Anamarija Lampič
Sobotni intervju
Sobota, 8. 4. 2023, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Anamarija Lampič
Če ne bi prestopila v biatlon, bi jo žrlo do konca življenja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,79
3
"Sama pri sebi nisem mogla verjeti, da je kaj takega sploh mogoče," se svoje prve tekme v biatlonskem svetovnem pokalu, na kateri je zasedla fenomenalno peto mesto, spominja najboljša slovenska smučarska tekačica zadnjih let Anamarija Lampič, ki je lani svet osupnila s prestopom v biatlonske vrste. Njena krstna sezona med lovci na smučeh je bila izjemna, tudi 27-letnico iz Valburge je presenetila, dobila pa je potrditev, da se je lani poleti odločila prav.
"Odločitev je bila prava. Če ne bi prestopila v biatlon, bi me žrlo do konca življenja," nam je po krstni biatlonski sezoni zaupala Anamarija Lampič. Priznava, da so jo izjemni dosežki – že v svoji prvi sezoni svetovnega pokala je osvojila dve peti mesti, na sprinterski tekmi Pokala IBU v Ridnaunu pa tudi že stopila na oder za zmagovalke (2. mesto) – presenetili, a presenetili so tudi ves biatlonski svet. "Ti si čisto nora," ji je po sprinterski tekmi v Hochfilznu v začetku lanskega decembra dejala nemška zvezdnica Denise Herrmann Wick, ki je lahko nato slovensko biatlonko opazovala, kako je na tekmah konstantno dosegala najboljše čase teka.
Anamariji Lampič je uspel sanjski prestop, takšen, kot si ga predstavljamo zunanji opazovalci dogajanja. Odlična smučarska tekačica bo brez dvoma v tem elementu hitra tudi s puško na ramenih, streljanje pa bo težava, bi lahko ocenili čisto zdravorazumsko. In čeprav so stvari v resnici bolj zapletene, je odlična Gorenjka storila prav to. A pozor, njene konkurentke bo najbrž kar malce prestrašila novica, da je hitra Ana tek po prestopu v biatlon celo malce zanemarila in zdaj obljublja, da bo v naslednji zimi še hitrejša! Da sploh ne govorimo o tem, da nadvse zavzeto in tudi hitro osvaja vse skrivnosti streljanja.
"Vesela sem, da sem to naredila, to je bilo res samo zame in tudi letos sem zelo uživala. In še vedno uživam."
Prva biatlonska sezona je za vami, kakšna je ocena?
Mislim, da sem se pravilno odločila. Tudi če moji rezultati ne bi bili takšni, kot so bili, sem preprosto potrebovala spremembo. Pa ne, da v teku ne bi uživala več, ampak jaz sem tak človek, da si vsako leto zadam nek nov cilj, nov izziv. Ta je vselej, da želim postati še boljša različica sebe, zato pa spreminjam treninge vsako leto, kaj novega dodam, vidim kaj, kaj bi rada poskusila … Zdi se mi, da če lani ne bi prestopila v biatlon, bi me to zagotovo celo življenje žrlo. Vesela sem, da sem to naredila, to je bilo res samo zame in tudi letos sem zelo uživala. In še vedno uživam. Toliko nekih novih stvari je! Od tega, da je to drug šport, da sem dodala streljanje, da sem spoznala druge ljudi. Konec koncev tudi druga prizorišča. Skratka, meni je bilo super! (smeh, op. p.)
Kaj pa vas je v tem novem športu najbolj presenetilo?
Kaj pa vem. Zdi se mi, da predvsem to, da smo res dobra ekipa. Da smo letos videli, da smo lahko eni boljših. Za to res potrebujemo nekaj sreče, pa morda nekaj več vztrajnosti, ampak letos smo videli, da smo bili zraven. To smo začutili in zdaj, ko smo to začutili, bo še lažje trenirati. To ti da zagon in zdi se mi, da smo vsi čisto zagreti. To je to.
Vaš prihod v biatlon sovpada s prenovo reprezentance, s prihodom novega trenerja Ricca Grossa, z večjo vlogo mladih ... Niste samo vi ta novost, čutite tudi to bolj splošno revitalizacijo slovenske biatlonske reprezentance?
Da, zagotovo se to čuti, ampak prav veliko o spremembah ne morem povedati, saj me prej ni bilo zraven. Lahko rečem le to, da sem izjemno zadovoljna s svojo sezono in z ekipo. Je pa zagotovo še veliko prostora, da postanemo še večji. Gre za izboljševanje malenkosti in v tem je res še veliko manevrskega prostora. Če se vsak še malo izboljša, da še nekaj več v ta šport, ki ga skupaj gojimo, smo lahko še boljši. To je to. Ko enkrat delaš za skupno dobro, se mi zdi, da vsi pademo notri, in to potegne za seboj ogromno stvari in pridejo dobri rezultati.
Prvo leto ste ves čas poudarjali, da rezultati niso v ospredju, a je bilo na trenutke precej očitno, da imate visoke cilje, želje, da vas žene ta elitna tekmovalna miselnost.
"Letos smo videli, da smo bili zraven. To smo začutili in zdaj, ko smo to začutili, bo še lažje trenirati."
Ne bi rekla, da nisem imela ciljev. Res, rezultatskih ne, ampak sem si zadala številne druge. Glavni pa je ta, da si želim v štirih letih postati res prava, profesionalna biatlonka, ki bo točno vedela, kaj hoče in kaj so njeni cilji. Tudi rezultatski, seveda. Zdaj pa sem še v procesu učenja in to bo zagotovo trajalo še kakšno leto. Dobro, lahko rečem, da sem zdaj kolikor toliko osvojila osnove biatlona, ampak jih moram še piliti do te mere, da bodo postale avtomatizem, da bom dobro naredila brez razmišljanja. Potem pridejo še malenkosti, ki pa se jih v bistvu učiš sproti in moraš biti pri tem tudi res potrpežljiv. Za to moraš namreč narediti ogromno ponovitev, opraviti ogromno strelov. Če se v tem pogledu primerjam s komerkoli že v naši reprezentanci, sem jaz krepko zadaj. Ampak če imaš tisto pravo miselnost, da veš, da si tega sposoben, pa lahko mogoče, tudi če nisi veliko let v biatlonu, še vseeno prideš zraven. Četudi sem nekaj korakov izpustila. Šolo streljanja, na primer. Skratka, jaz sem prepričana, da sem sposobna, je pa res treba iti korak za korakom, dobro premisliti in vztrajati. Streljanje je pač taka stvar, da je treba narediti toliko ponovitev, toliko strelov, da bo meni postalo samodejno.
Streljanja stoje ste se lotili zelo pozno, skozi celo sezono je bila to vaša šibkejša stran, a zanimivo, v Östersundu pa ste stoje ustrelili ničlo, medtem ko se vam je tam zalomilo v leže, v vašem dotlej močnejšem položaju. Kako ujeti pravo ravnotežje?
"Če kdo ve, o čem govori, potem je to Ricco."
To je bila Riccova odločitev, da jaz začnem leže. In če kdo ve, o čem govori, potem je to Ricco. Zagotovo najbolje ve, kaj je za začetnika najbolje. Tiste osnove leže zdaj poznam, ampak tukaj vseeno pride še toliko nekih dejavnikov, da se je težko izmojstriti oziroma da za to res potrebuješ čas. Res sem na nekaterih tekmah dala "ničlo", na drugih pa … (smeh, op. p.). Morda je bilo leže kdaj tudi slabše kot stoje, ampak to so res samo trenutki. Ključni dejavniki pri napakah v streljanju leže so povezani predvsem z vetrom. Tudi v tem pogledu moram še veliko delati, da bom znala narediti prave korekcije, ker včasih … ne bi rekla, da me je strah, ampak ko pridem na strelišče, nisem prepričana, ali so razmere zrele za korekcijo ali ne. Večkrat se zgodi, da se sploh ne odzovem in pustim tako, kot smo delali na nastrelitvi, in gre strel mimo ravno zaradi tega. Tukaj je treba pač veliko vaditi, se naučiti in sčasoma se bo vse lepo sestavilo.
Pri streljanju stoje pa imamo drug izziv. To sem začela razvijati več kot pol leta kasneje in zagotovo se to zelo občuti. Tukaj pa je veliko že v položaju in tudi to moram preprosto bolj razviti in natrenirati. Narediti moram toliko prihodov na strelišče, da bo moja strelska pozicija postala res fiksna. Ker zdaj pridem in se postavim vsakič drugače, sploh takrat, ko gre hitro, ko je maksimalen napor in se ti ob vsem še tresejo noge, moram toliko razmišljati, da nato prehitevam samo sebe in si ne vzamem časa za pravilno postavitev nog in telesa. Pa če zraven dodamo še preostale faktorje, pride seveda do zgrešenih strelov. Zato pravim samo: vaja, vaja, vaja! (smeh, op. p.)
In ne nazadnje spoznavanje strelišč na različnih prizoriščih. Nekatera so zelo zagatna in tudi veliko bolj izkušenim tekmovalcem povzročajo nemalo preglavic. Kako je šele za vas?
Da, res je. Ta raznovrstnost razmer že starim mačkom povzroča težave, tudi najboljši zgrešijo, kar smo lahko letos večkrat videli. Moram pa priznati, da to pomaga tudi meni. Če zgrešijo tudi najboljši, zakaj bi se potem obremenjevala sama zaradi nekoliko slabšega streljanja v zahtevnih razmerah? Saj sem vendarle začetnica! Ne morem pričakovati, da bom vedno ustrelila ničlo. Tukaj bodo zagotovo še velika nihanja, se pa ob tem veselim učenja in nabiranja izkušenj. Žene me vprašanje, do kam lahko pridem.
"Če zgrešijo tudi najboljši, zakaj bi se potem obremenjevala sama zaradi nekoliko slabšega streljanja v zahtevnih razmerah? Saj sem vendarle začetnica!"
Streljanje je za vas taka očitna novost, a pri prejšnjih prehodih iz tekaških v biatlonske vrste smo pogosto slišali, da je tekmovalkam in tekmovalcem težave povzročal tudi tek. Ta je s puško na ramenih drugačen. Vi ste ta prehod, kot kaže, opravili nadvse uspešno.
O, bilo je veliko ljudi, ki so me strašili s tem. "Veš, to ni isto. Ko daš enkrat puško na rame, se ti podre tehnika in boš morda slabše tekla," so me opozarjali. (smeh op. p.) Ampak jaz ne čutim takšne razlike, ne čutim, da bi se moja tehnika prav veliko spremenila. Tečem precej podobno, kot sem brez puške. Tudi teža te zdaj ni ravno takšna, da bi bila kakšen velik dejavnik in bi me močno upočasnila. Je pa res, da je imelo veliko tekmovalcev kar nekaj težav pri teku zaradi puške. No, jaz se ne bojim, da bi slabše tekla. Če primerjam prejšnja leta svojega teka na smučeh in zdaj to prvo leto v biatlonu, lahko povem, da sem trenirala manj, pa še vedno ostala na precej visoki ravni. To mi daje še dodatno motivacijo. Letos v tek res nisem dala sto odstotkov. Stoodstotno sem se posvetila streljanju, zraven pa sem tek trenirala, kolikor se je pač dalo. Nekaj tekaškega treninga sem izpustila, da sem se lahko posvetila strelskemu. Za naslednjo sezono bom pa zagotovo zvišala tudi ure tekaškega treninga. Bomo videli, kako se bo telo odzvalo. (smeh, op. p.)
O najboljših tekmah sezone:
Že v prvi sezoni ste dosegli nekaj krasnih rezultatov, tisti dve peti mesti s sprintov v svetovnem pokalu, pa že tudi prve stopničke na Pokalu IBU. Se tudi vam zdi, da ste presegli pričakovanja?
Zagotovo. Nisem si mislila, da bo tako. Ciljala sem bolj na to, da bom prvo leto tekmovala samo v Pokalu IBU, in če se bom tam uvrščala med trideset najboljših, bo to že dober pokazatelj. Da pa bom dejansko v Pokalu IBU med najboljših 10, 15, pa je bilo zame že "vau"! Sploh tiste prve tekme na Švedskem. Ko pa sem prišla še v Hochfilzen, na prvo tekmo v svetovnem pokalu, in tam zasedla peto mesto … (smeh, op. p.) Sama pri sebi nisem mogla verjeti, da je kaj takšnega sploh mogoče. To je bila tekma sezone. Vse se je poklopilo, smuči smo imeli zares odlične, počutila sem se izvrstno, dala sem ničlo leže, česar ni prav nihče pričakoval, stoje sem zgrešila samo tri strele in vse to se je poklopilo za peto mesto (smeh, op. p.). Ne vem, meni je bilo 'ful' dobro. Se pa potem nekako zaveš, da je bil to res idealen splet okoliščin na ravno tisti dan in se to ne bo dogajalo ves čas. Po tej tekmi in nekako v tistem času do Pokljuke pa me je doletel tisti prvi prehlad, ki me je zdelal, in rezultati po tem niso bili več takšni, kot bi si jih želela. Od Pokljuke naprej jaz nisem bila več prava jaz. Telesno, mislim. Takrat se je začelo s prehladom in sem se prehitro vrnila na treninge. Dobro, bilo je še tisto peto mesto v Anterselvi, ampak od Pokljuke se nisem več počutila zares dobro. Potem je prišla še angina in to ni bilo več to, kar sem si želela.
Teh bolezni je v biatlonu ogromno, ne samo v slovenski vrsti, tudi v drugih reprezentancah morajo močno paziti na zdravje. Je v teku podobno, pa tega ne vemo, ali je biatlon v tem pogledu nekaj posebnega?
"Tukaj mi je tako všeč in vem, da imam še toliko dela, da sploh ne pomislim na tek."
Ne vem, na to nisem bila nikoli pozorna. Svoje bolezni pa bolj pripisujem temu, da je bilo zdaj zaradi tega koronavirusa res dve leti izrednih razmer, ko smo nosili maske in se razkuževali in dejansko so se naša telesa odvadila teh stikov, druženj in ne nazadnje tudi bacilov. Mislim, da je naša odpornost na te male zadevice čisto padla. Po tem, ko sem zbolela za angino, sem si rekla, zdaj je pa tega dovolj! Dovolj je mask, dovolj je pretiranega razkuževanja, moram tudi nekaj bacilov "pojesti", da bom lahko preživela (smeh, op. p.). To mislim, da je bil glavni razlog za toliko bolezni.
Ste kaj spremljali nordijsko svetovno prvenstvo v Planici?
Hm, kje pa smo bili takrat? Na Češkem. Dobro, ne bom lagala, seveda sem malo pogledala, kaj se dogaja. Sem tudi v stikih s svojo nekdanjo serviserko Valentino, ki dela za norveško ekipo. Zato tudi vem, kaj se dogaja, da pa bi se prav usedla pred televizor in si pogledala celo tekaško tekmo, to pa ne. Preprosto se mi toliko drugega dogaja, da ni časa.
Sprašujem zato, ker me zanima, ali vas kdaj ob ogledu tekaških tekem še zamika tek.
Ne! (smeh, op. p.) Resnično ne. Tukaj mi je tako všeč in vem, da imam še toliko dela, da sploh ne pomislim na tek. Pa ne, da ne bi nikoli več hotela tekmovati, ampak trenutno sem v takšni fazi, da sem popolnoma osredotočena na biatlon. Samo ta mi je pomemben.
Kako pa ste se sploh znašli v teku? Tudi vaš brat je smučarski tekač. Je to neke vrste družinski "posel"?
Ne, ne. Oče je tako ali tako kolesar, mama je predvsem rada hodila v hribe. Ne vem, jaz sem se v teku znašla čisto spontano, čisto naključno. V vrtcu se je zgodilo. Prišlo je eno dekle, nam predstavilo tek na smučeh in jaz sem bila takoj za, ker je bilo to zunaj. Nisem bila ravno otrok, ki bi bil rad notri, rada sem bila zunaj. In od takrat, od male šole, ko sem bila stara šest let, je tek preprosto postal del mojega življenja. Do lani (smeh, op. p.). Zdaj je to postal še biatlon.
Pa drugi športi? Se rekreativno ukvarjate še s čim? Ste tudi navijačica?
Na splošno rada spremljam vse športe, poleti seveda kolesarstvo, tudi na treningih preživimo veliko časa na kolesih. Sicer pa prihajam iz družine, kjer je šport ves čas osrednja tema. Če prideš k nam na obisk in stopiš v dnevno sobo, bo televizija vedno prižgana in večinoma na programu Eurosport (smeh, op. p.).
Z življenjskim partnerjem in trenerjem Boštjanom Klavžarjem imata zdaj v načrtu obnovo hiše.
Zdaj imate kratke počitnice. Ste bolj tropska dopustovalka, vam ugaja lenarjenje na plaži ali iščete bolj aktivno preživljanje prostega časa, kakšne avanture, morda?
V bistvu bo letos prvič po nekaj letih, če odštejemo covid-19, ko smo bili prisilno doma, seveda, da bom bolj doma. Z Boštjanom (Klavžarjem, trenerjem in življenjskim partnerjem, op. p.) imava zdaj v načrtu obnovo hiše. Morala sem se pogajati z njim, da ne greva nikamor za tri tedne, sva se dogovorila, da greva samo za 12 dni nekam bližje. Ne bom povedala še, kam, boste videli (smeh, op. p.), tako da ja. Prvi del meseca bova doma, drugi del pa greva na dopust.
Maja pa se že začnejo priprave na novo sezono. Kaj je najmanj prijeten del priprav? Verjetno grajenje baze.
Odvisno je od tega, kako aktiven si med "počitkom". Ni ravno tako, da mi zdaj en mesec ležimo v postelji, dobro je, da se gibamo. Dobro pa je, da počneš tisto, kar tebi ustreza in za kar nimaš časa med sezono. Je pa že zdaj jasno, da bo tisti prvi teden priprav najhujši. Ne, da je kakšna posebna muka, ampak veš, da boš imel "musklfiber" (smeh, op. p.). In potem se ne moreš normalno usesti ne na kavč ne na školjko (smeh. op. p.). Boli vse, kar je v zvezi s sedenjem ali pa tudi hojo po stopnicah. Ampak veš, da ko to prestaneš, je nadaljevanje manj boleče. Odkljukaš pač in greš naprej (smeh, op. p.).
3