Sobotni intervju
Sobota, 4. 3. 2023, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju - nekdanja plavalka, danes psihologinja zmogljivosti Sara Isaković
Srebrna olimpijka o identiteti: Plavanje je del mene, ni pa to edino, kar sem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,11
7
Sara Isaković je še vedno edina Slovenka z olimpijsko medaljo v plavanju. S čim se 34-letna Gorenjka ukvarja danes?
"Od nekdaj sem čutila potrebo po tem, da sanjam. Razumela sem, da če hočem doseči vrhunski rezultat, si moram tega najprej globoko in iskreno želeti in si to tudi predstavljati," pravi Sara Isaković, edina Slovenka z olimpijsko medaljo v enem najbolj globalnih športov, plavanju. V Sobotnem intervjuju je izpostavila pomen mentalnega treninga v športu in vsakdanjem življenju, ter opozorila, da vrednost posameznika ne sme biti odvisna od njegovih dosežkov.
Ko je Sara Isaković leta 2014, pri 26 letih, nepričakovano naznanila slovo od tekmovalnega plavanja, je na poslovilni novinarski konferenci dejala, da ob tem ne čuti niti kančka žalosti. Čeprav takrat še ni vedela, do katerih ciljev jo bo peljala pot, je ni skrbelo, da ciljev ne bi našla. Na kalifornijski univerzi Berkeley v San Franciscu je najprej dokončala študij športne psihologije, v San Diegu preučevala možgane marincev in vrhunskih športnikov, sodelovala pri zagonskem podjetju Fitsmind na Norveškem, kjer so se ukvarjali s kombinacijo fizičnega in psihičnega treninga, in se na Danskem vključila v delo danske plavalne reprezentance. Napisala je knjigo Med dvema progama (Between Two Lanes), namenjeno psihološki pripravi plavalcev, razvila motivacijsko namizno igro za uresničevanje ciljev (Od sanj do cilja), spoznala moškega svojega življenja in postala mama. Danes 34-letna Gorenjka kot performance psihologinja ljudem pomaga optimizirati vsakdanje delovanje, svetuje, "kako naj življenje zapeljejo v želeno smer, da se bodo počutili najbolj produktivno, uspešno in izpopolnjeno. In da bodo dosegli svoj cilj.""Od nekdaj sem si upala sanjati in imam to srečo, da mi je oče od nekdaj govoril: "Sara, ti samo sanjaj, ti samo sanjaj, vse je mogoče," je poudarila v intervjuju za Sportal. Prav v krogu družine je dobila občutek lastne vrednosti, ki ne temelji na rezultatih. In kot pravi, je to izjemnega pomena.
"Oče mi je vcepil samozavest, ki je zame v življenju največji dar."
Pogovarjava se ob robu svetovnega prvenstva v nordijskih športih v Planici. Se po vseh teh letih še vedno lahko vživite v telo tekmovalca na startu? Lahko začutite, kaj doživlja? Se še spomnite, kaj ste vi doživljali na startnem kamnu?
Seveda! Najbolj pa sem na poti v Planico razmišljala o tem, kaj vse je potrebno, da se tekmovalec pripravi na svoj nastop na ravni tekmovanja, kot je svetovno prvenstvo. Razmišljala sem, kako poteka njegova pot od doma oz. od hotela do prizorišča, kako se ogreva, kako čaka na start. Tudi po vseh teh letih takoj, ko pridem na neko tekmovalno prizorišče, še vedno čutim, kako je bilo v času moje športne kariere. Ampak najprej pomislim na to, koliko priprave je potrebne, da dosežeš vrhunski rezultat. Če tekmo spremljaš po televiziji, vidiš samo start, končni rezultat in podelitev medalj, ne vidiš pa vsega truda, ki je v ozadju, vse osredotočenosti, discipline, prehrane v točno določenem trenutku, ko se morajo iziti prav vsi dejavniki, do organizacije, ki poteka v ozadju tako velikega tekmovanja. Vse to zelo spoštujem.
Ključen del vaše športne kariere je bila tudi psihična priprava. Zanimivo je, da ste že pri desetih letih vedeli, da je trening glave enako pomemben kot trening telesa. Kako to? Leta 1998 mentalni trening, vsaj predvidevam, ni bil sestavni del priprave športnika, ampak bolj izjema kot pravilo, če ne celo tabu.
Kako sem vedela? Po zaslugi mojih čudovitih staršev. Zato ker mi je mami že pri desetih letih rekla, naj se pred tekmo usedem v kot in se čez glavo pokrijem z brisačo, zraven pa v mislih ponavljam svoj nastop. V to sem zelo verjela in začela zelo zgodaj vizualizirati.
Moj brat dvojček tega ni tako resno jemal kot jaz in je pred tekmo, tako kot drugi otroci, veselo tekal naokrog. To je res, to imam posneto na kameri. Kako kot desetletni otrok sedim na tleh, diham in se osredotočam na svoj nastop, medtem ko drugi otroci tekajo naokrog, se igrajo z žogo in zabavajo.
Zelo pomembna je bila tudi vloga mojega očeta, ki je Srb, on mi je vcepil samozavest, ki je zame v življenju največji dar.
"Zelo pomembno se mi zdi tudi to, da sem od nekdaj čutila potrebo po tem, da sanjam. Razumela sem, da če hočem doseči vrhunski rezultat, si moram tega najprej globoko in iskreno želeti in si to tudi predstavljati."
Ste se kdaj vprašali, zakaj drugi otroci ne prakticirajo tega, kar ste počeli vi?
Ne, ker takrat sploh nisem opažala te razlike. Meni se je vizualizacija zdela povsem običajen del procesa priprave na moj nastop.
Zelo pomembno se mi zdi tudi to, da sem od nekdaj čutila potrebo po tem, da sanjam. Razumela sem, da če hočem doseči vrhunski rezultat, si moram tega najprej globoko in iskreno želeti in si to tudi predstavljati.
Že pri 12 letih, ko sem spremljala olimpijske igre v Sydneyju, sem si predstavljala, kako sama korakam po olimpijskem stadionu in kako maham s slovensko zastavo. To je izhajalo iz mene, nihče mi tega ni rekel.
Pred kratkim je nekdanji plavalec Luka Turk v Sportalovi drugi karieri dejal, da ste že od nekdaj vedeli, da ste prvakinja. Se strinjate s tem?
Ne vem, zakaj, ampak že odkar sem bila majhna deklica, sem se zavedala, kako pomembna je vizija in kako pomembne so sanje. Pa ne samo sanje, svoje sanje sem spremenila v cilj. To je bila moja odločitev.
Sanjamo lahko vsi, jaz pa sem svoje sanje spremenila v odločitev, da bom svoje sanje dosegla, pri čemer sem se od nekdaj zavedala, da morata za dosego mojega cilja biti pripravljena glava in telo.
Pri 12 letih sem si za cilj zastavila nastop na olimpijskih igrah in to leta 2004 v Atenah pri 16 letih tudi dosegla. Prišla sem na olimpijske igre, ampak sem se prestrašila.
Zakaj?
Ker sem bila zaradi dejstva, da sem na olimpijskih igrah, povsem vzhičena. V garderobi so z mano sedele vse moje vzornice, v olimpijski vasi pa sem gledala samo, kje je Rafael Nadal, da bi se z njim fotografirala (smeh, op. a.). Fokus je bil povsem drugje, kot bi moral biti.
Ko zdaj gledam nazaj, je bil zame cilj dosežen že z uvrstitvijo na olimpijske igre. Ampak če hočeš doseči kaj več, si moraš zastaviti višji cilj in glavo pripraviti na ves stres, ki sledi.
V Atenah bi lahko s svojim najboljšim rezultatom osvojila peto mesto, pa sem namesto tega plavala sekundo počasneje od svojega osebnega rekorda in zasedla 18. mesto.
Leta 2008 je Sara Isaković na olimpijskih igrah v Pekingu osvojila srebrno medaljo na 200 m prosto.
Štiri leta pozneje ste v Pekingu na 200 metrov prosto priplavali do srebrne olimpijske medalje, kar je v tako globalnem športu, kot je plavanje, izjemen uspeh. Kakšno barvo medalje ste imeli v mislih med vizualizacijami?
Na žalost si nisem vizualizirala zlate olimpijske medalje, to priznam. Vizualizirala sem samo to, da imam okrog vratu olimpijsko medaljo, ne pa njenega leska. Je pa res, da sem si na steno napisala svetovni rekord 1:55,00, tudi medaljo sem si narisala okrog vratu. Bila je zlate barve, ampak v glavi, ko sem vadila, kako me komentator najavi, sem slišala samo: And the winner of the Olympic medal representing Slovenia is, ne pa And the winner of the gold Olympic medal … Malo mi je žal (smeh. op.a.).
Od nekdaj sem si upala sanjati in imam to srečo, da mi je oče od nekdaj govoril: "Sara, ti samo sanjaj, ti samo sanjaj, vse je mogoče."
Ali po Pekingu niste več sanjali v rezultatskem smislu?
Ne. Po olimpijskih igrah v Pekingu nisem več imela neke jasne vizije, kaj sploh hočem, in to se dogaja večini športnikov. Ko enkrat dosežeš vrhunec, ko uresničiš tisto, kar si si resnično želel, se naenkrat znajdeš v položaju, ko bi, vsaj pri meni je bilo tako, potrebovala še kar nekaj časa, da razmislim, kaj bo moj naslednji korak. Pri tem je pomembno tudi, da si tega koraka iskreno želiš.
Imeti moraš dolgoročno vizijo o tem, kam sploh greš, jaz pa po Pekingu sploh nisem več vedela, kaj bo moja naslednja postaja. To iskreno povem.
Veliko ljudi mi reče, da je to zato, ker v ZDA, kjer sem študirala, nisem dobro trenirala. To ni res, v ZDA sem super trenirala, nisem pa več imela notranjega zagona za še kakšen tako velik uspeh. Enostavno sem uživala v študiju. Vsak dan sem poklicala domov, da sem povedala, kaj sem se novega naučila.
"Moje poslanstvo je, da ljudem nekoliko olajšam življenje, da ljudi naučim, kako iz dneva v dan lažje prenašati izzive in optimizirati vsakdanje delovanje."
Po izobrazbi ste performance psihologinja, po domače psihologija za optimalno pripravo. Kaj vse počnete danes, kaj je vaše primarno poslanstvo?
Moje poslanstvo je, da ljudem nekoliko olajšam življenje, da ljudi naučim, kako iz dneva v dan lažje prenašati izzive in optimizirati vsakdanje delovanje. Če pa obstajajo želje po doseganju večjih sanj in ciljev, lahko tiste, ki si tega želijo, pripravim tudi na to.
Se pravi, ljudem pomagam optimizirati vsakdanje delovanje, svetujem, kako naj življenje zapeljejo v želeno smer, da se bodo počutili najbolj produktivno, uspešno in izpopolnjeno. In da bodo dosegli svoj cilj.
Kdo so vaši klienti? So to podjetniki, športniki …?
Trenutno so to podjetja, torej poslovneži. To je lahko višji kader, na primer menedžerji, imam pa tudi predavanja za splošno populacijo. Se pravi, če gre za večje podjetje in je spletni program, je to lahko tudi 200 ali 300 ljudi.
Kaj danes potrebujejo podjetja? Potrebujejo psihološko odporne delavce, ki znajo biti osredotočeni. S tem, ko so osredotočeni, so bolj produktivni in učinkoviti. Tudi bolj srečni, saj znajo obvladati svoje misli. Ne gre samo za produktivnost, za iskanje delavca, ki bo najboljši, ampak tudi najbolj zadovoljen. Samo tak človek bo dosegel svoj potencial in bo posledično zadovoljen.
Kaj pa športniki? Iščejo vašo pomoč?
Tudi, kontaktirajo me različne športne zveze, največ iz plavalnih vrst.
"Danes smo toliko ozaveščeni, da vsaj vemo, da mentalna priprava obstaja, že to mi veliko pomeni."
Vedno poudarjate, da je mentalna priprava enako pomembna kot fizična. Se vam zdi, da smo zdaj to sprejeli tudi na splošni ravni, ali je mentalna priprava še vedno tabu?
Danes smo toliko ozaveščeni, da vsaj vemo, da mentalna priprava obstaja, že to mi veliko pomeni. Kako pa to vem? Ker me vsak dan kličejo starši in trenerji, ker njihovi otroci športniki potrebujejo pomoč, pa ne vejo, kako naj jim pomagajo. Nekateri imajo težave z anksioznostjo, drugi imajo na treningih motivacijo, na tekmi pa razpadejo, nekateri enostavno niso dovolj samozavestni.
Resnično, vsak dan dobivam klice na ta račun. Ljudje potrebujejo pomoč. Vem. Rada bi pomagala, a bi se morala klonirati, da bi lahko šla vsakodnevno na deset lokacij, to pa vemo, da ni mogoče.
V Sloveniji se moramo tega lotiti sistemsko. Zato upam, da se bomo zdaj, ko sem en majhen delček Olimpijskega komiteja Slovenije, sistematsko lotili tega, da bo vsak športnik imel dostop do športne psihologije.
Lahko razložite laično, zakaj je mentalni trening pri športniku tako pomemben? In zakaj je pomemben tudi v povsem vsakdanjem življenju?
Če povem na preprost način: ne glede na to, kako si fizično pripravljen, ko enkrat prideš na štart in te prešine dvom, tudi če je to majhen dvom, češ, ne vem, ali mi bo uspelo, če me skrbi, ali bom zdržala, kaj pa če odpovem v zadnjih 25 metrih ... En dvom, ena misel za nazaj, o groza, v predtekmovanju sem zamočila, kaj če se mi to ponovi … Ob takih dvomih se telo zakrči, ne dihamo več mehko. Vsaka misel se sproži kot kemična reakcija in če nisem prisotna tukaj in zdaj, če ne diham, če nisem osredotočena na tisto, kar želim, da se zgodi, potem bo telo v stresu in v krču in cilja ne bom mogel doseči. Če plavaš desetinko počasneje, ostaneš brez medalje.
"Če želim zveneti prepričljivo, če sem na klicu in želim stranki nekaj prodati in če ne verjamem v svoje sposobnosti, če ne verjamem v to, kar znam, ne bom uspešna in ne bom prodala tistega, kar prodajam. Vse to je v glavi."
Ali pa če se odpravim na razgovor za novo službo in ne znam obvladovati svoje anksioznosti, ker mi srce razbija tako močno, da tega ne zmorem, potem še hitro in plitko diham, zablokira mi spomin in sploh ne vem, kaj bi povedala. Izgubim sposobnost samoregulacije, ker me je tako ugrabil stres.
Če želim zveneti prepričljivo, če sem na klicu in želim stranki nekaj prodati in če ne verjamem v svoje sposobnosti, če ne verjamem v to, kar znam, ne bom uspešna in ne bom prodala tistega, kar prodajam. Vse to je v glavi.
Verjetno pa je težava pogosto tudi v tem, da sploh ne vemo, kaj hočemo.
To pa absolutno. To je prva stvar. Pa veste, zakaj ljudje ne vedo, kaj bi? Vsak človek ima sanje, vsak od nas ima vsaj eno željo. Na primer, kako fino bi bilo potovati, pa kako fino bi bilo imeti več časa zase … Vsak človek na svetu ima globoko v sebi najmanj eno željo, nekateri pa tudi malo večje sanje. Ampak ljudje si ne dovolijo iti po ta uspeh. Ne počutijo se vredne tega uspeha! Na primer, uspeha v obliki dveh kilogramov manj, boljšega partnerskega odnosa, napredovanja v službi. Ne da ljudje nimajo želja, ljude vejo, kaj si želijo, ampak se tega ne lotijo, ker ne verjamejo dovolj vase.
"Vsak človek na svetu ima globoko v sebi najmanj eno željo, nekateri pa tudi malo večje sanje. Ampak ljudje si ne dovolijo iti po ta uspeh. Ne počutijo se vredne tega uspeha!"
Kako pomembna je pri vsem tem samozavest? Večkrat ste že omenili, da je bil vaš oče tisti, ki vam je že od mladih nog vlival samozavest.
Zelo pomembna. Včasih me ljudje vprašajo, kje naj dobijo samozavest … Zase lahko rečem, da sem svojemu očetu, ko mi je govoril "Ti sve možeš" (Ti vse zmoreš, op. a.), od nekdaj verjela. Izjemno je prepričljiv in jaz sem mu verjela.
In zakaj sem se vedno počutila samozavestno? Zato ker, ne samo da mi je oče stalno govoril, da jaz zmorem vse, ampak mi je govoril tudi, da verjame vame, da sem sposobna, da sem močna, vzdržljiva, da me vidi in da me sliši. Dobila sem občutek lastne vrednosti, ki ne temelji na rezultatih.
Dobro sem se počutila kot Sara in zato, ker nisem čutila nobenih pritiskov. Nikoli ni bilo pritiska, da nekaj moram, da se moram dokazati, da je rezultat edino, kar šteje, in da bom šele takrat dokazala, da sem vredna pozornosti. Vedno sem imela neko svobodo. Od nekdaj sem se zavedala, da sem, kar sem, da me imajo doma radi, da sem Sara, ne samo plavalka. In sem šla v svet.
"Moja samozavest izhaja iz tega, da so mi starši dali potrditev, da sem dovolj ne glede na rezultat."
Moja samozavest izhaja iz tega, da so mi starši dali potrditev, da sem dovolj ne glede na rezultat. Večinoma pa je tako, da starši otroku rečejo, da je priden, če ima vse pospravljeno. To pomeni, da je vreden pozornosti šele takrat, ko je priden. In obratno, ko je nekaj narobe, je otrok poreden. "Pojdi stran, da te ne vidim" in podobne slovenske fraze.
Ali pa če otroku rečemo "Kaj je s tabo?" On bo tako menil, da je z njim nekaj narobe, otrok ne razume, da je nekaj narobe z njegovim obnašanjem. Če otroku rečemo, da je pacek umazan, lenoba lena, naj gre, da ga ne bomo videli, dobi občutek, da ni vreden starševske pozornosti. Takrat čuti, da se mora dokazati z nekim rezultatom. Dobre ocene, dobri rezultati v športu, pospravljena soba, da dobi našo pozornost ...
Ko pridejo športniki s takim ozadjem do mene, na žalost takoj vem, da iz tega ne bo nič. Takoj, ko mi rečejo, da nekaj morajo narediti, da bodo nečesa vredni, vem, da ne bo nič. To vidim pri vsakem drugem, tretjem športniku.
Ali pa pri poslovnežih, ki se lotijo drugačnega dokazovanja. En doktorat, pa drug doktorat in potem nastopi izgorelost, nato pa se vprašajo, komu se sploh potrjujejo in dokazujejo.
Ja, imaš notranje sanje, sanjaj in svobodno uresničuj svoje sanje. Nikomur se ti ni treba dokazovati. Na koncu uspe tistemu, ki je najbolj svoboden. Ki reče, karkoli bo, bo.
Leta 2008 je bila Isakovićeva izbrana za športnico leta.
Glede samozavesti pa samo še to, seveda so pomembne tudi kompetence, da si v nečem zelo dober. Tudi jaz ne bi skočila v vodo, če ne bi znala plavati. Ampak tista hrabrost in svoboda, da greš in poskusiš, da veš, da nimaš česa zgubiti, je izjemnega pomena.
Ko sem se po desetih letih tujine vrnila v Slovenijo in srečala mojega Grega, mi je rekel, naj ostanem tukaj in predavam. Kako bom predavala? Nikoli nisem hodila v slovensko šolo, kako naj sploh predavam v slovenskem jeziku, sem si mislila.
Spomnim se svojega prvega predavanja v Tolminu. Tega ne bom nikoli pozabila. Vsi so mislili, da znam slovensko. Ampak kako naj znam slovensko? Z očetom vse življenje komuniciram srbsko, z bratom angleško, z mami gorenjsko. Kako naj celotno nevroznanost, ki sem se je naučila na Berkeleyu, predstavim v slovenskem jeziku?
Takrat sem si rekla, to sem jaz, to sprejmem, vem, da danes na predavanju nimam česa izgubiti, če boste vsi razočarani, razumem, ampak jaz zato nisem nič manj vredna. Ker se trudim, potrudila sem se, da sem tri besede izgovorila v slovenščini in tri v angleščini. Spomnim se, da so bili vsi zelo prijazni, prosila sem jih, naj mi pomagajo, in so tudi mi.
Sledilo je še 30 predavanj, doma sem se potem še šest mesecev učila nevroznanost v slovenščini. To je neka svoboda, da si ti ti. Naši otroci potrebujejo več tega.
"Plavanje ni tisto, kar me definira. Seveda je plavanje del mene in na to sem zelo ponosna, ni pa to edino, kar sem. Ne prebujam se z mislijo, da imam doma v predalu olimpijsko medaljo, ampak z mislijo, da sem jaz jaz."
Glede na vašo samozavest predvidevam, da ob koncu športne kariere nikoli niste imeli krize identitete, da se niste spraševali, kaj zdaj sploh ste, če niste več plavalka?
Ne. Nikoli. Zato ker sem imela možnost razvijanja svoje identitete mimo plavanja, ker sem obiskovala šolo in raziskovala, kaj vse me še zanima.
Plavanje ni tisto, kar me definira. Seveda je plavanje del mene in na to sem zelo ponosna, ni pa to edino, kar sem. Ne prebujam se z mislijo, da imam doma v predalu olimpijsko medaljo, ampak z mislijo, da sem jaz jaz.
Če tega občutka lastne vrednosti nismo dobili v otroštvu, je to seveda izziv, ni pa nemogoče. Sami sebi lahko damo občutek lastne vrednosti. S svojim samogovorom. Zelo pomembno je, kako se sami s sabo pogovarjamo, tudi to učim. Moje poslanstvo je, da ljudi učim, da snamejo maske. Ljudi je preveč strah, kaj bodo drugi rekli.
V več intervjujih pred leti ste dejali, da si glede na to, da ste večino mladosti preživeli v tujini, ne predstavljate, da bi živeli v Sloveniji. Kaj se je zgodilo, da ste se leta 2018 kljub vsemu vrnili in v Sloveniji tudi ostali?
Res je, v Slovenijo sem se najprej vrnila samo za nekaj mesecev. Ko nam je propadel startup projekt na Norveškem in nisem imela kam, sem se vrnila domov. V tem času sem napisala knjigo za plavalce, imela sem še nekaj projektov, potem pa sem se že ozirala za letalskimi vozovnicami za Dubaj. Nekaj časa sem delala še na Danskem, kjer sem dobila priložnost sodelovati z dansko plavalno reprezentanco, in se vmes za kratek čas vrnila v Slovenijo. Na fitnesu na Bledu, kjer sem včasih trenirala, sem srečala mojega Grega in to je bilo to. Srečala sva se v ponedeljek, v nedeljo pa sva že skupaj živela. Ugotovila sem, da je to tisto pravo, in potem ostala v Sloveniji.
Kakšna lekcija je bila za vas vaša športna kariera? Kako vas je oblikovala kot človeka? Kakšna učna lekcija življenja so bila leta v vrhunskem športu?
Glavna lekcija športa, pa mislim, da to velja za vsakega športnika, je, da če želiš karkoli doseči – pa mislim res karkoli –, moraš v to vložiti dušo in srce. Osebno sem zelo hvaležna, da mi je v športu uspelo, da sem se domov vrnila z olimpijsko medaljo, ampak še pomembneje je, da si daš možnost biti najboljši, kar si lahko, da veš, kaj hočeš in kam greš, ter da veš, da si zaslužiš uspeh.
Šport me je bolj oblikoval v smislu, da grem in da poskusim. Da si ne dajem nekih omejitev. Da si zadam cilj, da grem v svet, da grem po tisto, kar mislim, da si zaslužim, in kar mislim, da je že moje. To miselnost uporabljam tudi zdaj, pri kateremkoli projektu, ki se ga lotim.
S trenerjem Miho Potočnikom.
Pomembno je, da imaš vizijo, da imaš cilj in da veš, kam si usmerjen. Iz dneva v dan je vse, kar je pod mojim nadzorom, to, da sem najboljša, kot sem lahko, da ne goljufam same sebe, da ne iščem lažje poti, da se ne izgovarjam, da ne iščem opravičil, zakaj to ne bo šlo. Iz dneva v dan poskušam, pa ne kot nekakšen robot, poiskati rešitve, kako sem lahko danes en korak bližje cilju.
Lahko gre na primer za online workshop, ki ga pripravljam. Lahko se sliši, da je vsega preveč, koliko je to priprav, koliko snemanja in priprave vsebin, ampak jaz si rečem: Okej, to je končni cilj. Kaj lahko naredim, da ga dosežem? Takrat se usedem in začnem tipkati …
Skratka, začnete se gibati proti cilju?
Da in da se zavedam, da je to moja odgovornost, da sama poskrbim, da se bo nekaj zgodilo. Pa tudi če so to zelo majhni koraki. Na primer, če želim shujšati tri ali štiri kilograme, to pomeni, da na primer takrat, ko mislim, da sem lačna, pa nisem, saj sem pred pol ure jedla, spijem kozarec vode. Že to je napredek.
Vse to mi je dal šport. Ker se moraš vsak dan pojaviti na treningu in oddelati najbolje, kar lahko. Le tako si vsak dan lahko korak bližje svojemu cilju.
Preberite še:
7