Pred najtežjim izzivom

Pred dobrimi tremi leti je v pogovoru za Sportal v rubriki Druga kariera Robert Hrgota še govoril, da potrebuje čas in izkušnje za morebiten prevzem dirigentske palice v kakšni od članskih reprezentanc. Po spletu okoliščin in predčasnem odhodu Gorazda Bertonclja z mesta glavnega trenerja decembra 2020 je bil vržen v vodo in se z mesta pomočnika pomaknil na najvišjo stopničko. Takrat še ni bil prepričan, kako dobro oziroma kako hitro zna plavati, a mu je s skakalci in ekipo v zadnjih dobrih dveh letih uspel velik premik.

Sportal Jernej Damjan: Rezultate, pa naj bodo še tako dobri, se žal pozabi, izobrazbe pa ti ne more vzeti nihče

Skupaj so se veselili številnih uspehov – od medalj na olimpijskih igrah, domačem svetovnem prvenstvu v Planici, svetovnem prvenstvu v poletih do dobrih predstav v svetovnem pokalu in na novoletni turneji, kjer je bil Anže Lanišek v pretekli zimi obakrat tretji.

Izzivov za naprej je veliko, zaveda se, da so vsi ti uspehu tudi obveza. Zelo pomemben vidik pri vsem tem vidi v vzajemnem zaupanju v odnosu skakalec–trener. V dobrem okolju se namreč lažje doseže zastavljene cilje, ki bodo tudi v prihodnji sezoni zelo visoki.

Foto: Grega Valančič/Sportida Za vami sta dve polni sezoni in pol v svetovnem pokalu na položaju glavnega trenerja. Pod vašo taktirko so slovenski skakalci osvajali medalje na olimpijskih igrah, nordijskih svetovnih prvenstvih in svetovnih prvenstvih v poletih. Je to več, kot ste načrtovali in upali?

Želeli smo si, je pa treba vedeti, da se fantje v pol leta niso spremenili za 180 stopinj. Morda so določene stvari le drugače delali in to lahko hitro prinese rezultate. Iz prejšnjih let so nekateri že imeli prtljago in dosegali uspehe. V dveh letih se je na večjih tekmovanjih nabralo kar nekaj medalj, ki so nam v preteklosti morda manjkale. Vesel sem predvsem ekipnih medalj. Na vseh ekipnih tekmah smo dobili vsaj srebrno, če ne zlate medalje.

Ali veste, kaj ste v naši redni rubriki Druga kariera glede svojih trenerskih ambicij rekli maja pred tremi leti? Takrat ste bili pomočnik Gorazda Bertonclja. "Roko na srce o tem še nisem razmišljal, ker se moram še marsičesa naučiti. Potrebujem veliko izkušenj. Dober trener jih ima." Nato ste čez pol leta postali glavni trener slovenske članske reprezentance. Kako ste dojemali vse skupaj? Ste imeli kakšne pomisleke ali strahove?

Vem, kaj sem rekel (smeh, op. a.). Iskreno ni bilo časa, da bi razmišljal o sebi. Predvsem je bilo treba sezono v najboljši mogoči luči pripeljati do konca. Da bo tekoče potekalo. Tako ali tako je bilo takrat veliko stresa. Najbolj smiselno je bilo nadaljevati v tako, da je bilo čim manj stresno za fante. Pred novoletno turnejo smo morali urediti ogromno stvari, veliko birokracije je bilo zaradi koronavirusa. Ni bilo časa razmišljati, ali sem pripravljen ali ne.

Sportal Po razdejanju dobra novica z Ljubnega

Ali je bilo prisotnega kaj strahu, da ne boste dobri?

Strah je razumljivo bil, ker nikdar nisem bil glavni trener. Ne veš, kaj te čaka. To je najhuje. Nimaš kaj. Najslabše, kar lahko narediš, je, da nekaj narediš narobe (smeh, op. a.). Vprašanje je, ali se boš učil iz napak in spremljal, kaj delaš. Iz slabih stvari se veliko naučiš, ker naslednjič narediš boljše. Za enkrat je šlo v redu. Ta sezona bo najtežja. Pred nami je najtežji izziv, ker je prva sezona brez vrhuncev. Zdaj smo imeli dva vrhunca, ko so bile olimpijske igre in domače svetovno prvenstvo. Fantje so potrebovali nekoliko več časa, da so zadihali, ker je bila sezona res dolga.

Pomembna mu je dobra klima v reprezetanci. Foto: Grega Valančič/Sportida Kakšen pritisk čutite kot trener? Koliko je drugače kot v časih, ko ste bili sam smučarski skakalec?

Kot v vsaki službi. Odgovarjaš za svoja dejanja, sprejemaš posledice oziroma nagrade. Tako greš naprej. Enako je pri tekmovalcih. Konec koncev skačejo zase. Z ekipo jim poskušaš omogočiti najboljše mogoče pogoje, dati največ, kar lahko, zato je dobrodošlo, da imaš okoli sebe prave ljudi. Da kot strokovni štab delamo složno. Neke filozofije ni.

Lahko delite zgodbe ali izkušnje o tem, kako se spopadate s pritiskom in pričakovanji na velikih tekmovanjih, kot so olimpijske igre ali svetovna prvenstva?

Pred olimpijskimi igrami morda ne veš, kako bo vse potekalo. Zelo je pomembno, da se pred tem zelo dobro pripraviš in greš na tekmo kot na vsako drugo. Če imaš dober načrt, kako boš stvar izpeljal, je lažje. Zunanji pritisk je potem tisti, ki vpliva na posameznika. Tudi pričakovanja drugih … Če znaš to odmisliti, je lažje. Moraš pa vzeti tekmo kot tekmo. Na koncu vidiš, kaj šteje. Ko pogledaš za nazaj, ti je veliko lažje, ko je konec. Letos je na primer naš cilj novoletna turneja, svetovno prvenstvo v poletih predstavlja enak zagon. Cilji so takšni kot pri vseh večjih tekmovanjih do zdaj.

Anže Lanišek se izkazuje ves čas, Timi Zajc je mož za velika tekmovanja. Kdo bodo paradni konji slovenske reprezentance v prihodnji sezoni?

Zdaj imamo Anžeta in tudi Timija, ki iz leta v leto rasteta. Všeč mi je, da je Peter Prevc spet konkurenčen. Ne, da prej ni bil, a prihaja v obdobje, ko postaja konstanten. Lovro Kos, Domen Prevc in Žiga Jelar so prav tako paradni konji in so osvajali medalje. Potem imamo še Žaka Mogla, poleti je Mark Hafnar dobro delal. Upam tudi na mlajše, kot je bil do zdaj Rok Masle, ki je lani prebil mejo točk in bil zraven na skandinavski turneji. Največ seveda pričakujemo od najbolj izkušenih. To bo jedro ekipe.

Hrgota v pogovoru z Lovrom Kosom. Foto: Grega Valančič/Sportida Koliko nadzorujete osebno življenje skakalcev oziroma ali imate kakšna navodila, čemu naj se izogibajo? Timi Zajc na primer rad dirka, kar predstavlja tveganje za poškodbo. Kako vse skupaj uravnotežite?

V prvem delu pripravljalnega obdobja je pomembno, da naredimo, kar se dogovorimo. Zagotovo morajo imeti svoje stvari, osebno življenje, da se znajo odklopiti in da niso 24 ur vpeti v eno zgodbo. Človek po določenem času pregori, nismo roboti. Znati se je treba resetirati, se spočiti. Pomembno pa je, da znajo fantje nato presekati v obdobju, ki prihaja, ter si pri sebi rečejo, da so si filtre prečistili in da je zdaj primarna njihova služba, smučarski skoki. Neka zdrava meja mora biti. Če vedo, da imajo proste roke pri določenih stvareh, morajo znajo to povrniti in narediti, kar je treba. Osebno mi je pomembno, da imajo svoje življenje, zlati v teh letih, ko si ustvarjajo družine. Da delujejo doma, ker potem lahko tudi na skakalnicah. S pretiranim omejevanjem je lahko slabše. V poštev pride zdrava kmečka pamet.

Ali vas je strah, ko gre Timi dirkat? Ali pa, če gre kakšen drugi skakalec na kakšno adrenalinsko izkušnjo? Vendarle ste skakalci že po naravi ekstremisti.

V avtu si lahko tudi previden in doživiš nesrečo. Če razmišljaš na takšen način, je veliko težje. Fantje so toliko pametni, da vedo, kje je meja. Zaupati jim moramo. Tako kot oni nam, moramo tudi mi njim. Za zdaj to deluje.

Sportal Slovenec, ki se je vrnil z Bližnjega vzhoda in presenetil

Kako ohranjate ravnovesje med strogo športno disciplino in osebnim življenjem? Verjetno ste si s kakšnim skakalcem tudi blizu. S Petrom Prevcem sta že veliko prestala skupaj.

Že od prvega dne, ko sem prevzel reprezentanco, se mi zdi, da smo to kar ločili. Vemo, kakšno vlogo ima posameznik, kaj mora kdo narediti. Je pa morda kdaj lažje, ko je prosti čas, da se s fanti poistovetiš, ker smo si generacijsko blizu. Treba je postaviti meje, kdaj se dela in kdaj se šalimo. Trudimo se, da imamo sproščeno okolje, ampak da je hkrati vse razčlenjeno.

Verjame v Petra Prevca in je vesel, da v zadnjem obdobju kaže konstantnost. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kakšno razliko opažate med zdajšnjo generacijo skakalcev in tisto, ko ste bili tudi sami v skakalnih letih – glede pristopa, načina življenja?

Zdi se mi, da smo imeli manj motečih zunanjih dejavnikov. V takšni dobi informacij smo, da je teh več kot preveč. Veliko manj je osebnih stikov. Zdi se mi, da smo več stvari počeli skupaj. Šport je zato pomemben, da ohranjaš komunikacijo, družabno življenje. Vedno več mladih je "prilepljenih" na zaslone. Saj smo vsi. Ne bom lagal, da starejši ne uporabljajmo telefonov in računalnikov, vendar imamo mi drugače postavljeno mejo. Razpon koncentracije je manjši kot pri nas. Pri vseh informacijah težko ostaneš zbran. Sprejmeš lahko določeno število informacij, nato ti možgani naredijo blokado.

Vaš sošolec in sotekmovalec pri skokih je bil slovenski kolesarki šampion Primož Roglič, s katerim sta osvojila tudi dve ekipni zlati medalji na mladinskih svetovnih prvenstvih. Kako povezana sta bila in ali sta še zdaj?

Bila sva sošolca v srednji šoli, tekmovala skupaj v mladinski konkurenci, nato pa bila skupaj še v študentskem domu. Nato je on presedlal v kolesarstvo. Takrat sva šla vsak po svoji poti, v najstniških letih pa sva veliko časa preživela skupaj.

Robert Hrgota, ko je še skakal. Foto: Anže Malovrh/alesfevzer.com Spomnim se podelitve zlate medalje slovenskim skakalcem v Kranjski Gori v sklopu nordijskega svetovnega prvenstva v Planici, kjer sta govorila po videoklicu. Jasno je, da sta v stikih. Kakšen je bil Primož takrat in kakšen je zdaj?

Mislim, da je ostal kar enak. Njegova vrlina je, da se ni spremenil. Veliko dejavnikov, ki pridejo ob uspehih, vpliva na človeka, a deluje pristen. Rad počne, kar dela. Sicer pa je bil že v srednji šoli nekakšno merilo uspeha tako v šoli kot na skakalnici. Že takrat nam je bil za zgled in smo se primerjali z njim. Bil je odličnjak, uspešen na skakalnici. Po jusu oziroma kako že rečejo (izraz biti po jusu pomeni biti primeren, ustrezen veljavnim pravilom, kakovosten, op. a.)? Zelo je bil dosleden pri stvareh. Imel je razčiščeno, kaj želi početi. Morda se mu v skokih ni izšlo zaradi padca v Planici. Hitro je našel drug šport. Vidimo, kaj vse mu je uspelo. Predan je stvari, kar je zelo pomembno, da si uspešen.

Sportal "Ne le fizična pripravljenost, največ šteje psihološka"

Sta pogosto v stiku?

Kakor kdaj. Ne delava na silo. Če je mogoče, se slišiva, vidiva. Vsak gre svojo pot, kar je naravno, običajno. Se pa kdaj slišiva. Primoža skoki in naši rezultati še vedno zanimajo. Sporoči, kdaj navija. In obratno, ko je na dirki, mu čestitam, zaželim srečo. Tudi zdaj, ko je zamenjal ekipo, sem si ga malce privoščil. Dejal sem mu, da imam doma kolo Pinarello (znamka kolesa, ki jo uporabljajo pri ekipi Ineos Grenadiers, britanskem moštvu, ki si je prav tako želelo Rogliča v svojih vrstah, a je na koncu izbral BORO - hansgrohe, op. a.). Pošalil sem se, da ne morem zdaj menjati kolesa (smeh, op. a.). Vse skupaj je bila šala.

Tudi za Hrgoto je bila Rogličeva vožnja na Svete Višarje nepozaben trenutek. Za naslednje leto ima v mislih, da bi lahko šel na ogled kakšne izmed etap na Dirki po Franciji, na katerem bo njegov stanovski kolega iz najstniških let dirkal. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Kako čustveno ste ob progi doživeli njegovo vožnjo na Svete Višarje, kjer je prikolesaril do skupne zmage na Giru?

V skokih se vsi spoznamo na kolesarstvo, vsi vse vemo. Vemo vse o vatih, kolesih (smeh, op. a.). Zaradi njega zdaj veliko bolj spremljamo kolesarstvo. Dobro, saj smo ga spremljali tudi v preteklosti, ko je na Tour de France zmagoval Lance Armstrong, ampak po prihodu Primoža smo začeli spremljati vsako njegovo dirko. S tem spoznavaš šport, vidiš, kaj šteje. Pritegne te, zanimivo je. Kolesarstvo mi je postalo zanimivo in prav zaradi Primoža ga spremljam bistveno več.

Višarje so bile res nekaj posebnega. Pravljično. Zmagal je na etapi, kjer je bil svetovni mladinski ekipni prvak v skokih, ob težavah z verigo mu je pomagal takratni moštveni kolega Mitja Mežnar. Lepše ne bi moglo biti.

Na Svetih Višarjah je bilo res zelo razburljivo.

Pri Primožu je moralo biti vedno razburljivo, nikoli ni šlo vse gladko. Ravno to ga dela močnega.

Foto: Grega Valančič/Sportida Poleti smo vas videli tudi kolesariti. Imate ob vezi s Primožem okoli sebe med skakalci preveč kolesarjev (Robert Kranjec, Gašper Berlot …), da vas je potegnilo?  

Prej nisem kolesaril. Ko je Primož začel, tudi ne veliko. Všeč mi je, ker imamo v ekipi posameznike, ki se radi ukvarjajo s športom. Potegne te, da nisi edini v hotelu, ker vsi tečejo, kolesarijo … Tudi sam sem začel kolesariti. Pritegnilo me je. Z ekipo je prijetno iti na kolo. Letos sem prekolesaril največ kilometrov. 

Vzdržujete kondicijo, postavo? Ali je kolo edina vrsta rekreacije?

Pozimi, ko ni kolesa, poskušam teči. Pri nas je težava, ker med sezono pridemo domov s potovanj v nedeljo ali ponedeljek, v četrtek pa gremo že naprej. V torek in sredo imaš stvari, ki jih moraš opraviti … Če je le mogoče, v tisti "uri" narediš nekaj zase. A v tem času se poskušam predvsem posvetiti družini oziroma dekletu, da sva takrat skupaj. Greva tudi skupaj teč ali v hribe. Poleti pa bolj na kolo in ukvarjanje z vodnimi športi.

Z nogometom nič? Vendarle imate po očetu dalmatinske korenine, tam pa je nogomet religija.

Nogomet zelo rad igram, vendar se mi zdi, da je zelo nevaren šport. Starejši ko si, bolj je nevaren. Letos sem ga še malo igral, a sem ugotovil, da glava hoče, telo pa ne zmore, zato nastanejo mini poškodbe. Nato vidiš, da se, če nadaljuješ v tem ritmu, slej ko prej nekaj zgodi. Rad sem igral košarko in nogomet, vendar zdaj bolj na ravni druženja kot tekmovalno.

Se pravi, da boste šli naslednje poletje na ogled kakšne od tekem slovenske nogometne reprezentance na Euru in spremljat kakšno od etap prijatelja Primoža na Dirki po Franciji?

Upam, da uspe nogometašem. Nogometna evforija je lepa stvar. Spomnim se leta 2010, ko so igrali v Južni Afriki in je bila v Sloveniji evforija. Res si želim, da bi bilo prihodnje poletje enako. Kaže jim zelo dobro. Tour je bila vedno želja, vendar se nam prekriva z našimi treningi, pripravami.

Foto: Anže Malovrh/STA Boste pa malce drugače načrtovali treninge, da boste šli lahko kaj pogledat, saj ste trener.

To je še daleč (smeh, op. a.). Želja je. Za prihodnje leto bi si za dopust želel, da bi klasično morje zamenjal za Alpe ali morda Pireneje.

Ko že govoriva o zdravem duhu in zdravem načinu življenja, ste morda zasledili intervju naše novinarke Alenke Teran Košir z dr. Robijem Kelcem, ki je govoril o sindromu RED-S, sindromu relativnega energijskega pomanjkanja v športu? Omenjeni so bili tudi smučarski skoki. Koliko se v skokih posvečate tovrstni tematiki? Ali ste seznanjeni z njo?

Zdi se mi, da morda v mlajših letih premalo ozaveščamo o tem, nato pa pri starejših to udari ven. Vsa ta pretiravanja, skrajnosti, zlasti pri teži, ne prinesejo ničesar dobrega. Športniki morajo biti izobraženi na tem področju, ampak oni najprej nekaj preizkusijo na sebi, se učijo, nato pa vidijo, kje so njihove meje. Če v zgodnjih letih, ko prihajaš v vrhunski šport, dobiš izobrazbo, znanje, se čez leta lažje spoprijemaš s tem. Morda bi želeli, da bi bilo v zgodnejših fazah več poudarka na tem.

Že v mladih selekcijah gre vse preveč v skrajnosti, ker so rezultati pomembni.

Pri nas je šport naravnan tako, da so klubi odvisni od rezultatov. Tako je, ne glede na starostno kategorijo. Morda je treba razmišljati v smeri, da se ne pritiska na otroke, ki se začnejo ukvarjati s športom zaradi veselja, igre, druženja. Da jih ne usmerjamo v rezultate v letih, ko se razvijajo. V starejših, najstniških letih nato že vidimo, ali so iz pravega testa ali ne. Sami se lahko potem odločijo. To je velika težava v našem športu.

Foto: Grega Valančič/Sportida Pred kratkim je švicarski skakalec Dominik Peter dejal, da bo izpustil sezono ravno zaradi zdravstvenih in psihičnih težav, povezanih s prehrano. Kako se v slovenski vrsti ukvarjate s tem? Tudi v slovenskih vrstah so bili v preteklosti podobni primeri. Bor Pavlovčič je dal jasno vedeti, da je stradal. Nekateri naj bi celo namerno bruhali. Kako to nadzorujete kot trener, ker vam morda lahko tudi kaj prikrivajo?

Če bi bil 24 ur na dan z njim ... Vsi ekstremni športi so zdravju škodljivi. Eni v eno smer, drugi v drugo. V vseh športih, kjer je teža pomembna, od skokov, plezanja, motošporta itd., se zagotovo pojavljajo te stvari. Na koncu vsak išče malenkosti, kjer lahko najde rezerve. Težava je, ker se želi najti te rezerve na hiter način. Če si na začetku pripravljen na te stvari, se ne bo ekspresno iskalo rezultata, ampak načrtno. Bodo pa te stvari v ekstremnih športih, v vrhunskem športu vedno prisotne. Ne glede na to, koliko se pripravljaš na to. Vrhunski športniki, ki so uspešni, morajo biti vzor mlajšim. Vendarle se po njih zgledujejo.

Razumljivo je, da so skoki šport, pri katerem moraš biti lahek. Ali se v skokih kaj pogovarja glede indeksa telesne mase (BMI)? So kakšni predlogi trenerjev?

Že nekaj let se trudimo, da bi indeks telesne teže prilagodili, ne dvigovali. Bolj v smislu, da ne pridobiš veliko z nižjo težo. Visok tekmovalec oziroma skakalec z idealno težo, na primer s 60 kilogrami, bi bil z vsakim kilogramom manj kaznovan s krajšo dolžino smuči. A ne enakomernim krajšanjem smuči, temveč na potenco. Nižja ko je teža, bolj si kaznovan pri dolžini smuči. Tekmovalec bi nato sam spoznal, da z ekstremno nizko težo ne bo pridobil. Dolga pot je to, ker imaš po drugi strani tekmovalce, ki so po naravi zelo lahki, tako da bi potem kaznovali nekoga, ki je zdrav. Tanka črta je med tem, kaj je prav in kaj ni. Že dalj časa se poskuša najti rešitev glede te problematike. Dokler bo teža pomemben dejavnik, bo žal prisoten ta problem. 

Foto: Anže Malovrh/STA So pa že uvedene nekatere druge spremembe za novo sezono glede zagozd, dresov, mazilo s fluorom ni več dovoljeno. Kakšne spremembe so to? Koliko bo to vplivalo na naše fante?

Do letošnje zime je šlo dobro, kar zadeva opremo. Potem so se pojavljale določene fotografije z velikimi dresi na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, nato so se odločili, da bodo poskušali to nekako omejiti. Nočejo, da se v našem športu govori le o opremi, ampak o najboljših skakalcih. Morda smo šli zdaj ekstremno v veliko sprememb. Težko komentiram, kako bo to vplivalo. Prvo sezono bo treba prestati, nato pa narediti analizo. Določenih stvari nisem razumel, se bo pa treba prilagoditi. Tako je.

V pripravljalnem obdobju smo imeli nekaj težav z opremo, predvsem z zagozdami, čevlji. Zdaj smo končno našli pravo smer. Že na začetku priprav smo vedeli, da bomo potrebovali več časa, da se privadimo, prilagodimo. Želja je bila, da se do konca oktobra stabiliziramo, najdemo. Za zdaj gre v to smer. K sreči se sezona letos začne kasneje kot lani. Novembra želimo naštudirati vse stvari, ki smo si jih želeli. Sprememb je precej, bomo videli, ali so pozitivne ali negativne. Razvoj je šel v zadnjih petih letih zelo naprej. Ta razvoj želijo nadzorovati, zaustaviti. Škoda se mi zdi, da zaustavljaš napredek v športu, ker ga to naredi še toliko bolj zanimivega. Najboljši se bo najhitreje prilagodil. To je cilj.

V ponedeljek je bil nov sestanek glede opreme. So na Mednarodni smučarski zvezi sprejeli še kaj dodatnega?

V načrtu je bilo, da bi na začetku sezone uvedli zavoro za smuči, ko tekmovalec pade in se smučka odpne. Tekmovalci so se enoglasno odločili, da tega nočejo sprejeti, ker še ne zaupajo zavori. Da se je morda še premalo testiralo. Želja, da se zamakne to novost, je bila uslišana. Zavora ni obvezna, je priporočljivo. V prihodnji sezoni pa naj bi bila potem obvezna. Razmišlja se, da bi še enkrat opravili oziroma preverili merjenje skakalcev s skenerji. Morda bi tudi preverjali med sezono.

Foto: Grega Valančič/Sportida Kako s slovenskega zornega kota gledate na zadnje tekme poletnega grand prixa? Ali je prisoten kakšen dvom, ker naši fantje niso bili povsem v ospredju?

Anže je v Hinzenbachu za las zgrešil stopničke, kar je enaka raven kot lani. Klingenthal se nam res ni izšel. Nekako so bile tekme na teh dveh prizoriščih kot izhodišče za primerjavo, da vidiš, kje je pomanjkanje, kako drugim deluje oprema. Rezultatsko poletja nismo imeli v ospredju že v osnovi, jasno bi z veseljem sprejeli zmage. Še vedno je cilj enak, želja, da štartamo udarno novembra. Klingenthal nam je dal nekaj iztočnic za naprej, za obdobje, ki prihaja. Lanska sezona je bila zelo dolga, zato smo se načrtno odločili, da damo fantom nekoliko več prostega časa, da so se lahko spočili.

Kaj imate še v načrtu do vstopa v zimo?

Prihodnji teden odpotujemo na prvo ledeno smučino v Oberstdorf in Garmisch-Partenkirchen. Ko se vrnemo, imamo pripravljen Kranj in potem Planico. Zadnje tri tedne, ko smo doma, imamo Kranj in Planico z ledeno smučino. Zdi se nam odlično, da lahko treniramo doma. Verjamem, da bomo imeli zelo dobre pogoje. Že lani smo jih imeli. V miru bomo lahko trenirali do začetka sezone. Morda bomo šli kakšen dan prej v Ruko, ki je prva postojanka, da bodo fantje trenirali še drsnost pristanka na snegu.

Za konec povejte še kaj o glavnih ciljih v prihodnji sezoni? Letvica je postavljena visoko. Anže Lanišek je bil v zadnji sezoni praktično povsod na stopničkah, kar je dober obet, Timi Zajc se odlično znajde na velikih tekmah.

Hitro postane samoumevno, da morajo biti stopničke. Želja je, da obdrži vsaj takšno raven. Novoletna turneja je pri njem pomemben cilj. Glavni cilj je tudi svetovno prvenstvo v poletih, kjer branimo zlato ekipno medaljo in srebrno Timijevo v posamični konkurenci. Vedno smo spadali v ožji krog favoritov na poletih in moramo upravičiti to vlogo.