On je vedel že prej #video

Dejan Testen je bil dolga leta v slovenski reprezentanci, a prav do vrhunskih svetovnih rezultatov ni prišel. V  intervjuju nam je zaupal, da je ravno na svoji zadnji tekmi postal državni prvak, nato veslo postavil v kot. Veliko bolje se je pozneje znašel v trenerskem poklicu. Pred leti je celo odpovedal zmenek z dekletom, da je v svojo ekipo dobil še enega člana. Ni ga sram priznati, da se je po končani karieri nekaj časa soočal z depresijo in od takrat je psihologija njegova druga strast. Na Mostu na Soči je praktično iz ničle postavil klub in s svojo trenersko predanostjo v nekaj letih vzgojil svetovne prvake. Danes sodeluje z Japonci in je eden tistih, ki je še pred svetovno javnostjo zvedel, da bodo olimpijske igre v Tokiu prestavljene. Je eden tistih, ki pri otrocih še vedno vidi iskro v očeh, ki jo lahko izkoristimo skozi šport.

Od prvega dne je bil predan trenerskemu delu. Foto: Ana Kovač

Kdaj ste končali svojo športno pot in kaj je bil razlog za to?

S kajakom sem se nehal ukvarjati leta 2000, a sem že leta 1999 začel delovati kot trener. Leto pozneje sem imel dve skupini in mi dejansko in ostajalo časa za trening.

Je bil to eden glavnih razlogov, da ste nehali tekmovati?

To je bil eden izmed razlogov, po drugi strani pa nisem imel nobenih prihodkov in moral sem začeti nekaj delati. Takrat namreč nisem imel možnosti za zaposlitev v državni upravi . Kajakaši v spustu na divjih vodah takrat nismo imeli tako vrhunskih rezultatov. Na največjih tekmovanjih smo se uvrščali med 15. in 25. mestom. Se pa spominjam, da sem na svoji zadnji tekmi postal državni prvak. Doma sem odpiral lokal, časa je bilo zmeraj manj, zato sem nehal tekmovati.

Po končani karieri mu ni bilo lahko. Foto: Ana Kovač Kako ste se soočali s koncem kariere?

Ni mi bilo lahko živeti na novo, ampak sem se v pol leta postavil na noge. Moram priznati, da sem imel krizo in sem padel tudi v depresijo. Imel sem obdobje, ko nisem vedel, kam naj se obrnem. Bil sem prepuščen samemu sebi. Že tako sem bil bolj samotar. Vsa leta je bil moj vzornik Vegard Ulvang (nekdanji norveški tekač na smučeh op. p.) in tudi v športni karieri so me nekateri klicali Ulvang. Od takrat naprej me zelo zanima tudi psihologija. To je pravzaprav moja druga strast.

Ste pred koncem kariere približno vedeli, kaj boste delali?

Imel sem določeno skupino tekmovalcev, ampak to ni bilo mišljeno kot služba in kot sem že omenil, sem si zraven postavil lokal. Nisem točno vedel, kaj bom počel. Pravzaprav sem naprej živel s svojimi hobiji. Delo trenerja mi je zares pisano na kožo. Na začetku se nikoli nisem pogajal za plačilo, ker sem res užival v temu. Bolj sem živel od lokala, kot pa od trenerstva.

Kje ste opravljali svoje prvo trenersko delo?

Na Mostu na Soči, kjer sem začel na novo. Sestavil sem skupino 12 fantov, med njimi je bil tudi Sašo Taljat, Lovro Leban, naslednje leto pa sta se pridružila Rok Kuk in Luka Božič. Začeli smo dejansko iz nič. V mojem baru smo imeli v stranišču vesla, zraven pa stojalo s čolni in to je bilo to.

Velike uspehe je med drugim dosegal z Sašem Taljatom in Luko Božičem. Postala sta svetovna prvaka in bila dvakratna potnika na olimpijske igre. Foto: Sportida

Trenersko delo opravljate že dvajset let. Na kaj ste v tem času najbolj ponosni? Je to na novoustanovljen klub, ki ste ga postavile iz ničle?

Moram poudariti, da ni bilo povsem iz ničle. Za menoj je vedno stal Branko Brezigar, ki me je podpiral z vseh strani. Iz kluba Kajak klub Soške elektrarne so mi veliko pomagali. Najbolj ponosen sem sicer na sistem, ki sem ga postavil v klubu. Skozi ta sistem je šlo ogromno otrok in dejansko je bil Most na Soči kot ena mala Norveška. To je bil sistem, ki sem ga poskušal kopirati iz Norveške. Zelo me je zanimalo, kako delajo tam. Med drugim sem bil ponosen tudi na to, da sem znal prepoznati, če kdo ni užival v tem športu. Pustil sem jim odprto pot. To si bili fantje, ki so v kajaku in kanuju v mlajših kategorijah vodili v slovenskem pokalu in so sredi poletja prenehali. Videl sem, da jim je to srce govorilo. Znal sem otroke poslušati oziroma slišati.

Vam je kdaj žal, da ste spustili kakšno perspektivno tekmovalko ali tekmovalca?

Ne, to ne. Žal mi je … V enem trenutku smo imeli preveč dela. Zaradi tega smo začeli delati tudi v mirnih vodah, ker v slalomu na divjih nismo zmogli vsega pokrivati. Kadrovsko smo bili podhranjeni in nismo mogli kakovostno delati. Do takrat nikoli nismo delali selekcijo skozi rezultate, vedno smo imeli selekcijo skozi delo. Sploh nismo gledali rezultatov. Žal mi je, ker smo "zategovali" in so morali nekateri dobri tekmovalci odpadati. To nam je sicer takrat ustrezalo, da smo lahko speljali program, v resnici pa smo izgubili tekmovalce. Skratka, nismo mogli imeti vseh otrok. Torej so oni izpadali zaradi nas in ne zato, ker bi sami želeli nehati. A v tistem trenutku ni šlo drugače in tudi ne bi bilo dovolj varno. To ni trajalo dolgo, ampak je za kratek čas prišlo do tega.

Tako se je Dejan veselil, ko sta sta Luka Božič in Sašo Taljat leta 2014 postala svetovna prvaka v slalomu. Foto: Nina Jelenc

Pred leti ste mi dejali, da ste zaradi enega varovanca odpovedali zmenek z dekletom. Ste bili vedno tako predani svojemu delu?

(smeh op. p.) Da, res je, to je bil Lovro Leban, ki je pozneje v karieri postal svetovni prvak. Sicer pa da. Prvih deset let je bilo trenersko delo moje življenje.

Ste bili tudi tako predan športnik?

Ne, to  nisem bil. Sicer sem sam zelo užival v gibanju, ampak se nisem niti zavedal kje sem. Ogromno stvari smo delali narobe. Jaz sem to delal bolj zato, da sem bil sprejet … Ko sem postal trener sem res čutil odgovornost do teh otrok in sem čutil svoje poslanstvo. To delam z veliko večjim veseljem.

Sportal Všeč mu je japonski sistem: Po končani karieri jih zaposlijo

Po olimpijskih igrah v Rio de Janeiru ste sprejeli ponudbo Japoncev. Kako je prišlo do vašega sodelovanja? Japonci so ga čakali kar dolgo časa. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Že dve leti pred olimpijskimi igrami v Riu so mi želeli poslati dekle, ki bi jo treniral. Oni namreč nimajo zgrajenega sistema in potem na takšen način iščejo trenerja. Bili smo že skoraj dogovorjeni, ampak bi jo moral priključiti svoji ekipi. To je bilo dve leti pred Rio de Janeirom. V enem programu sem imel Luko Božiča in Sašo Taljata, v drugem programu pa sem imel zelo močno mladinsko ekipo. To je bila ekipa na zelo visoki ravni in če bi pripeljal tisto dekle, bi bila potem ona kriva za vse neuspehe. Zato sem tisto sodelovanje odpovedal. Čakali so me in smo se za sodelovanje zmenili po olimpijskih igrah v Riu.

Pred kratkim je prišlo sporočilo, da so olimpijske igre prestavljene. Ste bil v tem času v stiku z Japonci?

Mi smo že dva dni pred tem dobili zelo prijazno uradno obvestilo od Japoncev, da razumejo nastali položaj v svetu. Napisali so, da odpoved še ni na mizi, ampak da delajo na temu, da bodo prestavili.

Torej ste že dva dni prej, kot vsa svetovna javnost vedeli, da bodo prestavili olimpijske igre?

V bistvu sem neuradno zvedel že nekoliko prej. Pravzaprav sem olimpijski program, ki jih pišem za tekmovalce prekinil že deset dni nazaj.

To pomeni, da boste še eno leto sodelovali z Japonci?

Ena izmed možnosti je, da bodo olimpijske igre spomladi, druga možnost pa je, da bo isti datum kot je bil mišljen za to leto. Pogodbo z njimi imam do aprila, ampak videti je, da jo bomo še podaljšali še za eno leto.

Japonski tekmovalci so ga dobro sprejeli. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Je ta prestavitev olimpijskih iger dobra za vas in vaše varovance?

Zame je boljše, ker imamo še eno leto pripravljalnega obdobja. Največ stvari lahko naredim jeseni in pozimi. Bili smo toliko v zaostanku, zdaj pa imamo pred seboj še eno leto. Bo lažje, ampak lahko rečem, da smo bili za letošnje olimpijske igre že dobro pripravljeni.

Imate kakšne informacije, kako so Japonci sprejeli prestavitev olimpijskih iger?

Ne, tega nimam. Mislim, da niso najbolj zadovoljni. Sicer sem zelo odrezan od informacij in samo opravljam svoje delo. Da bodo olimpijske igre prestavljene, sam slučajno zvedel in na podlagi dopisa, ki so nam ga poslali. Nekaj pa sva pa tudi predvidevala s slovaškim trenerjem, ki skupaj delava pri Japoncih.

Prej ste dejali, da so bili vaši vzorniki norveški športniki. Ste se kaj naučili od Japoncev?

Naučil sem se organizacije. Njihovi sestanki so zelo kratki in plodni. Nad tem sem navdušen. Dajo ti deset minut, da predstaviš svoje stvari. Prikimajo ti in to na koncu velja. Vse skupaj se zelo hitro zmenimo.

Nekje sem prebral, da znajo biti njihovi športniki prehitro zadovoljnimi rezultati. To drži?

Težko rečem. Pri njih sem dobil že toliko različnih občutkov, da ne vem več, kaj je res in kaj ni. Res težko rečem, še zdaj jih nisem do konca spoznal. Slovaški trener, s katerim delava skupaj, z njimi dela že 15 let in je včasih presenečen nad njihovimi odločitvami. Verjetno do tega prihaja, ker ne razumem vsega.

So v kakšnem pogledu negativno presenetili? Pred časom ste mi dejali, da niso videti tako pridni, kot Japonci sicer veljajo.

Spet težko rečem, ker ne vam, kaj vse je zadaj. Jaz vidim tisto, kar vidim. Na koncu, ko potegnem črto, lahko rečem, da je vse v redu. Jaz se z njimi dobro počutim in uživam z njimi.

Foto: Osebni arhiv Je bilo že od začetka tako?

Prvi dve leti mi je bilo kar hudo. Predvsem zaradi svojih strahov. Tja sem prišel z odprtim srcem, ampak niso znali vsega vzeti in verjetno jim jaz nisem znal vsega dati. Po letu in pol sem začel drugače razmišljati in jim na drug način podajati svoje znanje. Še zmeraj se mi zdi, da so vzeli le polovico tistega, kar bi jim lahko dal.

Čemu to pripisujete?

Različna kultura in njihove hierarhične ravni, ki jih imajo. S šefi težko govoriš oziroma težko sploh prideš do njih. Z njimi govoriš le enkrat na leto. Njih ne zanima, kaj delaš, on samo pogledajo, kaj si naredil. Torej pri njih ni nobenih bližnjic. Vseeno moram povedati, da smo me velikokrat pozitivno presenetili. Se pa malo ne znajdejo, ker je to vseeno alpski šport in drugače razmišljajo o vodi in samem kajaku na divjih vodah. Jaz sem tja prišel s svojo idejo, oni pa so razmišljali povsem drugače. Zaradi tega smo bili nekaj časa navzkriž, ampak tako je. Dejstvo je, da če nekam prideš, da se moraš ti njim prilagoditi. Ne gre vse na prvo žogo, svoje ideje sem jim počasi prodajal.

Kakšno je zaupanje med tekmovalci in vami?

Na začetku verjetno ni bilo pravega zaupanja. Vsak je imel še enega "strica" zadaj. Tudi nekateri trenerji, ki so bili ljubosumni so, hodili navzkriž. Pozneje, ko so videli, da jim želim le dobro, sem nekaterim tekmovalcem res lahko podajal svoje znanje. To je bilo eno najlepših obdobij.

Zelo rad dela tudi z mladimi športniki. Foto: Ana Kovač

Kako gledate na vašo daljšo prihodnost. Kje se vidite?

Mene šport zelo zanima. Mislim, da je naša mladina zelo dobra. Nekateri pravijo, da so danes otroci drugačni, jaz pa pri njih vidim veliko iskrico v očeh. Doma imam sicer tudi na pol zgrajen turizem, ki ga imam za rezervo.

Kako dolgo boste še vztrajali v vrhunskem športu?

Pri vrhunskem športu me ovira družina, ker bi bil rad čim več časa z njimi. Zame je isto, če delam s športniki ali otroci. Morda mi je z otroci celo lepše delali, ki res vpijajo novo znanje.

Sportal Slovenski olimpijec z doktoratom v žepu o stanju v ZDA iz prve roke

Sportal Dobitnica olimpijske medalje za poštnim okencem #video

Sportal Smučar iz zlatega obdobja, danes pa …

Sportal Matjaž Debelak, človek za velike tekme: Čez noč sem se moral odločiti