebolel to angino, sem šel še v Oslo na start. V torek sem vzel zadnji antibiotik, v petek sem tekmoval, pa tudi v soboto in nedeljo, v ponedeljek smo prišli domov, v torek pa sem bil spet pri zdravniku. Ponovila se je angina. Torej, tudi počitek ni bil pravi počitek, ampak nenehna borba.
To je zagotovo naporno tudi psihično.
Res je, ves čas se moraš vračati, ves čas nekaj loviš in ves čas izgubljaš. Ni namreč tako, da se pozdraviš in lahko nadaljuješ tam, kjer si bil, preden si zbolel. V času bolezni spet pade forma, spet nekaj izgubiš, zdrsneš v luknjo. Težko je. Če pogledam celotno reprezentanco … Dobro, Ana (Anamarija Lampič, op. p.) je prav tako imela angino pozimi, preostali pa vso sezono niso bili bolni oz. niti pol toliko, kot sem bil sam.
Upa, da se ga bodo v naslednji sezoni bolezni izogibale.
Tudi čas vam pri tem ne gre na roko, pobilo vas je spet tik pred svetovnim prvenstvom …
Ja, to je noro. Kot bi plačeval nekakšne dolgove. Pa nenavadno, saj kot otrok sem bil namreč zelo zdrav. Morda preveč, in to zdaj plačujem, saj zbolevam tudi za otroškimi boleznimi. Lani sem imel norice poleti. Te so bile najtežje doslej od vseh teh mojih bolezni. Norice so pri odraslem človeku toliko hujše. Zboleli pa smo jaz in vsa tri moja dekleta. Za otroke so sicer nekoliko lažje, ampak je bila tudi moja najmlajša en teden v bolnici. Tako majhna je še in bilo je kar hudo.
No, potem sem se pozdravil, pa smo začeli spet normalno trenirati, odšli na priprave v Livignio, med potjo, ko smo se vozili, pa nismo vedeli, da je Janez (Marič, p. p.) okužen z novim koronavirusom. Midva pa sva bila edina v kombiju (smeh, op. p.). Ko smo prišli tja, sem štiri dni treniral, Janez je zbolel in odšel domov. Sam pa sem si oddahnil in si rekel: "No, super, očitno sem se srečno izmazal. Odlično!" In ni vrag, čez štiri dni sem bil tudi sam na poti domov. To je bilo sredi avgusta, potem pa spet petnajst dni ne smeš trenirati zaradi srca in vsega skupaj, in je nov primanjkljaj (resigniran smeh, op. p.)
Kaj sploh narediti proti temu?
Ne vem. Tudi spomladi so mi pregledovali kri, šteli protitelesa in podobno, a vse je bilo normalno. Krvna slika je bila normalna, vse vrednosti v mejah normale, se pravi, da nimam oslabljenega imunskega sistema. Enostavno tako kar pride. Ne vem, morda bi moral manj trenirati, se manj izčrpavati, se manj izpostavljati. Ampak kot športnik nimaš te meje, tega nadzora, ves čas imaš občutek, da treniraš premalo. Vedno hočeš več in več. Vprašanje je, ali morda tu delam napako. Morda bi se moral bolj zanesti na talent in trenirati manj. To je zadnja možnost, o kateri sem začel razmišljati. Videti je, da mi toliko treninga preprosto ne ustreza. Imunski sistem se ruši, potem me nekaj samo "oplazi" in že zbolim.
Morda bi bil ta pristop smiseln tudi glede na vaša leta. Z vsem spoštovanjem, ampak pri 36 letih nedvomno že spadate med zrele tekmovalce.
Ja, seveda, saj sem drugi najstarejši v svetovnem pokalu.
Se pravi, da boste to poskusili že letos?
No, saj glede na ves izpad zaradi bolezni že tako ali tako treniram manj. Ampak šalo na stran, najbrž bi moral veliko bolj poslušati svoje telo. Če čutim, da sem utrujen, bi moral izpustiti trening in počakati, da bom povsem v redu, da se bom povsem odpočil, in šele nato potem narediti nov, težak trening. Morda bi bilo to boljše kot zdaj, ko kar treniram in si pravim, da naj vzdržim samo še ta trening, še to uro. Pa je hitro preveč.
Pa ste sploh sposobni takšnega pristopa? Zdi se, da je nekako proti vaši tekmovalni naravi.
Saj to pa je največja težava! Mislim, da je vsak športnik tako naravnan. Tudi ko prideš na masažo in te med njo nič ne boli, imaš občutek, da ni bilo opravljenega nič. Ampak to ni res. Ja, teh izzivov imam veliko v glavi. Tudi po sezoni, s katero nisi zadovoljen, je prva reakcija, da moraš delati več. Garati še bolj. Morda pa bi bilo treba izboljšati le regeneracijo in malo več počivati ter biti bolj zdrav. Z manj dela narediti več in se bolj sprostiti.
To je lahko reči, a težje narediti.
Točno tako, sploh če si … Ne bi tekmoval v športu, če ne bi bil tekmovalen po naravi. Ne bi mogel biti uspešen, če ne bi hotel premagati vseh. Najprej sebe, potem pa še vse druge. In to je nekakšno prekletstvo. Nisi sproščen, pa tudi nimaš nekoga, ki bi ti govoril, da naj mu zaupam in naredimo nekaj manj. Vsi smo tako naravnani, še najbolj pa trenerji. Oni napišejo program in papir prenese vse. Ampak to preživeti in da ima to še učinek, ob tem pa še ves čas napredovati, to pa je že umetnost. Najti je treba ravnovesje.
Tudi s prejšnjimi trenerji, dobro pri Urošu (Velepcu, op. p.) sem bil malo mlajši, smo vseeno delali te napake. V Ruhpoldingu, ko sem prvič postal svetovni prvak, sem naslednjo tekmo, skupinski start, že gledal doma po televiziji, ker sem že zbolel. Ves čas je bilo nekaj. Še najbolj zdrav sem bil v sezoni 2014/15, ko sem bil na koncu tretji v skupnem seštevku. Takoj se pozna, da lahko nabiraš točke skozi celo sezono. Ni treba ves čas zmagovati. Takrat sem bil petkrat ali šestkrat na stopničkah, na vseh preostalih tekmah pa dovolj blizu, da je bilo na koncu dovolj za tretje mesto. Ali pa tista sezona, ko sem bil četrti (2012/13). Takrat sem izpustil le eno tekmo. Če pa tri tekme izgubiš, pa je težko priti zraven, saj ima tisti, ki starta na vseh tekmah, seveda veliko več možnosti. Tako je bilo tudi letos, ko sem bil devetnajsti v skupnem seštevku. Načrt je bil sicer priti med petnajsterico, kar je povsem realno, če že ne bližje deseterici. Vendar če ti izpustiš tri svetovne pokale, to je devet tekem − in letos so štele vse tekme, poleg tega pa sem na svetovnem prvenstvu startal samo na mešani štafeti in šprintu −, je to kar nekaj tekem in točk, ki ti na koncu zmanjkajo.
Iz Pjongčanga je prinesel srebrno olimpijsko odličje.
Ste pa v prejšnji sezoni s tretjim mestom prav v Ruhpoldinu na posamični tekmi pokazali, da še imate dinamit v nogah in mirno roko na strelišču.
Zagotovo. Ampak … Odlična poteza je bila, ko smo denimo na postaji svetovnega pokala pred Ruhpoldingom na Pokljuki videli na sprintu in zasledovanju, da ni v redu. Zelo sem hvaležen Riccu (glavnemu trenerju reprezentance Grossu, op. p.), ki je rekel, da naj štafeto izpustim, saj nas je v sredo že čakala dvajsetkilometrska tekma v Nemčiji. V nedeljo sem torej izpustil štafeto in evo, stopničke. Tak pristop očitno potrebujem. Bolj izbirno kot startati na vsaki tekmi. Če ne gre, kaj izpustiti in se pripraviti na naslednji konec tedna.
To je najbrž tudi evolucija trenerskega dela, kot se je že zgodila v kolesarstvu. Tam se je nekoč le garalo in stradalo, dril na polno, danes pa je pristop veliko bolj individualiziran in niansiran, upoštevajo se že finese …
Ja, ja, tako je. Če pogledamo Tadeja (Pogačarja, op. p.), ko mu ne gre, mora cela ekipa pomagati, da pride k sebi za naslednji dan ali čez dva dni. Gledati je treba naprej. Ni več tega pristopa, da je treba danes umreti, jutri pa že bo, kar bo. Dobro, če je zadnja tekma v sezoni, to gre, drugače pa je treba malo paziti. Sredi sezone, ko so pred teboj še priložnosti, je treba malo pretehtati. Zdaj imamo kvoto štirih tekmovalcev v svetovnem pokalu in želja seveda je, da se v štafetah nabirajo točke, da bi imeli čim več tekmovalcev. Vesel bi bil, da fantje še malo napredujejo, da bodo lahko kdaj pa kdaj uspeli tudi brez mene. Da se ne gleda ves čas na to, ali bo Jaka startal ali ne. In bi se sam lahko tako bolj posvetil posamičnim tekmam. Govorim seveda samo v primeru te izčrpanosti. Ko je vse v redu, pa z največjim veseljem tekmujem tudi v štafeti, ampak pri 36 letih je vseeno razlika imeti štiri ali tri tekme na teden. Utrujenost se nabira.
Kaže pa dobro. Ta Maričeva trojica (Alex Cisar, Toni Vidmar in Lovro Planko) je iz pravega testa in velika okrepitev reprezentance.
O ja, fantje so zelo dobri. Seveda je vse proces, ampak je že lanska sezona pokazala velik napredek in prepričan sem, da bo letošnja še boljša.
Da so iz pravega testa, je opaziti tudi v pogovorih z njimi. Po slabi tekmi so namreč malce nejevoljni, jezni. To je bilo skozi leta izrazito očitno tudi pri vas. Po slabi tekmi niste najprijetnejši sogovornik.
Ja, tako mora biti. Če te porazi ne bolijo, ne boš "borbal". Moraš biti tak tip, čustva morajo biti vedno prisotna, bodisi dobra bodisi slaba. Ta čustva potem lahko preusmeriš v energijo in daš več od sebe. To se bo ne nazadnje dogajalo tudi na tekmah. Takrat, ko sem denimo zmagal na Pokljuki. Na sprintu sem zmagal, na zasledovanju pa sem bil 22. ali 23. In po tekmi sem bil jezen kot pes. Na skupinskem startu pa sem bil že drugi. To mora biti, s tem se napajaš, gre malo gor in malo dol. Verjamem, da so takšni vsi vrhunski športniki, tudi naši kolesarji. Včasih se res zgodi, da daš vse od sebe, narediš kar zmoreš, in je to to. Kot je bil kronometer na Touru pri Pogačarju. Prazen je bil, dal je vse in Jonas (Vingegaard, op. p.) je naredil tako razliko. Če bi se počutil malo boljše … No, saj je to tudi on že počel drugim. Zdaj pa je tudi sam videl, kako je na drugi strani. To sem dobro spoznal tudi sam. En dan si odličen, naslednji dan gre vse narobe. In obratno.
Lovro Planko, Alex Cisar in Toni Vidmar so že pokazali, da so velika okrepitev slovenske reprezentance in svetla prihodnosti slovenskega biatlona.
Vi Pogačarja tudi dobro razumete glede tiste njegove poškodbe zapestja. Kakšen izpad je imel, lovil je formo, tako kot ste jo vi po boleznih.
Ja, zagotovo, vse to se še kako pozna. Saj rečemo, da kolesarji uporabljajo predvsem noge, ampak se zagotovo zelo pozna tudi poškodba zapestja. Sploh pa pri nas, vzdržljivostnih športnikih, so sistemske bolezni, kot je gripa denimo, prava katastrofa. Ti v desetih dneh izgubiš toliko, da moraš potem od štiri do šest tednov graditi za nazaj. To je proces, hitro izgubiš in nato počasi spet pridobiš. Saj se lahko lotiš tekme. Denimo štiri stopnice moraš narediti za vrnitev, lahko tekmuješ že po dveh, a to ne bo niti približno na ravni, ki si jo želiš. Če narediš vse štiri in potem še teden dni intervalov, to je potem približno vrnitev na prejšnjo raven. Take težave ti načnejo bazo, ki jo je potem treba obnoviti. Ne gre z nič na sto, treba je narediti vse vmesne korake, da se obnovijo vsi fiziološki procesi v telesu in da lahko tekmuješ. Mi tekmujemo vedno na tem "tresholdu" ali laktatni meji, kot ji pravimo mi. Vedno smo na meji. Če greš čez te štiri milimole laktata, pri nekaterih je ta standard pet milimolov, ampak takoj, ko ga presežeš, nimaš več možnosti, da bi kuril gorivo. Zato je pomembno v kolesarstvu, da ekipa dela za kapetana, da ta čim dlje vozi, s čim manj vati, da je, kar se da sproščen, s čim manj stresa, saj lahko le določen čas pritiskaš čez neko mejo, preden te povsem zmanjka. To se mi je zgodilo na svetovnem prvenstvu na Pokljuki na skupinskem startu. Drugi sem šel s strelišča in me je v zadnjem krogu odrezalo, tako da nisem mogel nič. Končal sem kot peti.
Temu pravijo zid.
Tako je, zaletel sem se v zid in nisem imel niti teoretičnih možnosti, da bi se premikal hitreje. Če bi se to zgodilo vsaj polovico kroga kasneje, bi bilo veliko lažje, ali pa vsaj pred nekim spustom, da vsaj malce prideš k sebi. Da pa se ti to zgodi tik pred odločilnim in dolgim klancem, pa nimaš nobenih možnosti.
In glede na vašo srečo v tem pogledu se je zgodilo ravno tam.
Ja, nimaš česa. To se zgodi. Saj se zgodi tudi komu drugemu. Kdaj se je to zgodilo tudi kakšnemu mojemu tekmecu in sem sam lahko to izkoristil. To je šport. V določenem trenutku moraš preprosto biti pripravljen. Je zdaj to tvoj dan, si dobro spal, dovolj jedel, si sproščen, te kaj boli, imaš trde mišice, si dovolj motiviran ali te je kaj zmotilo in ne gre, morda nisi našel pravih smuči …? Vse to mora biti relativno ok, da lahko narediš rezultat. Na startu pa je 110 tekmovalcev in prav vsak stremi k temu, da bi bil najboljši, da bi hitro odtekel in dobro streljal. Kadarkoli nekoga srečaš na progi, vidiš, da daje vse od sebe. Tudi če se slabše počuti, se bo nekoga prijel in morda prišel k sebi. Včasih se zgodi, da se greš ogrevat, pa si rečeš, da danes ne bo nič. Že na ogrevanju si zaskrbljen, ker imaš čisto trde roke in noge, ko pa startaš na tekmi, pa je, kot bi ti nekdo snel deset kilogramov z ramen, in potem poletiš. Greš kar po zraku, kot rečemo. Zgodi pa se seveda tudi obratno. Imaš odličen občutek, potem pa je na tekmi tako, kot bi te nekdo odrezal.
To trpljenje je imenitno po zmagi na letošnjem Touru opisal Matej Mohorič.
Ja, res je krasno povzel. To drži kot pribito. Ampak če ne bi bilo tega, šport ne bi bil tako zanimiv. Konkurenca mora biti močna. Če ne bi bila, bi bilo dolgčas. Ob tem pa res kapo dol tistim, ki so sposobni serijsko zmagovati. Ti imajo še nekaj več kot velika večina nas preostalih. En Martin Fourcade, da je bilo toliko sezon tako visoko, ob vsem pritisku, ki ga je nanj nalagala okolica … Kapo dol. Res pa je, da se ne spominjam, da bi bil ta človek en dan bolan in da bi izpustil eno tekmo.
Trenutno v svetovnem biatlonu prevladuje norveški šampion Johannes Thingnes Boe.
Vi ste imeli opravka s kar nekaj takšnimi "izvenserijskimi" asi, začeli ste še v času dominacije Oleja Einarja Björndalna, nato je zavladal Martin Fourcade, zdaj je nepremagljiv Johanes Thingnes Boe … Pravimo jim vesoljci, ampak v čem je skrivnost njihove prevlade?
Ne vem. Očitno so tako sproščeni ali pa toliko bolj sebe čutijo in znajo to boljše skomunicirati. Ne vem. Morda je pri Skandinavcih drugačna tudi mentaliteta, dajo več na svoje občutke. Pri nas pa je drugače, trener je šef, mi smo delavci, in treba je biti priden. Kar je napisano, je treba narediti, če preživiš, preživiš, če ne, ne. Nismo tako svobodni. Včasih slišiš, da se ta in ta ni našel v tej in tej službi, pa jo je zamenjal. Ampak pri nas ni menjave, tukaj smo, toliko smo vložili v to, in tako je. Morda je ta naša slovenska mentaliteta takšna, da je treba biti priden in delaven, skloniti glavo in delati. Morda to prispeva malo k temu, da nihče ne reče: "Poglej, ne počutim se najboljše, ali lahko danes naredimo drugače, ali lahko ta intenzivni trening prestavimo na jutri in podobno." Tudi sam sem bil vedno nekako blizu tej vojaški mentaliteti: če je naloga postavljena predte, jo je treba opraviti brez izgovorov. Kar bo, pa bo. Tukaj bi morda lahko kaj naredili, vsaj za naslednje generacije.
Govorite o slovenski mentaliteti v prvi osebi. To pomeni, da se že počutite bolj Slovenec kot Hrvat?
Sicer je moja žena tudi iz Hrvaške, ampak tukaj vidiva svojo prihodnost. Že od prvega dneva sem bil tu lepo sprejet in se počutil imenitno. Želim si tudi, da bi moji otroci odraščali tu, moja dekleta. Najstarejša že hodi v šolo in to je zdaj naša domovina. Skoraj polovico življenja sem že tukaj, neizmerno všeč mi je. Mislim, da smo se odlično asimilirali.
Pa je bila sploh potrebna kakšna huda asimilacija? Kako različni pa smo v resnici sploh si Slovenci in Hrvati?
Ah, saj sploh ne vem. Mogoče včasih kdaj zaboli, ko slišim kakšne zlobne izjave. Z ene in druge strani. Zlobni jeziki, pa to. Ti so res nepotrebni. Dejansko pa se vsi zavedamo, da je najlažje in najbližje iti na morje na Hrvaško in smučati v Sloveniji (smeh, op. p). Če samo o počitnicah govorimo, je to tradicija. Dobro, ljudje, ki imajo veliko denarja, bodo odšli bog si ga vedi kam, za preostale pa je najlažje skočiti v dveh urah na morje ali v obratno smer, smučati, če smo čisto iskreni, kajne? Včasih se te naše razlike izkoriščajo v politične namene, ampak kot pravite, ali smo si res tako različni? Menim, da ne. Še ne tako dolgo nazaj smo bili v eni državi, vedno smo bili malo skupaj in malo narazen. Teh meja ljudje, ki dejansko živijo ob njih, domala sploh ne čutijo. Sosedje se včasih ne strinjajo v vsem, a to velja tako za sosede na Hrvaškem kot za tiste v Sloveniji. Pri tem mislim, da je vse odvisno od lastne percepcije, od tega, kako stvari doživljaš. Lahko ti kdo kdaj potrobi in kaj gestikulira, ko se voziš z avtomobilom, pa si misliš, glej ga, kako me napada samo zato, ker imam drugo tablico. Pa ima najbrž v resnici le slab dan (smeh, op. p.). Ti pa si v glavi narediš celo dramo. No, jaz pa imam to srečo, da je šport tako povezujoč na vseh ravneh. To ne nazadnje velja tudi za posel. Takoj ko je denar v igri, se zelo veliko meja in konfliktov hitro izbriše, kajne? Saj gledamo določene konflikte po svetu in vidimo, da določena trgovina v ozadju poteka nemoteno. Se pravi, da je vse stvar percepcije in tega, kako se te nekaj osebno dotakne.
V načinu življenja, miselnosti, pristopu do določenih stvari pa niste opazili razlik?
Morda, če bi zelo natančno pogledal, se mi zdi predvsem to, da so Slovenci bolj navezani na šport. To je samo moje mnenje, ampak zdi se, da je šport dejansko v slovenskem DNK. Povprečen človek na Hrvaškem, ko bo šel na počitnice, bo vzel brisačo in bo na plaži poležaval in užival. Zelo malo je aktivnih počitnic. Če pogledamo samo morje oziroma poletne počitnice. Zimske so nekaj drugega, takrat se gre pač smučat. Ampak poleti pa bo tipična slovenska družina na morje vzela in kolesa, kajak, supe, karkoli se da, samo da se vsak dan nekaj miga (smeh, op. p.). Zjutraj, ko grem na tek med dopustom, je vsaj 90 odstotkov tistih, ki tečejo, iz Slovenije. To je ta športni DNK, in to mi je zelo všeč. Želim si, da bi bilo tudi na Hrvaškem tako, saj bi tako na teži dobili tudi drugi športi, ne le nogomet. Tudi na Hrvaškem so številni odlični športniki v drugih športih, a je nogomet alfa in omega. Seveda, saj so tudi rezultati, ampak ... Bil sem ravno na morju in bral v Sportske novosti, in sicer članek o tem, ko je bil Dinamo na pripravah v Kranjski Gori. In je pisalo, kako čudovito je bilo videti, kako Slovenci navijajo za Pogačarja. Za kolesarja se navija tako, kot se na Hrvaškem za nogometno reprezentanco. Tam je nogomet številka ena, tukaj pa so kolesarstvo in smučanje in skoki in … Navdušenje nad športi je tukaj zelo razpršeno, vse se spremlja z navdušenjem. Tam pa je zelo določeno, v katere športe gre to navdušenje, in to so predvsem ekipni športi z žogo. Ne vem, zakaj, saj sta tudi v veslanju denimo zelo uspešna brata Sinković, in to že leta, ter še številni drugi.
Leta 2010 je prejel slovenski potni list.
… tudi v atletiki in še kje ima Hrvaška številne velike šampionke in šampione …
Tudi, tako je. Ampak tudi ni prenosov. Jaz se recimo še zelo dobro spominjam enega od naših treningov pred leti, ko smo delali neke intervale. Olimpijske igre so bile, Čop in Špik sta veslala za kolajno, Uroš (nekdanji reprezentančni trener Velepec, op. p.) pa se je peljal pred nami s kombijem in je imel zadnja vrata odprta, mi smo tekli intervale in poslušali, kaj se dogaja na tekmi (smeh, op. p.). Dejansko se vživiš v to. Vse to sem nekako doživljal kot zelo drugačno kulturo športa, kot je na Hrvaškem. Tam sta tek na smučeh ali biatlon … Kaj pa je to?
Konec koncev ste prav zato prišli k nam.
Ja, res je. Prišel sem zato, da lahko izživim svoje sanje v tem res lepem športu.
In kako vam je sploh padlo na pamet, da se lotite biatlona? Kako je prišlo do tega?
V lokalnem klubu smo imeli (v rodnem Mrkopalju, op. p.) tek na smučeh. V prejšnji državi je bil tam tudi biatlon in s teh časov, mislim, da na podstrešju osnovne šole, so ostale tri puške. Ne vem, kako, ampak smo jih nekako našli in se nato en dan odločili, da bi poskusili malo streljati. In ko ti dvanajstletnega fanta vprašaš, ali bi rad malo streljal, je odgovor seveda jasen. Tako smo začeli biatlon. V mojem klubu sva moj brat in jaz dobila eno puško, kolega drugo, tretjo pa še eno dekle, ki jo je imela samo zase, saj si jo je lahko nastavila po meri. Mi trije smo bili približno enako veliki, a smo bili v različnih kategorijah. In tako sta lahko dva tekmovala z eno puško. Ko je eden končal tekmo, je drugi vzel njegovo puško in šel na tekmo (smeh, op. p.). To so bili zanimivi začetki. Tarče smo imeli še iz časov bivše države, strelišče je bilo na njivi enega od trenerjev. Sredi polja je bila cesta in tam smo streljali. Včasih se je moral promet malce ustaviti, če smo ravno streljali. Na cesto smo položili preproge in streljali. Promet pa je moral pač malo počakati (smeh, op. p.). Tekli pa smo po polju.
Urejenih prog najbrž niste imeli?
Ne, kje pa. Teptalnika ("ratraka") v naši vasi ni bilo. Ta je hodil občasno iz vasi v vas, večinoma je prišel v četrtek, potegnil nekaj prog, ki so morale potem zdržati do naslednjega obiska. Mogoče je kdaj še prišel obnoviti, ampak do konca tedna, ko smo imeli tekme, proge ni smel nihče pohoditi (smeh, op. p.). Tako smo začeli. Spominjam se, ko sem ostal sam v svoji starostni skupini, sem hodil v srednjo šolo, preostali pa so bili osnovnošolci. Ko sem prišel domov iz srednje šole v Delnicah, sem imel 15 minut časa, da sem nekaj pojedel, nato me je že čakal kombi za odhod na trening. Potem smo s smučmi steptali krog, kilometer, dva in nato trenirali. Pol ure "štamfanja" je bilo za ogrevanje, nato so sledili intervali ali karkoli, in to je bilo to.
Ampak nekaj pa je na teh slabih razmerah, tudi odlična hrvaška alpska smučarja Janica in Ivica Kostelić sta se kalila na slabih, razritih progah, ko pa sta prišla na tisto urejeno progo svetovnega pokala, pa je bilo smučanje zanju enostavno … Nekaj je na tem.
Nekaj je, seveda. Tako je. Ta borba lahko samo koristi. Ravno pred dvema dnevoma sem zasledil, da je Ivica na Mljetu in ima štiri otroke ter vsi tečejo za njim po tistih kamnih in želijo postati športniki. To se nekako prenaša iz roda v rod. Že dedek je bil športnik, oče rokometni trener, pa nato smučarski, mama športnica. To so popolnoma športna družina. To je zanje način življenja. Mogoče je lažje v tak način življenja pritegniti otroka, ki nima prav veliko drugih možnosti. Tak sem bil tudi sam. Tam v Mrkopalju ni bilo velikega nabora športov, bilo je nekaj nogometa, ki pa je bil neorganiziran, pa tek na smučeh. In še moja mati je bila smučarka tekačica, ne sicer v članski kategoriji, ampak dovolj, da nam je prenesla to ljubezen do teka. Moj brat je bil tekač, tako da sem imel vedno nekoga, ki sem ga lahko lovil. Bilo je zanimivo, vsak dan je bil izziv, biti hitrejši od brata in njegovih prijateljev. Pa nato naslednje tarče, dve leti starejši dečki v klubu, nato tri leta starejši. Ko rasteš, si toliko močnejši in vedno imaš neki izziv. Ne ubadaš se s tistimi za sabo, ampak si osredotočen na tiste pred sabo. To je ta izziv, ta fokus, ki je mene vedno zanimal. Dandanes pa je toliko možnosti in toliko preizkušenj za mlade, toliko stvari, ki te lahko speljejo iz smeri, zato je bilo meni takrat veliko lažje. Točno sem vedel, kaj hočem, in hotel sem vložiti svoj čas v to. Morda sem tudi zato dokaj hitro prišel na relativno visoko raven, ko sem za to dobil priložnost. Leta 2008 sem začel trenirati s slovensko ekipo, februarja 2009 je bilo že svetovno prvenstvo v Pjongčangu, kjer sem osvojil medaljo, in tako se je začelo zares.
In to je to, ko daš človeka, ki je navajen delati v slabih pogojih, v odlične pogoje. Tam lahko zelo hitro napreduje. Mogoče mi je bilo zaradi tega tudi prihranjeno to, da bi se prezgodaj pretreniral, saj za to enostavno ni bilo pogojev. Vedno je bila neka ovira, vedno je bilo treba najprej poskrbeti za osnovne pogoje, da smo sploh lahko trenirali, in to me je verjetno ohranjalo svežega ravno v času prehoda mladincev v člane, da sem lahko naredil velik korak naprej.
S trenerjem Urošem Velepcem sta se veselila številnih uspehov.
Velik del biatlonskih priprav je tudi kolesarjenje, kajne?
Zelo velik. Morda je bilo včasih tega celo več. Ko sem prišel v Slovenijo, je bilo tega ogromno, tudi zato, ker je Uroš prišel iz triatlona in mu je bilo to domače. Pa znal je kolesarstvo zelo dobro vkomponirati v bazo, pa tudi v trening za moč in v kakšne intervale. Veliko več je bilo kolesa. Zdaj pa je odvisno, kje smo in kakšne so priprave. V Uroševem času je bilo več kot tretjina treninga na kolesu.
Jasno pa je pomemben tudi tek. Logično, pozimi tečete na smučeh, poleti brez smuči …
Seveda, tek je pa osnova.
Vi ste tudi ambasador Triglav teka. Boste letos nastopili?
Vsekakor bom tam, ne vem pa, ali bom lahko tekmoval, saj obstaja možnost, da se nam bo pokrilo z državnim prvenstvom na tekaških rolkah. Doslej sem tekmoval le enkrat in zmagal. To si štejem v čast, saj tedaj niti ni bilo načrtovano, da bomo tekli, do tega je prišlo spontano. Prav to pa je lepota teka. Tek mi je poleg smuči najljubše sredstvo, s katerim najhitreje nekaj narediš zase. Ali po poškodbi ali za regeneracijo. Tek mi je najbolj pri srcu, poleg biatlona sem igral tudi nekaj nogometa in v obeh športih je tek pomemben element. Zelo mi je blizu in zelo rad tečem. Pa samo okolje, v katerem živim, se kar ponuja za tek. Preprosto greš od doma in odtečeš, tudi ko sem živel v Ljubljani, sem ogromno pretekel, po PST, Rožniku. Mislim, da sem tam pretekel vse poti. Večkrat. In v tem neizmerno užival. Najmanj časa za največji učinek. Če tečeš počasi, lahko uživaš v naravi, si pa lahko tudi bolj sproščen kot na kolesu. V teku ne moreš narediti ravno take napake, da boš hudo padel, če je kolikor toliko urejena proga, na kolesu pa si udeleženec v prometu in moraš biti veliko bolj pazljiv ter pozoren na nevarnosti.
Tudi najbolj demokratičen šport je tek, prav nobene opreme ne potrebuješ, tečeš lahko tudi bos kot Abebe Bikila.
Tako je, če želiš teči bos, lahko greš tudi na kakšno travo in tečeš. Najcenejši je, najmanj opreme, ničesar ne potrebuješ, niti vode ne, saj imaš povsod na voljo kakšno pipo, vodnjak ali izvir. Pa to je naravno gibanje, vsem nam najbližje. Vsak otrok najprej shodi, nato že hoče teči. Imamo ljudi, ki pravijo, da jim tek ne ustreza. Ampak mislim, da vsak človek, če se nečesa loti s konstantnostjo, lahko premaga ta odpor. Če hočeš recimo spremeniti svoje spalne navade, se tudi lotiš tega tako, da deset dni delaš po istem vzorcu, po tem pa ne potrebuješ več budilke, telo se prilagodi in zbudiš se sam od sebe. Tako je tudi pri teku, saj v začetku boli, tudi mene. Ljudje vedno mislijo, da so vrhunski športniki neki superljudje, pa ni tako. Če od marca do maja počivaš in greš potem teč, te bo tudi vse bolelo in se boš težko po stopnicah vzpenjal. Ampak to je vse del procesa.
Pri športnikih pa je dostikrat tako, da ko kaj boli, šele začutiš, da si živ. Če je neka rutina, nam že ni prav. Dolg počasen trening je že zoprn, ker načeloma nič ne boli, lahko postaneš le lačen in žejen, in to je to. Če pa kaj boli, pa imaš občutek, da si naredil nekaj zase. Lažje poješ kosilo. Če pretiravaš, pa tudi to ni v redu. Nekaj vmesnega je ravno prav. Tudi mentalno stanje se spremeni. Spomnim se šole, ko mi kdaj pri učenju ni šlo, pa sem šel na sprehod ali krajši tek in si zbistril glavo. Po polurnem teku so bili možgani polni kisika in sem si lažje zapomnil snov. Če samo sediš in se slišiš, ne gre. Zelo veliko lahko narediš tudi v pol ure, za rekreativnega tekača je odlično že trikrat na teden po pol ure. Tek je dober tudi po poškodbah. Dokazano je, da če tečeš dovolj počasi, lahko s tem izboljšaš regeneracijo. Kri zaokroži po telesu, bistveno je samo, da ne pride do ločenja kortizola, ki je stresni hormon. To je vse užitek. Tudi če si bolan, greš lahko na lahkoten džoging za pol ure in tako okrevaš.
Tudi pri moji poškodbi koristi. Če bi samo ležal, bi mišica atrofirala, tako pa hodim, tečem ... Saj boli, vendar počasi se izboljšuje. Greš počasi, korak za korakom, potem pride motivacija in gre. Vse potrebuje svoj čas, določene stvari gredo hitro, določene počasneje. Nihče ni postal direktor, ko je prišel s fakultete. Vsak je moral postopoma napredovati. Dober primer je šport: nič ne gre po bližnjicah, vse zahteva svoj čas, vse potrebuje proces. Moraš zaupati vase, seveda se lahko zgodijo napake, pridejo slabi dnevi, bolezni, poškodbe, ampak z osredotočenostjo na cilj in zavedanjem, da se do njega pride prek stopnic, napreduješ. To je dobro tudi za samopodobo.
To je ne nazadnje tudi lep primer za mlade, ki dandanes vidijo samo instantni uspeh, že narejeno zgodbo. Vsi vidijo zmage Rogliča in Pogačarja, ne vidijo pa tega, kaj sta morala narediti, da sta do teh prišla. Proces je ključ do uspeha, in ta je dolg, težak, včasih zelo samoten. Vrhunski športnik ne more biti vsak, veliko ljudi je dnevnih performerjev, ki se lahko osredotočijo na neki svoj cilj, vrhunski športniki pa tega luksuza nimajo. Celotna sezona jim je določena vnaprej, in ko se v določenem trenutku pojavijo na startu, morajo biti najboljši. To vrhunskim športnikom da neko samozavest in trdne temelje za življenje.
To velja tudi na splošno. Ničesar se ne da prehitevati, enako je kot v šoli. Obstajajo izjeme, ki napredujejo hitro, a tudi te gredo skozi proces, le hitreje. Pač nismo vsi enaki, tudi v športu lahko dva trenirata po istem programu, pa prvi napreduje hitro, drugi pa malce počasneje, a procesu je treba zaupati. Velikokrat me otroci začudeno gledajo, ko dežuje, pa grem vseeno na trening. Ampak se na to ne oziram, pač dežuje, iz sladkorja nisem, stopil se ne bom, edino kar je, da sem lahko moker. Nič drugega se ne more zgoditi. V vseh teh letih sem treniral v vseh mogočih vremenskih razmerah in ko včasih opazujem ljudi na morju, ko pride kakšen oblak in vsi s plaže bežijo na suho, se nasmejim do solz. Pa ravno si bil v morju čisto moker in užival, zdaj pa bežiš pred nekaj kapljami, kot da bi sekire z neba padale (smeh, op. p.). To je neverjetno smešno.
V svetovnem pokalu ima osem zmag, leta 2012 je slavil tudi na Pokljuki.
Vaši otroci že kažejo kakšno nagnjenost k športu? Bodo šli po vaših stopinjah?
Aktivni so, ampak veste, v čem je težava? Moja žena ni športnica in je trenutno zanjo precej zahtevno. Vse tri hčerke so še precej majhne, no najstarejša je že v šoli, ampak ... Jaz sem najbolj bojim tega, in primere sem že videl, da je zelo težko biti otrok uspešnega športnika. Okolica pričakuje, da bo vsaj na tvoji ravni ali celo precej boljši. Svoje otroke bi želel obvarovati pred tem. Verjamem, da za otroke to ni enostavno. Tega pritiska sam nisem doživel, saj nobeden od mojih staršev ni bil boljši športnik od mene. Je pa seveda vprašanje, kako se bodo odločili sami. V pogovorih sicer slišim, da bi, ampak mene tudi precej časa ni doma, pa tudi ko treniram, otrok ne morem jemati s seboj na treninge. Težko pa bodo sami. Vedno je boljše dati otroka v skupino, da vadi, se socializira in sam dobi veselje do športa. Prav nič ne pomaga, če si to želim jaz. Če nima on želje, se lahko na glavo postavim, pa ne bo nič. Pomembno je, da si želiš sam, kaj si mislijo starši, dedek, brat, stric ali kdorkoli drug, je nepomembno. Vse zato prepuščam času. Verjamem, da imajo dober vzor, da vidijo, kaj je to vrhunski šport, po drugi strani pa jih utegne prav to odvrniti od športa. Vrhunski šport le ni tako enostaven. Pogosto se vidijo določene lepe in bleščeče stvari, ne pa, kar je v ozadju. Ko je treba iti na trening v obupnem vremenu in ko se ti ne ljubi, ko te vse boli, ko te zebe do kosti, ko te peče v pljučih in tako naprej. Ko se sam odločiš za vse to, potem boš vztrajal. Če se ne, imaš lahko vrhunske dobre pogoje, pa ne bo nič. Če v tebi ni te borbe, če nisi pripravljen trpeti za svoj cilj, potem nima smisla. Tudi v samem procesu moraš potem vztrajati. Če se prehitro vdaš, potem ne moreš zmagati. Zmagujejo tisti, ki se ne vdajo.
Pa že razmišljate kaj o življenju po tekmovalni karieri?
Ne, niti malo. In to iz enega razloga − še vedno grem z veseljem na trening. Še vedno tudi takrat, ko bi moral teči počasneje, tečem hitreje, in to je zame znak, da ta tekmovalna iskra v meni še močno tli. Dokler bo tako, kljub vsem spodrsljajem, ki so izven mojega nadzora, bom tekmoval. Imam še en velik cilj, in to so olimpijske igre v Cortini. In upam, da bo šlo vse normalno, da bom ostal zdrav in da bom lahko ta cilj dosegel.
Vi ste zdaj starosta te reprezentance, odkar se je upokojil še Klemen Bauer, tudi edini ostanek prejšnje generacije. Okoli vas se je zdaj spremenilo čisto vse. Kako ste doživljali te spremembe?
Ni enostavno. Tako bom rekel. Najbolj me je prizadelo, ko je nehal Janez, pa potem Vasja (Rupnik, op. p.), nato še Peter (Dokl, op. p.) in Simon (Kočevar, op. p.). Janez in Vasja sta bila moja vzornika, in ko sem prišel v ekipo, sta me vzela pod svoje okrilje. Njuna odhoda sta bila zame največja šoka. V vseh teh procesih, ko se tako ločiš od vsega drugega v svetu, to postane tvoja družina. Dobesedno. To je globoka navezanost na te ljudi. Bolj ti je pomembno, kaj si oni mislijo, kot kdorkoli drug na svetu. So vedno s teboj, trpijo na isti način kot ti. Le kdo te lahko bolje razume kot športnik? Sploh iz istega športa. Ima iste težave. Nikomur ni prizaneseno. Lahko smo žalostni vsi skupaj in se skupaj veselimo. Skupaj trpimo. To je bistvo teh naših vezi. Tudi drugi segmenti življenja, družina, ki jo ustvariš, je nekakšen tvoj mali svet. To so torej bile spremembe, ampak to pač moraš sprejeti. Tako kot si kot sam odgovoren samo zase, si z družino odgovoren še za preostale. To je pač življenje. Ni enostavno, lažje je bilo takrat, ampak se vseeno poskušam ujeti z vsem tem. Zaradi zdravstvenih težav mi vseeno ni uspelo pokazati vsega, česar sem sposoben, vendar pa se pojavljajo določeni znaki, ki kažejo, da lahko.
Njegov mentor Janez Marič je zdaj pomočnik glavnega trenerja Ricca Grossa.
Najbrž pomaga, da je Janez Marič ostal v reprezentanci kot pomočnik trenerja?
Ja, zelo. Ampak saj načeloma jaz nisem imel težav s tem, da se ne bi znašel tudi v drugih sredinah. Ko sem pred leti obnovil sodelovaje z Urošem in treniral z ukrajinsko reprezentanco, sem se zelo hitro prilagodil. Bilo je tako kot tedaj, ko sem prišel v slovensko reprezentanco. Mnenja sem, da ko nekam prideš, si tam gost in se temu primerno obnašaš. Potem te tudi okolje lažje sprejme, ko vidi, da spoštuješ običaje, navade, ne nazadnje tudi hierarhijo. Tudi tebi se je nato lažje vklopiti, sploh če se naučiš nekaj jezika. Komunicirati z ljudmi, med katerimi si, v njihovem jeziku, se mi zdi zelo pomembno. Lažje se vklopiš. Zadaš si neke nalogo in cilje, in spet je tu ta proces. Mislim, da sem bil tam zelo lepo sprejet in tudi sam sem imel rad tiste ljudi. To so bili lepi časi. Tudi z vidika bogatenja človeka bi bilo lepo, da gre vsak človek malo okoli in si razširi obzorja. Dve leti pri eni ekipi, dve pri drugi, po šestih letih imaš tako izkušnje iz treh sistemov, in če bi bil v prihodnje kakšen trener, so to neprecenljive izkušnje. Tako se najlažje učiš.
Saj to se na neki način dandanes dogaja v biatlonu, mi imamo nemškega trenerja, Nemci Slovenca, Francoz Siegfried Mazet je odšel na Norveško …
Ja, res je, dogaja se. Nemci so vzeli Norvežana pri dekletih in Uroša pri fantih, Norvežani Mazeta … To je bilo prej bolj značilno za Američane, ki niso imeli svojih, načeloma pa so imeli Slovaki svoje trenerje, Francozi svoje, Nemci svoje, mi svoje. Potem pa se je začelo. Tudi Norvežani so se lotili nogometnega pristopa, češ, denar imamo, tekmovalcev ne moremo menjati ... Pa so zamenjali trenerja. Mislim tudi, da ko je šel Mazet stran od Francozov, tudi Martin (Fourcade) ni bil najbolj zadovoljen, ker je šlo bolj za finančni prestop kot za kaj drugega.
Nemčija pa je naredila velik korak, ko je vzela Uroša. Nemci so zelo ponosni, pa biatlon je nekako večinoma nemški šport, in to je bil velik korak. Urošu pa kapo dol, da se je lotil tega izziva. Pričakovanja so ogromna, vendar mislim, da je on pravi človek za to.
Kot že rečeno, ste ambasador Triglav teka, ampak vas morda kaj mika tudi tista bolj ekstremna različica, Triglav Trail Run z 78 kilometri gorskega teka, 4.400 "višinci" …?
A, to pa ne. Nikoli nisem bil ekstremist glede tega, glede teh razdalj. Malo pa imam vseeno hrvaških navad v sebi (smeh, op. op.). Sem pa to zaznal v Sloveniji, da so vsi zelo nori na to. Teči želijo ogromne razdalje, pa tudi po nekih transverzalah, osvojiti vse vrhove in koče. To me nikoli ni mikalo, priznam. Tudi kakšni športi, če trajajo predolgo, pri meni malce izgubijo čar. Raje imam konkretno akcijo za krajši čas. Že nogomet, ki traja uro in pol, je včasih lahko malce naporen, ampak še gre, ker je igra. Če sem čisto iskren, pa moram priznati, da mi je težko gledati kolesarske etape od začetka do konca. To je zame preveč. Ko vidim v tistem krogcu hrib, takrat postanem pozoren, takrat se zame začne (smeh, op. p.). Vem pa, da so športniki različni, in to je ena neverjetna lastnost, da si lahko toliko časa na takšnih obratih. Sam pa imam raje krajše športe. Ne glede na to, da smo biatlonci vzdržljivostni športniki, so pri nas vendarle nekakšne srednje distance.
Najbrž morate biti uglašeni prav za te svoje biatlonske razdalje po pet, sedem, deset, 12,5, 15 in 20 kilometrov.
Tako je. Nič nam ne pomaga, če gremo na večje razdalje.
Je bil pa vaš vzornik Marič večkrat na triatlonu jeklenih.
Ja, to sem vedno občudoval, da greš veslat, nato kolesarit, potem pa še teč. Mene to no nikoli zamikalo. Vem, da Klemna (Bauerja, op. p.) je, pa s Petrom (Doklom) sta hodila na te "advanture race", ampak jaz nisem za to. Je pa tudi tako, da sem … V otroštvu sem rad alpsko smučal, ampak ko sem videl, da hočem teči, sem opustil vse drugo. Tudi nogometa nisem več igral. Popolnoma sem se osredotočil na tole, vse ostalo je bilo zame nepomembno.
Za Hrvaško je na SP leta 2009 osvojil prvo kolajno, bronast je bil tudi na olimpijskih igrah leta 2010 v Vancouvru.
V tem pogledu je ta hrvaški fokus v vas nasproti slovenski razdrobljenosti.
Da, to pa je. Ta fokus. Meni so bili že pohodi v hribe za trening nenavadni. Pa kakšni hribi, sem se spraševal. Meni je malo po gozdu hoditi že fino, nikoli pa me ni vleklo tja gor v višave. Ampak tukaj v Sloveniji, ko živiš med hribi, že moraš na kakšnega tudi splezati. Mi je pa že dovolj 200 metrov višinske razlike. Vzpon na Viševnik je zame že začetek alpinizma (smeh, op. p.).
Glede na to, koliko časa preživite v naravi, kako zaznavate klimatske spremembe v zadnjih desetletjih, te zime brez snega, pa silovita poletna neurja, poplave, suše …
Spremembe se vsekakor dogajajo. Opažam pa, da se vse več potuje. Ves čas se vozimo. Ko pogledaš v nebo, je nad teboj vselej nekaj letal, še ponoči, ko imam odprta okna v spalnici, slišim letala. Nenehno. Ko pogledaš letalski radar, se Evropa sploh ne vidi pod tistimi ikonicami letal. Če toliko letimo, sem prepričan, da vse onesnaževanje ne more biti samo od avtomobilov. Ko pogledamo te čudne vremenske spremembe ... Saj je toliko letal, da mora biti zrak kar premešan, da o trgovini in ladijskem prometu sploh ne govorimo. Pa mobilni telefoni in napravice. Ko sem bil še otrok, je bil to luksuz, zdaj ima vsak vse polno stvari na baterije. Že proizvodnja tega je umazana, vse te stvari pa prej ali slej postanejo tudi nevarne in strupene smeti.
Pa poglejte trgovine. Jaz sem kruh iz trgovine začel jesti šele v srednji šoli, do takrat sem imel vse doma. Mleko, sir, kruh, marmelado, domač bezgov sok, sirupe iz regrata in smrekovih vršičkov. Vse to smo delali doma. Zdaj se vse to kupuje. Precej več je predelane hrane. Saj je napredek tudi dober, ampak je vprašanje, ali je res vse v teh materialnih stvareh. To je vprašanje tudi za mlade. Menim, da nas vse to oddaljuje od našega bistva. Šport ima še vedno načelo zdrav duh v zdravem telesu, in bojim se, da na ta način izgubljamo zdravje. Imamo vse več pripomočkov, precej manj se hodi, precej manj se fizično dela. To delo je bilo nadomestek za šport. Zdaj pa je vse manj kmetij. Potem pa se vprašaš, od kod pa pride ta hrana.
V moji vasi je bilo tako, da je bila vsaka hiša samozadostna glede jajc, mesa, mleka, sira, skute, masla, kruh se je pekel doma, krompir, solata, vsa zelenjava je bila z vrta, nihče je ni kupoval v trgovini. Zdaj pa so redki tisti ljudje, ki imajo doma vrt. Pa kadarkoli imaš na voljo borovnice, maline, jagode. Ko pogledaš na etiketo, pa vidiš, da so z drugega konca sveta. Ja, ne vem, nisem strokovnjak, ampak vse to se nekje mora poznati.
Da zaradi tega ni zime, me žalosti. Če samo pogledamo, ko se je svet ustavil zaradi pandemije ... Takrat smo imeli eno lepših zim. Ljudje si lahko zavrtijo nazaj ta film. Vem, da je bil v Sloveniji takrat največji "bum" turno smučanje in ture so imeli na zelo nizkih legah. Ko pa je bilo pandemije konec in se je ponovno odprl letalski promet, je bila pa zima spet zanič. Je to naključje? Morda je nekaj na tem, a to je vprašanje za pametnejše od mene. Jaz samo opažam vse to, kar se dogaja okoli mene, s svojega dvorišča. Ne morem pa ničesar trditi, nimam znanja s tega področja, vendar vse to ne more biti brez vpliva na prihodnost.
