Druga kariera
Nedelja, 5. 4. 2020, 18.00
4 leta
DRUGA KARIERA (152.) MATEJ PRELOG
Mariborski olimpijec na življenjskem vrtiljaku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,87
Matej Prelog v četvercu z bratoma Pirih in Rokom Kolandrom.
Nekdanji mariborski veslač Matej Prelog je šolski primer športnikov, ki kljub uspešnosti na svojem tekmovalnem področju niso mogli računati na dolgotrajnejšo denarno stabilnosti, ob zasičenosti s športno dejavnostjo, pa so morali nove izzive in eksistenco poiskati na povsem novem področju. Življenjski vrtiljak ga je popeljal na nova ozemlja. Danes 40-letni olimpijec izpod Pohorja tako deluje v podjetju, ki se ukvarja z ogrevalnimi in hladilnimi sistemi, namesto za veslo, pa raje prime za krmilo gorskega kolesa.
Pred natančno dvajsetimi leti se je Matej Prelog pripravljal na svojo krstno olimpijsko sezono. Igre v daljni Avstraliji, kjer je Slovenija kot samostojna država prišla do prvih dveh zlatih kolajn, so bile zanj prva in zadnja olimpijska izkušnja. Če bi bil tisti gorenjsko-štajerski četverec, v katerem so veslali še Jani Klemenčič, Milan Janša in Rok Kolander, le za osem desetink sekunde hitrejši, bi se kot dobitnik olimpijske kolajne v zadnjih dveh desetletjih prav gotovo večkrat pojavljal v medijih.Do kar dveh odličij pa je Prelog prišel na svetovnih prvenstvih. Z že omenjenim četvercem brez krmarja je leta 2001 osvojil bron v Luzernu. Štiri leta pozneje pa je bil del edinstvenega podviga slovenskega veslanja. Iztok Čop in Luka Špik sta namreč na SP 2005 v Gifuju na Japonskem najprej postala svetovna prvaka med dvojnimi četverci, nato pa sta presedlala še v dvojnega četverca, kjer sta jima Davor Mizerit in Prelog pomagala do srebra.
V več kot desetletje dolgi karieri je sicer Prelog zamenjal kar nekaj posadk, po veslaški upokojitvi pred slabim desetletjem in pol pa je zajadral v povsem druge vode.
Skok v leto 2005: dvojni četverec Čop, Špik, Mizerit in Prelog.
Kako sveži so še olimpijski spomini?
Zelo. Spomin na Sydney 2000 bo kljub pregovorno nehvaležnemu četrtemu mestu vedno živ in predvsem lep. Res je, imam kolajni s svetovnega prvenstva in več uvrstitev med najboljše tri v svetovnem pokalu. A moj edini olimpijski nastop je vrhunec moje kariere. Gre za edinstveno doživetje. Nisem pa le sodeloval. Morda veliko športnikov svoj cilj doseže zgolj z nastopom. Mi smo merili na kolajno. Ni veliko manjkalo. Res pa je, da sem bil, tako kot tudi Rok Kolander, še zelo mlad. Vse skupaj sem doživljal bolj čustveno in na igre gledal z večjimi očmi kot pa najina partnerja v čolnu Jani Klemenčič in Milan Janša.
Dvajset let po olimpijskih igrah …
Šport je še vedno del mojega življenja, a večinoma vse drugo pred veslanjem. Zanimajo me predvsem bolj adrenalinsko obarvani športi. Izpostavil bi gorsko kolesarstvo, predvsem spust. Sicer pa delam kot nabavni specialist v podjetju Seltron, Maribor.
Fotografija z naslovnice revije Mariborčan.
Kako zahtevno je bilo za vas soočanje z vprašanjem druge kariere?
Prave krize nisem nikoli imel. Pravzaprav me je sama športna kariera pripeljala do točke, ko sem se, zavedajoč se dejstva, da v veslanju ni bilo večje perspektive, vprašal, kaj bom počel v življenju. Zavestno sem se odločil, da se umaknem iz veslanja. V enajstih letih profesionalnega športa sem se ga najedel. Dovolj je bilo. Res pa je, da ni preprosto kar čez noč najti prave alternative. Na roke mi ni šel niti gospodarski položaj v državi, saj se je začela recesija. Ob koncu kariere sem sicer dobil možnost, da bi postal policist. Toda tedaj mi ni bilo do tega, da bi se z 18-letniki vrnil v šolske klopi v Tacnu.
In potem …
Sprva sem se v Kranju ukvarjal z restavratorstvom. Ob vrnitvi v Maribor sem v centru Rutar risal kuhinje. Nato pa se je ponudila priložnost za delo pri mojem zdajšnjem delodajalcu. Sprva sem v Seltronu delal kot trgovec v maloprodaji. Nato sem se preselil v veleprodajo. Trenutno pa sem v nabavnem oddelku.
Iz naštetega je razvidno, da športnega znanja in vrlin niste mogli prenesti v nove službene vode.
Gre za trgovino s sistemskimi ogrevalnimi rešitvami. To pomeni, da sem se moral vsega naučiti. Z ničle. Tudi študij na gradbeni fakulteti mi pri tem ni prišel prav.
In danes? Kako pa na vaše delo vpliva koronavirus?
Delujemo s petdesetodstotno zmogljivostjo. Naši monterji še vedno lahko dobijo robo. Logistika dela nemoteno. Težave pa nastopajo pri uvozu. Imamo namreč veliko tujih dobaviteljev.
Nova strast: kolo.
Omenili ste zasičenost z veslanjem. Kdaj ste jo začutili?
Veslanje me je še vedno veselilo. Naprej so me vlekla predvsem tekmovanja. A skozi celotno veslaško obdobje so me omejevala finančna vprašanja. Konkretno, zaradi denarnih težav klubske obljube nikoli niso bile izpolnjene. Na koncu se zaveš, da prosiš za svoj denar. Ta slaba volja se je skozi leta nabirala. Treba je bilo reči bobu bob.
Kaj pa tekmovalni izzivi?
Denar spremlja naša življenja. Jasno, človek ga potrebuje. A moj osrednji športni motiv so bili vendarle uspehi. Če ne bi bilo tekmovalnih izzivov, ne bi vztrajal toliko časa. Športnik, ki gleda na kariero izključno zgolj skozi prizmo denarja, ne bo uspešen. Predvsem pa v Sloveniji na ravni individualnega športa ne bo nihče obogatel.
Zamenjali ste veliko posadk. V kateri je bil zaveslaj najbolj usklajen? V katerem čolnu ste se počutili najbolj domače?
Težko vprašanje. A če preletim celotno kariero, se moram ustaviti pri četvercu z Mizeritom, Čopom in Špikom. Prepričan sem, da bi lahko na velikih tekmovanjih dosegli še marsikaj, če se ne bi določene osebe odločile drugače.
Leti ta očitek na tedanjega selektorja Miloša Janšo ali Iztoka Čopa?
Janša je vedno poslušal Čopa. Ta pa je vztrajal pri novih poteh. Ponavljam, obžalujem, da takrat nismo vztrajali vsaj do olimpijskih iger 2008 v Pekingu. Spominjam se, da se je ob Čopovem odločanju, kako naprej, v precepu znašel Mizerit. Imel je ponudbo za službo kontrolorja letenja. Morda bi bilo vse skupaj drugače, če bi Iztok sprejel olimpijski izziv za to posadko. Po mojem mnenju je imel preveč proste roke. Po drugi strani pa se zavedam tega, da je to mnenje nekoga z desetimi leti v veslanju. Za Čopom pa je več kot 20-letna kariera s številnimi kolajnami. Njegova beseda ima težo.
Danes se ukvarja z več športi, vendar ne več z veslanjem.
A za vas so vendarle obstajale tudi druge poti …
Da. Četverec brez krmarja. To je bila posadka, pri kateri pa je vedno zmanjkal drobec za končni uspeh. Redno smo se sicer uvrščali v finale, a se je tam ustavilo. Dovolj sem imel četrtih in petih mest. Če bi videl možnost za realen boj za kolajne, bi tudi po letu 2006 še vztrajal. A je nisem.
Govoriva o kombinatoriki posadk, o razporejanju vrhunskih veslačev. Zdi se, da so to sladke skrbi. Danes je slika povsem drugačna. Slovenija je daleč od ene same olimpijske posadke. Vas to preseneča?
Res je, padel sem v zlato obdobje slovenskega veslanja. Takrat sem večkrat opazoval Britance, ki so gradili dolgoročne posadke. Mi pa smo pogosto čolne sestavljali nekaj mesecev pred velikimi tekmovanji. Zato sem še danes presenečen, da smo dosegali tako vrhunske rezultate. Nabor veslačev je bil velik. Tudi ob spremembah pa smo hitro ujeli visoko raven usklajenosti. Slovensko veslanje je tedaj delovalo enotno. Dobro se je delalo v več klubih. Tudi oprema je bila kakovostna. Danes pa … Kot zunanji opazovalec težko ocenjujem. Tudi spremljam dokaj površno. Verjamem pa, da je z Milošem Janšo odšlo tudi kar nekaj izkušenj. Še večjo težavo pa vidim v mladini. Ni tiste želje po gladiatorstvu. Zanimajo jih športi, ki prinašajo dobiček. Naša generacija je delala za slavo. Današnja dela za denar.
Vi ste čoln zamenjali za kolo.
Ko delam, sem zelo osredotočen. Zato iščem športno aktivnost za razbremenitev misli. Rešitev sem našel v adrenalinskih športih. Tri leta se povsem posvečam kolesarskemu spustu. Poleg tega imamo v Mariboru s Pohorjem odlične pogoje za ta šport. Rad drvim, vozim čez korenine, skačem … Če tam nisi povsem pri stvari, hitro pride do padca. Potem boli. Kolo je torej zame ventil. Praznjenje glave. Izklop.
