Druga kariera
Nedelja, 26. 4. 2020, 17.00
4 leta
DRUGA KARIERA (155.) – Rajko Lotrič
Smuči postavil v kot in se povsem umaknil od skokov #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,08
2
Rajko Lotrič je bil nekdaj odličen skakalec. Na olimpijskih igrah v Calgaryju se je spogledoval z medaljo, nato pa se mu je v drugi seriji zalomilo in je reševal svojo kožo. Največji uspeh je zabeležil v domači Planici, ko je bil za Primožem Ulago drugi.
Starejšim ljubiteljem smučarskih skokov je ime Rajko Lotrič dobro poznano. V 80. letih prejšnjega stoletja je pisal poglavje v zgodovini slovenskih skokov, čeprav takrat še pod jugoslovansko zastavo. Po koncu kariere ga je pot vodila povsem v druge vode. Vse od leta 1996 je pripadnik Slovenske vojske, v tem času pa je preživel številne razburljive trenutke, ki so za gorske reševalce nekaj povsem vsakdanjega.
Rajko Lotrič je eden od slovenskih skakalcev, ki je pustil pečat in razveseljeval ljubitelje tega športa. Njegov največji dosežek je drugo mesto v Planici leta 1988, ko je bil od zmage oddaljen za vsega 1,6 točke – ta je pripadla takrat vročemu Primožu Ulagi.
Premierno se je zapisal med dobitnike točk v svetovnem pokalu pri rosnih 17 letih, ko je bil v Lahtiju petnajsti. Nastopil je tudi na olimpijskih igrah leta 1988 v Calgaryju, kjer se je spogledoval celo z medaljo.
Zanimiva je pot, ki ga je zapeljala na skakalne tirnice. Prihaja namreč iz vasi Belca, streljaj od Mojstrane, kjer imajo smučišče dobesedno za svojim hrbtom. A ga bele strmine niso privabile. "Ni bilo smuči. Težko jih je bilo dobiti. Če so jih doma kupili, si smučal, sicer ne," je dejal Rajko in nadaljeval: "Starejši fantje so pozimi delali skakalnice in me je zanimalo ter veselilo. Nato smo imeli športni dan na Pokljuki. Bilo je v petem ali šestem razredu, ne vem točno. Za Šport hotelom je bila skakalnica. Mislim, da je na 30- in 60-metrski skakalnici trenirala članska ali mladinska reprezentanca. Takrat sem poskusil in tako se je začelo."
Na olimpijskih igrah se je spogledoval z medaljo
Uspeh kariere je doživel pred domačimi navijači v dolini pod Poncami. Tiste tekme se leta 1962 rojeni Lotrič dobro spominja: "Prišli smo iz Osla, kjer smo skakali na Holmenkollnu. Na Norveškem nisem skakal tako dobro. Nato sem v Planici na treningu stopnjeval skoke. Pri prvem na tekmi sem bil pozen. Ko sem prišel z mize, sem si rekel, pa kako to. Ni bilo idealno. Finalni skok je bil povsem drugačen. Imel sem tudi malce boljše razmere v zraku in jih izkoristil."
To so bile njegove edine stopničke v svetovnem pokalu, v katerem je šestkrat skočil med najboljšo deseterico. Zato pa se je z njimi (in obenem z medaljo) spogledoval na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988: "Zelo dobro se jih spomnim. Na manjši skakalnici sem dobro skakal. Kar dosti časa pred tekmo smo prišli. Deset dni smo trenirali." Po prvi seriji je bil odličen peti. Pred njim je bil četrti Ulaga, tretji Miran Tepeš. Idealno izhodišče za veliko slavje slovenskih skakalcev, ki so nastopili še pod jugoslovansko zastavo.
Legendarni Finec Matti Nykänen je bil takrat v svojem svetu in za razred boljši od konkurence. Lotrič je za vsega 0,4 točke zaostajal za odličjem. Nato je prišla druga serija: "Polomil sem ga. V finalnem skoku sem se prezgodaj odrinil. Komaj sem se ujel. Reševati sem se moral. Z rokama sem zakrilil, da nisem padel na trebuh."
V drugi seriji se ni izšlo niti Ulagi, Tepeš pa je pa za pičle 0,6 točke zgrešil bronasto medaljo.
Nato je prišla velika skakalnica in zgodovinska bronasta posamična medalja Matjaža Debelaka, ki na manjši napravi ni skakal, in srebrna ekipna v sestavi Debelak, Ulaga, Tepeš in Matjaž Zupan.
Zaradi skvoša pretežke noge in je izpadel iz ekipe, ki je osvojila medaljo
Ko je končal kariero, se je umaknil iz skokov. Njegov stik z njimi je enkrat letno, ko v Planici vedno rad pomaga pri pripravi Letalnice bratov Gorišek.
"Med obema posamičnima tekmama cel teden nismo imeli treninga, ker je bil na skakalnici močan veter. Igrali smo skvoš, ker nismo vedeli, kaj naj počnemo. Tako težke noge sem imel. Povsem brez občutkov sem bil. Skočil sem slabše in izpadel iz ekipe. Skupaj z biatlonci sem predčasno odpotoval domov. Razočaran sem bil. Želje so bile precej večje, kot se je na koncu razpletlo," se spominja.
Njegova zadnja sezona je bila 1990/91, v kateri je šla, kot pravi sam, krivulja navzdol, povrhu vsega pa je bilo treba razmišljati o prihodkih: "Slabo sem takrat že skakal in izpadel iz A-reprezentance. V podjetju Kovinska oprema KO-OP v Mojstrani mi niso šli več na roko. Prej so mi vseskozi šli. 14 dni sem delal, ostalo sem bil prost in sem se lahko posvetil skokom. Sprva sem bil orodjar, nato mojster v proizvodnji, ker sem naredil srednjo tehnično šolo. Delovna doba mi je tekla, plačo sem dobival. Ko so prišli družina in otroci, sem se moral odločiti in skakalne smuči postavil v kot."
Po koncu kariere stran od skokov in v vojsko
S
Prizor iz BiH leta 2014, ko je v poplavah pomagal reševati ljudi. Slika z nekajmesečnim otrokom je bila medijsko izpostavljena, sam pa pravi, da ga je bilo ob reševanju zelo strah za otroka.
skoki je takrat povsem zaključil, izjema je le enkrat letno, ko pomaga pri pripravi skakalnice v Planici. In prav dolina pod Poncami je tisti kraj, kjer se tudi križajo poti z nekdanjimi reprezentančnimi kolegi: "Tam se še srečamo, sicer ne. Vsak ima svoje življenje, svoje interese. Sam sem šel povsem iz svojega športa."
Ko je delo v gorenjskem podjetju zaključil, se je nato leta 1996 zaposlil v Gorski šoli Slovenske vojske (med službovanjem v vojski je opravil podčastniški tečaj in tečaj za vodne podčastnike, tečaj za gorskega reševalca letalca ...): "To me je vedno veselilo. Ko sem še skakal, sem hodil v hribe, čeprav ne bi smel oziroma ni bilo priporočljivo. Hribi so bolj za vzdržljivost, pri skokih pa si potreboval eksplozivnost in hitrost. Poleg tega sem že takrat rad turno smučal. Spomnim se, da sem si enkrat na novoletni turneji v Innsbrucku kupil okovje Tyrolia. Kadar je bila priložnost, zlasti po koncu sezone, sem šel turno smučati. Prav tako sem rad plezal, zato sem se zaposlil v vojski."
Reševanje v BiH odmevno
Gore so posebno poglavje in velikokrat slišimo, s kakšnimi težavami se spopadajo pohodniki, ki se jim zaradi različnih vzrokov zalomi in potrebujejo pomoč. In tu je bila njegova pomoč vedno dobrodošla. "Marsikaj smo doživeli. Dva mrtva sem odkopal iz plazu. Plaz je zasul tudi kolega. Na srečo do polovice, da sem ga lahko rešil. Mene k sreči ni. Enkrat me je prijel, vendar sem se odpeljal. Sicer pa si vedno v pričakovanju. Delali smo tudi cele noči. V veliko pomoč je helikopter, ki opravi ogromno dela," pojasnjuje višji vodnik.
Prav s helikopterjem je povezana tudi njegova zgodba in predvsem slika, ki jo je videl velik del sveta. Na njej namreč drži dojenčka, ki so ga rešili v času strašljivih poplav v Bosni in Hercegovini leta 2014. Slovenska vojska je takrat priskočila na pomoč pri reševanju ljudi, ki so bili ujeti na strehah ali v svojih hišah.
"Kot bi bile hiše sredi morja. Takšen pogled je bil od zgoraj, ker je bilo toliko vode. Reševali smo ljudi, ki so bili ujeti in čakali na svojih balkonih, terasah, strehah. Med njimi je bil tudi dojenček. Najprej je bilo treba odkriti streho. Kolega je šel dol in pripravil, da sem šel lahko nato jaz z njim gor na helikopter. Star je bil nekaj mesecev. Ustrašil sem se zaradi učinka rotorja. Veter namreč zapiha navzdol in se naredi vrtinec. Mislil sem, da bo sedež odpihnilo. Prijel sem ga čvrsto, ker se je odejica začela dvigati. Ves čas sem imel roko na njem," se spominja nekdanji skakalec.
Prihodnje leto pa ga čaka nov mejnik v življenju. Postal bo namreč upokojenec. Če se pošalimo, torej že tretja kariera. A si z novim nazivom ne bo belil glave, saj bo športno dejaven tudi v naslednjem življenjskem obdobju: "Upam, da bom lahko počel, kar mi je v veselje. Rad bi kolesaril, hodil v hribe, smučal ..."
2