Sobota, 18. 3. 2023, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Miha Blažič
"Nogometaši imamo srečo, da lahko delamo in dobro živimo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,15
3
Pri Kopru so ga hitro vrgli med leve. Že pri 17 letih. Kot golobradi najstnik je vstopil v pester svet neprestanega dokazovanja v 1. SNL, si nabiral izkušnje, jih obogatil v Domžalah, nato pa se leta 2017 odločil za selitev v tujino. Izbral je ponudbo madžarskega Ferencvaroša. Po petih letih se je odločil za spremembo in okusil igranje v močnem francoskem prvenstvu, kjer pa mu ne gre vse po načrtih. Ima občutek, kot da je sezona za njegov Angers zakleta.
Ni ga slovenskega branilca, ki bi v zadnjih letih pokrival toliko največjih svetovnih asov, kot jih je Miha Blažič. Imel je opravka z Lionelom Messijem, Erlingom Haalandom, Robertom Lewandowskim in Cristianom Ronaldom, če jih naštejemo le nekaj. Samozavestni Primorec vseeno ne spada med najbolj prepoznavne in oblegane nogometne obraze na sončni strani Alp, kar pa ga niti ne moti. Raje uživa v svojem delu, poslanstvu nogometaša, ki mu je omogočilo lagoden način življenja, in se trudi za boljši jutri slovenske reprezentance.
Košarkarjem je uspelo. Odbojkarjem tudi. Rokometaši so tudi v zadnjem desetletju dvignili na noge Slovenijo in zakuhali športno evforijo, ki je odmevala od Kopra do Lendave. Bodo šli po njihovih stopinjah tudi nogometaši? Miha Blažič, obrambni steber Kekove čete, ne ovinkari, ko je govora o največjem cilju. S Slovenijo želi zaigrati na Euru 2024 v Nemčiji in pika.
Kvalifikacije se bodo začele kmalu, izkušeni Primorec, ki bo kmalu na rojstnodnevni torti upihnil 30 svečk, pa izžareva optimizem. Verjame, da je napočil trenutek tudi za nogometno evforijo na sončni strani Alp. Če se je v katastrofo sprevrgla njegova krstna sezona v francoskem prvenstvu, ko z Angersom drvi v prepad druge lige, ga pomirja misel na edinstven izziv, ki se ponuja slovenski reprezentanci. Skupaj z Janom Oblakom, Benjaminom Šeškom in druščino lahko zaigra na velikem tekmovanju. S tem bi uresničil otroške sanje, Slovenija pa bi poskrbela za novo nogometno pravljico. Od zadnje je minilo že sušnih 13 let …
O tem, življenju v Franciji in na Madžarskem, največjih slovenskih športnih junakih, ne le tistih, ki blestijo z nogometno žogo, krutosti sveta, v katerega so pahnjeni branilci, obračunih z zvezdniki največjega svetovnega kova in še čem smo se s slovenskim reprezentantom zapletli v dolg pogovor. Vabljeni k branju!
Za slovensko izbrano vrsto, s katero želi zaigrati na velikem tekmovanju, je zbral 24 nastopov.
Prihodnji teden boste s slovensko nogometno reprezentanco uradno vstopili v nov ciklus, kvalifikacije za Euro 2024.
Komaj čakam. Na zbor reprezentance prihajam poln optimizma. Naš cilj je jasen, želimo zaigrati na Euru. Naloga bo vse prej kot lahka, a je prav, da imamo jasno izražen cilj. Tako je edino pravilno, če vprašate mene.
V preteklosti je bilo tega manj. Kot da tega ne bi upali takrat reči na glas in kot da ste se velikih izzivov z reprezentanco lotili preveč sramežljivo?
Morda bi lahko tako rekli, da. Zdaj preprosto čutimo, da premoremo dovolj kakovosti, da si lahko privoščimo tako visoke ambicije. Vseeno pa ne smemo preveč poleteti, ampak ostati realni. Pa to ne pomeni, da bi bili brez ambicij in bo potem vse v redu, tudi če nam ne uspe. Ne. Vemo, kaj potrebujemo za preboj na Euro. Vemo, da se nam mora iziti veliko stvari. In kot ekipa smo na dobri poti.
To dokazujejo zadnji pozitivni rezultati, pa tudi vedno večja izraženost nosilcev igre, vse od Jana Oblaka do Benjamina Šeška.
V ekipi smo vsi pomembni, to nam je povsem jasno. Običajno pa je, da nekateri igralci v njej izstopajo po kakovosti. Najpomembneje je, da se med seboj vsi dobro razumemo. Kot ekipa smo zelo napredovali. Atmosfera je res dobra, vsak prihaja na zbor z veseljem. Zase lahko to mirne volje potrdim, soigralce pa poznam že tako dobro, da lahko to povem tudi v njihovem imenu. Te stvari se opazijo. Komaj čakamo reprezentančno akcijo, lačni smo tekem in uspehov.
V preteklosti je večkrat združil moči z Miho Mevljo, tokrat pa bradatega Primorca, ki še išče novega klubskega delodajalca, ni na seznamu. Blažič bi lahko v osrednjem branilskem paru moči združil z Jako Bijolom. "Skupaj sva odigrala že veliko tekem. To ni nič novega," je Koprčan prepričan, da bi lahko kombinacija starejšega in mlajšega branilca Sloveniji prinesla veliko dobrega.
V reprezentanci prevladuje pozitivna energija, lani ste obstali v močni skupini B lige narodov in nanizali šest tekem brez poraza. Kot da bi vam huda poraza v Splitu (0:3) in Beogradu (1:4) dala misliti in poskrbela za prelomnico.
Ne vem, ali bi temu rekel ravno prelomen trenutek, je pa takrat resnično med nami nekaj kliknilo. In nas spremenilo na bolje. Opozarjam pa, da je prepričanje navijačev, da je pred tem vladalo slabo ozračje v reprezentanci, zmotno. To preprosto ni res. Kar zadeva odnose in vzdušje, so ti vselej, odkar igram v reprezentanci, na visoki ravni. Smo pa po teh porazih na Hrvaškem in v Srbiji stopili še bolj skupaj. Zdaj je med nami še več solidarnosti.
V dvoboju s srbskim strelskim rekorderjem Aleksandrom Mitrovićem na lanski tekmi v Beogradu ...
Ste si po tistih porazih natočili čistega vina in si med seboj izrekli stvari, ki bi jih drugače le v afektu?
To, kar se pogovarjamo med seboj, mora ostati med nami. Tega ne boste izvedeli. Vsaj od mene ne. Bom pa takole povedal … Včasih potrebuješ tudi to, a so bili odnosi znotraj reprezentance že pred tem dovolj korektni, da je lahko vsak brez težav vsakemu povedal, kar mu gre, in ni nikoli bilo zamer. To pa je zame ključna stvar, da lahko govorimo o dobrem vzdušju. V slačilnici nismo razdeljeni, niti ni kakšnih klanov. Obstajajo le različne generacije, a nas to ne ovira, da bi se lahko vsak z vsakim pogovoril ali se družil.
Je bilo podobno že takrat, ko ste vstopali v svoje prve kvalifikacije s slovensko reprezentanco?
Že. Mi je pa bilo takrat neprimerno težje. Zahtevno se je bilo prebiti na seznam. Na začetku nisem veliko igral, bolj sem bil rezerva, kar mi je bilo po eni strani tudi logično glede na to, kdo je igral na mojem položaju in kaj vse so ti igralci dali reprezentanci. Moj prvi ciklus so bile kvalifikacije za EP 2020. Še danes so prisotni mešani občutki. Čeprav nam ni uspelo, je bilo dosti dobrega, spomnimo se le tiste domače zmage nad Poljsko, na koncu pa nam je vendarle malce zmanjkalo. A to je nogomet. Saj se to ne dogaja le Sloveniji. To se je zgodilo tudi dosti večjim ekipam kot nam, pa iz tega niso delali drame. Pomembno je le, da se iz tega kaj naučimo.
... v dvoboju s poljskim zvezdnikom Robertom Lewandowskim, trenutno prvim strelcem španskega prvenstva, pred tem pa dolgoletnim golgeterjem Bayerna.
To lahko dokažete v prihajajočih kvalifikacijah za Euro 2024, kjer lahko Slovenijo po skoraj poldrugem desetletju postavite na zemljevid velikih tekmovanj. Pričakovanja javnosti in navijačev so po žrebu, ki je bil Sloveniji naklonjen, razumljivo zrasla.
Nekaj moramo razčistiti. Vsi govorijo o tem, kako nam je bil naklonjen žreb, a nam to ne sme stopiti v glavo. Nikakor. Vseeno igramo proti kakovostnim reprezentancam, ki znajo na igrišču pokazati marsikaj. Ampak dobro … Jasno je, da bi lahko dobili še bistveno težje tekmece. Zagotovo pa ne vstopamo v ciklus s podcenjevanjem ali prepričanjem, da nas bo do uspeha vodila enostavna pot. Če bomo razmišljati tako, to ne bo dobro.
Prva favoritinja skupine je Danska, ki pa na SP 2022 v Katarju ni pretirano navdušila.
Tako kakovostne reprezentance so po takšnih neuspehih še bolj lačne zmag, tega se moramo zavedati. Ne glede na vse, pa naj mi vsi, ki jih zanimajo Danska, Finska in Severna Irska, oprostijo, hočemo najprej razmišljati le o Kazahstanu in San Marinu. O prvih tekmecih. Ko bo napočil čas za druge, pa se lahko pogovarjamo tudi o njih.
Kaj potem porečete o Kazahstanu, ki predstavlja določeno neznanko, saj se bo Slovenija s to nekdanjo republiko Sovjetske zveze pomerila prvič?
Iskreno povedano, nič kaj dosti. Ne spremljam kazahstanskega nogometa, bo pa zagotovo neugoden tekmec. Glede na to, kako daleč so od Evrope ter da se pri njih igra na umetni travnati podlagi, ne bo lahko. Njihovi igralci niso velesila, po drugi strani pa niso niti slaba ekipa. Ne bo nam lahko, a če se hočemo uvrstiti na prvenstvo, to pa je naša odkrita želja, bo treba iti po težji poti. Takšen je cilj.
"Na zadnjih tekmah ni bilo nikogar, ki bi v naši reprezentanci 'umaknil nogo'. Vse od napadalcev do nas. To je pomembno, tako moramo nadaljevati," zagovarja borbenost kot eno izmed največjih odlik, ki bi lahko slovenski reprezentanci pomagala pri uresničitvi zadanega cilja.
V začetku maja boste praznovali 30. rojstni dan. Verjetno ni težko ugotoviti, kaj bo vaša prva želja.
Dobro, kar zadeva nogomet, ste verjetno uganili (smeh, op. p.). Seveda si želim z reprezentanco nastopiti na velikem tekmovanju. Saj imam želje in cilje tudi s klubi, a reprezentanca je bila in bo vedno nekaj posebnega. To ni le fraza. Resnično bi žarel od ponosa, če bi se nam posrečilo. Vsi moji, tako sorodniki kot prijatelji, so že zdaj ponosni, da zastopam barve Slovenije in nosim državni dres. To je posebna čast. Da pa bi sestavljal še generacijo, ki bi prekinila dolgo obdobje brez slovenskih nastopov na velikih tekmovanjih, bi bilo pa še toliko lepše.
Slovenija je na največjem tekmovanju nazadnje zaigrala leta 2010. Takrat ste imeli komaj 17 let. Kaj ste počeli takrat, ko so Kekovi izbranci igrali na jugu Afrike?
Takrat sem bil še najstnik, igral sem nogomet za Koper. Razmišljal sem o enakih stvareh kot vsak najstnik. Bilo je poletje, čas za poletne užitke, bilo je manj stresa. Ko sem takrat kot navijač spremljal reprezentanco po televiziji, sem občudoval naše nogometaše. Kar nisem mogel verjeti, da je Slovenija tudi del mundiala. In potem še tista zadnja stresna minuta. Takrat, ko so ZDA zadele proti Alžiriji in je Slovenija izpadla, so se lomila srca. Tisto res ni bilo prijetno. A dobro, o tem je bolje vprašati Cesija (Boštjana Cesarja) ali pa Novo (Milivoja Novakovića). Sama bi znala verjetno še bolje opisati tiste mučne trenutke.
Z obema sodelujete v reprezentanci, tudi vas vodi Matjaž Kek, ki je pred 13 leti poveljeval južnoafriškim junakom iz Slovenije. Dober znak, da bi se lahko Sloveniji posrečilo v operaciji Euro 2024?
Kar nekaj je podobnosti, da. Izkušnje so lahko v nogometu zelo pomembne. Potem ti je lažje, saj dobro veš, kaj je treba narediti, da ti uspe. Kot igralec se zavedam le tega, da bo treba na igrišču preprosto pokazati še več kot zdaj. Le tako si bomo zaslužili nastop na velikem tekmovanju.
Ko se je Slovenija na evropskem prvenstvu leta 2000 v Amsterdamu pomerila s Španijo, si je dvoboj v živo na Nizozemskem ogledalo več kot deset tisoč slovenskih navijačev. Bi lahko podobni prizori slovenski nogomet spremljali tudi leta 2024, če bi se Kekovi četi uspelo uvrstiti na veliko tekmovanje? Miha Blažič tega ne bi hotel zamuditi za nič na svetu.
Nogomet že kar nekaj časa ni na prvem mestu, ko je govora o slovenskih evforijah, kar zadeva velika tekmovanja v ekipnih športih. Rokometaši, zlasti pa odbojkarji in košarkarji, so začeli osvajati odličja na velikih tekmovanjih, nogometaši pa na svojih pet minut slave čakajo že zelo dolgo.
Da bi se zaradi tega čutil zapostavljenega? Se ne. Da bi me zaradi tega kaj zabolelo? Ne, tudi tega ne morem reči. Saj sem vendarle Slovenec. Kot Slovenec, ljubitelj športa, lahko rečemo kar navijač, pa seveda želiš in privoščiš vsem ekipam v vseh športih, da so uspešne. Z nogometno reprezentanco še čakamo na svoj trenutek. Zaradi tega, kar se dogaja, pa je naša želja po uspehu še večja. Tudi mi želimo spraviti navijače v dobro voljo. No, to pa je res.
Pravijo, da naj bi bil nogomet šport št. 1 ter da naj bi izžareval največja čustva.
Že zdaj, ko doma igramo prijateljske tekme in so polni stadioni, nam je lepo. Takrat pomisliš, kaj bi šele bilo, če bi nam uspelo in bi se uvrstili na Euro.
Zaradi bližine Nemčije bi se lahko v tem primeru na tribunah ponovili legendarni prizori invazije slovenskih navijačev na Amsterdam izpred 23 let.
Saj o tem govorim. To bi bilo res noro. Radi bi osrečili navijače.
Pa zaradi tega čutite dodaten pritisk?
Z vlogo favorita v skupini se ne obremenjujemo, ker to absolutno nismo. Pritisk pa mora biti. Sploh zaradi tega, ker smo si cilj zadali sami. Hočemo na Euro in tega ne skrivamo. Cilj smo si zastavili sami, zato smo se s pritiskom pripravljeni spoprijeti.
Miha Blažič z zanimanjem spremlja košarkarske predstave Luke Dončića, enega največjih zvezdnikov lige NBA. Če so dovolj zgodaj, si jih ogleda tudi v živo, sicer pa vsako jutro obvezno preveri vrhunce tekem.
Slovenija je bogata dežela vrhunskih športnikov tako v moštvenih kot individualnih športih, kjer so vajeni prenašati pritisk.
To, da so številni Slovenci tako uspešni in znajo prenašati pritisk, predstavlja vodilo za preostale.
Koga pa bi v tem trenutku izpostavili kot največjega slovenskega športnika?
Glede na šport, ki ga igra, in državo, v kateri to počne, bi si upal trditi, da je to Luka Dončić. Potem pa je tu tudi Jan. Zagotovo Jan Oblak, saj je del svetovne nogometne elite. V Franciji, kjer igram, so zelo znani tudi naši kolesarji. Najbolj Tadej Pogačar in Primož Roglič. Številne poznajo po imenih in so dostikrat začudeni, ko izvejo, da prihajam iz iste države. V bistvu sem takrat polaskan, saj zelo spoštujejo slovenske kolesarje, slovenski šport.
Francoze najbolj fascinira, ko jim povem, da imamo le dva milijona prebivalcev. Tega ne morejo verjeti. Takrat z njihove strani ne manjka začudenih pogledov. Sem zelo ponosen Slovenec. Tudi zaradi tega, ker skoraj ne mine dan, ko se ne bi poročalo o naših športnih uspehih. Ponosen sem na rojake in rojakinje, da jim to uspeva.
Miha Blažič v Franciji domače tekme igra na stadionu v Angersu, poimenovanem po enem izmed najboljših francoskih nogometašev prejšnjega stoletja, Raymondu Kopi. Pri Angersu si je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja služil nogometni kruh tudi nekdanji as Olimpije in slovenskega nogometa Vili Ameršek.
Francozi torej ne poznajo dobro Slovenije, čeprav spadamo v isto evropsko družino in nas ločujejo le Alpe?
Bolj slabo nas poznajo, žal. Vedo pa, da je Slovenija nekaj v zvezi z Balkanom.
V Francijo ste se preselili lani. Iz cone udobja, ki vam ga je nudil Ferencvaroš, serijski madžarski prvak, ste se odpravili v deželo aktualnih svetovnih podprvakov, nato pa s klubom Angers padli v tako hudo krizo, da vam lahko obstanek zagotovi le še čudež.
Izkušnjo v Franciji poskušam vzeti kot neko šolo. Priznam, nisem si mislil, da bi se mi lahko z Angersom zgodilo prav to. Ni pa tudi prav, da na takšne stvari gledam le negativno. Ker to je pač nogomet in določene zadeve se pač zgodijo. Ko prideš v neko okolje, ki ga ne poznaš, se lahko zgodi tudi takšna sezona. Ne preostane mi nič drugega, kot da dajem še naprej vse od sebe in vidim, kaj bo.
Pri Ferencvarošu vas je pokonci držala zmagovalna miselnost. Tam je bil že vsak remi alarmanten, kaj šele poraz. Pri Angersu pa izgubljate kot po tekočem traku, ste z naskokom najslabši francoski prvoligaš. Je stanje zaradi tega v slačilnici že apatično, ne vidite več rešitve?
O tem mi je nehvaležno govoriti. Lahko rečem, da imam o tem, zakaj se nam to dogaja, svoje mnenje. Lahko da se motim, zato ga želim raje obdržati zase, dati vse od sebe do konca sezone in odigrati največ tekem, kolikor jim sploh lahko še. In to je to. Druge pote ni.
Se je bilo iz okolja kluba, ki je na Madžarskem programiran za osvajanje najvišjih mest, težko privaditi na vsakdan francoskega Angersa, največjega kandidata za izpad?
Pri Ferencvarošu, tako je tudi v tej sezoni, ni čutiti nekega stresa. S tega vidika sta z Angersom kot dan in noč, po drugi strani pa sem hotel ravno zaradi tega iti še kam drugam.
Takšne sezone, ki sem ji priča zdaj, ne more predvideti nihče. To se pač zgodi. Najhuje pri tem je, da po igralskem kadru sploh nismo tako slabi. Kot da poteka neka začarana sezona, da je začaranih več stvari. Kriznih sestankov smo imeli že veliko, zdaj nas vodi že tretji trener v sezoni. Me pa pogodba s klubom veže še dve leti, tako da bomo videli, kako in kaj.
Miha Blažič se je v krstni sezoni v francoskem prvenstvu dvakrat vpisal med strelce. Tako se je veselil po zadetku na tekmi proti Lensu. Na strelski prvenec v dresu izbrane vrste še čaka.
Je pri tem, ko ste odločali za Angers, pretehtala odločitev, da boste končno zaigrali v eni izmed lige petice? Si francosko prvenstvo sploh zasluži to članstvo?
Če bi hotel to oceniti, bi moral zaigrati tudi v drugih najmočnejših evropskih ligah, a kar zadeva francosko, lahko zatrdim, da je še kako močna. Zelo. Če izvzamemo PSG in mogoče Marseille, je tudi zelo izenačena.
Če je merilo uspeha Evropa, kjer v tej sezoni francoski klubi na čelu s PSG niso preveč uspešni, potem se lahko to vprašamo, a po mojem mnenju Francija vseeno zasluženo spada med pet najmočnejših lig v Evropi.
Lepote Francije rad odkriva s svojo srčno izbranko Weroniko Marzeda.
V Franciji še vedno odmeva izpad, nemoč zvezdniškega PSG v ligi prvakov proti Bayernu?
V Franciji resnici na ljubo ne spremljam veliko medijev, a tistega razočaranja, ki so ga čutili ob novem neuspehu PSG, nisem mogel zgrešiti. Čutijo razočaranje, saj so Parižani v Evropi znova izpadli tako hitro. Čeprav je znova potrošil ogromno denarja, se mu ni izšlo. PSG je s svojimi zvezdniki magnet za gledalce, v njem igrajo najboljši napadalci na svetu, a ravno na njegovem primeru vidimo, da v nogometu ni vse v denarju. To najbolje dokazuje PSG. Tu imajo ljudje napačno mišljenje, kar zadeva ligo prvakov. Na koncu vedno zmaga le ena ekipa, igraš pa proti najboljšim klubom v Evropi, zato ni lahko biti prvak. Še manj pa samoumevno.
Bi pa lahko prvak, resda druge francoske lige, a vseeno, postal vaš dober znanec in nekdanji trener pri Domžalah Luka Elsner.
Spremljam njegove rezultate in mu čestitam. O njem mi govorijo tudi soigralci, nekaj jih je, ki so v preteklosti igrali za Le Havre in podrobno spremljajo dogodke. Na začetku so bili začudeni, kako mu uspeva, zdaj pa so vsi navdušeni. Kakor sem jih razumel, Le Havre igra dobro in je zasluženo tam, kjer je zdaj.
Luke se še iz Domžal spominjam kot studioznega trenerja, ki se je želel stalno izboljševati. Zato me njegov uspeh v Franciji ne čudi. Zdaj je napredoval, zdaj je drugačen trener kot takrat. Neke stvari je dodal, da je trenersko odrasel.
Elsner poudarja, da verjetno še ni napočil čas, da bi se mu v ekipi pridružil kakšen izmed slovenskih igralcev. Kot največjo oviro navaja (ne)poznavanje francoskega jezika. Ste zaradi tega pri Angersu naleteli na težave?
Glede francoskega jezika je veliko odvisno od kluba. Pri nekaterih sem opazil, da govorijo veliko angleško. A tam je tudi več tujcev. Pri nas jih ni veliko. Ko sem se lani pridružil, podobno izkušnjo je podoživljal tudi moj soigralec iz Bosne in Hercegovine, ni bilo prijetno. Nisva znala francosko, v klubu pa niso govorili angleško. Tako da se je bilo treba hitro nekaj naučiti. Čim prej. Meni je bilo lažje, saj sem že znal italijansko in sem si pomagal s tem znanjem. Danes razumem že vse, kar mi govorijo, lahko pa se tudi sporazumevam v francoščini tako, da me razumejo (smeh, op. p.).
Bi po koncu sezone, če bi z Angersom izpadli in imeli možnost sodelovanja z Elsnerjem, sprejeli njegovo morebitno ponudbo?
To pa je bolj vprašanje zanj. Iskreno – v drugi francoski ligi ne bi igral, a ne vem, kaj se bo izcimilo.
Ne izključuje možnosti, da bi zaradi tega, ker je njegovo dekle Poljakinja, kariero kdaj nadaljeval na Poljskem, kjer se dokazuje veliko slovenskih legionarjev.
Vaša srčna izbranka je Poljakinja Weronika Marzeda. Razlog več, da bi morda v nadaljevanju kariere zaigrali tudi na Poljskem?
Če bi se to zgodilo, bi bila zagotovo vesela. Ni pa navijačica nobenega poljskega kluba, tako da mi ne bi bilo treba paziti pri izbiri (smeh, op. p.).
Po drugi strani razmišljate o tem, da bi se po francoski izkušnji, sploh če z Angersom izpadete v drugo ligo, vrnili na Madžarsko? Vas vabijo nazaj?
Tu pa tam mi kak navijač Ferencvaroša napiše kaj lepega, sicer pa nič takega.
Kako pa ste se imeli na Madžarskem? Dres Ferencvaroša ste nosili kar pet let.
Prelepo. Budimpešta je prekrasno mesto. Zagotovo se bom še kaj vrnil, če ne kot turist, pa kot napol stanovalec. Na Madžarskem sem se res dobro počutil. Glede na to, kako veliko je to mesto, me je presenetilo, da so stanovanja bistveno cenejša kot pri nas. Tudi liga je dobra, skoraj vsi klubi imajo nove stadione, finančno stojijo na zdravih temeljih. Trije, štirje klubi imajo res prave navijače. Vzdušje je vrhunsko, tudi na gostujočih tekmah. Tako glede nogometa kot tudi življenja na Madžarskem imam zgolj pozitivne izkušnje.
Budimpešta ga je navdušila do te mere, da se bo v prihodnosti še zagotovo vračal na Madžarsko. In to ne le kot turist ...
Kako pa so se obnašali do vas kot Slovenca?
Ko sem prišel tja, se je Maribor ravno uvrstil v ligo prvakov. Spraševali so me, kako je mogoče, da Maribor igra v ligi prvakov. Veliko so me spraševali o Zlatku Zahoviću. Zanimalo jih je, kaj delajo narobe, da ne pridejo tako daleč. Motilo jih je, da Madžarska v nogomet vlaga dosti denarja, potem pa je Maribor z bistveno manjšimi sredstvi prišel v ligo prvakov. V bistvu so bili zaradi tega kar malce užaljeni.
Pozna se, da lahko na Madžarskem živiš kakovostno. Vse je na visoki ravni. Edini minus je madžarski jezik, ki je res zahteven, a nam je šlo na roko, da so vsi v klubu govorili angleško. Madžarska je bila tudi prva nogometna liga v Evropi, ki je v času koronavirusa odprla tribune za navijače. Bilo je povsem drugače kot v Sloveniji, kjer so vladali veliko strožji ukrepi. V enem letu sem na Madžarskem doživel toliko tega kot bi v petih letih v Sloveniji (smeh, op. p.).
S Ferencvarošom ste leta 2020 zaigrali tudi v ligi prvakov. To je bilo nekaj izjemnega, saj ste v nekaj tednih zaigrali tako proti Cristianu Ronaldu kot Lionelu Messiju, takratnima zvezdnikoma Juventusa in Barcelone.
Tega se bo vedno lepo spominjati. Ko bom malce starejši, ko bo minilo še nekaj časa, mi bo zagotovo še bolj toplo pri srcu. Igral sem proti najboljšima, proti največjima legendama. Ko sem igral proti Ronaldu, je bilo težko, saj je imel podoben slog, kot ga ima danes Haaland. Stal je 20 metrov od vrat, se bolj osredotočal na "špico" in čakal priložnost. Prav lačen je bil zadetkov.
V ligi prvakov se je v isti sezoni pomeril tako s takratnim superzvezdnikom Juventusa Cristianom Ronaldom ...
Messi pa je bil prvih 20 minut na igrišču skoraj neviden. Samo hodil je po igrišču, potem pa se je začelo. Dobil je žogo na svoji polovici ob liniji avta in šel proti kazenskemu prostoru. Preigraval je, nato dobil kazenski udarec in naredil svoje. Tako enostavno je, če si Messi.
Je že napočil trenutek za menjavo zvezdniških generacij? V napadu vse bolj kraljujejo mlajši asi, kot sta na primer Haaland in Mbappe.
Da. V bistvu je že napočil, dokončno pa se bo potrdil v prihodnjih sezonah. To je običajno, leta tečejo. Ko je bil Ronaldo star 24 let, je bil tudi on podoben robotu in je rušil vse prej seboj. Zdaj je to malce bolj potencirano, evolucija nogometa je naredila svoje. Branilci mlajše generacije so bolj primerni za naloge, kako se ubadati s takšnimi napadalci. Na primer mladi Hrvat Joško Gvardiol. On je že zdaj med boljšimi.
... kot tudi dolgoletno ikono Barcelone Lionelom Messijem.
Kateri branilec pa vas najbolj navdušuje?
Južnokorejski branilec Napolija Kim Min-Jae. Po karakteristikah sva si različna, ko pa gledaš njegove tekme, tako v ligi prvakov kot tudi v serie A, ne moreš prehvaliti dobrih predstav. In stalne forme.
V nogometnem svetu so razdeljene vloge. Napadalci poberejo največji delež slave in pozornosti, lahko računajo tudi na večje zaslužke, branilci pa ostajate v njihovi senci. Ste že od začetka kariere želeli igrati v obrambi?
Saj ste na to odgovorili že skoraj sami (smeh, op. p.).
Torej niste želeli biti branilec?
Ne, v obrambo so me pač postavili trenerji v mlajših kategorijah. Menili so, da bom tam najbolj prišel do izraza. In pri tem je tudi ostalo. Ko sem začel igrati nogomet, sem želel biti bližje golu, bolj napadati in večkrat streljati na vrata, na koncu pa pristal v obrambi. A me to ni spravilo v slabo voljo. Tega nisem doživljal kot razočaranja. Na položaju stoperja sem se navadil igrati tudi v reprezentanci. Že pri 17 letih.
Kaj je pomembneje? Začeti dober napad že v fazi obrambe ali začeti obrambo že v napadu? "Oboje. Resda pravijo, da je pomembneje, če se kakovostno ubraniš, a nisem trener. Delam tisto, kar od mene zahtevajo trenerji, po čim boljših močeh. Bomo videli, kaj bo to prineslo. Za zdaj je videti v redu," sporoča Blažič.
Branilci imate podobno kot vratarji ogromno odgovornost. Lahko ste skoraj vso tekmo odlični, nato pa se prikrade usodna napaka, po kateri tekmec doseže zadetek, in vas takoj označijo za krivca. Na katerih drugih igralnih mestih, na primer v zvezni vrsti ali napadu, je na igralcih manj tovrstnega pritiska.
Če narediš napako, ti po tekmi zagotovo ni prijetno, a se vseeno zavedaš, da si na igrišču dal vse od sebe, in ti je potem lažje pri srcu. Napake pa se dogajajo. Pri branilcih imajo večjo težo, tako pač je. To je odvisno tudi od okolja, kako gledajo na to. Ne moreš pa pri tem veliko narediti. Dvigneš glavo in greš dalje. Moj pogled na te stvari je takšen, da so napake verižna posledica. Ni le en krivec, ampak jih je ponavadi več. Žal na koncu izpade tako, da se vidi samo naša napaka. Napaka branilca. A to je logično.
Torej imate opravka s krutostjo svojega igralnega položaja, saj vas lahko mediji že zaradi ene napake, ki odločilno vpliva na rezultat, pribijajo na križ.
Če je to najhujše, kar se lahko zgodi, je še v redu.
V preteklosti je v obrambnem paru večkrat združil moči z Miho Mevljo, tokrat pa bradatega Primorca, ki še išče novega klubskega delodajalca, ni na seznamu. Blažič bi lahko v osrednjem branilskem paru zato moči združil z Jako Bijolom. "Skupaj sva odigrala že veliko tekem. To ni nič novega," je Koprčan prepričan, da bi lahko kombinacija starejšega in mlajšega branilca Sloveniji prinesla veliko dobrega. Navdušuje ga tudi dejstvo, da tesno sodeluje z enim najboljših vratarjev na svetu, Janom Oblakom.
Večina branilcev živi v medijski senci napadalno usmerjenih igralcev, ki redno dosegajo zadetke in praviloma najpogosteje krasijo naslovnice.
Slava? Ne, to me sploh ne moti. Da bi iskal neko pozornost ali kaj, tega niti nočem. Redkokdaj, ko se kaj zgodi in sem izpostavljen v pozitivnem smislu, je to potem še toliko lepše. Da pa bi zaradi tega gledal postrani na druge igralce, ki se večkrat pojavljajo v medijih, to pa vsekakor ne.
Ste kot nogometaš uresničili sanje? Igrate v eni izmed petih najmočnejših evropskih lig, kjer prejemate velike zaslužke.
Kot otrok zagotovo nisem sanjal o tem, da bo moj poklic nogometaš. V bistvu se sploh ne spomnim, o čem sem takrat, ko sem bil mlad, hrepenel. Je pa nekaj res. Večkrat poudarjam, da imamo nogometaši srečo. Saj moraš trenirati, se odrekati stvarem in podobno, a imamo v osnovi srečo, da lahko delamo in dobro živimo. Nogomet imam najraje od vsega in z njim si tudi služim kruh.
Ga pa nisem začel igrati zaradi tega, da bi z njim služil, ampak ker sem imel rad šport. In ga imam še danes. Mnogi bi rekli, da je to delo, ki ga je najlažje opravljati. Nekaj, česar skoraj nimaš za delo. Tako kot v življenju se tudi v nogometu pojavljajo krize, temu se ne moreš izogniti. Takrat moraš pokazati značaj. Ne more biti vedno vse vrhunsko, to je iluzorno pričakovati.
"Večkrat poudarjam, da imamo nogometaši srečo. Saj moraš trenirati, se odrekati stvarem in podobno, a imamo v osnovi srečo, da lahko delamo in dobro živimo. Nogomet imam najraje od vsega. In z njim si tudi služim kruh," nam je zaupal obrambni steber slovenske reprezentance.
V nogometu, zlasti v poplavi družbenih omrežij, se je še bolj okrepil stereotip vrhunskega nogometaša, ki se dokazuje v bogatih ligah. Nogometaša prikazuje v družbi lepih deklet in dragih avtomobilov.
Res je. Tako je bilo prej, tako je še vedno. Takšen je stereotip, realnost je malce drugačna, zagotovo pa lahko rečem, da imam v življenju srečo, da se preživljam z nogometom. To mi je zelo všeč.
Najboljši nogometaši skoraj nimajo več zasebnosti, saj jih mediji spremljajo na vsakem koraku. Je to temna plat nogometne slave?
Kar zadeva največje nogometaše, je bil Cristiano Ronaldo s tem, kar bi ga lahko čakalo v prihodnosti, po mojem mnenju seznanjen že od mladih let. Ni več zasebnosti, to je res, a to so bolj njegove težave. Če jim sploh lahko rečemo težave.
Veljate za slovenskega branilca, ki je imel v zadnjih letih neposredne izkušnje z najbolj cenjenimi napadalci na svetu. V ligi prvakov ste se pomerili s Cristianom Ronaldom in Lionelom Messijem, z zadnjim se srečujete tudi v francoskem prvenstvu, v kvalifikacijah za Euro 2020 z Robertom Lewandowskim, lani pa ste izkusili še moč Erlinga Haalanda.
Žal mi je, da letos, ko smo se v prvenstvu pomerili s PSG, ni bilo na drugi strani Kyliana Mbappeja. Bilo je kmalu po koncu svetovnega prvenstva, pa so mu v klubu omogočili nekaj več dopusta. Mislim, da ga je izkoristil za obisk ZDA. Vem, da bi ga bilo mučno kriti, saj je eden najbolj neugodnih napadalcev na svetu, a bi po drugi strani rad doživel tudi to.
V začetku leta se je znova pomeril z Lionelom Messijem. Argentinec je bil uspešnejši, PSG je pričakovano zmagal z 2:0.
Pred dnevi je v ligi prvakov s petimi zadetki zablestel Erling Braut Haaland. Kaj bi šele bilo, če bi mu trener Josep Guardiola omogočil igranje do konca …
Saj bo v karieri lahko odigral še ogromno tekem. Ne bo mu hudo.
Lani ste ga pokrivali na reprezentančni tekmi v Oslu, pa vas je prisilil k prekršku, po katerem ste prejeli rdeči karton.
Res ga je težko pokrivati, saj je fizično neverjetno močen igralec. In vedno gre do konca. Ko gre žoga do kazenskega prostora, moraš ostati psihološko zbran in osredotočen, saj veš, da je blizu in preži na vsako žogo. Na vsako gre, kot da je njegova zadnja. Ko dodamo še njegove telesne sposobnosti, lahko vidimo, kako izvrsten napadalec je.
Kapo dol Sloveniji, ki ga je lani na obeh tekmah lige narodov omejila do te mere, da se je moral zadovoljiti le z enim zadetkom, z izbrano vrsto Norveške pa je izkusil remi v Oslu in poraz v Ljubljani.
To je zasluga celotne ekipe. Tako smo ga pokrivali. Če dobro stojimo kot ekipa, nam je vsem veliko lažje.
Lani je na gostovanju po prekršku nad hitrim Erlingom Haalandom moral predčasno zapustiti igrišče zaradi rdečega kartona.
Ko ste igrali za Ferencvaroš, ste bili navajeni na bučno podporo navijačev. Povzročali so dodaten hrup, predstavljali 12. igralca. Slovenska reprezentanca na kaj podobnega že slabo desetletje ne računa. Odkar ste v izbrani vrsti, še niste zaigrali na tekmi, na kateri bi bile tudi združene organizirane navijaške skupine v Sloveniji.
Zagotovo bi bilo zelo lepo, če bi lahko računali tudi na njihovo pomoč. Poln stadion že sam po sebi predstavlja določeno zadovoljstvo, navijaške skupine pa so nekaj, na kar nimamo vpliva. Upam, da se bodo prej ali slej dogovorili z zvezo in uskladili spore, da pridejo čim prej na stadion. Lepo je, če je na tekmi prisotno goreče navijanje. Je pa tudi zdaj, ko so naše tekme v zadnjem času bolje obiskane, lepo igrati. Upam, da nas pride proti San Marinu pogledat čim več navijačev.
Ko je lani gostovala Norveška na čelu s Haalandom, je bilo zanimanje za nakup vstopnic na tekmi v Stožicah ogromno.
To je tudi običajno. Marsikje v tujini je podobno, ko pridejo ljubitelji nogometa gledat Jana (Jana Oblaka, op. p.), Jojota (Josipa Iličića, op. p.), Benija (Benjamina Šeška, op. p.) in druge.
Benjamin Šeško stopa po stopinjah Erlinga Haalanda. Ne le da kot najstnik blesti pri Salzburgu, odločil se je tudi, da bo kariero nadaljeval pri RB Leipzigu.
Je Benjamin Šeško novi prihodnji superzvezdnik slovenskega nogometa, ki bi lahko požel podobno slavo in mednarodno prepoznavnost kot Jan Oblak oziroma še prej njim Samir Handanović?
Ima vse, kar je potrebno, da mu uspe. Potrebuje le srečo, da izbere pravo odločitev ter pri tem ohrani trezno glavo. Na treningih ga je zelo težko pokrivati, ker je fizično odlično pripravljen in visok napadalec. Lahko rečemo, da že ima vse, a določene stvari se da še vedno izboljšati.
Bo Šeško še toliko bolj motiviran, da pomaga Slovenijo popeljati na Euro 2024, saj se bo igralo v Nemčiji, kamor odhaja to poletje in se bo lahko dokazoval v močni bundesligi?
Vse ima na pladnju. Bo pa v teh kvalifikacijah motiviran vsak izmed nas, ne le on. Vsak ima tako visoke ambicije kot Šeško. Želimo zaigrati na Euru 2024. Resnično si želimo.
3