nesreča
Sobotni intervju
Sobota, 11. 3. 2023, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Milan Vader, kolesar ekipe Jumbo-Visma
Rogličev moštveni kolega po hudi nesreči: Življenje lahko v trenutku mine #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,09
3
Nizozemski kolesar Milan Vader, moštveni kolega Primoža Rogliča in Jana Tratnika pri ekipi Jumbo-Visma, je po hudi nesreči aprila lani dobil novo življenjsko priložnost, ki jo namerava dobro izkoristiti.
"Že prej sem se zavedal, kakšno srečo imam v življenju, ampak zdaj je drugače. Bolj sem hvaležen. Globoko cenim trenutke, ki jih lahko preživljam s svojo družino in s svojo partnerico. Izkusil sem namreč, kako hitro lahko vse mine. V trenutku," 11 mesecev po hudem padcu na Dirki po Baskiji, 12 dneh umetne kome in zdravljenja na intenzivni negi v intervjuju za Sportal ugotavlja nizozemski kolesar Milan Vader, sotekmovalec Primoža Rogliča in Jana Tratnika v ekipi Jumbo-Visma. In zanimivo, prav z Rogličem je bilo povezano tudi prvo vprašanje po tem, ko se je prebudil iz kome. "Prva stvar, ki sem jo vprašal, je, ali je Primož še vedno v rumeni majici in ali lahko dobim kokakolo."
Ko je Milan Vader sezono 2022 začel v rumeno-črnem dresu trenutno najmočnejše kolesarske ekipe Jumbo-Visma, je imel visoke ambicije, ki pa žal niso dolgo trajale.
Po samo desetih tekmovalnih dneh ga je 8. aprila 2022 v 5. etapi Dirke po Baskiji, kjer je dirkal skupaj s takrat vodilnim Primožem Rogličem, katapultiralo s kolesa, poletel je čez zaščitno ograjo in nepremično obležal na travnatem hribu, ki se je strmo spuščal ob cestišču.
Nemudoma so ga prepeljali v univerzitetno bolnišnico v Bilbau, kjer so mu s hitro operacijo rešili življenje. Poškodb se je nabralo za dolg seznam. Na 11 mestih si je zlomil hrbtenico, počilo mu je osem reber, zlomil si je ramo, ključnico, očesno votlino in ličnico. Največjo skrb sta zdravnikom povzročala predrto pljučno krilo in karotidna arterija, ki je zahtevala stent, da je preživel.
Sledilo je 12 dni v umetni komi, teden dni na intenzivnem oddelku v Bilbau in nato še teden dni zdravljenja v bolnišnici v Rotterdamu. Tam se je vsega moral naučiti na novo. Stati na nogah, hoditi, se prehranjevati.
Pravi čudež je, da se je že pet mesecev po nesreči vrnil na dirke. Septembra lani je na Dirki po Hrvaški tipal teren, tako kot bo to v drugi polovici tega leta počel na gorskem kolesu, kjer ima od nekdaj visoke cilje. Bronasti z evropskega prvenstva v olimpijskem krosu leta 2019 ter nizozemski državni prvak v tej disciplini v letih 2019 in 2020 si je po 10. mestu na olimpijskih igrah v Tokiu za cilj postavil olimpijsko medaljo v Parizu prihodnje leto, a se zaveda, da bo pot do tja zdaj precej bolj negotova in trnova.
S 27-letnim nizozemskim kolesarjem, ki se trenutno pripravlja v Španiji, smo se pred dirko Strade Bianche v okolici Siene pogovarjali o rehabilitaciji, črnogledih zdravniških napovedih, spremembi življenjske perspektive in novih zaobljubah. Padca se ne spomni, zato mu pogovor o dogajanju po nesreči ne zbuja slabih občutkov niti travmatičnih spominov. O celotni izkušnji govori sproščeno, ob zavedanju, da je njegovo preživetje pravi čudež, pa izžareva velik optimizem.
Bi rekli, da ste po nesreči, ki se je zgodila 8. aprila lani na Dirki po Baskiji, svoji šele tretji profesionalni dirki v cestnem kolesarstvu, spet taki kot pred njo? Presenetilo me je namreč, ko ste samo pet mesecev po grdem padcu, po katerem ste bili 12 dni v umetni komi, vrnili na dirke. Nastopili ste že na septembrski Dirki po Hrvaški.
Že v bolnišnici sem razmišljal samo o svoji vrnitvi na kolo. Bil sem povsem osredotočen na to, da se vrnem na svojo prejšnjo raven pripravljenosti. Danes na vse to gledam precej drugače. Ko zdaj razmišljam za nazaj, se lahko samo čudim, da sem preživel in da se mi je uspelo tako hitro vrniti na dirke.
Zdi se mi, da je teh pet mesecev minilo zelo hitro. Niti nisem imel kakega odvečnega časa. Spomnim se, kako se je moje dekle veselilo, da bom končno spet imel prosto poletje, da bova po dolgem času spet lahko kaj skupaj počela, pa ni bilo tako. Osredotočen sem bil samo na vrnitev na kolo.
"Že v bolnišnici sem razmišljal samo o svoji vrnitvi na kolo. Bil sem povsem osredotočen na to, da se vrnem k svoji nekdanji ravni pripravljenosti."
Kakšne so bile zdravniške napovedi, ko ste se prebudili iz kome?
Na začetku so bile napovedi precej črnoglede. Prvi teden umetne kome sem imel paralizirano desno stran telesa in zdravniki so bili precej zadržani pri napovedih. Staršem so rekli, da je mogoče, da se moje stanje izboljša, lahko pa se tudi zgodi, da se ne bo. Pri enem od pregledov možganov so zdravniki odkrili majhen zračni mehurček, ki so ga potem z zdravili odstranili, tako da sem lahko spet čutil in premikal desno stran telesa. Dva meseca je bilo vse skupaj precej negotovo, zdravniki niso vedeli, ali bom lahko še kdaj dirkal. Mislim, da je bilo v začetku junija, ko sem prvič kolesaril na prostem …
Nesreča na lanski Dirki po Baskiji (v TV prenosu je videti zgolj Vadrovo kolo, ki leži ob robu cestišča:
⚠️ Hainbat txirrindulari erori dira. Milan Vaderrek golpe handia hartu du.
— Itzulia Basque Country (@ehitzulia) April 8, 2022
‼️ Caída de varios ciclistas. El ciclista del @JumboVismaRoad @MilanVader1 ha sido el peor parado.
🏆 GP @BancoSabadell
🎥 @eitbkirolak #Itzulia pic.twitter.com/CYUpRHWTsv
Neverjetno, dva meseca po taki nesreči …
Res je, a sem bil precej krhek in nisem zmogel veliko. Šele takrat sem dobil zeleno luč zdravnikov, da lahko spet kolesarim. Glavni razlog je, da imam zaradi zoženja karotidne (vratne) arterije, ki je prekinjalo dotok krvi v možgane, opornico, in da moram zato uporabljati zdravila za redčenje krvi. To pomeni, da se, če bi grdo padel, ne bi dobro končalo. Če si samo podrgnem kožo, ni nič hudega, krvavel bi, a ne bi bilo hudega, če pa bi si poškodoval glavo, potem bi lahko izkrvavel.
"Če si samo podrgnem kožo, ni nič hudega, krvavel bi, a ne bi bilo kritično, če pa bi si poškodoval glavo, potem bi lahko izkrvavel."
Bi rekli, da je nesreča spremenila vašo življenjsko perspektivo?
Da, zagotovo. Je pa zanimivo, da se moj pogled ni spremenil takoj po nesreči, ampak sem to dojel pozneje. Sam si to razlagam tako, da sem bil na začetku tako osredotočen na rehabilitacijo, da sploh nisem mislil na to, kaj se mi je zgodilo in kako bi se lahko končalo.
Takoj ko sem spet lahko sedel na kolo, sva z dekletom obiskala Španijo, kjer sva preživela osem tednov. Šele tam sem dojel, kaj sem preživel, ogromno sva se pogovarjala o tem in šele takrat sem doumel, kakšno srečo sem imel.
Seveda sem se že prej zavedal, kakšno srečo v življenju imam in da imam čudovito družino, ampak zdaj je drugače. Bolj sem hvaležen. Globoko cenim trenutke, ki jih lahko preživljam s svojo družino in s svojo partnerico. Izkusil sem namreč, kako hitro lahko vse mine. V trenutku.
"Seveda sem se že prej zavedal, kakšno srečo imam v življenju in da imam čudovito družino, ampak zdaj je drugače. Bolj sem hvaležen."
Mislite, da je za vas bolje, da se ne spomnite nesreče? Zaradi travme, ki bi vas morda lahko ovirala na kolesu, na dirkah.
Da, mislim, da je. Po nesreči namreč nisem občutil nobenega strahu pred dirkanjem. V ekipi so me pred prvo dirko opozarjali, naj bom še posebej previden, in bili zelo ponosni name, ker sem se dirke lotil brez strahu. Mislim, da je to predvsem zato, ker se padca ne spominjam.
Pred vašim padcem na Dirki po Baskiji je Primož Roglič, ki je vaš moštveni kolega, nosil rumeno majico vodilnega, in menda ste se, potem ko ste se zbudili iz kome, najprej pozanimali, ali še vedno vodi v skupnem seštevku dirke.
Res je, sam se tega sicer ne spomnim, so mi pa povedali starši. Menda je bila prva stvar, ki sem jo vprašal, ko sem se zbudil iz kome, ali je Primož še vedno v rumeni majici in ali lahko dobim kokakolo (smeh, op. p.).
"Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, kot da sem v tednih, ki sem jih preživel v bolnišnici, doživel toliko kot prej v dveh letih."
Ko ste okrevali, ste se vrnili v bolnišnico v Bilbau v Španiji, kjer so vas najprej zdravili, in se zahvalili zdravstvenemu osebju za njihovo pomoč. Verjetno je bila to za vas in zanje zelo čustvena izkušnja. Podarili ste jim tudi svoj kolesarski dres.
Da, želel sem jim podariti nekaj, kar bi jih spominjalo name. Morda se bo slišalo nenavadno, ampak v bolnišnici sem se imel res lepo. V tednih po nesreči se je zgodilo ogromno stvari. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, kot da sem v teh nekaj tednih doživel toliko kot prej v dveh letih.
Na obisku v univerzitetni bolnišnici v Bilbau, kjer je Vader opravil prvi del zdravljenja po hudem padcu.
Kako dolgo ste ostali na zdravljenju?
Najprej 12 dni v komi, nato sem teden dni preživel na oddelku za intenzivno nego in nato še teden dni v bolnišnici v Rotterdamu.
Ko sem se prebudil iz kome, sta bili dve ali tri noči, ko zaradi porušenega bioritma nikakor nisem mogel zaspati, in spomnim se noči, ko je v bolnišnici vladala popolna tišina, jaz pa sem se z medicinsko sestro pogovarjal o življenju. O tem, kaj je v življenju resnično pomembno. Povedala mi je, da živi s starši in da se oče in mama še vedno vsak večer poljubita pred spanjem. To se me je še posebej dotaknilo, zdelo se mi je izjemno lepo. Tudi to, da so bili v bolnišnici ob meni moji starši, mi je ogromno pomenilo. Moja družina je zelo pozitivno naravnana, tako da smo se kljub položaju tudi precej nasmejali.
Pravzaprav ste dobili novo življenjsko priložnost.
Se strinjam.
Posledice padca so vidne tudi na dresu.
Si želite v svojem življenju karkoli spremeniti? Se oddolžiti za čudež?
Želim si predvsem tega, da bi bil bolj prijazen do svojih staršev in dekleta. Ne da prej nisem bil, sem pa bil povsem osredotočen nase in na svojo kariero, kot je to povsem normalno za profesionalnega športnika. Včasih sem se obremenjeval zaradi povsem nepomembnih stvari, ki morda komu drugemu sploh nič ne bi pomenile. Mislim, da lahko vse skupaj zdaj bolj postavim v perspektivo.
Kdaj pomislite na to, kakšen privilegij je živeti življenje profesionalnega športnika, doživeti toliko, kot doživite vi, prepotovati pol sveta. Sezono ste začeli na Dirki po Avstraliji, pogovarjava se v Toskani …
Da, pravzaprav zelo pogosto. Zelo hvaležen sem za službo, ki jo opravljam, to je najlepši del. Seveda je po drugi strani tudi res, da večinoma vidimo samo hotel in traso, na kateri dirkamo, so pa tudi dnevi, ko živimo zunaj kolesarskega mehurčka in vidimo kaj več. Za to sem zelo hvaležen. Tudi kot kolesar se lahko naučim marsičesa o drugih kulturah in to je zelo lepo.
Prepoznaven motiv iz Toskane, kjer je potekala dirka Strade Bianche.
V svet cestnega kolesarstva ste vstopili iz gorskega kolesarstva. Je bila odločitev za prestop preprosta glede na to, da ste z ekipo Jumbo-Visma podpisali triletno pogodbo, ki vam še vedno omogoča tekmovanja v gorskem kolesarstvu, kjer imate visoke cilje?
Odločitev sploh ni bila težka. Takoj ko sem dobil povabilo in priložnost, da nadaljujem kariero v gorskem kolesarstvu in temu priključim še cestno kolesarstvo, nisem kaj dosti razmišljal. Precej hitro mi je postalo jasno, da je to prava ekipa zame. Tudi zato, da se razvijem kot športnik na splošno. Za zdaj sem tukaj zelo zadovoljen.
Utrinki s kolesarske dirke Strade Bianche, ki jo je Vader končal na 34. mestu (foto: Ana Kovač)
So pa dimenzije cestnega kolesarstva nekaj povsem drugega, kot je gorsko kolesarstvo. Tako glede konkurence, opreme, sponzorskih vložkov, TV-prenosov …
Res je, gre za precej širši spekter, za večje denarne vložke, a sam sem si želel ohraniti tudi kariero v gorskem kolesarstvu. V tej disciplini sem na olimpijskih igrah v Tokiu osvojil 10. mesto, kar ni slabo, nisem pa bil zadovoljen s tem dosežkom. Takoj po dirki sem si zastavil, da se maščujem na naslednjih olimpijskih igrah v Parizu leta 2024, po drugi strani pa so se takrat že začeli pogovori z Jumbo-Vismo in vedel sem, da bi mi ustrezala tudi kariera v cestnem kolesarstvu. Tako sem se znašel pred težko izbiro, ko pa so pri Jumbo-Vismi predlagali, da bi poskusil tekmovati v obeh športih, je bila odločitev za prestop precej preprosto.
Na olimpijskih igrah v Tokiu je v disciplini olimpijski kros osvojil 10. mesto.
Kako ste razdelili tekmovalni koledar?
Lani zaradi nesreče v aprilu na gorskem kolesu sploh nisem tekmoval, letos pa smo se odločili, da koledar razdelimo po sklopih, tako da je en sklop dirk namenjen cestnemu kolesarstvu, drugi pa gorskemu, pri čemer je pomembno, da ju čim manj mešamo, saj zaradi treningov vse skupaj postane precej zapleteno. Za cestne dirke potrebuješ drugačno pripravo kot za gorsko kolesarstvo. Sezono sem začel na cestnih dirkah, po spomladanskih klasikah pa se za nekaj časa selim na gorsko kolo.
Lani sem začel trenirati z mislijo na olimpijske igre v Parizu, zdaj pa je to zaradi kvot postalo precej zapleteno. Trenutno Nizozemska sploh nima zagotovljene kvote. Večinoma smo se zanašali na kvote Mathieuja van der Poela in mene, ker pa lani sploh nisva tekmovala v olimpijskem krosu, trenutno skoraj nimamo točk.
Zdaj imava dve možnosti: ali letos nastopiva na več dirkah ali pa v tem doseževa res izjemne rezultate. Potem pa bomo videli, ali nam bo to prineslo eno, dve ali več olimpijskih kvot. Sezono v gorskem krosu bom začel v začetku maja v Novem mestu na Češkem, potem pa bomo videli, kako mi bo šlo.
"Ko sem se po nesreči spet vrnil na kolo, sem tehtal samo 53 kilogramov, nisem mogel niti stati na nogah, kaj šele hoditi."
Ko sem se po nesreči spet vrnil na kolo, sem tehtal samo 53 kilogramov, nisem mogel niti stati na nogah, kaj šele hoditi. Trener mi je rekel, naj poskušam na kolesu držati moč 80 vatov, a še tega nisem zmogel. Začetki so bili zame precej zahtevni.
Zdaj sem se pripravljal zgolj na cestne dirke, ker sem z njimi začel sezono, tako da v resnici ne vem, kako se bo moje telo odzvalo na gorskem kolesu in terenu za olimpijski kros.
Kakšen je vaš načrt v tej sezoni? Začeli ste jo v Avstraliji, zdaj nadaljujete v Italiji, sledijo ardenske klasike … Zasledila sem, da vas konec avgusta čaka Dirka po Španiji, vaša prva tritedenska dirka.
Upam. Tudi sam sem ta podatek zasledil na spletni strani Procyclingstats.com, ampak še ne vem. Bomo videli. Za zdaj smo pripravili načrt samo za prvo polovico sezone, do spomladanskih klasik. V ekipi je veliko sprememb, poškodbe, bolezni, zato se plani precej spreminjajo. Po spomladanskih klasikah me čaka sezona v gorskem kolesarstvu, potem pa bomo videli.
"Na začetku, ko sem se pridružil ekipi, so v meni videli potencial za skupno razvrstitev. Morda tudi zato, ker so moje telesne značilnosti in specifike na kolesu primerljive s Primoževimi."
Kako si želite, da bi se razvijala vaša kariera? Kje vidite svoje mesto? Med kandidati za skupno razvrstitev na etapnih dirkah?
Na začetku, ko sem se pridružil ekipi, so v meni videli potencial za skupno razvrstitev. Morda tudi zato, ker so moje telesne značilnosti in specifike na kolesu primerljive s Primoževimi. Tudi sam sem precej eksploziven. Zase vidim precej možnosti v ardenskih klasikah.
Katera je vaša sanjska dirka, na kateri si želite zmagati?
Kot gorski kolesar sem vedno sanjal o tem, da bi zmagal na olimpijskih igrah, še vedno mislim, da bi bilo to zelo lepo, kar pa zadeva cestno kolesarstvo, pa si želim osvojiti klasiko. Mislim, da bi največ možnosti imel na belgijski klasiki Liege–Bastogne–Liege ali na Valonski puščici.
Prihajate iz Nizozemske. Predvidevam, da je po priljubljenosti kolesarstvo takoj za nogometom.
Na prvem mestu je zagotovo nogomet, kolesarstvo pa je prav tako izjemno priljubljeno. Vse odkar je Tom Dumoulin zmagal na Dirki po Italiji, je kolesarstvo zelo pomembno. Seveda pa je pomembno tudi to, da imamo res veliko izjemnih kolesarjev.
V ekipi Jumbo-Visma so tudi štirje Slovenci, dva kolesarja, mehanik in maser. Kako dobro se razumete s Slovenci?
Super je biti v nizozemski ekipi, mi je pa zelo všeč tudi to, da je v ekipi več različnih narodnosti. Kot sem omenil že na začetku, tako lahko spoznaš več različnih kultur in življenjskih slogov. Všeč mi je tudi to, da v ekipi ni grupiranja, ni tako, da bi se med seboj družili samo Nizozemci ali Slovenci, ampak se družimo vsi. Zdi se mi, da je tudi to moč naše ekipe. Vsi smo enaki, ni posameznikov, ki bi z vrha gledali na druge. Vsi smo prijazni in spoštljivi drug do drugega in to ustvarja res lepo vzdušje v ekipi.
Se kdaj pogovarjate o Tadeju Pogačarju?
Seveda, pravzaprav kar precej pogosto (smeh, op. p.). O njegovih osupljivih dosežkih, dirkah in podobno.
Preberite še:
3