Anamarija Lampič
Jakov Fak
Petek, 17. 2. 2023, 19.00
1 leto, 2 meseca
Oberhof 2023: Uroš Velepec – intervju
Sliši se presenetljivo, a v Nemčiji je manj biatloncev kot na Norveškem ali v Franciji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,24
2
Uroš Velepec: Zdaj je fantov v slovenski reprezentanci več in zato marsikateri dobi manj priložnosti za start. S tem se ukvarjamo tudi v Nemčiji.
Na prizorišču svetovnega biatlonskega prvenstva v Oberhofu smo naleteli tudi na Uroša Velepca, dolgoletnega glavnega trenerja slovenske reprezentance, ki je zdaj pomočnik glavnega trenerja nemške reprezentance. "Organizacija je tukaj ogromna. Vse je povsem drugače od tistega, česar sem bil vajen," nam je povedal o svoji novi službi. Velepec budno spremlja tudi dogajanje v slovenskem biatlonu, in tudi njega je Anamarija Lampič navdušila.
Uroš Velepec, danes 55-letni nekdanji biatlonec in triatlonec iz Dolskega pri Ljubljani, je bil dolga leta glavni trener slovenske biatlonske reprezentance, se z njo veselil tudi največjih uspehov, in eden ključnih mož pri prestopu Jakova Faka iz hrvaškega v slovenski biatlon leta 2010. Ta trud mu je slavni varovanec poplačal z dvema naslovoma svetovnega prvaka, srebrno olimpijsko medaljo, pa tudi s številnimi uspehi v svetovnem pokalu. "Včasih se kar malo pozablja, kaj smo naredili," nam je povedal. V zadnjih letih vodenja slovenske vrste – imel je nekaj krajših premorov, leta 2015 pa je tudi za tri leta odšel v Ukrajino in se nato vrnil – so bili kritiki njegovega nepopustljivega sloga treninga vse glasnejši, rezultatov ni bilo, čutiti je bilo prenasičenost s stanjem in napočil je čas za prevetritev izbrane vrste.
Po sezoni 2020/21 se je ponovno odpravil v Ukrajino, kjer je nameraval kot trener ženske reprezentance ostati vsaj do olimpijskih iger 2026, a se je tudi ta zgodba končala po eni sezoni zaradi vojne – ruske agresije na Ukrajino. Njegov naslednik na čelu slovenske vrste je postal Janez Marič, pred letošnjo sezono pa je prišlo še do večjih sprememb. Slovenski biatlon je dobil novo vodstvo, to je na mesto glavnega trenerja reprezentance A pripeljalo slovitega Nemca Ricca Grossa, Velepca pa so si v strokovnem štabu zaželeli Nemci. In ta velik izziv je tudi sprejel.
"Od začetka sem bil kar malo … Ne bom rekel, da sem se bal, ampak sem uvidel, da je vse povsem drugače od tistega, česar sem bil vajen."
Kako ste se udomačili v tako veliki biatlonski reprezentanci, kot je nemška? Pritiski na trenerje so zagotovo precej večji, kot ste jih vajeni?
Veste, kako je … Organizacija je tukaj ogromna, to je DSV (Deutscher Skiverband, Nemška smučarska zveza, op. p.), zveza skupaj z "alpinci", tekači, skakalci … Tu je zaposlenih več kot tisoč ljudi. Vsak najmanjši oddelek ima svoje ljudi, od ljudi za statistiko, analitiko do strokovnjakov za prehrano, trening, višinski trening … Pa zraven je še veliko honorarnih sodelavcev, ki jih lahko pokličeš, če potrebuješ kakšne informacije. To je torej tak ogromen stroj in potreboval sem kar nekaj časa, da sem se navadil, saj sem do zdaj vse počel sam. Prej nisem imel nikogar, da bi se lahko z njim pogovoril o treningu. V Sloveniji in Ukrajini smo delali dobro, ampak tukaj imam vselej na voljo nekoga, s katerim lahko poklepetam, če imam kakšne dvome ali če me kaj zanima. Vedno se najde sogovornik.
To je dobrodošla prednost, saj se tudi trener vse življenje uči. Tu zelo hitro izveš določene stvari ali pa lahko tudi opozoriš, da kaj ni dobro. To je bila zame največja sprememba. V Sloveniji je šlo za razvoj, ves čas smo se borili, borili, borili. Ves čas smo se razvijali. V Ukrajini sem se ves čas boril s sistemom, ki ni bil dober. Tu pa sem se samo pridružil že dobremu in uveljavljenemu sistemu. Poskušam tudi z nekimi svojimi idejami. Pri članih in starejših dekletih so določene novosti včasih zelo dobrodošle, pomembno je le, da veš, do kod lahko greš, in ne drezaš v osnovne postavke glavnega trenerja. Od začetka sem bil kar malo … Ne bom rekel, da sem se bal, ampak sem uvidel, da je vse povsem drugače od tistega, česar sem bil vajen.
Kje je torej glavni fokus vaših trenerskih nalog? Tukaj v Oberhofu smo vas v akciji videli tako na ženskih kot moških tekmah?
Jaz sem v bistvu sotrener, z Markom Kirchnerjem delava v moški reprezentanci, ampak spet gre za neko sinergijo. Z novim športnim direktorjem Felixom Bitterlingom smo dobili neko dobro energijo. Vsi delamo za vse, vsi delamo povsod. Čas, ki ga preživiš zdoma, je najbolje porabiti za to, da nekaj prispevaš. Tu gre predvsem za to, da vsi pomagamo vsem, ne glede na to, ali je to pogovor ali prisostvovanje na strelišču, ob progi. Moj primarni fokus pa je na moški ekipi, tudi moji bazi sta v Ruhpoldingu in Schwarzwaldu, se pravi delo s športniki, kot so Johannes Kühn, Philipp Nawrath, Benedikt Doll, Lucas Fratzscher, Roman Rees ... To so tisti, ki morda malo bolj kotirajo k meni, tisti iz Oberhofa pa mogoče malo manj. Nemčija je velika, in ko tekmovalci niso na reprezentančnih pripravah, so po svojih bazah. V Ruhpoldingu imam sicer dva pomočnika, ki mi pomagata, ko nisem tam. Tudi v Schwarzwaldu je odličen trener, ki opravi ogromno dela, ko nisem tam. Kar se tiče fokusa … Vsi poskušamo prispevati po najboljših močeh, kjer nas potrebujejo. Včasih je treba koga potolažiti, včasih koga spodbuditi, zdaj poznamo že psihologijo vseh tekmovalcev, sploh pa jo poznajo tisti trenerji, ki so v reprezentanci že dalj časa.
"Moj primarni fokus pa je na moški ekipi, tudi moji bazi sta v Ruhpoldingu in Schwarzwaldu, se pravi delo s športniki, kot so Johannes Kühn, Philipp Nawrath, Benedikt Doll, Lucas Fratzscher, Roman Rees ..."
Pa občutite tudi to nemško rivalstvo med biatlonskima središčema v Ruhpoldingu in Oberhofu?
Ne, sem pa prebral v enem intervjuju, da je Gross rekel, da obstaja to rivalstvo, ampak sam tega nisem zaznal. Mogoče je bilo tako včasih, ko je še on dirkal, mogoče je tako med mladinci, ampak tu v reprezentanci je rivalstvo samo z Norvežani in Francozi (smeh, op. p.). Pa še s Švedi. Z najboljšimi reprezentancami na svetu, skratka. Sam nisem opazil rivalstva med Oberhofom in Ruhpoldingu, ne iz ene ne iz druge regije nismo v reprezentanco še nikoli postavili tekmovalca samo zato, ker bi bil od tam. Izbirni kriteriji so samo po kakovosti. Le na podlagi te se odločamo in ne na podlagi tega, kaj so dosegli in od kod so.
Kako pa občutite to krizo nemškega biatlona? V zadnjih letih uspehov ni več toliko, kot so jih bili nemški ljubitelji tega športa vajeni.
Mislim, kriza ... Normalno je, če se generacija zamenja, da malce padejo izidi. Včasih so bili v reprezentanci veliki asi, od zdajšnjega slovenskega trenerja Ricca Grossa do Svena Fischerja, bila pa je tudi odlična generacija, športniki iz Vzhodne Nemčije, ki so imeli odlične rezultate. V Nemčiji zdaj spet ni toliko biatloncev, kot jih je na Norveškem, morda celo manj, kot jih je v Franciji. To se morda sliši presenetljivo, ampak če pogledate, kakšen del Nemčije ima sneg in tudi pogoje za trening, da lahko otroci na snegu trenirajo doma, pa vidite, da je bistvena razlika med Skandinavijo in Francijo s temi njenimi dolinami, od koder izvira velika večina biatloncev. Zgodi se, da imamo mlajšega tekmovalca, ki vso zimo nima na voljo snega, razen če mu naredijo umetnega. Ko so prenehali najboljši trije iz generacije, to so Arnd Peiffer, Simon Schempf in Erik Lesser, so prišli v ekipo fantje, ki so prej dirkali v pokalu IBU. Ti fantje pa potrebujejo čas. Letos imamo do zdaj tri fante na stopničkah (David Zabel, Roman Rees in Benedikt Doll, op. p), štafete vedno pridejo med prve tri, dvakrat pa so bili drugi, dvakrat tretji, se pravi, da smo sestavili kar dobro ekipo iz teh fantov. Od starejših je ostal le še Beni Doll. Mislim, da delamo dobro, vendar tudi zadaj ni nekega izobilja posebnih talentov, na katere bi lahko računali že čez leto, dve. S to ekipo, ki jo imamo, načrtujemo dolgoročno.
Takole je ob progi obveščal in spodbujal nemško junakinjo prvenstva v Oberhofu Denise Herrmann-Wick.
Na tem prvenstvu v Oberhofu je domače navijače z dvema kolajnama, zlato na sprintu in srebrno na zasledovanju, razveselila Denise Herrmann-Wick. Je s tem rešila prvenstvo?
No, rešila … Bistveno je, da smo že na začetku prvenstva dobili medaljo. S to je sprostila celotno ekipo. Poudarjam, da je nemška ekipa zelo kompaktna, zelo se veselijo uspehov drug drugega, ne glede na to, kdo osvaja medalje. To dvigne celotno reprezentanco. Vse nas! Ne glede na to, kakšen odstotek je kdo k temu prispeval. Ko je Denise osvojila medaljo, je postalo vsem lažje. Tudi če pogledamo preostala dekleta: Sophia Schneider, lani je tekmovala še v pokalu IBU, letos je bila že peta v svetovnem, pa tudi Hanna Kebinger ... To so dekleta, ki so prišla iz pokala IBU. Denise je vse te potegnila za seboj s tisto zmago, pa tudi fante ne nazadnje. Na zasledovanju smo imeli štiri fante med petnajst: Kuehn je bil šesti, Rees deseti, Strelow enajsti, Doll petnajsti. To so odlični rezultati. Pred nami je bilo le pet Norvežanov, no, pa tudi en Šved. Pri naših fantih je trenutno boj za eno medaljo, ne za tri, ker so Norvežani tako superiorni, da nam puščajo le drobtinice. Johannes Thingnes Boe še posebej. Potem pa vedno eden od tistih preostalih petih, ker jih je šest na startu, naredi dobro streljanje, ali pa dve, tri, potem se višje od petega mesta niti ne moremo prebiti. Mislim, da smo fantastično začeli prvenstvo z moško ekipo, a Norvežani so pač močnejši. V pokalu narodov smo bili na teh tekmah tudi boljši od Švedov in Francozov. Pač borimo se za mesto na stopničkah, ko kakšen Norvežan kaj zgreši. Kot preostali.
Kako pa spremljate to dogajanje v slovenski reprezentanci in z Anamarijo Lampič ter mladim rodom?
To spremljam ločeno. Za Anamarijo sem zelo vesel. Z njenim prihodom se je zanimanje za slovenski biatlon močno povečalo. Vemo, da Jakov še vedno lahko naredi dober rezultat, je izjemen talent, vedno zbran na strelišču, je tekmovalen tip, ne trening tip, kar pomeni, da na tekmah vselej pokaže več kot na treningih. Še vedno lahko doseže dobre izide, ne bo pa več prav dolgo tako. Anamarija je tu zelo popestrila stvari in tudi močno dvignila zanimanje. Upam samo, da se bodo odzvali tudi sponzorji in da bodo imeli tudi ti mladi talenti neko možnost razvoja, tudi če ne bo takoj nekega vrhunskega rezultata.
Pri moških namreč težko pričakujemo stopničke zelo kmalu po Jakovu, Anamarija pa jih je sposobna osvojiti. To smo že videli. Če bo ta tek, ki jo je krasil od začetka sezone, torej pred boleznijo, nadaljevala, verjamem, da se bo stoje naučila streljati boljše, in potem bo imel slovenski biatlon spet neki zagon. Mladi se bodo lahko razvijali in napredovali, vseeno pa bo vedno obstajal nekdo, ki bo osvajal mesta, ki bodo zadovoljila sponzorje. Ta šport je drag, izjemno drag, in če ni več pomoči države ali pokroviteljev, lahko "štacuno" hitro zapreš.
"Pri moških težko pričakujemo stopničke zelo kmalu po Jakovu, Anamarija pa jih je sposobna osvojiti. To smo že videli."
Kar pa se tiče mladih fantov, pa lahko rečem, da je edini, ki me je zares presenetil, Toni Vidmar. On je res naredil velika dva koraka naprej in je resnično tekmovalec, ki se uvršča med trideset, štirideset. Vemo pa, da nekaj tekmecev manjka, govorim o Rusih in Belorusih, ampak kljub vsemu je lahko redno v točkah, če naredi dobro streljanje. V teku je napredoval, teče dobro, tudi tehnično lepo in močno na progi, tako da me je res malo presenetil. Kar se tiče Alexa (Cisarja, op. p.), pa smo vsi pričakovali veliko že tudi lani in leto prej, ko je bil pri meni, a je potem zbolel za covid-19 in ni nastopal ves november in pol decembra, vendar se je nato vrnil. Nikoli pa nisem delal ne s Tonijem ne z Lovrom (Plankom, op. p.). Za Lovra vemo, da je tako rekoč najboljši "junior" na svetu, da je izjemen tekač, ampak letos v teku ni naredil tistega koraka naprej. Sem pa slišal, da je imel nekaj težav z zdravjem, vendar pa je strelsko napredoval, a na koncu ostal nekako na istem. Tako sam občutim, ne gledam analiz slovenskih nastopov. Kar se Roka (Tršana, op. p.) tiče, zelo malo dirka, ne vem, zakaj ga ne pošljejo vsaj v pokal IBU, da tekmuje. Vzeli so ga s seboj, pa bo nastopil na eni tekmi, Miha (Dovžan, op. p.) pa je nekako tam, kjer je bil, mogoče malo stagnira v tej sezoni. Vemo, da je bil pred dvema letoma na skupinskem startu svetovnega prvenstva na Pokljuki 18.
Zdaj je fantov več in zato marsikateri dobi manj priložnosti za start. S tem se ukvarjamo tudi v Nemčiji. Ko imaš ti osem kakovostnih tekmovalcev in šest mest v svetovnem pokalu, pač dva izpadeta, če imaš pa pet mest, potem izpadejo trije. Tako pač je. To se zdaj pojavlja tudi v Sloveniji, kjer je konkurenca v ekipi, in zato je treba biti že bolj resen na treningu, bolj resen tudi v življenju ob treningu, če hočeš dirkati. To je velik plus za ekipo. Ne tako, kot smo imeli mi − štiri tekmovalce, pa smo morali še koga prositi, naj začne trenirati, da jih bomo imeli vsaj pet. Ves čas so bile neke izredne razmere. Včasih malo pozabljamo, kaj so tekmovalci že naredili. Osvojili tudi tri olimpijske medalje, pa tudi dobili deset medalj na svetovnih prvenstvih.
Skratka, vesel sem razvoja te mlade ekipe, jo pa čaka še ogromno dela. Zaostanek štirih minut in pol na zasledovanju, treh in pol za medaljo je kljub vsemu, če dobro pomisliš, zelo velik. Mesta so dobra − 26., 29. in 30., zaostanki so pa veliki. Potencial je absolutno velik. Zdaj upam samo, da bo znal Ricco z njimi izpeljati in da bo tudi to slovensko mentaliteto proučil, saj je vseeno drugačna od nemške.
2