Sobota, 1. 7. 2023, 4.00
8 mesecev, 4 tedne
Sobotni intervju: Jan Polanc
Težave s srcem so ga šokirale, a je obrnil list in šel naprej
Prispeval je pomemben kamenček v slovenski kolesarski mozaik, pisal prav posebno pot, na kateri je največje uspehe dosegal na znamenitem Giru − zlasti prestižna je bila etapna zmaga s ciljem na vulkan Etno −, bil pravi pomočnik številki ena v kolesarskem svetu Tadeju Pogačarju … Upal je, da bo še vsaj pol desetletja del elitne kolesarske druščine, a so ga zaustavile težave s srcem. Jan Polanc je v sobotnem intervjuju za Sportal spregovoril o svoji športni poti, vseh zdravstvenih težavah, ki jih je pretrpel v zadnjem obdobju, novem poklicu pri UAE Emirates, v katerega je z eno nogo počasi že stopil, zgodovinskem Touru 2020 in, jasno, letošnji Dirki po Franciji, na kateri upa na prijateljevo zmago. Zmago Tadeja Pogačarja.
"Zdravnik mi je rekel, da če ne bi bil športnik in ne bi imel srca tako natreniranega, bi se mi srce ob takšnem utripu lahko tudi zaustavilo. 300 srčnega utripa od dve do tri minute je ogromno," je Jan Polanc opisal nevšečnosti, ki so se mu v večji razsežnosti dogajale v zadnjem letu. Zaradi aritmije so mu zdravniki odsvetovali nadaljnjo pot vrhunskega kolesarja, na koncu pa je sam sprejel odločitev, da postavi zdravje na prvo mesto.
Razumljivo, da je bil prisoten šok, vendar je pri sebi hitro sprejel dejstvo in misli usmeril proti prihodnosti, hkrati pa se je ozrl tudi v preteklost ter z zadovoljstvom pogledal na vse, kar je dosegel.
Zmaga, ki mu pomeni največ. Veselje ob prihodu na cilj četrte etape Dirke po Italiji leta 2017.
Pohvali se lahko z dvema etapnima zmagama na sloviti Dirki po Italiji. Leta 2015 je prvič osvojil etapo − drugi Slovenec po Luki Mezgecu −, podvig pa ponovil leta 2017 z legendarnim zaključkom na vulkan Etno. "Na Etno je bila zmaga lepša, ker je bil mitski klanec. Tudi bolj napeto je bilo v zaključku, ker so bile razlike manjše," izpostavlja Polanc, ki je leta 2019 oblekel tudi rožnato majico, nato pa jo predal kasnejšemu junaku italijanske dirke, Richardu Carapazu.Nima vsak te možnosti, da se pohvali z naslovom državnega prvaka, kar mu je uspelo leta 2017 v kronometru. Ne občuti vsak takšnega zadovoljstva, kot ga je on leta 2020, ko je kot veliki pomočnik pomagal Tadeju Pogačarju do krstne zmage na dirki vseh dirk Tour de France. "Noreti smo začeli," se Jan spominja trenutka, ko je med odločilnim kronometrom na La Planche des Belles Filles izvedel, da je Pogi prevzel skupno vodstvo in se peljal proti zgodovinskemu dosežku.
Verjame, da bo tudi letos osvojil Tour de France, a v isti sapi dodaja, da sta z Jonasom Vingegaardom osrednja favorita in da je Dirka po Franciji dolga dirka, na kateri se lahko marsikaj zgodi.
Jan, popeljite nas v čas, ko so se začele težave s srcem?
Prvič sem jih začutil že leta 2020. Takrat sem imel na treningu nekakšno vrtoglavico. Nisem bil še pozoren na to, da bi bil lahko vzrok utrip. Vse to se mi je zgodilo teden po koncu jesenskih klasik, ko sem doma počival. Nato sem šel na kolo, malce pritisnil na plin in pojavil se je ta problem. Ni znano, zakaj do tega pride. V bolnišnico sem šel na preglede. Načeloma so bili vsi ok in niso točno vedeli, kaj je. Dali so mi snemalnik, ki zazna prisotnost aritmije. Dve leti sem ga nosil in nič se ni videlo. Zato pa sem jih imel lani na svetovnem prvenstvu v Avstraliji in potem še dvakrat, trikrat doma. Vedno na treningu. Na dirki je bilo nazadnje na Grand Piemonte oktobra lani, ko sem moral tudi odstopiti z dirke. Utrip sem imel visok, 300 na minuto. Srce takrat ponori. Nevarno je in lahko bi prišlo tudi do zastoja srca. Zdravnik mi je rekel, da če ne bi bil športnik in ne bi imel srca tako natreniranega, bi se mi srce ob takšnem srčnem utripu lahko tudi zaustavilo. 300 utripa od dve do tri minute je ogromno.
Iz Radenske je pred desetimi leti odšel v ekipo Lampre-Merida, ki zdaj sliši na ime UAE Emirates. Na sliki se veseli prve od dveh zmag na Giru.
Leta 2020 vam torej še niso ugotovili, da bi lahko pripeljalo do tega?
Ne, nismo imeli posnetkov, zato nismo točno vedeli. Delal sem ablacijo. Nič niso ugotovili.
Koledar dirk ste imeli v letih 2021 in 2022 zelo zapolnjen. Ali se vam med dirkami in ob večjih naporih niso kazali kakšni večji znaki?
Leta 2021 ni bilo težav, lani pa sem jih imel ob koncu sezone veliko. Morda je tudi povezano z večjim naporom, da se tudi zaradi tega srce tako odzove.
Pred odhodom v Italijo je tekmoval za domačo Radensko.
Spomnim se, kako ste imeli leta 2022 pred začetkom sezone še bolezen covid-19 in se vam je vse skupaj zavleklo. Ali je morebiti tudi to vplivalo na vaše srce?
Ne vem. Morda bi lahko poslabšalo. Ugotavljali niso. Trenutno spremljajo še moje stanje glede težav s srcem. Verjetno mi bodo diagnosticirali bolezen, ki se imenuje ARVD. Pri tovrstni bolezni se z naporom poslabšuje.
V normalnem življenju težave nimate?
Ne, ni jih. Za zdaj ne (smeh, op. a.).
Ali je lahko preobremenjenost razlog?
Verjetno, da je to večji problem. Bom videl zdaj, ko bom bolj počival, ali je ta preobremenjenost res največja težava.
Pred dnevi so vam vgradili defibrilator.
Če pride do tako visoke aritmije, spusti šok in s tem jo prekine, še preden bi prišlo do hujšega.
Kako težki trenutki so bili takrat, ko vam je srce eksponentno pospešilo in vam povzročilo veliko nelagodja?
Omotičen postaneš. Dosti hitro sem zaznal in se zaustavil s kolesom. Enkrat se mi je to pripetilo na treningu in sem se ravno ustavil, nakar sem se še prevrnil. Nisem mogel. Vsaj ustavil sem se, ker sem bil povsem mehak in nisem mogel stati na nogah. Moral sem se usesti. Zato je nevarno, če bi se ukvarjal na polno s športom. Nevarno je zame in tudi za druge v skupini. Če bi bil nogometaš, bi bilo lažje. Če se ti to zgodi na travi, nikogar ne ogrožaš in še zdravniki so hitro pri tebi.
Ali so vam na koncu zdravniki prižgali rdečo luč ali ste si jo sami?
Na koncu se vedno sam odločiš, vendar je dejstvo, da me verjetno nobena ekipa ne bi vzela. Tako so mi rekli. Dejstvo je, da če bi prišel do profesionalne ekipe, jim pokazal izvid, ne bi želeli podpisati z menoj. Lahko grem denimo na maraton Franja sam od sebe, na dirko svetovne ravni pa ne.
Kolo je potem pospravljeno v garaži?
Trenutno ne kolesarim. Ravno so mi vstavili defibrilator. Tudi še ne morem. Načeloma so rekli, da bom rekreativno lahko šel na kolo.
Kakšen šok je bil to za vas?
Jasno, da je. Ko moraš končati kariero na takšen način, razumljivo, da ni lahko, a po drugi strani nimaš možnosti izbire in se ni pametno obremenjevati. Vseeno sem deset let dirkal. Če bi jih še pet, bi bilo super, bom pa zdaj dobil priložnost v klubu in bom delal z drugimi kolesarji.
Kariero ste morali torej na vrat na nos končati, kar ne more biti enostavno. Prej ste imeli urnik povsem drugačen, zdaj pa, kot bi vse presekali.
Način življenja je drugačen. Za zdaj treningov še ne pogrešam, bolj dirko. Pri treningih je tako, da ti včasih v kakšnem mrazu in hudem vetru tudi ne ustreza, da greš na kolo (smeh, op. a.). Zdaj bom šel lahko na kolo za dušo in s prijatelji.
Kako zahteven in krut šport je dejansko profesionalno kolesarstvo?
Po mojem je kolesarstvo, tudi za telo, eden najtežjih športov. Nikjer nisi toliko obremenjen po urah, zlasti če gledam s svojega vidika. Srce mora vedno na polno delati. Večkrat sem že dejal, da profesionalni šport ni najbolj zdrav. Kolesarstvo se je tudi veliko spremenilo. Treningi so drugačni. Nekoč si se lahko malce sprostil, zdaj moraš ves dan trenirati. Od štiri do pet ur. Zdaj so dirke na polno že od samega začetka kolesarskega leta. Vseskozi moraš biti v vrhunsko pripravljen. Ni sproščenosti, vseskozi je napeto. Mislim, da to ni v redu. Telo potrebuje počitek. Za kratki čas je ta sistem bolj učinkovit, za telo pa veliko bolj naporno. Kolesarstvo je eden najbolj napornih športov, tudi če gledamo sezono, saj se dirka od januarja do novembra. Vmes imaš mesec in pol počitka, vendar se moraš v tem času pripravljati, da boš januarja v formi.
V kakšni meri se je spremenilo prehranjevanje? Vendarle ste bili deset let vpeti v elitno kolesarstvo.
Vse se je spremenilo. Zaradi hrane lahko telo ženeš do meje. Na dolgi rok ne vem, ali je to dobro. Če avto navijaš na polno, bo šel hitreje, ampak se bo prej material obrabil. Podobno je. Vse se je tako razvilo, da se gre lahko hitreje in vzdržiš, vendar je vse bolj naporno zaradi tega. Znanost gre povsod naprej. Kaj to pomeni za samo telo, bomo videli čez leta.
Na kaj ste najbolj ponosni v karieri? Verjetno je vezano na Italijo in dejstva, da ste osvojili dve etapni zmagi ter nosili rožnato majico vodilnega na znamenitem Giru?
Ponosen sem na zmagi na Giru in prav tako na rožnato majico. Na splošno lahko rečem, da sem ponosen na celotno kariero. Nikoli nisem bil slab. Konstanten sem bil in dal za ekipo svoj maksimum. Nisem prišel na dirko in imel v načrtu, da bi bil slab. Lepo sem oddelal.
Leta 2019 je na Giru nosil tudi rožnato majico najboljšega.
Katera zmaga vam je ljubša? Tista prva iz leta 2015 ali iz leta 2017? Se obe spominjate še v živo? Ali imate vse še vizualizirano, kaj se je tista dneva dogajalo?
Imam, čeprav bi moral malce pogledati posnetka (smeh, op. a.). Na Etno je bila dirka lepša, ker je bil mitski klanec. Tudi bolj napeto je bilo v zaključku, ker so bile razlike manjše.
In tudi bolj naporno je bilo verjetno, ker ste bili v begu ves dan?
Tudi to. In celo na pripravah smo bili tam, na Etni, potem sem pa še zmagal etapo. Posebna zmaga je bila. Povrhu vsega je še vulkan, pred tem je Alberto Contador zmagal.
Kako pa je nositi rožnato majico?
Poseben občutek je. Ljudje te zaradi tega bolj poznajo. Saj te že poznajo, če zmagaš etapo, a je drugače, če imaš oblečeno še rožnato majico. Ko greš na štart, te vsi vidijo, ker si v prvi vrsti. Bolj si prepoznaven. Vsak dan so predstavitve, izjave, za katere pravijo, da znajo biti naporne, če se boriš za skupno zmago.
Pritiska zaradi majice verjetno niste imeli?
Ni pritiska. Pri sebi sem vedel, da sem lahko dober, hkrati pa tudi, da bi bila pravljica, če bi lahko osvojil Giro. Realen sem bil. V glavi sem imel, da bi jo lahko imel čim dlje na sebi in bil na koncu med desetimi najboljšimi. Ni bil pritisk, si jo pa vsak želi čim dlje obdržati.
Ste dosegli v karieri, kar ste si želeli oziroma ciljali?
Želje in cilje moraš imeti vedno visoke, zato tudi treniraš. Sicer ne bi imel pogona, volje, da sem šel vse skupaj delat. Uspelo mi je doseči določene rezultate. Morda mi je škoda zadnjih let. Se mi zdi, da sem imel lani dobro sezono. Da sem kolesarsko dozorel. Zdaj je drugače v kolesarstvu, ko mladi že zgodaj prihajajo do uspehov. Sam sem še iz tiste starejše generacije, ko smo malce kasneje prihajali v formo (smeh, op. a.). Iz tega vidika mi je morda malce žal, vendar tako pride v življenju.
Kaj se je spremenilo, da so zdaj mladi lahko tako zgodaj in z manj izkušnjami v ospredju?
Po mojem način treninga in tudi mentaliteta. Mladi so bolj zase. Ko smo mi prišli med profesionalce, smo vedno gledali vse s spoštovanjem. Nisi si upal na treningu skočiti, da ne bi kdo znorel. Zdaj pridejo, pa jih briga. Ne bojijo se. Treningi so prav tako že prilagojeni njihovim starostnim skupinam. On imajo že zgodaj meter za moč, jaz sem ga imel šele takrat, ko sem prišel med profesionalce. Pri mladincih nisem imel ničesar. Še metra za utrip nisem hotel nositi. Zdaj že pri mladincih gledajo številke. Po eni strani je dobro, ker bo tak kolesar prej dober, po drugi strani pa se lahko teh številk kmalu naješ.
Deset let pri istem moštvu. Ogromno sprememb ste doživeli v tem času. Katere so tiste največje? Kako je bilo na začetku, ko se je ekipa imenovala Lampre-Merida, in kako po tem, ko so prišli Arabci in vložili denar, da je nastalo moštvo UAE Emirates?
Na začetku je bila klasika in se je delalo še malce na star. Nismo imeli nobenih tovrstnih priprav, ki so zdaj aktualne. Bolj smo imeli takšne, ki so trajale le štiri dni, da smo se malce spoznali. Tudi ni bilo denarja, ki bi se vlagal v razvoj, material. Zdaj je več denarja in se povsod išče prostor za napredek.
Zadnja leta jim je ob vsem tem vložku v interesu, da vsak kolesar doseže svoj maksimum. Tudi cilj ekipe je, da bi bila prva na UCI-lestvici in za to potrebujejo točke od vseh kolesarjev. Sploh letos vidim, da je material zelo napredoval. Kolo za kronometer je napredovalo, potem so tu nutricionisti, vsak ima svojega trenerja. Vlaga se v materiale, treninge, priprav je ogromno. Za vsako tritedensko dirko je veliko višinskih priprav. Nekateri gredo že januarja na tovrstne priprave. Razlika je ogromna, na višji ravni je.
Dobrodošlo je, da so vam po težavah s srcem na pomoč priskočili v ekipi UAE Emirates, katere član ste bili vseh deset let, potem ko ste leta 2013 zapustili Radensko iz Ljubljane. Sprva se je ekipa imenovala še Lampre Merida. Kaj boste zdaj točno počeli?
Pogovarjali smo se, da bi bil športni direktor. Cilja se, da bi naredili razvojno ekipo, a je še v povojih. Morda bi lahko tudi tam začel, kar bi bilo zame super. Če ne, bom, klasično, šel po tej poti. Tako ali tako pa moram oktobra, ko je tečaj, še narediti izpit za športnega direktorja.
Vas veseli to delo? Konec koncev tudi vaš oče Marko uči mlade kolesarje.
Veseli me. Morda je začeti z mlajšimi le lažje. Nisem še toliko star. Po navadi postaneš športni direktor, ko normalno končaš kariero. Upam, da bodo naredili to ekipo in bom lahko tam delal. Sicer se bom moral navaditi klasične vloge športnega direktorja.
Izkušenj imate vendarle dovolj za takšno funkcijo.
Izkušnje so, a se bo treba navaditi na drugačno delo. Za določene stvari je malce bolj stresno, za druge manj. Na vsako novo službo se je treba navaditi.
Dobrodošlo je, da je pri UAE Emirates v tej vlogi že Andrej Hauptman. V kakšno pomoč vam bo oziroma vam je?
Hauptman mi lahko veliko pove, kako stvari delujejo. Tudi oče je športni direktor in ima izkušnje s tem. Imam ljudi okoli sebe, ki jih lahko vprašam.
V kakšno zadovoljstvo vam je bilo, da se je slovensko kolesarstvo tudi po vaši zaslugi nadgrajevalo, da smo kasneje pozdravili tudi kolesarja Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, ki jima je uspelo osvojiti vse tri Grand Toure?
Ponosen sem, da sem lahko pomagal slovenskemu kolesarstvu. Pozablja se, da se je slovensko kolesarstvo začelo že vrsto let prej. Iz leta v leto se je stopnjevalo. Res je, da nas je imelo več lažjo možnost priti v boljše ekipe. Tujina ve, kakšni kolesarji smo Slovenci. Sam sem bil ravno nekje na meji. Lepo je, da sem lahko pomagal. Vsi smo prispevali kamenček v mozaik. Tadej in Primož zdaj izstopata, a imamo še Mateja Mohoriča na klasikah, Luka Mezgec je odličen zaključni pomočnik v šprintih – po mojem mnenju bi lahko tudi kdaj zmagal –, Jan Tratnik odličen pomočnik, Domen Novak je lani pokazal na Giru, da je lahko dober. Upam, da se kakšen mlajši še naredi. Kar imamo zdaj v vrhu kolesarstva, je nekaj neverjetnega. In samo dva milijona nas je.
In prav vi ste pozneje pomagali Tadeju Pogačarju spisati zgodovino na Dirki po Franciji. Kako je biti pomočnik Pogačarju?
Biti Tadejev pomočnik je lahko. Mislim, lahko iz tega vidika, da to vlogo lažje sprejmeš. Bolj z veseljem. Če delaš zanj, je vedno dober rezultat. Vrhunski kolesar je. Če pomagaš nekoliko slabšemu in mu na koncu ne uspe, se pri sebi morda vprašaš, ali bi lahko dirkal tudi zase. Iz tega vidika je veliko lažje. Ker pa je tako dober, se pričakuje, da mi več delamo. Na koncu vsak ve, da je v kolesarstvu v ekipi in da je plačan za to, kar mora početi.
Tadeju Pogačarju je v veliki meri pomagal do velike zmage na Dirki po Franciji leta 2020.
Pomočnik ste mu bili, ko je bil star šele 22 let in je nato osvojil Tour de France. Kako je biti sploh kapetan nekomu, ki še nima pravih izkušenj z največje ravni? Po navadi so bili kapetani izkušeni kolesarji.
Zadnja leta se dogaja, da so mlajši vse boljši in posledično že lahko kapetani. Včasih se je od 25. leta naprej to dogajalo. Poznal sem ga, zato sem z veseljem pomagal. Morda se je bilo komu drugemu težje prilagoditi.
Kakšen vrtiljak čustev ste doživeli na tistem Touru?
Čustveno je res bilo. Zlasti, ker je bil prvi Tour, še toliko bolj. Tudi sam sem bil prvič v vlogi, da bi lahko osvojil takšno dirko. Zame je bilo to nekaj novega. Čustveno je bilo. Potem pa še tisti kronometer, v katerem je bilo zelo napeto. Tudi letos, ko smo spremljali Giro, je bilo toliko bolj napeto na predzadnji dan s kronometrom na Višarje, in ko je Primožu uspelo obleči rožnato majico. Čustva igrajo. Tisto leto mi je bilo super, ker smo imeli skupnega zmagovalca, povrhu vsega je bil to še slovenski kolesar. Po Parizu se peljati v družbi zmagovalca, je nekaj edinstvenega. Sploh, ko prideš do Elizejskih poljan, ki so po tradiciji cilj Toura.
Ali se je že pred začetkom tistega Toura sploh govorilo o rumeni majici? Eno leto pred tem je Pogačar Vuelto premierno preizkusil in bil sicer tretji, ali je bilo tudi za vas presenečenje?
Ni bilo takšno presenečenje. Vedeli smo, da je konkurenčen za zmago, če se vse poklopi. Računali smo, da med najboljše tri lahko pride. Vmes smo imeli nekaj smole v etapi z vetrom. Nekaj časa smo tam izgubili. S Primožem sva bila ravno tako dobra, da ni nihče na klancu izstopal, da bi drug drugemu lahko veliko časa odščipnila. Poizkušali smo obdržati zaostanek in počakati na kronometer. Povrhu vsega smo imeli ekipo oslabljeno. Dva ali trije so zaradi padca že odstopili. Prva dva tedna sem bil praktično sam pomočnik za klanec, zadnji teden je Davide de la Cruz prišel k sebi in je lahko pomagal. Tudi nismo mogli napadati ali da bi posebno taktiko pripravili. Igrati smo morali s tem, kar smo imeli na razpolago.
Pravi pomočnik ste bili leta 2020, ko je prvič osvojil sveti gral. Med drugim ste mu tudi kolo žrtvovali med etapo.
Podrediš se, jasno. Morda je najbolj naporno to, ko si pomočnik, da moraš svojega kapetana nenehno spremljati, če se mu kaj zgodi. Da takoj priskočiš na pomoč in odreagiraš.
Ali ste bili tudi vi šokirani po tistem kronometru na Planche des Belles Filles? Zaostanek Tadeja za Primožem je bil velik. Verjetno tudi Tadej ni mogel verjeti, da lahko naredi takšen preobrat v primerjavi s Primožem Rogličem? Ali pač?
Upali smo, da se da. Nismo vedeli, ali je Primož odpeljal kronometer malce slabše, kot bi ga sicer. Še vedno ga je dobro. Čas je imel med najboljšimi. Če bi odpeljal po njegovih standardih, potem ne bi bilo mogoče. Tako pa je morebiti prišlo do slabšega dne, morda prevelikega pritiska … Psihološko je kronometer lažje peljati drugi teden kot zadnji možni dan za prevzem majice. Morda te nervoza tudi malce zdela. Lažje je tudi napadati zadnji dan kot braniti, saj nimaš česa izgubiti. Letos je bilo na Giru tudi z Geraintom Thomasom podobno. Kazal je, da je močan, zadnji dan pa je Primož navkljub težavam z verigo odpeljal izjemno in se veselil velike zmage.
Kako ste sploh spremljali njuni takratni vožnji? Zaostanek Tadeja se je iz minute v minuto zmanjševal, nato pa se je prednost prav tako iz minute v minuto povečevala? Kakšna evforija je bila v ekipi?
S športnim direktorjem sva se ravno peljala s cilja kronometra do ekipnega avtobusa. Gledala sva v avtu in nisva vedela, kaj pomeni tisti minus oziroma plus. Ali je še toliko v zaostanku ali ima že prednost, sva se spraševala. Vseskozi sva mislila, da še zaostaja. In sva si rekla, da mu je uspelo zmanjšati zaostanek. Ko sva prišla v avtobus in gledala uro, pa sva videla, da Tadej vodi. Začeli smo noreti. Odlično je bilo.
Kako težko je bilo vam, ker ste se razumljivo po eni strani veselili za Tadeja, saj sta vendarle moštvena kolega, po drugi strani pa je Primož izgubil, kar je večina Slovenije pričakovala, da bo dobil?
Za vsakega ti je hudo, ko je drugi. Razumljivo je bilo hudo zaradi Primoža. Tudi za Thomasa denimo letos na Giru, ker ga poznam, je dober človek. Nekdo mora biti na koncu drugi. Tadej je bil z mano v ekipi, bolje sem ga poznal kot Primoža, in bilo je razumljivo, da sem se z njim veselil.
Nekateri ljubitelji kolesarstva si ne predstavljajo najbolje, kaj pomeni braniti barve svoje ekipe in kdaj se dirka v dresu z državnim grbom. Takrat se je Slovenija razdelila na dva tabora. Mnogi so bili mnenja, da bi moral Primož zmagati. A lahko sami potrdite, da je to tako, kot da bi Luka Dončić v NBA ligi prepustil zmago Goranu Dragiću.
Zelo smešne so bile te zgodbe in so pljuvali, da mu je vzel zmago. Nič mu ni vzel. Oba dirkata, oba trenirata. Pošteno ga je premagal. Slišal sem opazke, da se je Tadej "šlepal" celoten Tour. Enako bi lahko potem rekli, da se je letos Primož na Giru. A tisti, ki kolesari, ve, da se ni nobeden od njiju. To je dirkanje. Ekipa, ki ima majico, mora nadzirati stvari. Tako je vedno bilo in tako bo. Ljudje ne razumejo tega. Ne moreš reči, da si je eden bolj zaslužil kot drugi. Oba bi si zaslužila, vendar eden mora zmagati. Navijam za Tadeja in bom zanj bolj vesel, ko bo zmagal. A bom vesel tudi za Primoža, ko Tadeju ne bo uspelo.
Spomnim se dirke Po Sloveniji 2021, ko ste dejali, da ne boste nastopili na Dirki po Franciji tisto leto, pa ste nato na državnem prvenstvu pokazali odlično formo in bili na kronometru le za Janom Tratnikom, prehiteli Tadeja Pogačarja, na cestni dirki pa bili le za Matejem Mohoričem. Vas je zabolelo, ker niste bili še v drugo zraven Pogija, potem ko ste mu bili leto prej v veliko pomoč?
Razočaran sem bil, ker se mi je zdelo, da sem v formi. Na pripravah sem bil, tudi rečeno je bilo, da bom šel na Tour, če bom v dobri pripravljenosti. Iz tega vidika sem bil razočaran. Ne vem, zakaj so se tako odločili. Bi bilo treba tiste, ki sestavljajo ekipo, vprašati. Lani pa denimo nisem bil pomočnik, ker nisem imel te dirke sploh v načrtu, tudi nisem bil v takšni formi, da bi šel. Če bi mi rekli, ne bi šel, ker forma ni bila pravšnja. Kot pomočnik moraš biti pripravljen, saj sicer ekipo pustiš na cedilu, sploh če se tvoj kapetan poteguje za prvo mesto na dirki, kot je Tour de France.
Verjame, da sta Tadej in Jonas najboljša posameznika in da ju ob normalnem poteku težko kdorkoli drugi ogrozi.
In kaj pričakuje od letošnjega Toura? Jonas Vingegaard brani lanskoletno zmago, Tadej bo napadal, kar mu, glede na njegov karakter, ugaja.
Rekel bi, da bo Tadej zmagal. Sto dejavnikov je lahko prisotnih na dirki in tega se vsi zavedajo.
Ali vas je Jonas lani kaj presenetil, da se je tako hitro razvil?
Niti ne. Lani se mi ni zdelo, da je kakšno presenečenje. Leto prej, ko je Tadej zmagal Tour, je Jonas dobro dirkal. Vedno sta bila skupaj v cilju in šele v zadnjih metrih se je vse rešilo. Morda me je bolj presenetilo lani, ko je imel Tadej slabši dan, da je toliko izgubil. To je bilo nekaj drugega. Morda ni dovolj jedel. Po mojem mu je malce zmanjkalo in je na koncu plačal davek. Sam najbolj ve, kaj je bilo, da ne bom zdaj pameten (smeh, op. a.).
Mislite, da bi mu lahko ponagajalo zapestje, ki si ga je poškodoval na belgijski klasiki Liege−Bastogne−Liege? Tudi sami ste imeli nekoč tovrstne težave.
Isto kost sem imel zlomljeno. Mislim, da je imel on na dveh ali treh delih in je malce bolj komplicirano. Po mojem ga ne bo bremenilo, da ne bo mogel voziti. Edina težava je lahko, če ga roka še vedno boli. Na državnem prvenstvu ni bilo videti, da bi ga kaj bolelo. Upam, da se je zacelilo. Bo pa treba paziti, da ne bo še enkrat padel na roko.
Videti Tour de France le skozi prizmo Tadeja Pogačarja in Jonasa Vingegaarda ali je še kdo, na katerega bi pokazali s prstom?
Kar sem videl, vedno odstopata, ko sta na dirkah. Tudi na Touru pričakujem, da bo tako. Vedno pa lahko kdo preseneti. Bomo videli. Da bi kdo v boju mož na moža premagal oba? Za zdaj ne vidim takšnega kolesarja. A ne bom pameten. Tour de France je največja dirka in vsi so prišli najbolje pripravljeni.