Petek, 24. 2. 2023, 4.00
1 leto, 9 mesecev
Intervju z nekdanjo alpsko smučarko Meto Hrovat
Iskrena izpoved Mete Hrovat o nesreči s srečnim koncem
"Ko sem se prebudila na Jesenicah, sem najprej pomislila na to, da nikoli več ne želim začutiti okusa in vonja po krvi in da nikoli več ne želim na smuči. No, že naslednji dan sem razmišljala povsem drugače, čez tri dni pa sem že komaj čakala, da grem spet na smuči in nazaj v hribe. Vem, da niso ne hribi ne smuči krivi za mojo nesrečo. Smučanje je moj način življenja in vem, da bom, kolikor dolgo bo to mogoče, imela smuči pod nogami. To mi je dano in v tem se dobro počutim." Nekdanja alpska smučarka Meta Hrovat je v intervjuju za Sportal prvič spregovorila o okoliščinah hude nesreče, ki se ji je konec januarja zgodila na turnem smučanju z Male Ponce, o procesu okrevanju, umirjenem življenjskem slogu, ki ji ga narekuje rehabilitacija brez točno določene časovnice, o spremenjenem pogledu na poslanstvo športa in športnikov ter iskanju novih ciljev.
Meta, kako ste, kako okrevate? Od vaše hude nesreče na turnem smučanju je minil slab mesec dni.
Da, sama sicer raje štejem dneve od operacije in včeraj je minil tretji teden od posega. Zakaj štejem dneve od operacije? Ker zdravniki dneve glede procesa okrevanja štejejo od operacije.
Kakšno je trenutno vaše zdravstveno stanje?
Lahko rečem, da gre na bolje, ne gre pa na bolje vsak dan. Paziti moram na to, da telesu vsak dan namenim dovolj počitka. Načeloma sem zdaj večino časa samo doma, veliko spim, tudi čez dan. Pozorna sem na to, da ne gledam v zaslone. Velik napredek je to, da zdaj že lahko berem in da mi branje ne predstavlja nobenih težav, zato res veliko berem. Ko sem bila v bolnišnici in nisem mogla brati, sem poslušala zvočne knjige.
"Trenutno je moje življenje zelo umirjeno, ne pomnim, da bi že kdaj bilo tako."
Trenutno je moje življenje zelo umirjeno, ne pomnim, da bi že kdaj bilo tako. Ko sem bila med kariero poškodovana, so bile te poškodbe drugačne in zdravniki so imeli neko časovnico glede okrevanja. Ko pa si poškoduješ glavo, je prizadeto celo telo in res je pomembno, da se v celoti umiriš. Ni tako, kot če bi si poškodoval gleženj in si v glavi še vedno v celoti funkcionalen. Precej drugače je in ta občutek je zelo zanimiv.
Drugače verjetno tudi v tem pogledu, da časovnice pri poškodbi glave dejansko ni.
Da, res je. Tudi ko sem bila pred petimi dnevi na kontroli, mi je zdravnik povedal, da mi, ko sem želela izvedeti, kakšen je načrt rehabilitacije, kaj bom lahko počela čez en teden, kdaj bom lahko vozila avto in podobno, ne more povedati, ampak da moram pri tem poslušati samo sebe.
Dejstvo je, da je v primeru moje poškodbe prvih šest tednov nevarnih, tako dolgo naj bi se celile kosti. Za mano je kar precej hud zlom lobanje in pri taki poškodbi je približno šest tednov zelo tveganih v primeru, da bi prišlo do padca. To pomeni, da toliko časa ne smem izvajati dejavnosti, ki so nevarne za kakršenkoli padec.
Kar pa zadeva možgane in glavo, pa je to še vedno precej neraziskano področje in tudi zelo nepredvidljivo glede okrevanja. Ne vem, kdaj bom spet pripravljena biti med ljudmi, se pogovarjati z več ljudmi hkrati in početi več stvari hkrati. Tega nihče ne ve. Podobno kot pri možganski kapi nihče ne more reči, kdaj točno bodo ljudje nazaj v polnem obsegu, tako tudi zame ne vedo točno.
Nekaj dni po nesreči. Kot sem že omenila, pa opažam velik napredek in že to, da lahko berem knjigo, mi pomeni veliko. Rehabilitacija gre v pravo smer.
Lahko na primer že izvajam določene vaje za ravnotežje, lahko že stojim na eni nogi na ravnotežni blazini, delam vaje za oči in podobno.
Seveda so tudi dnevi, ko imam slab dan in stopim korak nazaj. Včasih že zjutraj začutim bolečine v glavi in si tisti dan vzamem za počitek. Pri poškodbi glave je res izjemno pomembno, da poslušaš samega sebe. Zdravnik mi ne more reči, kdaj lahko vozim avto, to moram začutiti sama.
To ni vaša prva rehabilitacija, je pa verjetno precej drugačna. Pri ostalih fizičnih poškodbah ste najbrž vedno hiteli, da bi se čim prej vrnili v tekmovalno areno?
Da. Mislim, da je to skupna lastnost ne samo športnikov, ampak mladih na splošno. Mislim, da se ne zavedamo morebitnih posledic.
Dejstvo je, da se ti, ko si mlad in ko si vrhunski športnik, vsaka poškodba zdi kot neka ovira, ki jo moramo čim prej preskočiti. Niti pod razno ne razmišljamo o morebitnih posledicah, ki bi lahko sledile čez nekaj let, kar je po svoje logično, saj živimo za danes.
Se mi pa zdi, da se z leti začenjamo pogosteje spraševati, kaj poškodba pomeni za obdobje čez 15 let, in drugače dojemamo poškodbo in rehabilitacijo. Sama čutim, da sem glede tega dozorela. Pred desetimi leti, ko se mi je zgodila prva poškodba, nisem razmišljala o tem, kaj bo to pomenilo zame čez 20 let, ker se mi je to takrat zdelo nesmiselno. Danes poškodbo in rehabilitacijo ter to, kaj res pomeni, da se poslušaš, dojemam precej drugače.
O sreči v nesreči
Bi rekli, da ste imeli zelo veliko srečo, da se je vaš padec na turnem smučanju končal tako, kot se je, da ste živi in da nimate trajnih posledic?
Nekateri bi rekli, da sem imela nesrečo, da se mi je sneg udrl ravno tam, kjer se mi je, jaz pa gledam na to, kot da sem imela res veliko srečo. Če se mi je to že moralo zgoditi, sem vesela, da sem jo odnesla z netrajnimi posledicami.
Prepričana sem, da bom od tega dogodka zelo veliko odnesla, je pa res, da smo ljudje zelo nagnjeni k temu, da hitro pozabimo na nekaj, za kar smo sprva mislili, da nam je spremenilo življenje, naš pogled na svet in da smo zaradi te izkušnje skoraj že razsvetljeni, potem pa že po enem letu pozabimo na vse, kar smo se naučili, in se spet ujamemo v nenehno hitenje. Taki smo in po eni strani še dobro, da smo, glede na vse, kar se nam v življenju zgodi, od razpada odnosov, smrti ljudi, ki imamo radi, do poškodb in podobno.
Upam, da bom iz te izkušnje za življenje vseeno nekaj odnesla. V življenju se lahko v trenutku vse spremeni. V enem trenutku si lahko povsem drugačen in svet te lahko dojema povsem drugače. Res je pomembno ceniti to, kar imaš in dokler imaš.
Upam, da vse, kar sem spoznala ob tej poškodbi, ne bo šlo kar mimo in da bom čez tri mesece pozabila na to in hitela naprej.
Prakticirate čuječnost, kako ostati v trenutku?
Moram priznati, da težko ostanem v trenutku, skozi glavo se mi neprestano podijo najrazličnejše ideje. Redkokdaj sem res prisotna. Šele v bolnišnici sem se lahko ustavila, ker drugega tako ali tako nisem mogla početi, in v takih trenutkih se res lahko začutiš.
Ravno danes sem dokončala branje knjige Toneta Svetine z naslovom Stena, ki opisuje obdobje med obema vojnama, ko so ljudje imeli povsem drugačne vrednote, kot jih imajo danes. Joža Čop je na primer vse življenje posvetil severni triglavski steni. Danes, ko imamo svet na dlani, se zdi to skoraj nepredstavljivo. Ves svet imamo na dlani, mi pa se naprej grebemo za nekaj več. In pri tem sama nisem nobena izjema.
In ko sva ravno pri čuječnosti. Mislim, da je bilo nekoč lažje ostati v trenutku. Že zato, ker so ljudje imeli precej manj informacij, motenj in možnosti kot danes. Mislim, da so bili ljudje včasih lažje tukaj in zdaj, kot smo danes mi. Šele ko se ti zgodi na primer taka poškodba, kot se je meni, si prisiljen, da se ustaviš in si bolj tukaj in zdaj.
O okoliščinah nesrečnega padca
Kaj točno se je sploh zgodilo na turnem smučanju? Se spomnite dogajanja po padcu?
Da, vsega se spomnim, nočem pa tega preveč natančno secirati. Mislim, da se določene stvari pač zgodijo in za to ne potrebuješ nobene višje sile. Sama gore od nekdaj spoštujem in vem, da je v gorah zelo veliko odvisno od zunanjih dejavnikov. Ni tako kot na smučišču, kjer se nesreče pogosto zgodijo zaradi lastnih napak, da si na primer na zgornji smučki in zdrsneš, na smučišču je več odvisno od tebe kot pa v gorah.
V gorah so druge nevarnosti. Lahko se odkruši kamen, na kar nimaš vpliva, lahko se ti vdre sneg, kot se je to zgodilo meni, lahko se sproži plaz, čeprav tega že lahko predvidiš, potrebuješ pa za to ustrezno znanje. Včasih pa se preprosto zgodi nekaj, kar je povsem nepredvidljivo. Veliko je zunanjih dejavnikov, na katere imaš manj vpliva.
Rane se lepo celijo. Zato sem se tega postopoma skušala naučiti. Zadnje mesece sem bila v gorah precej več kot kadarkoli prej oziroma je to bilo v drugem obdobju.
Prej sem bila v gorah pogosto poleti in spomladi, v zimskih razmerah pa zelo redko. Zato sem se obiska gora pozimi lotevala zelo previdno.
Ampak še vseeno, ko si enkrat pripnem smuči, se počutim, kot da mi nihče nič ne more. Zato ker sem zelo suverena in imam občutek, da karkoli se zgodi, imam smuči in vse se bo dobro izšlo.
Smučanje obvladam in tudi v hribih v primerjavi z drugimi smučam pri višjih hitrostih, ker iščem nekaj, česar sem navajena. Iščem občutke, ki sem jih vajena.
Ne vem, mogoče to ni prav, ker gore niso namenjene temu. Očitno sem se tega morala naučiti na bolj trd način.
Kaj se je zgodilo? Ste z glavo udarili ob skalo?
Da. Ko sem smučala na manjšem grebenu, se mi je udrl sneg in zaneslo me je na strmo stran pobočja, kjer je bil napihan sneg oz. opast. Kar naenkrat se je pred menoj pojavil gladek balvan in z v vso silo sem trčila vanj.
Z nogami in rokami se skale nisem niti dotaknila, samo z glavo. Dobesedno je šlo za to, da sem se z glavo ustavila v skali in trčila vanjo z vso silo in vso hitrostjo. Trk je bil na zelo majni površini, pri nosu in očeh. K sreči sem nosila smučarsko čelado in smučarska očala, če tega ne bi imela, bi se lahko precej slabše končalo.
Kako dolgo je trajalo, da so vas prepeljali do bolnišnice na Jesenicah?
Vse se je dogajalo zelo hitro. Sestra Urša je takoj poklicala pomoč, prijateljici sta takoj pritekli do mene. Spomnim se, da sem povsem instinktivno snela čelado in si s prsti zamašila ušesa. Imela sem namreč občutek, da mi iz ušes lije kri. V resnici mi je kri zalivala oči, saj sem imela odprt zlom in mi je po obrazu lila kri, ki se je hitro nabrala tudi v čeladi.
Helikopter je priletel v roku 20 minut. Sestra je poklicala tudi Klemena Gričarja, ki je gorski vodnik, in Gregorja Oblaka, ki je reševalec, tisti dan sta bila prav tako na Mali Ponci, le malo višje od nas. Spomnim se, da je bilo kar naenkrat okoli mene ogromno ljudi. Do bolnišnice so me odpeljali s helikopterjem.
Vsem, ki so mi pomagali, sem izjemno hvaležna. Osebje v bolnišnici na Jesenicah in v Ljubljani je res neverjetno. Vidi se, da svoje delo opravljajo s srcem. Ko sem bila v bolnišnici, sem bila povsem odvisna od njih.
Po padcu so vas najprej sprejeli v jeseniško bolnišnico in pozneje prepeljali v Ljubljano. Se spomnite prvih trenutkov v bolnišnici?
Spomnim se, da so mi najprej slikali glavo …
Ste bili pri zavesti?
Vmes sem se nekoliko izgubljala, saj sem bila hudo podhlajena. Poleg tega sem čutila zelo velike bolečine. Spomnim se, da sem včasih vmes celo pomislila, da bi bilo najlažje, če bi kar zaspala. Prav zavestno sem pomislila na to. Tako zelo me je bolelo. Čeprav sem vedela, da v tistem trenutku ne smem zaspati. Zdi se mi zelo pomembno, da se ljudje takrat pogovarjajo s tabo, da te ohranjajo budnega. Sicer se kar vdaš, tako zelo boli.
Na Jesenicah so mi potem zašili rane in me z infuzijami spravili k sebi. V glavi sem imela precej velik edem, zato so me imeli na opazovanju. Skrbelo jih je, kaj se bo zgodilo čez noč. Ponoči sem imela redne kontrole, sledilo je novo slikanje in nato transport do Ljubljane. Potrebna je bila namreč določena operacija, ki je na Jesenicah ne izvajajo.
Operacijo so izvedli na oddelku za maksiofacialno kirurgijo. Najprej je kazalo, da bom potrebovala dve operaciji, ker sem imela nosen del in predel med očmi poseden in so ga morali potegniti ven. Sledila sta rekonstrukcija medočesnega dela in sinusa ter vstavljanje treh ploščic, ki bodo zdaj z mano trajno. Rada se pošalim, da sem bogatejša za tri koščke železa.
"Bolečine sem vajena že od prejšnjih poškodb, a bolečine ob poškodbah obraza so še veliko hujše."
Ko sem se prebudila iz narkoze sem čutila velike bolečine. Bolečine sem vajena že od prejšnjih poškodb, a bolečine ob poškodbah obraza so še veliko hujše. Hranili so me po cevki. Glede na vse skupaj lahko rečem, da se mi rane res zelo lepo celijo.
Je možno, da bi se zaradi nesreče na smučanju v vas lahko naselil strah pred vašo najljubšo dejavnostjo?
Ko sem se prebudila na Jesenicah, sem najprej pomislila na to, da nikoli več ne želim začutiti okusa in vonja po krvi in da nikoli več ne želim na smuči. No, že naslednji dan sem razmišljala povsem drugače, čez tri dni pa sem že komaj čakala, da grem spet na smuči in nazaj v hribe.
Vem, da niso ne hribi ne smuči krivi za mojo nesrečo. Smučanje je moj način življenja in vem, da bom, kolikor dolgo bo to mogoče, imela smuči pod nogami. To mi je dano in v tem se dobro počutim.
Mislim sicer, da bom od zdaj naprej drugače sprejemala stopnjo tveganja, še posebej v hribih, to pa zato, ker sem se s to nesrečo tudi česa naučila. Ne morem pa z gotovostjo trditi, da me ne bo strah. Me pa trenutno ni in mislim, da me tudi ne bo.
O spremenjenem pogledu na poslanstvo športa in športnikov
Oktobra lani ste javnosti sporočili, da končujete tekmovalno kariero, odločitev ste verjetno sprejeli že precej prej. Kako se danes ozirate na ta del svojega življenja?
Zelo vesela sem, da sem nekaj mesecev preživela zunaj tekmovalnega športa, saj sem v tem času drugače začela gledati na šport in to mi je zelo všeč. Še posebej zadnji dve sezoni, ko sem bila že nekoliko starejša in bolj modra, me je začelo žreti to, da je šport neka egoistična dejavnost, ki jo športniki izvajamo za lastno samopotrditev in za izpolnitev svojih ciljev, in da s tem ničesar ne doprinašam skupnosti ali svoji družini. Če pogledate zdravnike, znanstvenike, učitelje, vsi skupnosti dajejo. Jaz pa sem zadnji dve leti imela občutek, da smučam samo zase, in to me je začelo tako žreti, da mi je bilo težko.
Zdaj, ko sem na drugi strani, na šport gledam drugače. Šele zdaj vidim, kaj ljudem pomeni šport in kaj jim pomenijo športniki. Da jim spremljanje športa predstavlja nekaj lepega, razvedrilo med običajnimi delavniki, ko so polno zaposleni s svojimi obveznostmi.
Začutila sem, da večina Slovencev, tudi če nekateri s kavča tako radi pljuvajo, športnike občuduje. Ko si v športu, tega ne vidiš. Takrat vidiš samo kavč komentatorje. Navsezadnje pa smo tudi kavč komentatorjem v razvedrilo. Tudi oni morajo biti in hvala, da se ukvarjajo z nami.
O iskanju novih ciljev
Že veste, kje bi v svoji drugi karieri radi pustili svoj pečat?
Ogromno sem razmišljala o tem, tudi pred koncem kariere. Če bi rekla, da imam zastavljeno točno pot, to ne bi bila resnica, ker nimam točno zastavljene poti v smislu, kaj si želim doseči v naslednjih petih letih, razvijam pa ideje, ki jih imam.
Gotovo pa mi manjka nek zelo velik cilj, tak, kot sem si jih zastavljala v športu. Trenutno se mi vsak cilj zunaj športa zdi precej manjši in najti cilj, ki bo dovolj velik izziv za življenje po koncu športne kariere, je dokaj težko. Je pa pri 24 letih zanimivo izkusiti konec kariere, ker se zavedaš, da ni prepozno za vrnitev, in je drugače, kot če kariero skleneš pri 35 letih.
Ideje, ki jih imam, vključujejo tudi to, da nekaj ljudem vrnem, čeprav sem zdaj ugotovila, da sem v letih, ki sem jih posvetila športu, vendarle nekaj dala tudi družbi. Ne vem še, kaj bom počela, gotovo pa bom ostala tesno povezana s športom, v kakšni obliki, pa še ne morem izdati.
10