Sobota, 30. 9. 2023, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: plavalka Neža Klančar
Ljubljančanka, ki se v vodi počuti bolje kot na suhem, a plavanje ni njena edina strast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,33
Gostja Sobotnega intervjuja je vrhunska plavalka Neža Klančar, ki se je z nedavnega evropskega prvenstva mlajših članov in članic v Dublinu vrnila s kar tremi zlatimi medaljami.
23-letna plavalka Neža Klančar je še en dokaz, da pregovor, kar nas ne ubije, nas krepi, še kako drži. Po poškodbi rame, ki ji je vzela velik del olimpijske sezone, se je komunikativna in energična Ljubljančanka vrnila še močnejša. Z nedavnega evropskega prvenstva mlajših članov in članic v Dublinu na Irskem se je vrnila s kar tremi zlatimi medaljami, njen naslednji cilj pa je norma za olimpijske igre v Parizu. "Če so se mi že prejšnje v Tokiu izmuznile, upam, da se mi te ne bodo," pravi.
23-letna Neža Klančar je ena najboljših slovenskih plavalk mlajše generacije. Članica Plavalnega kluba Olimpija in varovanka trenerja Tomaža Torkarja je večkratna nosilka državnih rekordov v kratkih in dolgih bazenih v mladinski in članski konkurenci. Že od leta 2013 je članica slovenske plavalne reprezentance, od lani pa pripadnica športne enote Slovenske vojske.
V plavanje se je zaljubila že v otroštvu. "Splavala sem v vevškem bazenu," se spominja komunikativna in energična Ljubljančanka. "Ko je bila mami v službi in sta me čuvala babica in dedi, smo poleti kar naprej hodili na bazen v Vevče, ki je v bližini njunega doma, ali pa smo se vozili v Čateške toplice. Z dedijem sva bila konstantno v vodi. Plavala je tudi moja sorodnica Irena Škrjanec, žal je že pokojna, ki je v času Jugoslavije dosegala vrhunske rezultate," se spominja gostja tokratnega Sobotnega intervjuja.
V prostem času se rada druži s prijatelji, kjer lahko razmišljanje o plavanju zamenja z drugimi temami. Zadnje čase proste trenutke najpogosteje preživlja v družbi prijateljev, ki jih je spoznala na deskanju v Franciji, svoje prijateljstvo pa so potrdili tudi s posebno tetovažo s potico, ki deska na valovih. Neža obožuje Avstralijo in poletje, močno pa je navezana na svojega hišnega ljubljenčka, šestkilogranskega mačkona Štefa.
Avgusta se je s premiernega evropskega prvenstva mlajših članov in članic v Dublinu na Irskem vrnila s kar tremi zlatimi medaljami, njen naslednji cilj pa je doseg norme za nastop na olimpijskih igrah v Parizu. Če ji to uspe – ali bolje, ko ji to bo uspelo –, bo to njen olimpijski krst.
Pred leti ste na Instagramu objavili skupno fotografijo z najboljšo slovensko plavalko Saro Isaković. Na fotografiji iz leta 2008, na kateri Sara pozira s srebrno olimpijsko medaljo, imate osem let. Kako pomembno vlogo je imela na vaši plavalni poti in kako pomembno je imeti vzornika?
Ko sem se začela ukvarjati s plavanjem, nisem poznala prav veliko plavalcev, šele pozneje, ko sem začela spremljati svetovna prvenstva in olimpijske igre in ko je Sara v Pekingu osvojila olimpijsko medaljo, sem se začela zavedati, da gre za najboljšo slovensko plavalko. Ko je imela sprejem v Ljubljani, sem se ga seveda morala udeležiti. Spomnim se, kako sem jo čakala in da smo jo prosili za skupno fotografijo. Takrat sem bila stara osem let in fotografijo še vedno hranim doma.
Najboljše od vsega skupaj pa je to, da Sara Isaković danes zame ni več samo moja vzornica, ampak je tudi moja prijateljica in oseba, s katero se lahko pogovorim o vseh temah, pa tudi oseba, ki mi pomaga na moji športni poti in mi svetuje. Mislim, da ne bi mogla imeti boljšega vzornice, prijateljice in mentalne trenerke v eni osebi, kot jo imam v Sari Isaković.
Ko ste leta 2018 na olimpijskih igrah mladih v Argentini popravili njen rekord na sto metrov prosto in smo jo poklicali za komentar, je med drugim dejala, da vam je pripravljena na vaši poti pomagati, če bi to pomoč kdaj potrebovali. Kako so se vajine poti križale?
Začelo se je prek družbenih omrežij, kjer slediva druga drugi. Seveda se mi je zdelo fascinantno, ko mi je čestitala za moj dosežek. Mislim, da se je najin odnos začel iz te točke, da sem jo občasno prosila za kak nasvet in podobno. Še bolj konkretno pa od lani, ko sva začeli sodelovati na področju mentalne priprave. Sara je krasna oseba, zelo prijazna in dobrodušna.
Letošnja sezona je bila za vas izjemna. Avgusta ste se z evropskega prvenstva mlajših članov in članic vrnili s kar tremi zlatimi medaljami. Kaj vse ste spremenili v tej sezoni, kaj je pripeljalo do takega napredka, do tega, da lahko govorimo o tem, da spadate v svetovni vrh plavanja, ki velja za globalno športno disciplino?
Da, letošnja sezona je bila dobra, zagotovo najboljša do zdaj, ni pa to še to, kar si sama želim. Kaj sem spremenila? V zadnjem letu sem zagotovo spremenila svoje razmišljanje in način pristopanja do tekmovanj.
Že prej sem bila zelo samozavestna in sem od nekdaj rada tekmovala. Z nastopanjem na velikih tekmah nikoli nisem imela težav, to mi je vedno predstavljalo največji užitek, prostor, kjer lahko sama sebi in drugim pokažem, kaj znam in česa sem sposobna, pa čeprav se hkrati zavedam, da bi vedno lahko pokazala še več. Mislim, da sem v zadnjem obdobju največji napredek naredila ravno na področju mentalne priprave in da je tudi to razlog, da so tudi moji rezultati letos boljši.
Evropsko prvenstvo mlajših članov in članic je bilo letos organizirano prvič. Razlog je bil v tem, da so zaradi prevelikega preskoka iz mladinskih vrst med člane želeli organizirati neko vmesno tekmovanje, za člane do 23 let. Zame je bila to odlična izkušnja, in če bi lahko odmislila težave z ramo in obremenjevanje, ki je temu sledilo, bi bilo super.
Za uspeh vam je javno čestitala tudi predsednica države Nataša Pirc Musar. Koliko vam takšne pozornosti pomenijo?
Res je, čestitala mi je predsednica in čestitko celo objavila na družbenih omrežjih. To je bilo kar noro. Tudi od ljubljanskega župana Zorana Jankovića sem prejela čestitko na dom. Zanimivo je, da je predsednica tudi naša poveljnica. Od lani sem namreč zaposlena v Slovenski vojski.
Za katero tekmovanje boste tempirali formo za osvojitev olimpijske norme?
Najprej nas čakajo svetovni pokali, ki pa zaradi rame, ki mi je začela nagajati že na evropskem prvenstvu v Dublinu, ne bodo moj glavni cilj in forme ne bom tempirala nanje. Sledijo višinske priprave, potem pa bova s trenerjem verjetno poiskala večje tekmovanje v 50-metrskih bazenih in poskusila tam, potem pa nas tako ali tako čaka že evropsko prvenstvo (1. 5. v Rusiji). S trenerjem se še nisva odločila, ali bova formo tempirala prav za evropsko prvenstvo ali bom šla tja v polnem treningu, ne vem še.
Sicer pa je moj načrt udeležba na olimpijskih igrah v Parizu. Če so se mi že prejšnje v Tokiu izmuznile, upam, da se mi te ne bodo.
Kaj se je zgodilo z olimpijsko priložnostjo v Tokiu?
Normo za nastop na sto metrov prosto sem zgrešila za devet stotink, bi pa lahko na olimpijskih igrah nastopila s štafeto 4 x 100 prosto, a smo za to priložnost izvedeli prepozno. Ni ravno prijeten občutek. Kar hudo mi je, ko se zavedam, da bi morala biti v Tokiu, pa potem tam nisem bila.
Tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v Fukuoki na Japonskem ste bili povsem blizu finala.
Da, nimam kaj. Februarja bo na svetovnem prvenstvu nova priložnost, bomo videli. Olimpijsko normo bi rada dosegla že pred tem. Moram se samo prepustiti in uživati v tem, kar delam.
V kateri disciplini ste najbližje olimpijski normi?
50 metrov prosto.
V prejšnji olimpijski sezoni ste imeli precej težav z ramo. Za kakšno poškodbo je šlo? Ramena so za plavalca kar ključnega pomena. Kako ste prebrodili to obdobje?
Res je, ramena so sveti del našega telesa. Imela sem strgan labrum, nestabilen sklep in neko otiščanje, ki je zelo značilno za plavalce, ter nekoliko natrgan supraspinatus. Kirurg je odlično opravil svoje delo, tudi rehabilitacija je potekala tekoče, čeprav je bila, priznam, zelo zahtevna. Trkam, zdaj je vse super.
Operacijo smo zamikali vse do zadnjega, vse je bilo odvisno od olimpijskih iger. S kirurgom sva bila dogovorjena, da stopim v stik z njim, takoj ko izvem, ali grem na olimpijske igre ali ne grem, da bi operacijo lahko izpeljali čim prej in da bi lahko čim prej začela rehabilitacijo.
Omenili ste, da ste tudi na evropskem prvenstvu mlajših članov v Dublinu čutili neke bolečine. Kako je zdaj s tem?
Res je, teden dni pred prvenstvom sem v levi rami začutila bolečino, kar je bilo precej neprijetno. Morala sem vzeti celo protibolečinske tablete, da je bolečina popustila in sem vseeno lahko tekmovala. Priznam, da sem bila psihično kar precej uničena in sem si želela domov, tako neprijetna je bila ta bolečina, poleg tega me je skrbelo, do česa lahko vse to pripelje.
No, na koncu se je vse lepo izšlo, plavala sem dobro, prvenstvu pa so sledili trije tedni počitka. Zdaj to še vedno ni to, še vedno me nekaj muči, so mi pa specialisti zagotovili – bila sem tudi na magnetni resonanci –, da bi bolečina morala v nekaj tednih izzveneti in da ne gre za nič hujšega. Paziti moram le, da ne bi prišlo do kronične bolečine.
Sicer pa smo športniki tako trdoživi, da gremo pogosto čez sebe in čez bolečino, seveda pa v takih trenutkih nisi tako sproščen, kot bi moral biti.
Koliko časa vam je vzela poškodba desne rame?
Prve tekme sem se udeležila devet mesecev po operaciji, s tem da tudi takrat nisem bila stoodstotno prepričana o rami. Operirali so me julija 2021, prvič pa sem tekmovala februarja 2022, a vse do Sredozemskih iger junija lani, kjer smo Slovenke zelo dobro plavale, no, "razturale", moj trening ni potekal normalno. Še vedno je bilo potrebnih cel kup prilagoditev.
Slovenske plavalke Neža Klancar, Katja Fain, Janja Šegel in Tjaša Pintar so se s Sredozemskih iger v Oranu v Alžiriji julija lani vrnile z obilno bero medalj.
Izkupiček Klančarjeve na lanskih Sredozemskih igrah: dve zlati medalji, srebro in bron.
Po Sredozemskih igrah bi se avgusta lani morala udeležiti evropskega prvenstva, pa sem se okužila s koronavirusom in si morala privoščiti daljši premor. Po tistem sem odšla na deskanje v Montelive v Franciji, v slovenski kamp, kjer sem preživela res lepo obdobje. Mislim, da je bila to prelomna točka v lanski sezoni. Tam sem spoznala najboljše prijatelje, s katerimi se še zdaj družim, kadar je le mogoče. Nekaj posebnega je v tem kraju, nekaj, kar te povezuje in kjer se najdeš. Noro je.
Šele po tistem daljšem premoru sem lahko normalno začela sezono. To je nekje pred svetovnim prvenstvom, šele takrat sem prišla do ravni treninga, kot sem ga bila vajena pred poškodbo, oz. sem ga dvignila na višjo raven. Počutim se močno, hitro in vem, da sem sposobna še česa več.
Poškodbe so sicer del športa, zagotovo pa so tudi poseben test posameznikove potrpežljivosti. Kako vam je med poškodbo uspelo ohraniti mirnost in motivacijo?
Priznam, da je bilo obdobje rehabilitacije precej zahtevno, če ne kar grozno. Začela sem z zelo osnovnimi vajami, a sem se hkrati zavedala, da je postopen začetek za mojo novo ramo res izjemnega pomena. Začeti sem morala od začetka.
Ko se zdaj ozrem nazaj ... da, bilo je težko, a pred seboj sem vedno imela cilj, bila sem disciplinirana in to je tisto, kar me je gnalo naprej. Mislim, da je v takih trenutkih pomembno, da je želja po doseganju cilja znotraj posameznika in da sam pri sebi razčistiš do te mere, da se zavedaš, da moraš, če želiš doseči svoj cilj, težko obdobje nekako prebroditi.
Kdo vam je v tisti fazi najbolj pomagal? Kako pomemben je v tej fazi rehabilitacije trener?
Zelo. Trener Tomaž Torkar, s katerim sodelujem že vse od začetka, zagotovo že 16 let, mi je konstantno prigovarjal, naj se treningov lotim počasi, nikoli me ni priganjal in nikoli nisva prehitevala dogodkov.
Kje opravite večino treningov?
Treniram na Kodeljevem. Od konca aprila do septembra treniramo na prostem, preostale mesece pa smo pod balonom. Komaj čakam, da bo kopališče Ilirija zgrajeno in odprto in da bomo plavalci imeli svoj bazen in svoj mir, vaterpolisti pa svojega na Kodeljevem. Tako bo vsem precej lažje.
Trenirate sami ali v skupini?
Na žalost treniram sama, v Ljubljani nimam nikogar, s komer bi lahko trenirala. Pred časom sem trenirala skupaj z Jakom Pušnikom. Do neke mere sva lahko plavala skupaj, a ker je bil on usmerjen v daljše discipline, poleg tega so fantje močnejši in hitrejši od deklet, vseh treningov nisva mogla opraviti skupaj. Morda bazo na začetku sezone ter kakšen "recovery" trening, česa več od tega pa ne. Poleg tega od lani študira v ZDA, tako da sem ostala sama.
Veliko slovenskih plavalcev je izkoristilo ponudbo za študij v ZDA. Ste tudi vi imeli tovrstne ponudbe?
Da, imela sem veliko povabil, ponujali so mi polno štipendijo, saj sem izpolnjevala vse pogoje, ampak … Kaj pa vem, enkrat sem sicer vmes celo razmišljala o študiju v ZDA, a sem se po premisleku odločila, da sem raje Neža Klančar v Sloveniji kot zgolj številka v ZDA.
V začetku leta ste tri mesece živeli in trenirali v Avstraliji, kjer je plavanje izjemno priljubljeno, konkurenca pa strašanska. Kako ste sploh prišli do priložnosti in kako ste jo izkoristili?
Res je. Treningi plavanja v Avstraliji so nekaj res posebnega. V Avstraliji sem živela pri avstralski plavalki Kaylee McKeown (trikratni olimpijski prvakinji, op. a.), ki sem jo leta 2018 spoznala na olimpijskih igrah mladih v Argentini, kjer sva skupaj plavali v finalu na 200 m mešano. Takoj sva navezali stik in ob neki priložnosti me je povabila na obisk v Avstralijo, kar sem leto pozneje tudi izkoristila. Že takrat sem mesec dni preživela v Avstraliji, tam sem dočakala božič in novo leto, ko je pri nas zima, je tam poletje in vse skupaj me je povsem navdušilo. Že takrat sem se zaljubila v Avstralijo in tamkajšnje ljudi, ki so mi všeč, ker so izredno odprti in prijazni in so me zelo lepo sprejeli.
Sama sem pripravljena trdo delati in to v Avstraliji veliko pomeni. Tam ni zabušavanja! Če se ti ne ljubi, te hitro odslovijo. Skratka, nad mano so bili navdušeni in Kaylee mi je rekla, da moramo to ponoviti.
Klančarjeva na olimpijskih igrah mladih leta 2018 v Buenos Airesu v Argentini.
In tako smo konec lanskega leta izkoristili dejstvo, da je Melbourne decembra gostil svetovno prvenstvo v kratkih bazenih, in tako sva se dogovorili, da ostanem kar v Avstraliji. Tako sem tri mesece preživela na Gold Coastu na vzhodu Avstralije in trenirala pri trenerju Michaelu Bohlu, kjer trenirajo tudi najboljši avstralski plavalci, tudi Emma McKeon, MVP olimpijskih iger v Tokiu …
Plavalci so me zelo lepo sprejeli. In tako kot sva se na začetku pogovarjali o Sari Isaković, se je zdaj potrdilo tudi pri Emmi McKeon. Vsi so samo navadni ljudje, ki za svoje cilje trdo garajo. In to, da smo zdaj prijatelji, je res nekaj posebnega, ni boljšega občutka. Vedno jih lahko prosim za nasvet, če ga potrebujem.
Kakšen je razkorak med plavanjem v Avstraliji in v Sloveniji?
V Avstraliji je plavanje šport številka ena. Saj se vidi na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, so najboljši na svetu. In tudi tam, kjer sem jaz trenirala, to je povsem nekaj drugega kot pri nas, drugačna atmosfera, ogromno je spodbujanja. In ker je ekipa tako številčna, te že to žene naprej. Vsi vedo, zakaj so tam, in vsi trdo garajo za svoje cilje. Na treningu nas je bilo okoli 16, razdeljeni pa smo bili v tri skupine.
Del vrhunskega športa je tudi pravilna prehrana, vse več športnikov sodeluje z nutricisti. So avstralski plavalci, s katerimi ste trenirali, sodelovali z nutricionisti? Imate vi kakšen poseben prehranjevalni režim?
Nekateri so sodelovali z nutricionisti, da. Sicer pa sva si s Kaylee, s katero sva skupaj živeli, vse obroke kuhali sami. Šlo je za normalne obroke, da se naješ, ne smeš biti lačen. Sama sicer mislim, da veliko vem o prehrani, vem pa tudi, da je pomembno, da poskušam vase vnesti čim več goriva, da zdržim vse treninge. Dejstvo namreč je, da če en dan ne ješ dovolj, naslednji dan ne boš zmogel opraviti treninga v vodi in v fitnesu.
Vašo plavalno kariero že od začetka močno podpirajo tudi vaši domači. Kako pomembna je ta podpora?
Zelo pomembna, čeprav moram povedati, da se o plavanju doma ne maram pogovarjati. Meni gre to na živce.
Ker biti plavalka ni vaša edina identiteta?
Res je. Saj je lepo, da me vsi tako spremljajo in podpirajo. Moj dedek je moj največji navijač in najbolj je napet, ko me gleda na tekmah (smeh, op. p.), in najbolj na svetu si želim, da bi me z babi lahko enkrat v živo spremljala na velikem tekmovanju. Ampak seveda, doma se raje pogovarjam o čem drugem.
Kako kljub vsem obveznostim najdete čas še za kaj drugega?
Včasih se mi zgodi, da sem tako utrujena, da se mi ne ljubi nikamor in bi samo počivala, in tudi to kdaj naredim, ampak če se le da, se potrudim, da grem med ljudi.
Za družbo z deskanja, ki sem jo prej omenila, mimogrede, naredili smo si tudi enako tetovažo, potico, ki deska na valovih (smeh, op. p.), skušam vedno najti čas. Vsaj za eno uro, za nekaj besed. Važno je, da se družim. Tudi letos poleti, ko sem imela pred svetovnim prvenstvom prost konec tedna, sem šla z njimi Bohinj. Važno je, da se odklopim, da delam še kaj drugega, kot plavam, in ne razmišljam samo o plavanju. Ta odklop mi zelo veliko pomeni.
Preberite še:
