Sobotni intervju
Sobota, 25. 2. 2023, 4.00
9 mesecev, 1 teden
Sobotni intervju: Petra Majdič
Petra Majdič povsem razume Anamarijo Lampič
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,01
9
Petra Majdič je danes uspešna poslovna ženska in pravi, da ima dan premalo ur.
Anamariji Lampič je bila velika vzornica, občasno sta se slišali, a pri odločitvi Lampičeve Petra Majdič, nekdanja vrhunska tekačica, ni imela popolnoma nič. Nam je pa vseeno razkrila, kaj si misli o nenastopanju Anamarije na nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici in med drugim tudi to, zakaj ni mogla sprejeti nobene vloge pri organizaciji domačega svetovnega prvenstva.
Tokrat smo se z našo nekdanjo vrhunsko športnico pogovarjali tudi ob nordijskem svetovnem prvenstvu, ki je te dni v Planici. Razkrila nam je, s čim je v zadnjem obdobju tako zaposlena, da smo ji komaj lahko ukradli nekaj časa za pogovor. Ne pozabimo, da je 43-letna Majdičeva danes mama dveh otrok. Ta vloga ji pomeni izjemno veliko in to nam je razkrila v svojih odgovorih. Prav tako pa se nismo mogli izogniti vprašanju o Anamariji Lampič, ki je bila v preteklih letih gonila sila slovenskega teka na smučeh. Lampičeva je lani prestopila v biatlon in se z nenastopanjem v Planici odločila, da dokončno sklene zgodbo o teku na smučeh.
Petra Majdič
Komaj smo vam ukradli nekaj časa. S čim ste tako zaposleni v teh dneh?
Naše podjetje obvladuje več področij zimskih športov. Torej prodajo in distribucijo opreme za tek na smučeh. Izvajamo tečaje funkcionalne vadbe za občane v okolici Dola pri Ljubljani, izvajamo tečaje teka na smučeh na različnih lokacijah po Sloveniji, razvijamo programe teambuildinga in jih tudi izvajamo. Ob tem moramo razmišljati že za nekaj mesecev naprej. Februar je namreč mesec, ko se zima počasi končuje in je treba vse pripravljati za poletje in jesen. Prav tako moramo oddajati naročila za prihodnjo zimo. Povrhu vsega imam še kar nekaj drugih področij, s katerimi se ukvarjam. Predavam, prav tako pa sem povezana še z nekaterimi drugimi podjetji.
Ne nazadnje sem pa tudi mama dvema deklicama. Obe sta že šoloobvezni in s tem je veliko dela. Tudi vedo vsi starši. Dan ima preprosto premalo ur (smeh, op. p.).
V športni karieri ste bili predvsem osredotočeni nase, zdaj pa je videti, da imate v svojem podjetju pod seboj kar nekaj zaposlenih. Kako ste se spopadli s to vlogo? Ste se tega morali naučiti, ste imeli to v sebi?
Verjetno sem to imela kar v sebi oziroma mi to ne pomeni takšnega izziva ali težav. Zakaj? Zaradi tega, ker tudi v obdobju svoje kariere nikoli nisem imela občutka, da sem jaz tista. Vedno je bila ekipa, s katero smo poskusili kar najboljše delovati, komunicirati in se vsak dan spopadati z izzivi, ki so nam prišli naproti. Bilo je veliko usklajevanja. Ne bom rekla, da imam to prirojeno, ampak sem se tega priučila.
Časa, da bi šla teč za svojo dušo, skoraj nima.
Ob vsej tej zaposlenosti kdaj najdete čas, da si zapnete tekaške smuči in naredite nekaj kilometrov za svojo dušo?
Zadnjih nekaj let zelo redko. Zato, ker je vse skupaj povezano s poslom. Po navadi sem na smučkah, ko izvajamo kakšen program teambuildinga ali pa korakamo oziroma zdaj že malo tečemo na smučeh s hčerkama. Da bi lahko rekla, da najdem čas zase in grem teč, je res redko. Ne vem, ali bi to lahko preštela na prste obeh rok. Tega je veliko manj, kot bi si sama želela.
Morda pri kateri od svojih hčerk vidite tisti tekmovalni naboj, ki ste ga v športni karieri imeli tudi sami?
Ne, in ga tudi ne iščemo (smeh, op. p.). To je še veliko prezgodaj. Ne, nikakor ne iščemo tega.
Imate sploh čas, da bi se spomnili na svoje tekmovalne čase in uspehe, ki ste jih dosegali kot tekmovalka?
Pravzaprav me spomnite vi, novinarji. Takrat, ko pride kakšen večji dogodek, kot so tudi svetovna prvenstva. Tega je potem bistveno več kot običajno. Spomnijo me na dogodkih teambuildinga, tudi na predavanjih. Normalno, ljudje se spomnijo olimpijskih iger iz Vancouvra in vsega preostalega. Potem z njimi obujam spomine. Da bi sama pri sebi premlevala, to pa ne. Zdi se mi, da se mi življenje na povsem drugih področjih vrti s takšno hitrostjo, da preprosto nimam tega vmesenega časa.
"Tisti trenutek sem se tudi spraševala, ali sem dovolj usposobljena, da bi to lahko speljala tako, kot se je od mene pričakovalo ali bi jaz zahtevala sama od sebe."
Trenutno je svetovno prvenstvo v Planici in pred prvenstvom vas nismo nikjer opazili v kateri od organizacijskih vlog. Nimate časa za to ali ni bilo poziva organizatorja?
Poziv je bil. Takrat, ko je Planica dobila organizacijo za svetovno prvenstvo, so me iz vodstva zveze poklicali, da bi prevzela skoraj vodilni delovni položaj. To je bilo pred tremi leti, hčerki sta bili še majhni. Vedela sem, koliko dela je povezanega s tem. Delovnik se zavleče tudi v popoldneve in večere. Glede na svoj takratni položaj tega nisem mogla narediti svojima hčerkama. Takrat mi je bilo jasno: ne glede na to, ali bi želela prevzeti takšno funkcijo, sem vedela, da ne bi mogla. Tisti trenutek sem se tudi spraševala, ali sem dovolj usposobljena, da bi to lahko speljala, kot se je od mene pričakovalo ali bi jaz zahtevala sama od sebe. Glavni razlog je bilo materinstvo. Tudi pozneje so me vabili, da bi prevzela kakšno funkcijo … Odklonila sem, ker nisem sodelovala že od začetka in nisem imela vpliva na razvoj dogajanja. Dejala sem jim, da na ta vlak ne želim stopiti. Zagotovo pa sem strastna navijačica in to tudi bom. Zelo občudujem pogum vseh, ki so se lotili tega projekta oziroma ga s srčnostjo opravljajo.
Vas bomo kot navijačico videli tudi na prizorišču?
Da, tudi tam bom. Sicer spet nekoliko delovno. Povabljena sem na srečanje s tujimi novinarji, prav tako pa bom vodila okroglo mizo združenja menedžerk (s Petro smo se pogovarjali pred začetkom SP v Planici, op. p.). Predstavila jim bom svet teka na smučeh in mislim, da bi lahko bilo zelo zanimivo. Zagotovo pa bom z enim ali pa kar obema očesoma gledala tek na smučeh.
"Kolikor sem jaz razumela iz medijev in iz njenih izjav, je s prestopom v biatlon zaprla knjigo o teku na smučeh."
Kakšna je po vašem mnenju škoda, da se Anamarija Lampič ni odločila za nastop na svetovnem prvenstvu v Planici? Bili ste njena vzornica in menda sta se občasno tudi slišali.
To vse je res. Zdaj bom govorila kot športnica, ker nisem imela nič z njeno odločitvijo oziroma odločitvami, ki so bile sklenjene. Kot športnica jo v njeni odločitvi, torej da ne pride na svetovno prvenstvo, popolnoma podpiram. Sploh v zadnjih letih sta se biatlon in tek na smučeh razvila v dva povsem različna športa.
Treba je vedeti, da šprinta v klasični tehniki, ki je v Planici, ona v resnici ne trenira. S polnim srcem in željo se je vrgla v biatlon in tako je jasno, da teh specifičnih treningov šprinta ni opravila in jih pravzaprav ne more. Res so v biatlonu tudi kratke razdalje, ampak tam je razdalja dva kilometra in pol, medtem ko je v šprintu pri teku na smučeh približno od 1,2 kilometra do 1,5 kilometra. Premori in intenzivnost so drugačni kot v biatlonu. Ni vse tako preprosto.
Kolikor sem jaz razumela iz medijev in iz njenih izjav, je s prestopom v biatlon zaprla knjigo o teku na smučeh. Kakšna je škoda? Mi smo si že znali predstavljati, kaj se je zgodilo, ko je prestopila. Vsi preostali so imeli prikrito upanje, da si bo premislila. Jaz sem prepričana, da je tako pametna, da je vedela, kaj je takrat naredila. In to je tudi naredila. Da so pa funkcionarji v teku na smučeh upali, da bo prišla na svetovno prvenstvo v Planico … To je bilo prazno upanje. Vsi, ki smo se malo spoznali na to, nam je bilo jasno. Iti na svetovno prvenstvo v biatlonu, potem pa še v Planico … To res ni tako preprosto. Tudi toliko časa biti v tako vrhunski formi je zelo težko. Jaz jo razumem. Ko se je odločila, se je odločila. Kaj je botrovalo temu oziroma kdo je kriv za to, da se je tako odločila, se bo pa moral vprašati nekdo drug.
Če se danes postavite v vlogo športnice, kaj bi za vas pomenilo tekmovati na domačem svetovnem prvenstvu?
Če sem zelo iskrena, bi bilo na začetku poti to res nekaj izjemnega. Kot otrok, ko pride z velikimi očmi v slaščičarno. Pozneje, na vrhuncu kariere, pa zagotovo pozitivno breme. Z vso podporo države, javnosti, skratka vseh podpornikov na različnih ravneh (sponzorji, organizacije). Zagotovo bi nase prevzela precejšnje breme in da moram to opravičiti z rezultati. To verjetno ne bi bilo najbolj pametno in bi me kar precej obremenjevalo. Verjamem, da je to za večino ljudi nepredstavljivo. Na svetovna prvenstva in olimpijske igre hodimo v tujino. Slovenija še nikoli ni gostila tako velikega svetovnega prvenstva. Verjamem, da si slovenska javnost ne more predstavljati obsežnosti vsega skupaj.
Petra Majdič ima s svetovnih prvenstev dve medalji.
Poleg olimpijske medalje imate tudi medalje s svetovnega prvenstva. Koliko treninga in odrekanja je potrebnega za takšne uspehe?
Slišala sem izjavo, ki me je malce presunila, a se strinjam z njo. Da smo Slovenci narod strastnih navijačev za medalje. Res je, da imamo izjemen privilegij, da živimo v državi, ki ima toliko serijskih zmagovalcev in športnikov na različnih področjih. To je res privilegij.
Na drugi strani pa se ne zavedamo, da moraš biti na natanko določen dan v najboljši življenjski formi, ki se jo gradi tri mesece. Poleg tega ti mora ustrezati proga, razmere ti morajo ustrezati. Velikokrat se ti zgodi, da ti je prevroče ali premrzlo. Pomembno je, kakšen je sneg. Pomembne so smuči. Vedno pravim, da so smuči pri teku tako pomembne kot pnevmatike pri formuli ena. Tek kot šport je zelo kompleksen.
Je pri teku na smučeh mogoča kakšna velika senzacija?
Je. V Sočiju pri šprintu, ko je zmagal Ola Vigen Hattestad, jih je veliko padlo. Prav tako pri ženskah. Prav tako so bile presenečenja na svetovnem prvenstvu v Oslu, kjer je bila Kikkan Randall v življenjski formi, pa je izpadla že v polfinalu. V tem primeru je senzacija mogoča.
Ne moremo pa takšne senzacije pričakovati na tekmah na razdalji, kot se na primer zgodijo v šprintu. Bila je na primer senzacija v Saporu, ko so se snežne razmere med tekmo tako spremenile, da glavni favoriti niso imeli nobenih možnosti. Če bodo ekstremne vremenske spremembe, teh v Planici ne pričakujemo, se to lahko zgodi. Treba se je zavedati tudi stvari, ki se jo mogoče malo premalo poudarja ali pa se je sploh ne omenja. Moramo vedeti, da ni Rusov. Tek na smučeh brez Rusov je malce drugačna zgodba. Marsikomu bo pot do medalje veliko bolj odprta.
Še danes dobiva ogromno vprašanj o olimpijski tekmi v Vancouvru.
Prej ste omenili, da imate v zadnjem obdobju veliko medijskih obveznosti. Pri svojem poslu ste veliko v stiku z ljudmi. Kakšna vprašanja vam oni postavljajo, so podobna novinarskim ali so vendarle drugačna?
Navdušuje me, da kjerkoli se pojavim … Tisti, s katerim sem sodelovala, so mi dejali, da so bili navdušeni, ko so se ljudje še vedno obračali za menoj. Tega danes ne opazim več oziroma sem se s tem sprijaznila. Sicer me vedno sprašujejo, kaj se je zgodilo v Vancouvru … Pravzaprav se vprašanja bistveno ne razlikujejo od novinarskih. Imam pa veliko srečo, da živim oziroma da se trudim živeti običajno življenje. Moji hčerki še danes ne vesta natanko, kdo je bila njuna mama v prejšnjem življenju oziroma v športu. To je bila zavestna odločitev in sem zelo srečna, da nam je uspelo. Nihče pri nas ni obremenjen s športno kariero. Opravljamo povsem drugo delo, ki nas izpolnjuje. Vedno rečem, da imam velik privilegij, da sem v življenju vedno našla nekaj, kar me zelo veseli.
Vam je po tako uspešni športni karieri težko živeti običajno življenje?
To je bila moja zavestna odločitev. Če želiš imeti finančno korist, je to zelo težko. Če se pa odločiš imeti povsem drugo kariero, je to zelo preprosto. Izklopiš družbene medije oziroma se na njih ne pojavljaš, ne pojavljaš se na prireditvah, prepoveš fotografiranje otrok, potem gre to z lahkoto.
Preberite še:
9