Sobota, 18. 2. 2023, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Jelko Gros
Burna prva noč in burni številni dnevi Jelka Grosa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,02
9
Kako zahteven projekt je bila izgradnja nordijskega centra v Planici, dobro ve Jelko Gros, ki je bil vse od načrtovanja projekta do izgradnje poleg.
Od prihodnjega tedna bo Nordijski center Planica v središču pozornosti, gostil bo dolgo pričakovano nordijsko svetovno prvenstvo. Objekt v dolini pod Poncami spada med najmodernejše tovrstne centre na svetu, prejel je tudi zlato nagrado Združenja arhitektov športne infrastrukture in prosti čas – tako kot novi nogometni štadion Wembley v Londonu, milijardo in pol vreden štadion v Singapurju … Če kdo ve, kako trnova je bila pot do izgradnje nordijskega centra, je to zagotovo Jelko Gros, ki je bil poleg vse od začetnih projektnih zamisli do izvedbe. V intervjuju za Sportal je dal vedeti, da ni bilo pestro le takrat, ko so mu predstavili zamisel, ampak tudi na dolgi poti vse do dokončno izgradnje centra, ki nam ga po njegovih besedah zavidajo celo Avstrijci … In v Planici pričakuje, da bodo tako slovenski skakalci kakor tudi skakalke skočili do vsaj ene medalje.
Pred 25 leti v Planici se je Jelko Gros kot trener skupaj s Primožem Peterko veselil drugega velikega kristalnega globusa za skupno zmago v svetovnem pokalu, tri leta pozneje pa je tudi sam doživel razočaranje, ko se je Bloudkova velikanka sesedla sama vase. V dolini pod Poncami, ki jo je krasila le še Letalnica bratov Gorišek, je zazevala velikanska luknja.
Gros o tem, kaj čaka objestneže, ki so novembra lani z avtom peljali po planiškem tekaškem štadionu
In prav na njegova vrata so leta 2007 potrkali s prošnjo, da v eni noči pripravi projekt, po prvotnih načrtih vreden sto milijonov evrov. Na koncu so izvedli 40-milijonsko investicijo, ki je bila namenjena izključno gradnji objektov za športne namene. Projekt je bil končan leta 2015, Bloudkova velikanka pa je bila zgrajena že tri leta prej. V tem času je moral Gros s svojo ekipo prestopiti marsikatero oviro. "Če bi mi nekdo napisal, kaj vse bom moral početi, tega ne bi sprejel," je Gros, ki ima funkcijo vodja Nordijskega centra Planica - prej je bil direktor celotnega Zavoda za šport RS Planica -, v intervju za Sportal dal vedeti, na kako težko pot se je takrat odpravil.
Na pot, kjer je čutil raznorazne pritiske. Želeli so ga tudi zamenjati, a je dočakal tako dokončanje Nordijskega centra kakor tudi izbor Planice za gostitelja nordijskega prvenstva, ki bo od 21. februarja do 5. marca.
Kot skakalni strokovnjak izpostavlja, da morajo slovenski skakalci in skakalke stremeti k najvišjim ciljem, zato bi bil razočaran, če pri obeh spolih ne bi skočili do medalje.
Pred 14 leti se je začela dolga in mučna pot gradnje nordijskega centra. Kakšen izziv je bilo to za vas?
O tem smo razmišljali že prej. Izdal bom eno skrivnost. Mislim, da je bilo leta 2007 … Vlada Republike Slovenije je rekla, da bomo delali velike projekte. Ti veliki projekti so pomenili, kaj smo pripravljeni in kje smo pripravljeni. Takrat so rekli, kaj če bi bila Planica velik projekt. Od dveh sem slišal, da sta bila pobudnika. Leo Vest je dal pobudo, da bi to notri umestili. Praktično čez noč se je potem začelo dogajati. Približno ob drugi uri popoldne so mi dejali, ali znam napisati projekt za sto milijonov evrov za Planico. Vse se da, sem rekel. A bi ga naredil, so me vprašali. Lahko, malce časa vzame. Lahko se potrudim. Ampak moraš ga do jutri zjutraj, so rekli. Sam pri sebi sem si rekel, da je bila že marsikatera noč delovna, ampak sem poznal Planico. In sem zagrizel.
Jelko Gros je leta 2007 prvič zagrizel v veliko jabolko, ki ga je predstavljala gradnja nordijskega centra.
Jaro Kalan mi je takrat rekel, da se pod projekt ne smem podpisati, ker me takratna vlada ni imela ravno najbolj rada (smeh, op. a.). Za dobro Planice mi ni bil problem, v računalniku pa imam ta projekt še vedno shranjen. Če si bo kdo kdaj lastil prvo avtorstvo, mu bom ugovarjal, sicer ne (smeh, op. a.).
Po delovni noči sem jim dejal, naj vsaj nekdo za mano pogleda, ker je bila noč dolga. Jure Žerjav, župan Kranjske Gore, mi je poslal vse urbanistične podlage. Usedel sem se, napisal, da bi bil tudi golf iz Rateč. A je moralo biti v tisti ideji vse skupaj predvideno brez hotela, da bi šlo v javno infrastrukturo. Vse sem naredil.
Kaj pravi Jelko Gros o slovenskih skakalcih in skakalkah
Predvideli ste tudi golf igrišča?
Po vzoru Italijanov, ker imajo pozimi po golf igriščih marsikje tekaške proge. Takrat je bila številka za eno luknjo milijon evrov. Hitro si lahko dvignil vsoto. Tako se je začelo. Takratni v. d. direktorja Nace Polajnar je dokument odnesel ministru in Planico so uvrstili v velike projekte, kot so bili otok Izola, zabaviščni park na Ptuju, Tehnološki park v Ljubljani. Le zadnjega in našega smo izpeljali, preostalih ne.
Zakaj golf igrišč na koncu ni bilo?
Nato je prišlo do druge faze. Ideja je bila, da bi bil zraven zasebni vlagatelj Hit. 30 odstotkov bi dala Evropa, 70 odstotkov gospodarstvo, torej bi nastalo javno-zasebno partnerstvo. Nato pa se je izkazalo, da je to nerealno. Javna športna infrastruktura nima donosa, ki ga pričakuje gospodarstvo. Tam moraš imeti sedemodstotni letni donos, če hočeš, da nekdo vlaga.
Ugotovili so, da lahko zgradimo le javno infrastrukturo. Nato se je vlada zamenjala in je druga vlada rekla, da ne moremo pričakovati, da bo dalo gospodarstvo 70 odstotkov denarja. In smo šli le na javno infrastrukturo. Od takrat naprej govorimo le o gradnji objektov za šport.
Burna pa ni bila le prva noč. Burne so bile še marsikatere. Kateri so bili največji izzivi?
Če bi mi nekdo napisal, kaj vse bom moral početi, tega ne bi sprejel. Tako sem se sproti učil, izziv za izzivom. Ključna točka pri vsem skupaj je bila, da se sprejme poseben zakon o Nordijskem centru Planica. Vse podlage nam je dal, da smo nemoteno gradili. Med vrsticami, ko so na ministrstvu za gospodarstvo pripravljali zakon za gradnjo posebnih objektov gospodarskega pomena, ne vem, kako se natančno imenuje, na podlagi katerega so zgradili tudi Magno, so me poklicali z ministrstva.
"Gledamo zakone, ker moramo pripraviti zakon, in nam je vaš najbolj všeč," so mi dejali. Vprašali so me, kje smo videli težave. Dejal sem, da smo imeli dve ustavni presoji. Ena je bila zavržena, druga uspešna. Povedal sem, kje smo jih imeli. Malenkostno so spremenili zakon, a bistveno ne, če primerjate oba zakona.
To je bila ena od prelomnic, ki nam je dala ogrodje. Brez tega zakona centra ne bi bilo. Brez tega zakona bi imeli ves čas težavo pri vmešavanju politike v upravljanje nordijskega centra. Točno je določeno, na kakšen način se zaračuna najemnina, da ne sme biti nižja, kot so stroški. Hitro bi se lahko dogovorili mimo nas, da se bo dal popust, mi bomo pa že nekako. Imeli smo dvojno zaščito.
V času zasnove in gradnje ste zamenjali kar nekaj vlad. Koliko pritiskov ste čutili? So vas želeli kdaj zamenjati?
Večkrat so me želeli zamenjati. Enkrat sem bil celo v. d. in so potem spremenili sklep vlade. Brez podlage so mi vzeli mandat. Poskušali so marsikaj, nekoč tudi z gospodarstva, ker so dejali, da se z mano ne da nič dogovoriti. Ne bi govoril, katera vlada je to bila, ampak če dobiš stampedo člankov novinarke, ki v Planici nikoli ni bila, ampak je bila prej PR-ovka na enem od ministrstev, veš, da je to povezanost s politiko. Ni čustvene zadeve. Če to vidiš, potem veš, da je nekdo bil v ozadju. Pa ne da bi bilo naročeno z vrha. Nekdo si je zaželel, da bi bil jaz. Ker z mano se je malce težje dogovoriti. Če bi prišel nekdo, ki nič ne ve, bi se z njim lažje dogovarjali.
V kolikšni meri so bile v dolini pod Poncami težave z lastništvi? Veliko časa je preteklo, da ste dobili zeleno luč in ste lahko nordijski center zgradili v celoti.
Lastništva so bila od začetka videti misija nemogoče. Srečno naključje je bilo, oziroma moraš imeti pri poslu prijatelje, ki ti dajo dober nasvet. Ni nujno, da vedno dobiš dober nasvet od nekoga, ki ga najameš. Sam sem šel k znancu, notarju Podgoršku, ki je bil nekoč skakalec. Sprva je bilo mišljeno, da bi odkupili zadostno količino kvadratnih metrov zemlje, preostale bi razmejili, kar pomeni, da bi jim dali večji delež na obrobju Nordijskega centra Planica.
Prvotne pogodbe so bile narejene tako. Razložil mi je, da je to mogoče, če se bodo vsi strinjali. In se je posmejal. Kako misliš, sem ga vprašal. V takšnem delu, kot so agrarne skupnosti, je vsak solastnik na vsakem kvadratnem metru. Če mu rečeš, da mu boš nekje vzel en kvadratni meter in mu ga drugje dal, se mora s tem strinjati, sicer se ne bo nič zgodilo. To je bil velik alarm. Če bi začeli, ne bi prišli do konca. Že zdaj smo jih morali osem razlastiti. Tega centra ne bi bilo, če bi naredili to napako in bi šli po prvotnih pogodbah. 120 ljudem je bilo treba dati dodatek k pogodbi in se odločiti za odkup. Tu nam je zakon pomagal.
Zakaj je nordijski center v Planici poseben, med najboljšimi na svetu? Veliko nacij hodi v Slovenijo na treninge, zlasti skakalne.
Vsako leto k nam redno prihajajo na trening iz 48 držav. Smo največji center za smučarske skoke. Pridobivamo zelo pomemben dejavnik zaupanja pri smučarskih tekih, ker že novembra zagotavljamo sneg. To je za nižji rang. Višji rang gre s 1. novembrom v Skandinavijo. V Srednji Evropi imamo iz snega z deponije najdaljšo progo, dolgo 2,5 kilometra. Davos ima krajšo, tudi v Italiji je krajša. Pa ne da smo želeli tekmovati, ampak smo jo morali tako narediti in smo dobili takšno dolžino. Naša proga je široka štiri, v Italiji na primer dva metra.
"Nordijski center nam marsikdo zavida."
Kako center vidijo drugi, onkraj naših meja?
Mi ga čutimo kot skomponiranega z imenom Planica, drugi pa ga vidijo tako, da smo dobili zlato nagrado. Smo v družbi novega štadiona v Londonu, nacionalnega štadiona v Singapurju, ki je stal milijardo in pol, Holmenkollna med skakalci, Innsbrucka med skakalci, nacionalnega štadiona v Cape Townu … Te infrastrukture so prav tako dobile zlato nagrado Združenja arhitektov športne infrastrukture in prosti čas. Torej smo v družbi najpomembnejših športnih objektov na svetu.
Cena za arhitekte ni tako pomembna, če gledamo, da je naš center stal 40 milijonov, štadion v Singapurju milijardo in pol. Poleg lepote ocenjujejo tudi funkcionalnost, torej kombinacijo poslovanja in lepote. V pojasnilu nagrade so zapisali, da so objekti zelo lepo umeščeni v prostor, ne tekmujejo z naravo in imajo funkcionalnost na najvišji ravni. To potrjuje tudi veliko število ljudi, ki nas obišče med letom v času, ko ni tekem. Govorimo od 200 do 300 tisoč obiskovalcih.
Kako na center gledajo tuje reprezentance? Nam ga zavidajo?
Da, zagotovo. Rudi Tusch, trener legendarnega nemškega skakalca Dietra Thome, nato je bil šef smučarske zveze, na koncu pa producent nemške televizije, mi je ob odprtju osebno dejal, da smo jih prehiteli na celi črti. Skakalni trener iz Avstrije mi je rekel, da se mu ob načrtovanju treningov bolj izplača iz Salzburga pripeljati v Planico, kot da išče skakalnice po Avstriji. Pri nas ve, da bodo lahko trenirali na visoki ravni.
Od Avstrijcev se večkrat sliši, da imajo veliko skakalnico v celotni zimi pripravljeno 15 dni, v Planici pa je skakalnica pripravljena od novembra do konca marca. To so standardi.
Koliko pa delujejo manjše skakalnici v Planici? Trenutno niso videti v pogonu.
Vse skakalnice delujejo kot običajno, a letos zaradi svetovnega prvenstva ne morejo. Za otroške skakalnice je jasno, da pridejo v poštev od božiča naprej, ko začnejo klubi trenirati na snegu. Za mladince sta najbolj zaželeni skakalnici 60- in 80-metrska. Zadnja sploh, saj je prehodna in takšnih je zelo malo.
V kakšni meri vam je zaigralo srce, ko je Planica leta 2018 končno dobila nordijsko svetovno prvenstvo za leto 2023?
To je težko opisati. To enačiš, ne bom rekel z velikim kristalnim globusom, ampak z zmago v svetovnem pokalu. Končno smo dobili neko stvar, ki se je vlekla skoraj osem let. Vedeli smo, da si zaslužimo, a se je vedno dogajalo nekaj v ozadju. Drugi so imeli močnejše adute.
Ali boste v času prvenstva tudi aktivni, kar zadeva nordijski center?
Moja funkcija naj bi ugasnila z dnem, ko se prvenstvo začne. A vseeno, naši ljudje so razporejeni in delajo v kombinaciji z vodji tekmovanj. Ni pa več moja beseda zadnja. Moja beseda je do ravni vodje tekmovanja, s katerim se posvetujemo.
Vaša funkcija je verjetno ustavljena le za čas prvenstva?
Razumljivo. Funkcijo imam še vedno isto, le njen pomen se zmanjša med prvenstvom, ker morajo takrat zadnjo besedo imeti vodje tekmovanj.
Potem boste komentirali na nacionalni televiziji?
Tako je.
Kakšna je sicer vaša vloga v Nordijskem centru Planica?
Vodja Nordijskega centra Planica, prej sem bil direktor celotnega Zavoda za šport RS Planica.
Kako je bilo, ko so vas leta 2020 degradirali z mesta direktorja?
Upam, da bodo kdaj povedali, zakaj so se tako odločili. Dobil sem že čestitke za ponovno izvolitev. Ko so na vladi sprejemali sklepe, se je že posvetila zelena luč. Nato se je ugasnila, sklep je šel v ponovno obravnavo in so ga zavrnili. Mogoče mi bo ministrica nekoč povedala, zakaj so se tako odločili. Moram reči, da sem zdaj na nek način kar zadovoljen.
Nekoč ste dejali, da je Planica brez gledalcev tako, kot bi lizal sladoled skozi šipo. Ljudje se pritožujejo nad cenami za nordijsko svetovno prvenstvo. Kakšen je vaš pogled na to?
Upam, da se bodo načrti, ki jih imamo v vodstvu, uresničili. 200 tisoč je lepa številka. Ne bi pa rad komentiral.
Če se dotakneva še tekmovalne plati prvenstva in naše reprezentance. Kje vidite slovenske skakalce in skakalke?
Kot ljubitelj in poznavalec smučarskih skokov in hkrati še ob zavedanju, da je prvenstvo doma, na domačih skakalnicah, bom razočaran, če v moški in ženski konkurenci ne bo medalje. To ni pritisk na tekmovalce, da medalja mora biti. V tem svetu veliko pomenimo, tako da moramo imeti visoke cilje, in temu primerni morajo biti naši apetiti.
Šest skakalcev imamo, morda so nekateri Petra Prevca odpisali, jaz ga nisem. Čez noč se mu lahko zgodi preobrat, kar smo videli lani na olimpijskih igrah. Napovedovalo se je, da bo na olimpijskih igrah gledalec, na koncu je bil eden glavnih akterjev. Doskok in ocena sodnika sta mu vzela medaljo. Na žalost se zgodi tudi to, da na koncu obveljajo sodniške odločitve.
Ker ste ravno omenili Petra Prevca in če se naveževa še na funkcionalen nordijski center v Planici in vse skakalnice, ki so v Sloveniji, me zanima, kaj manjka, da bi Slovenija spet pozdravila šampiona, kot sta Peter Prevc in Primož Peterka?
Nič ne manjka. Potrpežljivost je božja mast. Na vsake toliko časa vsaka država dobi kakšnega izjemnega tekmovalca. Serijski zmagovalec na Norveškem je, ne vem po koliko letih, zdaj Halvor Egner Granerud. Na Japonskem je res serijski zmagovalec Rjoju Kobajaši, pa prej niso imeli tovrstnega zmagovalca. Pred tem so bili Sven Hannawald, Adam Malysz, Janne Ahonen, Kamil Stoch … Čakati je treba. Po talentu bi bil lahko tudi Timi Zajc ta, vendar mora stopiti v to kategorijo in verjeti, da se to lahko zgodi.
9