Druga kariera
Nedelja, 24. 5. 2020, 18.00
3 leta, 10 mesecev
DRUGA KARIERA (159.): ROBERT HRGOTA
Hitro je moral dati skakalne smuči v kot, a takoj našel izziv #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,38
Robert Hrgota je pri 31 letih pomočnik glavnega trenerja v slovenski reprezentanci Gorazda Bertonclja.
Če dejavna profesionalna športna pot ne bi imela nezaželenih učinkov, bi 31-letni Robert Hrgota morda še danes skakal. Poškodba kolena ga je namreč oddaljila od skokov, a so le-ti še vedno njegova rdeča nit. Nekdanji mladinski svetovni prvak skupaj s Primožem Rogličem je hitro prišel v člansko A-reprezentanco, kjer je pomočnik Gorazdu Bertonclju. Po naravi je študiozne narave, zato ne bi bilo prav nič nenavadnega, če bi v prihodnosti stopil še kam višje. V skokih ga zanima vse, zato dobro sodeluje tudi s Petrom Slatnarjem. Poudarja, ne le sebi, temveč tudi skakalcem, da je treba hoditi stopnico za stopnico.
Jurij Tepeš, Primož Roglič, Jernej Košnjek in Robert Hrgota so leta 2006 v domačem Kranju osvojili srebrno ekipno medaljo, leto pozneje v Italiji pa zlato, le da je bil takrat namesto Košnjeka v ekipi Mitja Mežnar. Prve točke v svetovnem pokalu je vknjižil pri osemnajstih letih, in to na letalnici v Oberstdorfu leta 2009, ko je bil 27. Tisto leto je bil na Letalnici bratov Gorišek v Planici še 22., najboljša uvrstitev v svetovnem pokalu pa je bilo 18. mesto v Saporu. Tik po poškodbi kolena. Prav zaradi te nevšečnosti je leta 2014 pri vsega 26 letih postavil skakalne smuči v kot.
Takoj se je prestavil na drugo stran in začel trenirati skakalce. Sprva je deloval v mlajših selekcijah pri kranjskem Triglavu. Iz leta v leto je napredoval, se trenersko s šolanjem izpopolnjeval, od lani naprej pa je del A-reprezentance, potem ko ga je v strokovni štab povabil prvi mož stroke Gorazd Bertoncelj. Kot pravi sam, je bil presenečen, da se je zgodilo tako hitro. A ni nič presenetljivega, saj veliko vlaga v znanje skakalnega trenerja.
Vaša kariera skakalca se je zaključila hitro. Poškodba kolena je bila razlog, da vas nismo dlje spremljali tekmovati. Kateri cilji so ostali neuresničeni?
Sanje, ki jih nisem doživel, so bile olimpijske igre. Leta 2010 so se mi izmuznile. Leta 2014 sem se ravno vračal po poškodbi. Takrat sem prišel nazaj v svetovni pokal, ekipa pa je bila že prej določena. Morda bi z vrhunskimi rezultati pridobil mesto v ekipi. Morda sem v karieri pogrešal več vrhunskih dosežkov. Malce je moja krivda. A biti za nazaj pameten … Poškodba kolena je veliko pripomogla, da sem zaključil kariero.
Izkušnje s poškodbami imate, zato lahko zdaj z nasveti pomagate skakalcem, ki se spopadajo s podobnimi nevšečnostmi. Kaj je ključno?
Pri vseh poškodbah je enako. Športnik bi rad pri rehabilitaciji prehiteval dogodke. Vendarle pa potrebuješ pravi čas, da se regeneriraš, rehabilitiraš. To čakanje je ključnega pomena. Ne smeš prehitevati, ker si lahko narediš več škode kot koristi. Morda s tem pomagam kakšnim športnikom, skakalcem. Vsega se morajo lotiti etapno in se ne smejo zaletavati z glavo skozi zid.
V karieri skakalca sta bila ena izmed vrhuncev zlata in srebrna ekipna medalja na mladinskem svetovnem prvenstvu. V takratni ekipi je bil tudi zdajšnji kolesarski zvezdnik Primož Roglič. Kako je bilo trenirati z njim?
Vesel sem, da je Primož prišel tako daleč. Spremljam ga in spodbujam. Pred tem nisem bil kolesarski navdušenec. Zdaj si zelo rad pogledam dirke, na katerih tekmujejo naši – tudi Tadeja Pogačarja. Vesel sem, da sem bil del njegove mladosti, srednje šole, faksa. Da smo preživeli veliko časa skupaj. Zdaj smo vsi po svoje. Poti te ponesejo drugam. Če je možnost, se slišimo, vendar bolj navijam v ozadju in sem vesel zanj.
Kakšen je bil takrat?
Mislim, da je bil prav tak kot zdaj, kar ga dela odličnega tekmovalca. Ostaja trdno na tleh. Priden, miren, trmast. Tako nekako. Za nas je bil merilo uspešnosti v šoli in na treningih. S takšnim pristopom, ki ga je imel, me ne čudi, da mu je uspelo. Ni šok, da je, kjer je.
Z mladinsko reprezentanco je bil na svetovnem prvenstvu na ekipni tekmi zlat in srebrn.
Kako to, da ste se po poškodbi kolena in zaključku kariere podali prav v trenerske vode?
Ko sem bil poškodovan, sem razmišljal, kaj bi počel. Čas je bil za spremembo in konec kariere. V Kranju se mi je ponudila priložnost. Sprva sem delal z otroki, starimi 8 ali 9 let. Vsako leto sem imel pod svojim okriljem starejšo generacijo, več odgovornosti. V novem okolju sem rasel in še zdaj rastem ter se učim.
Že v času kariere me je vedno zanimal drug pogled na skoke, ne le iz oči skakalca. Skakalec ima le svojo perspektivo, kot trener pa moraš sestaviti celoto, imeti ekipo pod nadzorom, pridobiti zaupanje skakalcev. Ta pogled je zanimiv.
Šolanje za skoke bo kmalu v celoti zaključil, največ pa pridobiš v praksi, poudarja Hrgota.
Hitro ste prišli do članske A-reprezentance. Kako, da se je Bertoncelj odločil za vas?
Tudi mene je malce presenetilo. Tisto leto sem deloval pri Igorju Medvedu v B-reprezentanci. Očitno so bili zadovoljni z mojim delom. Z veseljem sem zgrabil priložnost. Vsako leto se kaj naučim. Mentorje imam dobre. Veselim se nadaljevanja.
Kakšne so vaše naloge v vlogi pomočnika glavnega trenerja v slovenski skakalni reprezentanci? Navadno imajo ti ogromno dela.
V času priprav delam veliko na opremi, ker je Mednarodna smučarska zveza sprejela nekatere spremembe. Veliko sodelujem s Petrom Slatnarjem pri zagozdah ("kajle"). Kar zadeva tekme in treninge, sodelujem pri skakalnem delu, tehniki. Z Gorazdom veliko komunicirava, od priprave treningov posameznika, njegovih odzivov, kako prilagoditi treninge za posameznika … V tekmovalnem obdobju pomagam Gorazdu na in ob skakalnici – tudi pri birokraciji in prevozih. V pretekli sezoni je bilo veliko dela s šivanjem dresov, česar nisem pričakoval. Prve diskvalifikacije so nas prisilile, da smo morali biti nenehno pripravljeni. Pred vsako tekmo sem veliko uporabljal šivalni stroj in napravo za prepustnost. Da ne bi prišlo do takšnega dogodka, kot se je zgodil v Kuusamu – slovenska skakalca sta bila zaradi nepravilnega dresa diskvalificirana.
Ali je bila v nadaljevanju prisotna negotovost, ali dresi ustrezajo? Verjetno vsi v skokih iščete, kje so meje.
Lagal bi se, če bi rekel, da ne hodimo po robu. Tudi konkurenca hodi. Vsi iščemo luknje, kjer bi se dalo najti kakšno izboljšavo. Seveda v mejah dovoljenega. Lahko imaš sicer vse pod nadzorom, kot denimo na cesti, a se nato kdo zaleti vate. Nikoli nisi stoodstoten. Na tekmo greš z razmišljanjem, da si naredil vse, kar je predvideno. A je potem lahko tudi subjektivno mnenje kontrolorja tisto, ki odloča.
S selektorjem Bertoncljem veliko komunicirata.
Kako je pri vas potekalo izobraževanje na trenerskem področju?
Začel sem z licenco C, zadnja je A pro, kar sem vse naredil. Zdaj se šolam še na univerzi v Mariboru. Po tem triletnem šolanju je izobraževanje zaključeno. A je tako, da največ znanja pridobiš na terenu, s prakso.
Videti je, da ste zelo študiozni. Zanima vas osebni razvoj na področju skokov. V skokih je v zadnjem letu veliko govora o zagozdah (kot ortopedska opornica so, ki jih imajo skakalci v čevlju. Z njimi se objame tekmovalčeva noga, s tem pa imajo tekmovalci boljši nadzor nad smučjo, op. p.), kolikor mi je znano, pa ste vi dali Petru Slatnarju pobudo, naj se jih loti.
Sprva je bila edina možnost, da jih dobimo iz Japonske, kar je bilo nehvaležno. Nisi mogel naročiti takšnih, da bi bile narejene po tvoji meri. Potem si lahko čakal na njih od pet do šest mesecev. Na koncu nisi vedel, kaj boš dobil. Protokol je bil predolg. Sedel sem pri Petru v pisarni in mu rekel, da mi gre na živce, da nimamo nečesa svojega. Ni bilo treba dvakrat reči in je že zavihal rokave. Začel je ustvarjati. Naredil je takšen preskok, kakršen ni uspel še nikomur. Smo v prednosti ali celo v vodstvu, kar zadeva tehnologijo.
Hodi stopnico za stopnico. Ne želi prehitevati dogodkov.
Kakšen doprinos je po vašem mnenju Peter Slatnar za slovenske skoke? Videti je, da je s srcem pri stvari.
Pravilno ste povedali, da je s srcem. To je zelo pomembno. Njegova samoiniciativa pove vse. Zelo rad pomaga. Sploh mu ni treba povedati, ampak že sam vidi, kje bi bile lahko izboljšave. Vesel sem, da ga imamo in z njim sodelujemo. Povrhu vsega je pripravljen sodelovati. Velikokrat tudi sam vloži denar. Odlično je delati s takšnim strokovnjakom, ker te s svojim zanosom zelo pritegne in začneš razmišljati tudi sam. To je proces, ki mi zelo ustreza. Rad to počnem, veliko razmišljam.
Dotakniva se vaših ciljev v vlogi trenerja. Kakšni so kratkoročni?
Kratkoročni cilj je, da nadgradimo lansko sezono. Planica s svetovnim prvenstvom je eden od glavnih ciljev. Potem nadgraditi uspehe na novoletni turneji. Tu bo še nordijsko svetovno prvenstvo v Oberstdorfu. Ciljev ne bo zmanjkalo. Če bodo doseženi, še toliko bolje.
Kaj pa vaši osebni? Bi radi kdaj postali glavni trener?
Roko na srce o tem še nisem razmišljal, ker se moram še marsičesa naučiti. Potrebujem veliko izkušenj. Dober trener jih namreč ima. Kot sem rekel že za poškodbe, je tu enako. Ne smemo se zaletavati v zid, ampak moramo postopno rasti. Po etapah grem naprej, nato bom pa videl, kam me bo pripeljalo.
