Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Rok Plestenjak

Sobota,
14. 10. 2023,
4.11

Osveženo pred

2 meseca, 1 teden

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 7,17

Natisni članek

Kvalifikacije za Euro 2024 Sobotni intervju Miral Samardžić

Sobota, 14. 10. 2023, 4.11

2 meseca, 1 teden

Sobotni intervju: Miral Samardžić

Slovenec, ki se je vrnil z Bližnjega vzhoda in presenetil

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 7,17

"Povsod je lepo, doma pa najlepše," poudarja Miral Samardžić. V svoji nogometni karieri ga je pot ponesla v številne države, kjer je doživel toliko zanimivega, da bi mu zavidali tudi svetovni popotniki. Zdaj je tega konec. Nogometnega kruha, čeprav je imel opravka z mikavnimi zaslužki, si ne bo več služil v tujini. Vrnil se je k družini in odprl novo poglavje v življenju.

Nekdanji slovenski reprezentant Miral Samardžić si je služil profesionalni nogometni kruh v domovini, na Hrvaškem, v Moldaviji, Rusiji, Turčiji, ZAE in na Kitajskem. Pri 36 letih se je odločil za vrnitev v domovino. Postal je kapetan tretjeligaškega kluba iz Jesenic in se predal nogometnim užitkom le še kot amater. | Foto: Ana Kovač Nekdanji slovenski reprezentant Miral Samardžić si je služil profesionalni nogometni kruh v domovini, na Hrvaškem, v Moldaviji, Rusiji, Turčiji, ZAE in na Kitajskem. Pri 36 letih se je odločil za vrnitev v domovino. Postal je kapetan tretjeligaškega kluba iz Jesenic in se predal nogometnim užitkom le še kot amater. Foto: Ana Kovač

Rodno Gorenjsko je zapustil pri 20 letih in se vkrcal na nogometni vrtiljak neprestanih dokazovanj, kjer je hitro opozoril nase, postal eden najboljših branilcev v Sloveniji in se začel družiti z nogometno elito. Domovina je zanj postala premajhna, začel se je zanimati za tujino in postal svojevrstni nogometni nomad.

Zamenjal je nič koliko klubov in držav, izstopale so zlasti tiste na vzhodnem delu sveta, pri 36 letih pa je zaokrožil popotovanje in se vrnil na Gorenjsko. Le z eno spremembo. Na profesionalno pot se je odpravil z Jesenic, iz mikavnega dela Bližnjega vzhoda, kjer se je zadnja leta dokazoval v bogatih Združenih arabskih emiratih, pa se je vrnil v Škofjo Loko. V mesto Jana Oblaka, kjer si je pred petimi leti zgradil družinsko hišo. In to s posebnim razlogom, saj je njegova žena Škofjeločanka.

"Iskala sva pač primeren prostor za družinsko gnezdece na Gorenjskem in ga našla v Škofji Loki. Lepo se imamo," se je nasmehnil, ko nas je sprejel v svojem domu in se na našo željo še enkrat sprehodil skozi pestro in nadvse zanimivo kariero, v kateri je imel kaj za pokazati.


Z Miralom Samardžićem, zelo prijetnim sogovornikom, smo kramljali dobro uro in se sprehodili skozi njegovo kariero. | Foto: Ana Kovač Z Miralom Samardžićem, zelo prijetnim sogovornikom, smo kramljali dobro uro in se sprehodili skozi njegovo kariero. Foto: Ana Kovač

Poleti ste zapustili ZAE, kjer se sklepajo mikavni nogometni posli, nato pa se vrnili v domovino in presenetili, saj ste športno kariero nadaljevali kot amater, v dresu tretjeligaša z Jesenic, vašega kluba iz mladosti.

O tem, da bom prenehal z igranjem profesionalnega nogometa, sem se odločil že tri mesece pred tem, ko mi je potekla pogodba z Ajmanom. To je bil moj zadnji klub v ZAE. Bilo je dovolj, psihično sem bil že od vsega izčrpan. Pogrešal sem družino, otroke, prijatelje, Slovenijo. Dovolj sem imel igranja v tujini.

Sin in hčerka nista več najmlajša, ampak že hodita v šolo in vrtec. Želel sem biti spet z družino. V Emiratih sem jo še kako pogrešal. Ko sem igral v Rusiji in Turčiji, je bil sin še z menoj, v ZAE pa sem bil sam, tako da je prišla družina k meni na obisk le na dopust. Sit sem bil takšnega življenja in se vrnil v domovino.

Je pri vrnitvi vendarle odtehtalo zadovoljstvo, ko ste po toliko sezonah, ki ste jih prebili v ZAE brez prisotnosti družine, pogledali na svoj bančni račun?

To je res. V ZAE sem imel enega boljših zaslužkov v karieri. Večjega sem doživel le še na Kitajskem. Si pa moraš v življenju postaviti prioritete in se odločiti, kaj ti je najpomembnejše. V karieri lahko zaslužiš še ogromno denarja, a po drugi strani velja tudi to, da nikoli ne veš, kaj te čaka jutri.

Držali ste obljubo in se vrnili k matičnemu klubu na Jesenice, pri katerem ste tudi začeli kariero. Marsikatero nogometno ime ob odhodu v tujino napove podobno, a ko se njegova kariera bliža koncu, prelomi besedo.

Tega, da v karieri ne bi še enkrat oblekel dresa Jesenic, ne bi mogel narediti. Tako sem se odločil že prvi dan, ko sem zapuščal Jesenice. Napovedal sem, da se bom nekega dne vrnil in klubu pomagal. Vsaj toliko, kolikor sploh še lahko. To sem tudi izpolnil.

Na srečo nimam nobenih zdravstvenih težav. Mišice so v redu, nimam preglavic s prekomerno težo, kar je najpomembnejši dejavnik, brez katerega težko ohraniš dolgo kariero v nogometu. Zadovoljen sem, da sem se v Slovenijo vrnil zdrav.

Kako doživlja tretjo ligo? ''Malce je drugače od tistega, kjer sem igral prej. Bi pa rekel, da lahko klubi, ki so pri vrhu, denimo najboljših pet klubov, igrajo tudi drugo ligo. Fantje tečejo, se borijo. Razliko predstavlja le nekaj posameznikov, ki jih imajo drugoligaši ali pa prvoligaši. To je edina razlika na tehtnici.'' | Foto: Ana Kovač Kako doživlja tretjo ligo? ''Malce je drugače od tistega, kjer sem igral prej. Bi pa rekel, da lahko klubi, ki so pri vrhu, denimo najboljših pet klubov, igrajo tudi drugo ligo. Fantje tečejo, se borijo. Razliko predstavlja le nekaj posameznikov, ki jih imajo drugoligaši ali pa prvoligaši. To je edina razlika na tehtnici.'' Foto: Ana Kovač

Kako pa je biti nogometaš v arabskih državah, sploh zdaj, ko je Savdska Arabija postavila nova merila?

V ZAE se nogometašem godi podobno kot tistim v Savdski Arabiji. Dobro, obstajajo razlike, zlasti v financah. Številke v Savdski Arabiji so zdaj poletele v nebo, to velja poudariti. V tem pogledu so Savdijci zagotovo nad Emirati, ki pa jih vendarle ne gre podcenjevati. Tudi v ZAE se veliko vlaga v nogomet. Hočejo napredovati, pripeljali so kopico kakovostnih tujcev, imajo tudi dobre domačine, zelo agilne in spretne na igrišču. Dobro sem spoznal, da Emirati niso kar tako.

V Emiratih za razliko od Savdske Arabije vendarle na vsakem koraku ne naletiš na milijonske plače in luksuz?

Kakor kje. Luksuz je doma tudi v ZAE. Sploh v Dubaju in Abu Dabiju. V mestih okrog njiju pa ga ni več toliko. Tam srečaš veliko revščine, zlasti tujih delavcev iz Pakistana, Indije, Maroka in podobnih držav. So zelo revni, komaj se preživljajo.

Nogometaši smo živeli v modernih kompleksih v posebnih soseskah, kjer si imel na razpolago svojo hišo. Bili smo kot mesto v mestu, izolirani od vsega. Smo pa vseeno imeli v klubu Filipince, naše maserje in fizioterapevte, povsem preproste fante. Z njimi sem se še najbolje razumel.

Si lahko kot nogometaš iz Evrope zaradi drugačne kulture in navad sploh sproščen na delu v arabskih državah? Morate biti na kaj še posebej pozorni?

Niti ne. Še najbolj moraš biti pozoren takrat, ko je ramazan. Takrat ne smeš po ulici hoditi s hrano ali pa pijačo – iz spoštovanja, da ne bi koga izzival, ker ni jedel cel dan.

Ste muslimanske vere?

Sem. Sem musliman, a nisem tako globoko veren, da bi zelo upošteval takšne stvari. Kar se tiče ramazana, mogoče kakšen dan še zdržim, da spoštujem svojo vero, to pa je z moje strani tudi vse.

Verjetno so me zaradi tega, ker sem musliman, v Emiratih še bolje sprejeli. To je prednost, nate gledajo drugače, ni pa neke pretresljive razlike z drugimi. Če si normalen človek, si povsod dobrodošel in se vedno znajdeš.

V ZAE nastopa tudi Baniyas, katerega vodi Darko Milanič. Miral Samardžić je z njim sodeloval že v Ljudskem vrtu. Je obstajala kakšna možnost oziroma ponudba, dabi lahko znova združila moči in to kar na Bližnjem vzhodu? "To bi se lahko zgodilo malce težje, ker lahko v klubih v ZAE igrajo le štirje profesionalni tujci. In če so mesta že zasedena, pač ne prideš zraven," je pojasnil 36-letni Gorenjec. | Foto: Ana Kovač V ZAE nastopa tudi Baniyas, katerega vodi Darko Milanič. Miral Samardžić je z njim sodeloval že v Ljudskem vrtu. Je obstajala kakšna možnost oziroma ponudba, dabi lahko znova združila moči in to kar na Bližnjem vzhodu? "To bi se lahko zgodilo malce težje, ker lahko v klubih v ZAE igrajo le štirje profesionalni tujci. In če so mesta že zasedena, pač ne prideš zraven," je pojasnil 36-letni Gorenjec. Foto: Ana Kovač

Kako pa ste se po vseh teh letih profesionalnega nogometa znašli v slovenski tretji ligi? Prvo tekmo za Jeseničane ste odigrali prav proti Škofji Loki. Kot da bi se z vami šaljivo poigrala usoda, saj v tem mestu tudi živite.

To je bilo res zanimivo. Tako sem se lahko na stadion v Škofjo Loko pripeljal neposredno od doma (smeh, op. p.), moji soigralci pa so za pot potrebovali bistveno dlje. Odkar nosim dres Jesenic, je moja kariera bistveno drugačna. Zdaj me spremlja amaterski staž. V klubu nimamo profesionalcev. Dobro, fantje nekaj dobijo, a je to mizerno. Profesionalcev ni, se pa dela na tem, da se klub malce dvigne. Smo ambiciozen klub, ki želi to sezono obstati v tretji ligi, v prihodnosti pa narediti še kaj več, priti najmanj v drugo ligo. Fantje, ki so letos prevzeli klub, so iznajdljivi. Marsikaj se da narediti.

Po vrnitvi na Gorenjsko ste ekspresno postali kapetan jeseniškega kluba.

Tega nisem zahteval (smeh, op. p.), a so mi to dali iz spoštovanja. Tako sem takoj prejel kapetanski trak, kar je dobra in lepa gesta.

Vas pri 36 letih nič več ne mika, da bi zaigrali v Sloveniji v prvi ligi?

Saj vemo vsi, kakšna je slovenska liga. Vseeno je to nek profesionalizem, treba je trenirati vsak dan, se neprestano truditi, a vse skupaj ni – pa nočem, da bi to grdo zvenelo – na primerni finančni ravni. Vemo, koliko je pri tem ura v Sloveniji in zakaj fantje igrajo. Lep primer je denimo Bravo. Pa povsem razumem mlade fante, tudi sam sem bil nekoč takšen, mlad in ambiciozen, in sem igral zastonj. Pri mojih letih pa mi to ni več treba.

Ponosen je, da je lahko v karieri nastopil tudi proti argentinskemu superzvezdniku Lionelu Messiju. | Foto: Guliverimage Ponosen je, da je lahko v karieri nastopil tudi proti argentinskemu superzvezdniku Lionelu Messiju. Foto: Guliverimage

Lahko s tistim, kar ste zaslužili v pestri karieri, v kateri vas je pot ponesla skozi številne države, živite udobno do konca svojih dni?

Udobno? Rekel bom raje, da imam zagotovljeno normalno življenje. To pa res.

V Sloveniji ne manjka vaših stanovskih kolegov, ki jim v nogometu ne uspe pravočasno zagotoviti eksistence. Zaradi tega so frustrirani in igrajo pod stresom.

Veliko jih je takih, ki niso pravočasno razmišljali o tem, kaj bodo naredili z denarjem. Kam ga bodo vlagali. Sam sem ga nekam vložil, največ v svet nepremičnin, tako da se mi denar, ki ga potrebujem za neko normalno življenje, vrača.

Če te v nepremičninskem svetu spremlja dober šesti čut, je to lahko zelo dobičkonosen posel.

Ja, šesti čut. V to si moral vlagati v pravem obdobju. Kakor vemo, je šlo danes vse navzgor. Vse se je podražilo, in to vsaj za dvakrat. Pa ne le gradbena dela, zaradi katerih so dražje tudi cene nepremičnin, ampak tudi hrana in ostalo.

Je postalo v Sloveniji že tako drago kot v Dubaju?

Ne, na srečo še ne (smeh, op. p.). V Dubaju vendarle kava stane pet evrov. Tam je dvakrat do trikrat dražje od tistega, kar v Sloveniji zapraviš za normalno življenje.

V zadnjih letih je v ZAE nastopalo kar nekaj znanih slovenskih nogometnih imen. Tim Matavž je igral za Al Wahdo, Andres Vombergar pa nastopa za Ittihad Kalba. | Foto: Shutterstock V zadnjih letih je v ZAE nastopalo kar nekaj znanih slovenskih nogometnih imen. Tim Matavž je igral za Al Wahdo, Andres Vombergar pa nastopa za Ittihad Kalba. Foto: Shutterstock

Se boste še vračali v Dubaj, vsaj na počitnice?

Verjetno se bomo tja še kdaj odpravili z družino. Na Dubaj me vežejo lepi spomini. To je eno lepših mest, v katerem pa lahko v desetih dneh vse vidiš in spoznaš, nato pa ti ni več tako zanimiv. Ko sem igral v Emiratih, sem odkrival tudi puščavo. Veliko sem potoval, bil sem povsod. Tudi zgradbe v Dubaju te na začetku povsem prevzamejo, ko pa se na njih navadiš, pa se že počutiš, kot da bi se vozil po Ljubljani.

Kar se tiče življenja v ZAE, v Dubaju ali pa Abu Dabiju najdeš vse, kar potrebuješ. V teh mestih imaš lahko povsem normalno evropsko življenje. Sam sem izkusil nekaj vmes. Ko sem igral za Hatto, sem namreč živel v Dubaju. Tudi mojo prvo sezono pri Ajmanu sem živel v Dubaju, drugo leto pa sem se preselil v mesto Ajman. Tam pa ni bilo več tako fino. Mesto, od Dubaja je oddaljeno okrog 45 minut vožnje, ima milijon ljudi, v njem pa večinoma živijo delavci.

Spoznal sem veliko ljudi iz bivše Jugoslavije. Srečal sem ogromno Srbov, Bosancev, Hrvatov, še najmanj pa Slovencev. Sem ter tja se je zgodila kakšna zabava, na kateri se je zbrala "cela Juga", in je bilo zelo lepo. Sem pa spoznal tudi drugo plat Emiratov. Ljudi v revščini. Tam na žalost ni srednjega razreda.

Lani smo na svetovnem prvenstvu v Katarju spoznali striktnost gostiteljev, ki zaradi spoštovanja tamkajšnjih zakonov niso dopuščali določenih stvari in "priboljškov", brez katerih si nogometni navijači v Evropi ne morejo predstavljati nogometnega dogodka. Je v tem pogledu Dubaj prijaznejše mesto?

Zelo. Dubaj je turistično mesto. Je odprto mesto za vse, v njem živiš tako kot v Evropi. Če pa zapustiš Dubaj in se odpraviš v kakšno mesto v soseščini, pa so pravila že malce striktnejša. Kar pa se tiče Dubaja ali Abu Dabija, lahko samo uživaš.

V ZAE je spoznal veliko ljudi iz bivše Jugoslavije. | Foto: Shutterstock V ZAE je spoznal veliko ljudi iz bivše Jugoslavije. Foto: Shutterstock

Ali zdaj, ko ste se vrnili v Slovenijo, že kaj pogrešate palme, pesek in morje?

Niti ne. Če jih bom pogrešal, bom šel tja, kakor sem že rekel, na dopust. Drugače pa vedno pravim, da je Slovenija najlepša država za življenje.

Povsem drugače je zdaj na drugem koncu Bližnjega vzhoda, v Izraelu in Gazi, kjer vladajo vojne razmere in negotovost. So se v ZAE, ko ste si tam služili nogometni kruh, kaj izpostavljala trenja med Palestinci in Izraelci?

Ne, tega se ni čutilo. Emirati se držijo bolj zase. Ko zdaj vse skupaj spremljam, niti ne vem dobro, kaj se dogaja. Kaj je v ozadju vsega in kako naj se to reši? Tisti na višjih položajih bodo to vedeli bolje od nas. V ZAE se ni poročalo veliko tudi o državljanski vojni v Jemnu, čeprav traja, kakor vemo, že skoraj deset let.

Kar se tiče televizijskih kanalov v Dubaju, sem najbolj opazil, kako intenzivno so izpostavljali zadeve med pandemijo covid-19. Vsak dan so razpredali le o tem, nudili vse mogoče aplikacije in s tem pretiravali. V Sloveniji je bilo bolj milo, čeprav pa po drugi strani v Dubaju nismo imeli policijske ure. Na začetku smo še morali nositi maske, a pozneje, ko so bile v Sloveniji še vedno obvezne, nič več.

Mučno obdobje koronavirusa se je začelo na Kitajskem, v državi, kjer ste se mudili leta 2016. Vas ni bilo strah igranja v tako oddaljeni državi?

Niti ne. V življenju je treba vse poizkusiti. Na Kitajsko sem se odpravil z Reke, saj sem prejel izjemno ponudbo, ki je nisem mogel zavrniti. Kupil me je Henan Jianye iz Zhengzhouja. Na Kitajskem sem naletel na drugo kulturo, povsem drugačno od vseh, s katerimi sem imel opravka prej. Ni mi bila všeč. Kitajci so umazani in nekulturni. Pljuvajo in se spahujejo, kar je drugače kot pri nas, a dobro … Pogledal sem, videl in šel naprej. Na Kitajskem nisem bil dolgo.

"Na Kitajskem sem naletel na drugo kulturo, povsem drugačno od vseh, s katerimi sem imel opravka prej. Ni mi bila všeč," ni preveč užival v prostrani azijski deželi z največjim številom prebivalcev na svetu.   | Foto: Ana Kovač "Na Kitajskem sem naletel na drugo kulturo, povsem drugačno od vseh, s katerimi sem imel opravka prej. Ni mi bila všeč," ni preveč užival v prostrani azijski deželi z največjim številom prebivalcev na svetu. Foto: Ana Kovač

Torej se niste mogli prilagoditi na tamkajšnje razmere, je bilo za vas preveč moteče?

Moteče? Kaj pa vem. Da bi imel s Kitajsko ravno pozitivno izkušnjo, iskreno povedano, ne morem trditi. Tega ni bilo. Živel sem v mestu z osmimi milijoni ljudi, kjer ni nihče govoril angleško, znova pa sem pogrešal srednji razred. Večina prebivalcev je bila revnih in ni imela normalnega življenja. Lastnika kluba nisem nikoli videl, na treninge se je bilo treba zaradi gneče na cestah peljati dve uri in pol.

Ste imeli vsaj osebnega voznika?

Sem, a tudi on ni govoril angleško. Ni bilo prijetno, v baru si stežka naročil čaj ali kavo, ker te niso razumeli. Zato je bila izkušnja na Kitajskem bolj slaba kot dobra, večino časa si se pogovarjal sam s sabo. No, da bo tako, prej nisem vedel. A tudi, če bi to vedel, bi težko zavrnil njihovo ponudbo (smeh, op. p.). Res težko.

Kitajci takrat niso varčevali s finančnimi vložki v nogomet.

Takrat je bila Kitajska tisto, kar je zdaj Savdska Arabija.

Kitajsko mesto Zhengzhou šteje okrog osem milijonov prebivalcev, | Foto: Guliverimage Kitajsko mesto Zhengzhou šteje okrog osem milijonov prebivalcev, Foto: Guliverimage

Po Kitajski ste se nato preselili v Turčijo. Je bilo to po vseh kulturnih šokih pravo olajšanje?

V primerjavi s Kitajsko je bilo kot dan in noč. Živel sem v Izmirju, lepem mestu na obali, kjer so znali tudi angleško (smeh, op. p.). Za spremembo. Živeli smo v prijetni zgradbi, pod nami so bile restavracije in kavarne. Bilo je kot na Mediteranu, všečna izkušnja.

V turškem prvenstvu se je igral super nogomet, navijači so nas oboževali. Ko si hodil po ulici, so te takoj prepoznali. Drugače je bilo kot pri nas. Dobro, če si izgubil, si se raje nekaj dni skrival, saj so navijači kar vročekrvni. Če pa si zmagal trikrat zapored, si bil že njihov kralj. Podobno, kot se zdaj dogaja pri Olimpiji. Tri tekme izgubiš, pa je takoj vse narobe in te podijo stran.

Miral Samardžić o tem in onem:

Pomemben del kariere ste prebili tudi v Rusiji, ki je v tem trenutku zaradi neposredne vpletenosti v vojaške spopade v Ukrajini kar izolirana država.

V karieri sem igral s številnimi Rusi in Ukrajinci. Z vsemi se še vedno slišimo. Rusi so mi povedali, da zaradi sankcij Zahoda, naperjenih proti njihovi državi, niso utrpeli večje škode. To jih ni prizadelo. Kar se tiče vojne v Ukrajini, fantje priznavajo, da niso zanjo, a dodajajo, da v Rusiji pač vlečejo niti drugi ljudje. Svojega mišljenja pa nočejo izpostavljati, ker se zavedajo, da to ne bi bilo pametno. Kar pa se tiče Ukrajincev, so se skoraj vsi preselili v Kijev. Zlasti tisti iz okoliških mest.

V Rusiji, kjer sem igral za Anži in Krylia Sovetov, sem se imel drugače zelo lepo. To je močna nogometna država z lepimi stadioni, veliko denarja in vrhunskimi pogoji. Tribune so polne gledalcev, kar ne čudi, saj se igra v velikih mestih. Ljudje so bili zelo prijazni, tudi ruskega jezika se lahko hitro naučiš. Z njim nisem imel posebnih težav. Všeč mi je bilo.

V ruskem prvenstvu je branil barve Anžija iz Mahačkale ter Krylia Sovetov iz Samare. | Foto: Getty Images V ruskem prvenstvu je branil barve Anžija iz Mahačkale ter Krylia Sovetov iz Samare. Foto: Getty Images

Pogled na izbor vaših delodajalcev v tujini dokazuje, da vas je vedno bolj vleklo na vzhod kot pa obratno, kjer so doma najmočnejše lige v Evropi. Niste vzpostavili nobenih stikov z Italijo, Španijo, Nemčijo in podobnimi državami?

Nekaj stikov je bilo, a … Te lige dobro poznamo, vemo, kako je tam. No, pa vzemimo v obzir Italijo. Tam za nekaj najboljših velja štiri, pet klubov. V Nemčiji je enako. In tako naprej. Če si v najboljših klubih, si zmagal, vse ostalo pa je manj prijetno. Roman Bezjak je denimo šel z Reke v Nemčijo, pa bi lahko šel takrat k meni na Kitajsko, a si tega ni želel. Hotel je narediti kariero, a se ni preveč naigral (v Darmstadtu ni med letoma 2016 in 2018 dosegel niti enega zadetka, op. p.), na Kitajskem pa bi si lahko rešil eksistenco.

Na zahodu vam torej ni bilo usojeno zaigrati za najboljše klube, ste pa to izkusili v Sloveniji, kjer ste nosili dres obeh velikanov. Po odhodu iz Kranja, ko ste bili stari 20 let in spadali med najobetavnejše slovenske branilce, ste se preselili v Maribor.

Ko sem igral za Triglav, sem leta 2007 prejel ogromno ponudb. Ne le Maribor, k sebi so me vabili tudi Celje, Interblock, Koper in Gorica. O tem, kje bi nadaljeval kariero, sem premišljeval cel dan, nato pa se odločil za Maribor. To se je izkazalo za dobro odločitev.

Še danes lahko potrdim, da je Maribor najbolj nogometno mesto v Sloveniji. Celotno mesto živi za nogomet. Ljudje so srčni, živijo za klub. Vsi so vijolični, takoj te prepoznajo po mestu. Tega v Ljubljani ni. Lahko se sprehajaš, pa te ne bo prepoznalo veliko ljudi. To je velika razlika.

Mariboru v zadnjem obdobju ne gre najbolje. Kakor so mi povedali – pa ne vem, če to drži –, jih pestijo finančne težave. Predstavljata pa Maribor in Olimpija vrh slovenskega nogometa. Maribor je organizacijsko v vrhu, a zdaj nima rezultatov.

Pri 20 letih se je iz Kranja preselil v Maribor in z vijolicami leta 2009 postal državni prvak. | Foto: Aleš Fevžer Pri 20 letih se je iz Kranja preselil v Maribor in z vijolicami leta 2009 postal državni prvak. Foto: Aleš Fevžer

Je to povezano z odhodom Zlatka Zahovića, ki je klub zapustil leta 2019?

Ne bi ravno tako trdil. Kakor vemo, Maribor že nekaj let pred tem, ko je Zahović zapustil klub, ni naredil veliko v Evropi. Je pa začela neverjetno padati moč denarja v klubu, starejši igralci so odšli, postopoma pa je sledil tako padec igre kot tudi kakovosti ekipe.

Ko ste prišli k Mariboru, v klubu še ni bilo Zlatka Zahovića, saj je prišel malce za vami. Večkrat je znal povedati, kako ga je pričakal neorganiziran klub, poln dolgov, tako da je moral pri graditvi novega, bolj zdravega in ambicioznega Maribora začeti skoraj iz nič.

Tako je tudi bilo. Maribor je postal organiziran klub šele po prihodu Zahovića. Postavil je režim, vzpostavil neko avtoriteto. Zaupali smo mu, vendarle je bil že toliko let v nogometu, da je dobro vedel, kako se streže stvarem. Klub je začel voditi tako, kot je treba. Ob njem si začutil malce trde roke in avtoritete. Maribor je napredoval, klub je rasel. Postali smo prvaki, v mestu je bilo čustveno, nato pa je šlo samo še navzgor.

Ko je Maribor leta 2009 postal prvak, je bil trener Darko Milanič, njegov pomočnik Ante Šimundža, športni direktor pa Zlatko Zahović, ki so ga nogometaši zelo spoštovali. | Foto: Vid Ponikvar Ko je Maribor leta 2009 postal prvak, je bil trener Darko Milanič, njegov pomočnik Ante Šimundža, športni direktor pa Zlatko Zahović, ki so ga nogometaši zelo spoštovali. Foto: Vid Ponikvar

Vam je bilo kaj žal, da ste zapustili Maribor tik pred začetkom vijolične evropske pravljice, ko je začel nastopati redno v Evropi, in se leta 2010 odpravili v Moldavijo k Šerifu?

Ne. V tistem obdobju nisem veliko igral. Ko sem se vrnil po operaciji kolena, sem bolj ali manj grel klop. Trener pač ni menjal zmagovite postave. Fantje, ki so dočakali priložnost ob moji odsotnosti, niso igrali slabo. Iz Moldavije je prišla ponudba, da odidem novim izzivom naproti. In sem jo sprejel.

Ste dobro vedeli, v kakšen klub se podajate? Vam Šerif ni predstavljal neznanke?

Ne. Poznal sem njegovo zgodbo. Vedel sem, da gre za dobro organiziran klub z bogatim lastnikom. Zato sem se tudi odpravil v Tiraspol. Bilo je lepo in uspešno. Štirikrat sem postal državni prvak, trikrat smo igrali skupinski del evropskih tekmovanj, postal sem tudi kapetan ekipe. Klub je imel fantastične pogoje za delo.

Igrali ste v Tiraspolu, glavnem mestu Pridnestrske republike, odcepljene republike v okviru mednarodno priznanih meja Moldavije.

Da, Moldavija je v bistvu razdeljena na dva dela. Polovica je za Rusijo, polovica pa jih je Moldavcev, ki se imajo za Romune. Pri Šerifu je vladalo prorusko ozračje. Tudi klubski predsednik Viktor Gušan, ki drži vse skupaj, je Rus. Med Moldavijo in Pridnestrsko republiko vlada namišljena meja, na kateri še danes stojijo tanki.

Vedno, ko sem s svojim avtom prečkal to mejo, sem moral pridobiti dodatne papirje, dovolilnice za avto. Ob vsakem izhodu so me tako čakali dodatni stroški.

Mirala Samardžića so pri Šerifu tako cenili, da so ga postavili za kapetana ekipe. | Foto: Guliverimage Mirala Samardžića so pri Šerifu tako cenili, da so ga postavili za kapetana ekipe. Foto: Guliverimage

Za Moldavijo govorijo, da je najrevnejša država v Evropi.

Veliko je revščine, srednjega sloja sploh ni. Tam imaš ali veliko denarja ali pa skoraj nič. Lastnik kluba Gušan je zelo bogat. V lasti ima internet, televizijo, javni prevoz, na veliko goji rože. Pol države je njegove.

Imata pa tako Moldavija kot Pridnestrska republika svojo vlado in vojsko. Pred tremi desetletji sta bili v vojni, nato pa sta se dogovorili, da ima vsaka svoje. Od takrat vlada mir. V prvenstvu ni bilo glede tega nikoli nobenih težav, niti provokacij. Nogometaši nimajo pač nič s politiko.

Ima pa Moldavija drugače prekrasno naravo. Ogromno je sončnic, imajo odlično vino. Takrat sem bil že poročen, žena je bila z menoj, tako da je bilo to lepo obdobje. Za nogometaše je pri Šerifu poskrbljeno na vrhunski evropski ravni.

Vsi Sobotni intervjuji na Sportalu, zbrani na enem mestu

Po Šerifu pa ste leta 2014 dočakali klic iz Reke.

V Moldaviji sem bil štiri leta in pol ter se je počasi že "nasitil". Na željo Matjaža Keka, ki je bil nekaj časa moj selektor v reprezentanci, so me poklicali iz Rijeke. Sprejel sem ponudbo. Dobro se spominjam, kako sem takrat zapustil Moldavijo. Z avtom sem se do Hrvaške peljal 20 ur. Šel sem čez Romunijo, Madžarsko in Slovenijo. Tako sem prišel na Reko v torek zvečer, v sredo pa je Rijeka že igrala hrvaški superpokal proti zagrebškemu Dinamu. Pričakoval sem, da ne bom igral, a me je trener Kek takoj uvrstil v ekipo. Zmagali smo z 2:1, dosegel sem zadetek, bilo je popolno. Vse se da! Nisem imel težav z utrujenostjo, štiri ure spanca so mi dovolj, potem grem lahko kamorkoli (smeh, op. p.).

Na Reki se je vpisal med strelce že na prvi tekmi in ekspresno osvojil prvo hrvaško lovoriko, superpokal. | Foto: Guliverimage Na Reki se je vpisal med strelce že na prvi tekmi in ekspresno osvojil prvo hrvaško lovoriko, superpokal. Foto: Guliverimage

Na Reki je bilo prijetno, bili smo največji izzivalci zagrebškega Dinama. Imeli smo dobro ekipo, dve leti zapored igrali v Evropi, kjer smo, tako je določil žreb, izločili tudi Šerif. Rad sem nosil dres Rijeke, svoje je odtehtala tudi bližina Slovenije. Z družino smo živeli v Opatiji, trener Kek je bil od nas oddaljen kakšen kilometer. Opatija je lepa, sonce te prijetno greje, igrali smo tudi kakovosten in gledljiv nogomet, tako da smo bili vsi veseli.

Najraje se spominjam jadranskih derbijev s splitskim Hajdukom. To je tekma, ki se na Reki doživlja kot finale lige prvakov. Gorje ti, če takrat ne zmagaš.

Rijeka je dosegla vrhunec leta 2017, ko je prvič v zgodovini postala hrvaški prvak, Matjaž Kek pa je dokončno postal klubska ikona. Vi ste klub zapustili ravno leto dni pred tem.

Prejel sem pač krasno ponudbo iz Kitajske in zapustil Rijeko. Pozneje sem bil seveda še kako srečen za fante, da so postali prvaki. Tisto sezono je imel Dinamo težave. Pravzaprav je imel težave Zdravko Mamić, verjetno je tudi to pripomoglo k temu, da je Dinamo ostal brez naslova.

Matjaž Kek je vodil Mirala Samardžića tako v slovenski izbrani vrsti kot tudi Rijeki. Jeseničan se je izkazal že na uvodni tekmi, ko je prispeval zadetek za zmago na dvoboju hrvaškega superpokala proti zagrebškemu Dinamu. "Ljudje ga imajo radi na Reki. Ima svoje pluse in minute, tako kot vsak trener, z rezultati pa je dokazal, da zna opravljati svoje delo. Zaradi tega, ker sem Slovenec, nisem imel pod njegovim vodstvom na Reki nobenih privilegij. Matjaž Kek se je do vseh obnašal enako, avtoritativno," nam je povedal Samardžić. | Foto: Vid Ponikvar Matjaž Kek je vodil Mirala Samardžića tako v slovenski izbrani vrsti kot tudi Rijeki. Jeseničan se je izkazal že na uvodni tekmi, ko je prispeval zadetek za zmago na dvoboju hrvaškega superpokala proti zagrebškemu Dinamu. "Ljudje ga imajo radi na Reki. Ima svoje pluse in minute, tako kot vsak trener, z rezultati pa je dokazal, da zna opravljati svoje delo. Zaradi tega, ker sem Slovenec, nisem imel pod njegovim vodstvom na Reki nobenih privilegij. Matjaž Kek se je do vseh obnašal enako, avtoritativno," nam je povedal Samardžić. Foto: Vid Ponikvar

Kar pa se tiče Rijeke, je bilo po odhodu italijanskega mogotca Gabrieleja Volpija tako, da se je moral klub preživljati s prodajo igralcev. Takrat se spominjam, da je Rijeka za rekordni znesek prodala Andreja Kramarića (za več kot deset milijonov evrov, op. p.), zame pa je iztržila 1,5 milijona evrov. To je bil moj največji prestop v karieri.

Po izkušnjah s Kitajske, iz Turčije in Rusije, nekatere ste že opisali, ste se leta 2019 vrnili v Slovenijo in na presenečenje navijačev Maribora oblekli zeleno-beli dres Olimpije.

Za moj prihod je bil najbolj zaslužen takratni trener Safet Hadžić. Odločil sem se za vrnitev v domovino. Da si malce odpočijem od tujine. Še dobro, da je bil takrat predsednik Olimpije Milan Mandarić, to vedno poudarjam. Veliko ljudi je pljuvalo po njem in želelo, da gre proč, ker naj bi delal škodo klubu, a sem že takrat rekel, da se bodo takrat, ko bo zapustil klub, v klubu začele težave.

Miral Samardžić je v dresu Olimpije v 1. SNL zbral 44 nastopov. Še vedno mu je žal, da jih v Evropi ni spremljala sreča proti turškemu Malatyasporju, proti kateremu so se dobro upirali, a vendarle izpadli. | Foto: Žiga Zupan/Sportida Miral Samardžić je v dresu Olimpije v 1. SNL zbral 44 nastopov. Še vedno mu je žal, da jih v Evropi ni spremljala sreča proti turškemu Malatyasporju, proti kateremu so se dobro upirali, a vendarle izpadli. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Fantje so sicer lani in letos naredili izjemen rezultat, a to ne bo večno trajalo. Kakor pa vemo, ni rezultatov, če ni kapitala. Zato bi lahko bilo to, kar se zdaj dogaja pri Olimpiji, varljivo. Bomo videli, kako bo v prihodnje. Po nekih mojih izkušnjah tako na dolgi rok ne bo šlo. Če vodstvo nima nekega osebnega kapitala, da nekaj daje … Vseeno je to prva liga, Olimpija pa hoče biti v vrhu, zato pa potrebuješ denar. Na dolgi rok upam, da se bo obneslo, a v to ne verjamem.

Kako ste se sicer počutili kot nogometaš Olimpije?

Kar se tiče organizacije kluba, je bilo malce "po indijansko", drugače pa je bilo vzdušje ljudi v klubu zelo pozitivno. V ekipi je vladalo dobro vzdušje, eno boljših v moji karieri. Mandarić je večkrat prišel do nas. Če so bili zapleti glede izplačil, je bil vsem na voljo in nam vse pojasnil. Med nami je vladal korekten odnos, brez katerega ne gre v nogometu.

Ste glede plačil, odkar ste profesionalec, sploh kdaj naleteli na kakšne večje težave?

Le pri ruskem klubu Anži. Ostali so mi dolžni nekaj denarja. Na sodišču sem sicer že dobil spor. Zmagal sem prek Fife.

Kako pa je bilo pri Anžiju?

Igrali smo v Mahačkali, v Dagestanu, povsem na jugu Rusije, blizu Gruzije in Azerbajdžana. Tam so vsi "Khabibi" (smeh, op. p. – ciljal je na Khabiba Nurmagomedova, nekdanjega asa v mešanih borilnih veščinah). Vsi so mali in bradati, a tudi v redu ljudje. Če ne drezaš vanje, ne bo nihče drezal vate. Poznajo te, vedo, da nisi domačin. Do mene so bili zelo prijazni.

Khabib Nurmagomedov je najbolj priljubljen športnik, ki prihaja iz Dagestana, avtonomne in suverene republike Ruske federacije v Severnokavkaškem federalnem okrožju. | Foto: Guliverimage Khabib Nurmagomedov je najbolj priljubljen športnik, ki prihaja iz Dagestana, avtonomne in suverene republike Ruske federacije v Severnokavkaškem federalnem okrožju. Foto: Guliverimage

V okolici Dagestana ne manjka priznanih in nepriznanih državic. Na Zakavkazju se zdi, kot da leži na sodu smodnika, ki bi se lahko vsak čas zaiskril in počil?

Tam je zelo veliko različnih kultur in ljudstev, a se razumejo med seboj, tako da ni čutiti neke napetosti. Sem ter tja malce streljajo po cestah s puškami, a je to tam nekaj povsem normalnega (smeh, op. p.).

Se niste nikoli ustrašili?

Ne, saj imam tudi sorodnike v Bosni (smeh, op. p.). Marsikaj se dogaja.

Anži je svojčas veljal za enega najbogatejših ruskih klubov, ki je pripeljal tudi takšna asa svetovnega nogometa, kot sta Brazilec Roberto Carlos in Kamerunec Samuel Eto'o, ter ju drago plačal.

To je bilo krepko pred mojim prihodom. Tako veliko denarja v mojem primeru ni bilo, so pa ga imeli še vedno dovolj, da so lahko igrali drago premier rusko ligo. Pri Anžiju sem preživel sezono in pol, nato pa marca 2018 zapustil Mahačkalo, saj sem videl, da v klubu ni več denarja. Ni bilo nikakršnih pojasnil, nobenega odnosa z igralci. Plače so zamujale več mesecev, nihče se mi sploh ni več oglašal. Takrat sem samo spakiral kovčke in šel. Potem sem jim pošiljal še pisma, a nanj sploh niso odgovarjali. Potem sem videl, koliko je ura.

Pred dobrim desetletjem je dres Anžija nosil tudi sloviti Brazilec Roberto Carlos in spoznaval čari tradicionalnih plesov iz Dagestana. | Foto: Guliverimage Pred dobrim desetletjem je dres Anžija nosil tudi sloviti Brazilec Roberto Carlos in spoznaval čari tradicionalnih plesov iz Dagestana. Foto: Guliverimage

Ste denar, ki vam ga je bil klub dolžan, že dobili?

Ne, še vedno ga čakam. Nekaj bom že dobil. Vse, kar bom prejel, bo lepo, saj sprva sploh nisem računal, da bo sploh prišlo do tega.

Ko ste igrali za Anži, ste bili še slovenski reprezentant. V svojih najboljših letih ste v državnem dresu igrali pod vodstvom Srečka Katanca.  

V reprezentanci sem bil sicer že kot član Šerifa, ko je bil selektor še Matjaž Kek, a sem bil takrat vedno na klopi. Zadaj so igrali Cesar, Šuler, Ilić in Mavrič, tako da nisem prejel priložnosti. A že to, da sem bil poleg, mi je ogromno pomenilo. Bili smo dobra klapa, potem pa sem za reprezentanco začel igrati pri Katancu. Najprej na prijateljski tekmi s Kanado, pozneje pa sem postal redni član enajsterice.

Srečko Katanec je kot prvi slovenski selektor ponudil priložnost Miralu Samardžiću. Med letoma 2013 in 2017 je zbral 15 nastopov. | Foto: Vid Ponikvar Srečko Katanec je kot prvi slovenski selektor ponudil priložnost Miralu Samardžiću. Med letoma 2013 in 2017 je zbral 15 nastopov. Foto: Vid Ponikvar

S slovensko reprezentanco ste bili nekajkrat blizu največjih tekmovanj, nekajkrat pa dlje. Zdajšnja izbrana vrsta ima lepo priložnost, da se prebije na evropsko prvenstvo, ki ga bo prihodnje leto gostila Nemčija.

Res je že minilo veliko časa, odkar ni Slovenija nastopila na velikem tekmovanju. Če bo zdaj Slovenija do konca ciklusa dobila tri od štirih tekem, bo prišla na Euro. Od srca bi ji privoščil, da ji uspe. Še kako bi si želel, da se začne v Sloveniji dogajati še malce v nogometu. Da se dvigne nogometna evforija. Dobro se spominjam, kako je bilo takrat, ko je bila Slovenija udeleženka največjih tekmovanj. Takrat se je v Sloveniji govorilo le o nogometu.

Ko se je Slovenija prvič uvrstila na evropsko prvenstvo (2000), ste bili še najstnik.

Takrat sem doma spremljal tekme in glasno navijal za naše. Takrat je bilo zame kot dečka nekaj malodane nepredstavljivega, da si lahko sploh spremljal reprezentanco v živo, kaj šele, da si srečal katerega izmed reprezentantov. Nanje sem gledal kot na bogove.

No, potem pa se je zgodilo, da ste v karieri celo sodelovali z nekaterimi zlatimi reprezentanti. Denimo Zlatkom Zahovićem in Darkom Milaničem.

Čez noč se vse spremeni (smeh, op. p.).

V slovenski reprezentanci je kar nekaj časa tvoril osrednji branilski par s takratnim kapetanom Boštjanom Cesarjem, ki zdaj opravlja vlogo pomočnika selektorja Matjaža Keka. | Foto: Saša Pahić Szabo/alesfevzer.com V slovenski reprezentanci je kar nekaj časa tvoril osrednji branilski par s takratnim kapetanom Boštjanom Cesarjem, ki zdaj opravlja vlogo pomočnika selektorja Matjaža Keka. Foto: Saša Pahić Szabo/alesfevzer.com

V aktualni slovenski reprezentanci najbolj izstopata vratar in napadalec, Jan Oblak in Benjamin Šeško. Slovenija je s Šeškom končno pridobila enega izmed svetovno cenjenih igralcev, ki dela razliko v polju.

Oblak igra zasluženo tam, kjer igra. Iz dneva v dan dokazuje, da si zasluži takšen status. Šeško pa je vzhajajoča nogometna zvezda. Mlad je še, veliko stvari je še pred njim. Mora le še delati in pokazati na igrišču, kaj vse zna. In kaj vse se je naučil.

Bi ga lahko, če bi bili v pravi formi, glede na njegove izjemne fizične sposobnosti sploh ustavili na igrišču?

Če bi bil deset let mlajši, bi nekako šlo. Bilo bi težko, a bi šlo. Pomagal bi si z izkušnjami. Je še mlad, a ogromno obeta. Lahko naredi še velike stvari. Veseli smo lahko, da ga imamo.

Glede na to, da živite v Škofji Loki, ali kdaj v mestu naletite na Jana Oblaka, s katerim ste si nekoč delili slačilnico članske izbrane vrste?

Tudi. Občasno greva tudi na kakšno pijačo. Predstavlja dobro promocijo za Škofjo Loko, celo življenje je tukaj, vsi ga poznajo. Ostal je isti, z leti in uspehi ni prav nič poletel ali postal nedostopen. Pa saj ni takšen postal več ali manj prav nihče v našem nogometu. Saj nimaš nič od tega. Bolj kot ostaneš preprost, boljši si.

Kapetan slovenske nogometne reprezentance in dolgoletni prvi vratar madridskega Atletica Jan Oblak predstavlja športno ikono in ponos Škofje Loke. | Foto: Aleš Fevžer Kapetan slovenske nogometne reprezentance in dolgoletni prvi vratar madridskega Atletica Jan Oblak predstavlja športno ikono in ponos Škofje Loke. Foto: Aleš Fevžer

Jana Oblaka, kapetana slovenske reprezentance, čaka danes posebno zadovoljstvo, ko bo povedel soigralce na zelenico, saj je tekma s Finsko v Stožicah že nekaj časa razprodana.

Prav je, da je tako. Slovenija je zdaj zelo blizu končnega uspeha. Prav je, da se gledalci vračajo na tribune in s tem pomagajo fantom. Naredi se pravo vzdušje, celo mesto se prebudi. Upam, da bo odslej tako na vsaki tekmi.

Boste danes na tribunah? Vas Nogometna zveza Slovenije kot nekdanjega reprezentanta kdaj povabi na tekme?

Kar se tiče NZS, imamo enkrat na leto večerjo, kar pa se tiče ogledov srečanj, bi se dalo dogovoriti za vstopnice, a me danes ne bo v Stožice, ker imam ravno svojo tekmo. Z Jesenicami igramo v tretji ligi proti Žirem. Naše tekme se lahko igrajo le konec tedna, saj veliko mojih soigralcev ne igra le nogometa, ampak tudi redno dela, tu so še študentje. Najde se tudi kakšen dijak, tako da smo Jeseničani kar raznolika in prijetna druščina.

Kako pa se znajdete na tretjeligaških zelenicah?

Sem povsem normalen igralec. Sem ter tja se mi na igrišču malce "zmeša", kdaj pade tudi kakšna psovka, a nič ne leti neposredno na tekmece ali sodnike. Vse je v spoštljivem tonu. Soigralci pri meni čutijo določeno avtoriteto. Fantje me kar poslušajo. To v tretji ligi tudi potrebujejo, če ne bi bil to cirkus. Vseeno pa ostaja glavni v klubu naš trener.

Danes se bo Miral Samardžić z Jeseničani v tretji slovenski ligi pomeril proti NK Žiri. | Foto: Ana Kovač Danes se bo Miral Samardžić z Jeseničani v tretji slovenski ligi pomeril proti NK Žiri. Foto: Ana Kovač

Do kdaj pa boste še igrali nogomet?

Do takrat, ko mi bo telo dopuščalo. Mogoče ne bom vseskozi igral v tretji ligi, ampak bom mogoče nogometaš le še rekreativno, kot veteran. Kar pa se tiče kluba, letos še igram za Jesenice, potem pa se bom morda odločil za kakšno drugo funkcijo. Zanima me več stvari. Tudi trenerski posel, tako da bi lahko opravil licenco, zanimata me tudi vlogi menedžerja oziroma športnega direktorja. In to le v slovenskem klubu, v tujino več ne bi šel.

Čeprav ste si v karieri ravno v tujini spletli toliko vezi in poznanstev, ki bi znale pomagati pri vašem delu?

To je res, a bom to bolj izkoristil za fante, da bodo lahko šli naprej v karierah. Ja, takšni so torej moji nogometni načrti.

Poslovno se nameravam še naprej ukvarjati z nepremičninami. Kakor sem rekel, o pokojnini je treba razmišljati še pred koncem igralske kariere, saj napoči potem obdobje, ko ni več toliko prihodkov, tolikšne količine denarja. Težko pa je potem pasti z visokega na nizko in narediti ta preklop. Mnogi fantje imajo s tem težave.

Sam ga na srečo nimam. Za to se lahko zahvalim tudi ženi. Vse, kar sem naredil v karieri, sva naredila skupaj. Če ne bi bilo nje, verjetno ne bi imel vsega, kar me zdaj obkroža. Žena me je vseskozi malce zavirala in zadrževala. Po domače "bremzala". Dobro je imeti nekoga, ki ti svetuje malce od zadaj, saj smo fantje že po naravi malce drugačni od žensk. Hvala ji.

Preberite še:

Polona Klemenčič
Sportal Dolgo je pobirala le drobtinice, lani pa ji je uspel preboj
Neža Klančar
Sportal Ljubljančanka, ki se v vodi počuti bolje kot na suhem, a plavanje ni njena edina strast
Zmago Sagadin
Sportal Posebna izpoved Zmaga Sagadina
Silvin Vesenjak
Sportal Zgodbe 60 let motokrosa pri nas, ki jim danes komaj verjamemo
Toni Vodišek
Sportal Slovenski potnik za olimpijski Pariz: Moj največji uspeh? Ljudje, ki jih imam okoli sebe.
Tonček Štern
Sportal Tonček Štern v nepoznanem položaju: Delam vse, da se bom vrnil še močnejši #video

 

Ne spreglejte