Nedelja, 3. 5. 2020, 19.30
3 leta, 11 mesecev
Razvoj šel v nenormalne dimenzije, Slatnar z edinstvenim pristopom #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,19
4
Prerez čevlja in kajla v notranjosti okoli noge.
V skakalnem svetu so v zadnji sezoni veliko pozornosti vzbudile "kajle", s katerimi skakalci v čevlju objamejo nogo; služijo pa tudi kot nekakšne opornice s funkcijo za boljši nadzor nad smučmi. Po novem bodo odgovorni na skakalnih tekmah preverjali njihovo istovetnost. In na tem segmentu je dodobra zavihal rokave Peter Slatnar, ki je v razvoj in opremo vložil veliko financ. S 3D-strojem namreč tako natančno oblikuje "kajlo", da je skakalcu ulita okoli noge. A to še zdaleč ni vse, kar pripravlja slovenski strokovnjak.
Poglejte si, kako nastane kajla - od skeniranja do 3D-modeliranja.
Ob prihodu v delavnico Petra Slatnarja je v petek vse samevalo. Seveda, bil je praznik, povrhu vsega pa je zaradi koronavirusa proizvodnja nekoliko zmanjšala obrate. Kot pravi, stanje, ki vlada v svetu, njegovemu podjetju ne bo prineslo bistvenih težav: "Štirje delajo, ostali so doma na čakanju. Pri nas je začetek koronavirusa ravno sovpadel s koncem sezone, tako da se ne pozna veliko. S ponedeljkom začnemo na polno delati. Plače nismo nobenemu znižali. Če bo država kaj primaknila, bo dobrodošlo. Tri mesece bi sicer zdržali, nato bi morali odpuščati, ker ne bi šlo več. Zato pa delajo inženirji na polno."
Med drugim so se veliko ukvarjali tudi s "kajlami", ki so v zadnjem obdobju razburkale skakalno javnost. Pokazale so se, da so zaradi njih skoki postali bolj varni, a le do pristanka. Kot ortopedska opornica je, ki jo imajo skakalci v čevlju. Z njo se objame tekmovalčeva noga, s tem pa imajo tekmovalci boljši nadzor nad smučko.
Prvi signal je dobil pri slovenskih skakalcih
Noga v razmerju 1:1. Najprej obe skakalčevi nogi poskenirajo, nato s 3D-strojem naredijo leseni model. Za konec naredijo kajlo, ki se natančno prilega nogi.
"Razvoj kajle je šel v nenormalne dimenzije. Lani sredi poletja smo začeli razvijati. Sicer jih delamo že od začetka, vendar zdaj na povsem drugačen način. Že, ko sem sam skakal, so bile kajle prisotne. Torej so na sceni od 30 do 35 let. Takrat so bile zaradi tega, da je imel skakalec pri vožnji po naletu skakalnice boljši občutek. Da v počepu ni nazaj zlezel. Tako si se naslonil na to "kajlo", bil pod kotom in nisi izgubil ravnotežja," razlaga Slatnar.
Kar nekaj časa so to modelirali pri japonskem veteranu Noriakiju Kasaiju ter delali skulpture okoli noge: "Pravijo ji celo Kasaijeva "kajla". Z njo je začel delati japonski ortoped. Ta različica je bila "boom", vsi so jo hoteli imeti. Tudi naši, a je bilo treba čakati. Nato sta mi lani trenerja Gorazd Bertoncelj in Robert Hrgota rekla, zakaj ne bi jaz tega naredil. Sprva sem imel pomisleke, ker je bilo treba vse na roke brusiti. Nekaterim fantom sem naredil. To je bila muka. Toliko brušenja, modeliranja, parjenja … Vse sem imel po rokah, za nohti. To ni nič, sem rekel. Nekaj konkretnega moramo narediti. Prvi signal, da bi jo lahko razvijal, je bil ta, ko sta mi dva naša fanta, ki sta poskusila tudi japonsko različico, rekla, da je naša bolj udobna."
Slovenski podjetnik, ki dela tudi za avtomobilsko industrijo, letalstvo … je ugotovil, da se mora "kajla" vsakemu skakalcu prilagajati po nogi. Kupil je barvni 3D-skener in z ekipo inženirjev začel preučevati: "Veliko denarja smo vložili za to. Rezali smo čevlje in žagali, da smo dobili notranjo obliko čevlja. Pri japonski različici je bilo tako, da so bile univerzalne, pa čeprav je imel nekdo debelejšo, drugi tanjšo nogo. Zato je nekaterim kajla v čevlju plesala ali mu lezla celo dol. Mi smo jo zdaj naredili po nogi. Dali smo narediti "mašino" za lesene dele. Imamo programe. Z lesenega surovca naredimo nogo v razmerju 1:1, levo in desno. Nato iz posebnih pen naredimo kajlo in vse skupaj še poreskamo."
Kajle bodo po novem na tekmah kontrolirali, če bodo pravih dimenzij
Prav zaradi tovrstnega dodatka v čevlju so se strokovnjaki začeli spraševati, ali z njim ne tvegajo poškodbe ob doskoku. Zlasti poškodbe kolen so na tapeti. V zraku je skakalcem v veliko pomoč, saj je smučka bistveno bolj mirna kot tudi pri odskoku z mize: "Na FIS so rekli, da so kajle od hudiča poslane. Ko je bil na Norveškem sestanek s trenerji, je Walter Hofer dejal, da so šli skoki tako naprej in tehnika se je spremenila, da so začeli razmišljati o smiselnosti telemarka. Nekoč, ko so skakali z vzporedno postavljenimi smučmi, je bilo bistveno lažje narediti telemark in je bil tudi bolj estetski. Predvsem varen. Smuči so bile bolj trde in bolj vodljive. Zdajšnje so bolj mehke. Po snegu ne gre naravnost."
Kajla, ki objame skakalčevo nogo.
Odgovorni pri Mednarodni smučarski zvezi FIS so se odločili, da bodo naredili nadzor pri tem segmentu. Skakalce kontrolirajo že pri pravilnosti dresov, teži … Po novem pa bodo nadzirali tudi njihove kajle, in napačne temu primerno sankcionirali: "Mislim, da so naredili napako, ker smo imeli prej kajlo zmontirano z bočne strani in si jo objel s paščkom, da je bila fiksna na nogi. Zdaj mora biti odprtina spredaj. Glede testov, kako bodo vse skupaj nadzirali, so naredili šablono. Kajlo boš vtaknil v šablono, kot vstaviš denimo kovček na letališču, ko preverjaš, če je prave dimenzije. Drugi test je takšen, da kajlo postaviš pokonci in okoli nje zapelješ obroč. V teh mejah mora biti. In to bodo zdaj preverjali."
Kako se naredi kajla
"Pol ure potrebujemo, da poskeniramo nogo. Nato jo je treba računalniško obdelati, kar traja nekaj ur. Da narišeš notranjo in zunanjo obliko, spet traja nekaj ur. Računalniškega in programerskega dela je okoli 16−20 ur na tekmovalca. Poreskano je nato dosti hitro. Potem je treba dati v poseben troj. Okoli narejenega modela je treba dati večplastne pene in vse skupaj obdelati. Kar precej zakompliciran postopek, a smo ga zdaj osvojili. Za nas je tako postalo precej preprosto," je opisal.
"Vidijo, da nismo muha enodnevnica"
Od slovenskih skakalcev so imeli v zadnji sezoni praktično vsi kajle, vendar vsak na svoj način. Le Domen in Cene Prevc sta bila tista, ki se še nista odločila zanje. S 3D-strojem jih je tako naredil za preostale skakalce, ogromno zanimanja in uporabnikov pa je tudi iz tujine.
"Peter Prevc jih je začel uporabljati šele pred zimo. Prav tako jih imajo Anže Lanišek, Timi Zajc in Žiga Jelar. On jih je zelo pozno dobil. Povsem ob koncu sezone. Tudi tuje skakalce zanimajo naše kajle. Nekateri so bili tu, drugim naredimo sliko noge kar na terenu, saj imamo napravo za to početje. Skoraj v vseh nacijah jih imamo. Morda bomo večino kajl za svetovni pokal delali mi. Japonci bodo verjetno s svojim ortopedom. Ogromno smo vložili v stroje. Če jih ne bi potrebovali še za druge stvari v našem podjetju, se s kajlami ne bi pokrili."
Da se je poglobil v izdelavo kajle, je bil "kriv" tudi Gorazd Bertoncelj.
Razvoj pri Slatnarju poteka tudi na ravni skakalnih smuči, s katerimi je začel pred leti, ko je nadaljeval tradicijo Elana, ki se je odločil, da skakalnih smuči ne bo več proizvajal. Iz leta v leto raste, kar opaža tudi konkurenca.
"Vidijo, da nismo muha enodnevnica. Tako nekako so se obnašali. S smučmi imamo zelo resne namene. Tudi po rezultatih smo imeli kar veliko tekmovalcev med prvimi petimi pri fantih in puncah. Za naprej upamo, da bodo ti, ki smo jih imeli, ostali. Novi sprašujejo, vendar bomo v tem številu ostali. Ne bi si jih radi preveč nakopali na glavo. To vzame ogromno časa in denarja. Ne bi se mogli vsakemu skakalcu posvetiti na pravi način, če bi imeli masovno število tekmovalcev," je še dejal Slatnar.
4