Priznanje "nove" Ilke Štuhec: Res sem se mučila

"To je bila še ena sezona za v zbirko sezon, ki jih moram pozabiti, a je očitno tako že moralo biti. Sama pri sebi vem, zakaj so se nekatere stvari odvile tako, kot so se. Zdaj sem šla čez to, vse sem razčistila in zdaj grem z novim znanjem in izkušnjami naprej," nam je v pogovoru lanskega maja dejala Ilka Štuhec, potem ko je po še eni skromni sezoni, v kateri je skupno osvojila 138 točk, in zatrdila, da bo vztrajala na svoji poti.

Ta je bila zadnje tri sezone prepletena s številnimi preprekami in poškodbami. Ob tem se je srečevala še s številni dvomi in pritiski javnosti, ki pa 32-letne Štajerke niso ustavili. Nasprotno. Slovenska šampionka in svetovna prvakinja iz let 2017 in 2019 je v tej sezoni doživela novo pomlad, po skoraj štirih letih je decembra v svetovnem pokalu znova stopila na oder zmagovalke, prerojeno sezono pa je druga smukačica sveta kronala z zmago konec januarja na smuku v Cortini d'Ampezzo.

V Cortini je dosegla svojo deseto zmago v svetovnem pokalu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Po izjemnih predstavah v svetovnem pokalu pa so delnice Mariborčanke poskočile tudi pred bližajočim se svetovnim prvenstvom, kjer bo Štuhčeva med glavnimi favoritkami za odličje predvsem na smuku 11. februarja v Meribelu. 32-letna smučarka se je v zadnjih dneh pripravljala v italijanskem kraju La Thuile, kjer je trenirala s kanadsko reprezentanco, ravno danes pa bo z ekipo odpotovala v Meribel, kjer jo čaka vrhunec te sezone.

Tik pred odhodom na trening na severozahod Italije nam je vidno razbremenjena in sproščena Štuhčeva v intervjuju prejšnji konec tedna zaupala recept za svoj preporod, spregovorila je o svoji ekipi, odnosu z mamo, Mikaeli Shiffrin, spremembah in tudi pričakovanjih na svetovnem prvenstvu, kjer bo v Franciji z gotovostjo nastopila v smuku in superveleslalomu ter vsaj na superveleslalomskem delu alpske kombinacije.

Več iz rubrike Sobotni intervju

V Cortini je na smuku ob prihodu v cilj za nekaj sekund obležala na snegu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Ilka, za vami je začetek sezone, ki se ga ne bi branil nihče. Po zmagi v Cortini d'Ampezzo je ob prihodu v cilj delovalo, kot da vam je ob tem z ramen padlo veliko breme. Je bilo res tako?

Če sem iskrena, mi je veliko večje breme z ramen padlo v St. Moritzu po tistem drugem mestu, ko sem po dolgem času spet stopila na stopničke. Prav gotovo sem že pred tem vedela, da smo delali dobro, da sem lahko sproščena in da smučam podobno, kot sem že nekoč, ter da sem ob vsem tem na smučeh še hitra. Že vsi rezultati pred temi stopničkami so nekako nakazovali, da gredo stvari zares v pravo smer, da je še vse mogoče in da moja vrnitev med najboljše ni nobena znanstvena fantastika, kot se je verjetno veliki večini še zdela novembra, ko smo o tem že govorili.

Tako kot sem rekla, tisti St. Moritz je z mojih pleč odnesel ogromen kamen, v Cortini pa sem preprosto samo uživala v tem, kar delam. Užitek v smučanju je namreč nekaj, kar sem tako dolgo pogrešala. Tudi ko sem pred startom vizualizirala vse skupaj, si zamišljala, kako bodo zadeve potekale, kako bom peljala in kako bom prevzela vodstvo, sem tudi že razmišljala o tem, kako bom to proslavila v cilju. Razmišljala sem o tem, da bom verjetno kričala in skakala od veselja, nato pa sem se, ko se je to zgodilo, samo ulegla in uživala tistih nekaj sekund v tišini, ker sem bila res zadovoljna s tem, kako sem odpeljala. V tistem trenutku se je zame čas kar malce ustavil, globoko sem zadihala, ker so si potem stvari in vse obveznosti v pospešenem tempu sledile do večera.

Ni skrivnost, da je bila javnost v zadnjem času zelo neizprosna, mnogi so vas že pošiljali v upokojitev. Kako ste se sami prebijali skozi to obdobje? Vas takšni komentarji ganejo oziroma prizadenejo?

(globok vzdih, op. p.) Neizbežno je, da me konec kariere nekoč res čaka. To je dejstvo, a zdaj sem od tega trenutka res še daleč, o tem sploh ne razmišljam, ker se mi zdi, da če misli preusmeriš drugam, potem zagotovo ne moreš biti stoodstoten v tem, kar počneš. Spomladi so se stvari začele postavljati na svoje mesto, odločila sem se, da vztrajam, zgradili smo dobro ekipo, našla sem prave smuči in s tem so začeli izginjati tudi vsi moji dvomi.

Ne glede na to, kaj so mislili drugi, me to, kaj se je govorilo in pisalo o meni, če sem iskrena in neposredna, ni niti malo zanimalo (smeh, op. p.). Tega sem se naučila že zdavnaj, takšne stvari je treba preprosto izklopiti in se na njih ne ozirati. Sem v individualnem športu, na koncu sem jaz tista, ki vozim po progi, jaz sem tista, ki smučam, in jaz to počnem, zato ker to hočem početi, ker to delam najraje na svetu.

V ponedeljek bo začela nastope na svetovnem prvenstvu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kakšno vlogo je tu odigrala vaša ekipa?

Zagotovo so trenutki, ko potrebujem podporo in spodbudo ožje ekipe, ki je ob meni, da tudi oni verjamejo vame. Enostavno so se stvari sestavile tako, kot smo si želeli in načrtovali. Že po zadnji tekmi v začetku spomladi, ko sem na zadnjem sestanku naznanila vse spremembe, je bil to zame začetek nečesa novega, svežega. Tudi poletje je bilo tako odlično, da sem že takrat dejala, da nas letos nihče ne bo ustavil. Pa to mislim brez kakršnekoli arogance, enostavno smo vsi skupaj videli, da smo naredili izjemno delo.

V tem zadnjem letu sem res v popolnosti zaupala svojim občutkom in res nisem občutila nobenega strahu pred neuspehom. Za mano so bila res težka tri leta, tako kot sem že enkrat omenila, smo pred tekmo v Cortini d'Ampezzo zaradi zahtevnih razmer zaradi preveč snega na progi kot pripravo želeli uporabiti posnetke mojih voženj iz zadnjih sezon, pa smo potem raje hitro vse skupaj ugasnili.

Rezultati so v primerjavi s prejšnjimi sezonami res bliskovito poskočili, že na začetku sezone ste hitro nakazali, da je to neka nova V zadnjem obdobju je še bolj nasmejana kot sicer. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Ilka, ki močno spominja na staro Ilko. Ste bili v kakšnem trenutku morda presenečeni še sami nad sabo in svojimi vožnjami?

Ne, ker sem ne glede na vse očitke, komentarje in drugo zvesto poslušala sebe. Nikakor ne smučam zato, da bi komurkoli dokazala, da se je v svojem mišljenju motil, ali pa da bi dokazala svoj prav. Smučam zato, ker v tem res uživam. Pomembno je pa, da zdaj ne popuščamo, še naprej delamo v isti smeri z enakim zanosom.

Opaziti je, da dobro smučanje odlično vpliva tudi na vaše razpoloženje. Verjetno je zgodba zdaj povsem drugačna kot v zadnjih sezonah, ko ste se večkrat, kot ste že priznali, tudi mučili?

Ja, res je bilo tudi mučno, včasih sicer malo manj, a nič ne bo narobe, če rečem, da sem se res mučila. Seveda je zdaj veliko lažje, na koncu so rezultati tisti, ki dajo vrednost celotni zadevi in so merilo vsega. Ne glede na to, koliko misliš, da si dobro delal, če na koncu ni rezultatov, potem že nekaj ni bilo tako dobro, kot si mislil, oziroma nekaj ne deluje. Zdaj sem res občutila veselje, sproščenost in tudi zadovoljstvo, se pa dobro zavedam, da je sezona še zelo dolga. Res upam, da mi bo uspelo v takšnem ritmu sezono tudi nadaljevati.

Kaj pa vaša fizična pripravljenost? V St. Antonu ste grdo padli, potem ste imeli nekaj težav z gležnjem. Kakšno je počutje zdaj?

Moja fizična pripravljenost je verjetno edina stvar, ki se v tem času ni bistveno spremenila, je pa res, da nisem več najmlajša in zato potrebujem več časa za regeneracijo, temu pa se potem prilagaja tudi delo. Počutim se dobro. Tina Kobale, ki opravlja tako delo trenerke za fizično pripravo kot delo fizioterapevtke, me res pozna do potankosti in ves čas delamo kontinuirano, kar se mi zdi recept za doseganje rezultatov. Čeprav ko se pogledam v ogledalo in vidim goro mišic, se ne počutim najbolj ženstveno, a na koncu pretehta to, da se počutim odlično, da potem tudi ob takšnem padcu in težavah z gležnjem, kot sem jih imela v St. Antonu, zdržim takšne napore. Veliko sem naredila tudi na psihični pripravljenosti, k stvari zdaj pristopam povsem drugače, kot sem prej, in mislim, da je tudi to vplivalo na vse skupaj.

"Veliko sem naredila tudi na psihični pripravljenosti," poudarja Štuhčeva. Foto: Mediaspeed

Po koncu lanske sezone se je vaši ekipi pridružil Marko Vukičević, ki skupaj z vašo mamo opravlja vlogo trenerja. Tudi ob tej odločitvi je bilo v javnosti veliko začudenih pogledov, sploh ker Marko nekih trenerskih izkušenj prej še ni imel. Je on morda v vašo ekipo prinesel dodatno mero sproščenosti?

Lahko bi rekla, da tudi sproščenost, a na prvem mestu bi izpostavila predvsem njegovo mirnost. So trenutki, ko mi ni šlo oziroma mi tudi še zdaj kaj ne gre po načrtih, pa sem potem sama zelo nervozna, on pa je tisti glas razuma, ki mi reče: "Vse je v redu, nisi pozabila smučati, saj znaš."

Ve, kdaj potrebujem besede spodbude, kot nekdanji tekmovalec tudi sam dobro ve, kako je v trenutkih, ko smučar podvomi sam o sebi, zato mi v takih trenutkih še toliko bolj pomaga. In ravno v teh zadevah se Marko razlikuje od marsikaterega drugega trenerja. Nikakor s tem ne mislim, da je kdo od drugih trenerjev zaradi tega slabši, a je stvar zagotovo povsem drugačna, če je sam še spomladi aktivno smučal po istih progah. Kot sem se že večkrat pošalila, takšne trenutke razume le tekmovalec, ker trener na koncu koncev tam stoji, pa je pameten (smeh, op. p.).

Ilka Štuhec s svojo ekipo. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Marko je želel ostati v smučanju kot trener, kot neka spodbuda. Ni se ustrašil svoje naloge, čeprav je prišel v tabor "dvakratne svetovne prvakinje Ilke Štuhec", pa nikakor s tem ne mislim, da sem nekaj več oziroma se nikoli tako ne počutim, niti ne delujem na tak način. Tudi ko kje zelo zgrešim oziroma naredim kakšno veliko napako, mi to zelo jasno pove, ali pa me kam pošlje (smeh, op. p.). Enostavno tako delujem že od nekdaj, okoli sebe potrebujem takšne ljudi.

Še enkrat ponavljam, s tem nikakor ne mislim, da je bil npr. moj prejšnji trener Stefan Abplanalp slab ali karkoli v tej smeri, a je pred tem enostavno delal z drugačnimi ekipami in tekmovalci. Zagotovo je razlika, ko se nekdo želi še dodatno dokazati, in ravno to je dodatna vrednost vsega, neki vložek, ki ga sicer od ljudi ne moreš kar tako pričakovati.

S preporodom in dosežki svoje hčerke in varovanke je zadovoljna tudi Darja Črnko. Foto: Mediaspeed Tudi vaša mati Darja Črnko je zdaj z vami znova v vlogi trenerke. Koliko se je morda zaradi tega spremenil vajin odnos? Je sploh kaj drugače kot prej?

Uf, najin odnos pa mislim, da je bil do danes že čisto v vseh ekstremih, ki jih premorejo človeški odnosi. Včasih je bilo res že tako hudo, da bi se lahko ubili oziroma bi jo lahko utopila v žlici vode ali obratno, pa da sploh nisva govorili (smeh, op. p.). Enostavno je tudi ona v Marku hitro videla in prepoznala kakovosti, ki jih premore, pa tudi njegovo voljo in željo po delu. Morda je prednost tudi to, da je vedel, česa si je še želel v karieri oziroma kaj bi si želel, da bi se zgodilo drugače. Tako da tudi z mamo res dobro sodelujeta, večkrat mu prepusti vajeti, da on opravi svoje, oziroma se celo zgodi, da je on tisti, ki prevzame glavno besedo.

Verjetno je beseda, ki je zaznamovala zadnje leto v življenju Ilke Štuhec, sprememba. Te so se zgodile tudi pri opremi, Stöckli je zamenjal Kästle, ki se je izkazal kot zadetek v polno. Je bila to za vas in smuči ljubezen na prvi pogled oziroma ljubezen na prvi spust?

Ja, dejansko je bilo res tako. Kot sem že večkrat poudarila, pri opremi po slovesu od Stöcklija nisem imela ravno velike izbire. Tudi če bi dobila, recimo, sodelovanje s Headom ali Atomicom, bi bila pri njih verjetno 96. v čakalni vrsti. Dejstvo je, da nisem bila med najboljšimi, zato je logično, da so bile moje možnosti veliko bolj omejene. Kästle je pokazal zanimanje, od njih sem dobila res veliko motivacije, želje in spodbude. Tako kot je večkrat rekla tudi že mama, sem v tistem prvem trenutku, ko sem se zapeljala po strmini, rekla "Vav, ta zadeva se odziva in deluje." Res sem hitro začutila, da je to to, čeprav mi je bila zadeva na začetku nekoliko strašljiva in tvegana, ampak smo zaupali in potem hitro začeli postavljati nove temelje, ki se zdaj samo še nadgrajujejo. Nekako v glavi sploh nisem dopustila možnosti, da celotna zadeva ne bi delovala.

Z novim opremljevalcem Kästle je spet našla pravi občutek na smučeh. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kako so vašo vrnitev med najboljše sprejele vaše tekmice?

Ene so bile bolj vesele, spet druge manj, kar je običajno, ker nihče ni vesel, ko te kdo prehiti (smeh, op. p.). V krogu sotekmovalk oziroma prijateljic, s katerimi se tudi družimo v prostem času, pa sem začutila veliko veselje in srečo. Z Marie-Michele Gagnon sva v St. Moritzu jokali kot dež, ona morda še bolj kot jaz. S tem krogom prijateljic v svetovnem pokalu se poznamo že zelo dolgo, ena o drugi vemo, kaj smo prestale, nihče seveda ne tekmuje zgolj za zabavo, a z nekaterimi dekleti se res povežeš, kar da celotni zadevi še neko dodatno pozitivno noto.

Pred vrati je svetovno prvenstvo, ki je zagotovo poglavje zase, gre za posebne tekme z neko dodano vrednostjo. Po odličnih rezultatih tudi sami spadate v ožji krog favoritk za odličje. Čutite kakšen pritisk oziroma breme?

O tem sva večkrat govorili tudi z mamo, enostavno imam zdaj že toliko izkušenj, nisem več najmlajša in vem, kako potekajo te stvari. Povsem običajno je, da so apetiti javnosti v večini močno zrasli, moram pa priznati, da moji niso, ker so takšni že od jeseni, ko sem sama že vedela, česa sem sposobna. Zdaj to vedo tudi vsi drugi, a enostavno vem, da z dodatnim razmišljanjem in obremenjevanjem ne bom dosegla ničesar oziroma ne bom prišla daleč. Vse skupaj sem na tak način že prestala, pa vemo, kam me je pripeljalo. Na svetovno prvenstvo bom odšla z istimi prijemi in načinom dela, kot do zdaj v sezoni. V teh dneh pred prvenstvom bom poskusila biti čim bolj sproščena in res uživati v tem, kar počnem.

Ilka Štuhec leta 2017 na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu, kjer je osvojila zlato odličje v smuku. Foto: Reuters

Kot ste že omenili, so apetiti močno zrastli. Kakšne rezultatske cilje ste si postavili sami?

Predvsem si želim hitro smučati. Rezultatske cilje sem si postavila že v začetku sezone in se do zdaj niso spremenili. Vsi v ekipi smo vedeli, česa smo sposobni, kaj smo delali in kaj lahko pokažem. Vedno pa grem po principu dan za dnem, da pokažem najboljše, česar sem sposobna. Potem pa se zgodi, da včasih smučaš dobro, se izide za stopničke, pa bi se pri vožnji še vedno dalo kaj popraviti, včasih pa si "samo peti", pa si na koncu nimaš česa očitati, ker si dal res svoj maksimum. Bomo videli.

Glede na potek sezone morava besedo ali dve nameniti tudi Mikaeli Shiffrin, ki v tej sezoni podira rekord za rekordom, do absolutnega rekorda v številu zmag Ingemarja Stenmarka ji manjka le še ena uvrstitev na najvišjo stopničko. Kako sami doživljate njeno smučanje?

Mikaela je res carica. Res je super oseba, zelo prijazna, tudi ko sem bila na stopničkah, je bila zame zelo vesela in je bila ona tista, ki se je želela fotografirati z mano. V tistem trenutku sem prav pomislila, "Vav, ti si Mikaela Shiffrin in se želiš fotografirati z mano, kaj tebi ni jasno" (smeh, op. p.). O njej res ne morem povedati slabe besede, zavedam pa se, da je vse skupaj daleč od tega, da bi ji bilo lahko. Mislim, da je po vseh teh rekordih vse skupaj toliko ne obremenjuje več, to se vidi tudi na smučeh, kjer se preprosto igra, in res jo je le užitek gledati in opazovati.

Preberite še:

Sportal Največje breme na plečih Ilke Štuhec in Žana Kranjca

Sportal Vprašanje, ki se mu ne more izogniti